VSK Sodba II Kp 20424/2019

I. Pritožbama se deloma ugodi in se tudi po uradni dolžnosti izpodbijana sodba v odločbah o krivdi in kazenski sankciji spremeni tako, da se v opisu kaznivega dejanja po prvem odstavku 191. člena KZ-1 pod točko I. 1. izreka besedilo "marca 2008" nadomesti z besedilom "1. 11. 2008";

obtožencu se za navedeno kaznivo dejanje po prvem odstavku 191. člena KZ-1 določena kazen zniža na 1 (eno) leto in 4 (štiri) mesece zapora;

ob upoštevanju nespremenjenih določenih kazni 1 (eno) leto zapora in 10 (deset) mesecev zapora za kaznivi dejanji po drugem odstavku 192. člena KZ-1 in kazen 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev po sodbi Okrajnega sodišča v Kopru opr. št. I K 50352/2021 z dne 25. 3. 2022 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. II Kp 50352/2021 z dne 21. 7. 2022, ki je postala pravnomočna dne 25. 7. 2022, se obtoženemu po prvem odstavku 55. člena KZ-1 in 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreče

enotna kazen

4 (štiri) leta zapora.

II. V preostalem delu se pritožbi kot neutemeljeni zavrneta in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 in dveh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje po prvem odstavku 191. člena KZ-1 mu je določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora, za kaznivi dejanji po drugem odstavku 192. člena pa kazen enega leta zapora in kazen desetih mesecev zapora. Ob upoštevanju navedenih določenih kazni ter kazni enega leta in šestih mesecev zapora po sodbi Okrajnega sodišča v Kopru opr. št. I K 50352/2021 z dne 25. 3. 2022 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. II Kp 50352/2021 z dne 21. 7. 2022, pravnomočna dne 25. 7. 2022, mu je izreklo enotno kazen štiri leta in sedem mesecev zapora in odločilo, da se ga oprosti plačila stroškov kazenskega postopka. Obtoženega je tudi oprostilo obtožbe kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1, ki naj bi ga storil na škodo mladoletne hčerke B. B. in odločilo, da v tem delu stroški postopka, v kolikor se lahko izločijo iz skupnih stroškov, bremenijo proračun.

2Zoper sodbo je obtoženi po svojih zagovornikih vložil pritožbi, kot navaja sam iz vseh pritožbenih razlogov oziroma iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in odločitve o kazenski sankciji. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in obtoženega oprosti obtožbe oziroma jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišču druge stopnje predlaga tudi, da se stroški pritožbe krijejo iz proračuna.

3Pritožbi sta deloma utemeljeni.

4Pritožnik v okviru izpodbijanja sodbe iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo dinamiko odnosov med obtoženim in oškodovanko C. C. in ni verjelo obtoženemu, ki je prepričljivo pojasnil, da ni šlo za enostransko izvajanje nasilja, temveč obojestransko verbalno in tudi fizično nasilje, pri čemer pa noben izmed njiju ni bil v podrejenem položaju. Tudi se tiče očitkov kaznivih dejanj na škodo mladoletnih hčerk Č. Č. in D. D. obtoženi navaja, da otrok ni nikoli udaril, da ju ima rad in je ljubeč oče ter da nad njima ne bi nikoli izvajal nasilja.

5Po preučitvi zadeve sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo vsa relevantna dejstva ter na njihovi podlagi zaključilo, da obtoženčevemu zagovoru ne gre slediti. O tem je sodišče prve stopnje korektno povzelo izpovedbe zaslišanih prič ter vsebino drugih dokazov in v točkah 18. do 22. obrazložitve sodbe glede dokaznih zaključkov navedlo jasne ter prepričljive razloge. Ne držijo pritožbene navedbe, da naj bi sodišče izmed več možnih presoj ugotovljenih dejstev izbralo tisto razlago, ki je za obtoženega najbolj obremenilna, saj ugotovljena dejstva in okoliščine drugačnih, življenjsko logičnih zaključkov niti ne omogočajo in jih pritožnik zgolj s ponavljanjem svojega zagovora oziroma s podajo svoje ocene izvedenih dokazov ne uspe izpodbiti. Sodišče je pravilno sledilo izpovedim oškodovank, katere je razumno ocenilo kot medsebojno skladne ter pojasnilo, da jih potrjujejo tudi drugi dokazi v spisu. Ugotovitev sodišča ne ovrže tudi okoliščina, ki jo v pritožbi izpostavlja obramba, in sicer da se je oškodovanka C. C., kljub temu, da se je odselila od obtoženega, po dveh mesecih vrnila k njemu ter da naj bi se jima v obdobju trajanja nasilja rodila tudi hčerka B. B.. Pritožba nima prav, ko trdi, da naj bi slednje kazalo na neobstoj podrejenega položaja in enostranskega nasilja, temveč je ravno nasprotno to lahko še dodaten pokazatelj njene podrejenosti in nezmožnosti upora proti obtoženčevemu nasilju, splošno znano je tudi to, da žrtve družinskega nasilja pogosto upajo na to, da bo prišlo do spremembe na bolje. Izvedeni dokazi so ovrgli tudi opozorila obrambe o tem, da naj bi oškodovanka C. C. vplivala na svoji hčerki, prav tako oškodovanki Č. Č. in D. D., kateri naj bi nagovarjala, da proti obtoženemu govorita laži. Sodišče je namreč v postopku zaslišalo psihologinjo [...] in specialistko klinične psihologije [...], pri čemer sta obe zavrnili možnost, da bi bili mladoletni oškodovanki zmanipulirani.

6Pritožba neutemeljeno graja tudi odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve dokaznih predlogov obrambe za zaslišanje priče E. E., vpogleda v posnetke oseb, ki poznajo obtoženega in film, ki naj bi ga obtoženi izdelal za hčerkin rojstni dan ter postavitev sodnega izvedenca psihiatrične ali psihološke stroke. Kar se tiče zaslišanja obtoženčevega sodelavca in pregleda posnetkov je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da izvedba teh dokazov ne bi v ničemer pripomogla k razjasnitvi relevantnega dejanskega stanja. Sodišče je pred tem že vpogledalo v druge fotografije družinskega življenja, ki jih je predložil obtoženi in pravilno ugotovilo, da tovrstno gradivo ne dokazuje, da nasilja ni bilo, temveč je iz njega mogoče razbrati zgolj to, da je družina doživljala tudi običajne oziroma mirne trenutke. Ker se je, kot izhaja iz izvedenih dokazov, nasilje nad oškodovankami praviloma dogajalo na domu, med štirimi stenami, na pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja tudi ne more vplivati neizvedba zaslišanja prej navedene priče, ki bi lahko izpovedala le o razmerah v podjetju obtoženca, ni pa izkazano, da bi mu bile znane podrobnosti iz družinskega življenja. Vezano na predlog obrambe za postavitev izvedenca psihološke oziroma psihiatrične stroke pa je ugotoviti, da večji del utemeljitve tega dokaznega predloga za obravnavano zadevo ni relevanten. Obramba je namreč ob podaji dokaznega predloga ter tudi v predmetni pritožbi navajala, da naj bi izvedenec opravil razgovor s hčerkami, da se ugotovijo okoliščine dogodka z dne 23. 1. 2022 po maši v cerkvi v Kopru, katerega naj bi z namenom izzivanja obtoženega sprovocirala sama oškodovanka ter druga dejstva glede uresničevanja groženj s strani obtoženega, vpliva matere na hčerke in razlogov za spremembo odnosov med njimi in obtoženim. Gre torej za razčiščevanje dogodka iz leta 2022, ki ni predmet očitkov zoper obtoženega v predmetnem postopku, za ugotavljanje navedenih dejstev pa tudi ni potrebno posebno strokovno znanje, kar bi terjalo postavitev ustreznega izvedenca. Pritožnik nadalje še navaja, da naj psihologinja [...] ne bi odgovorila na ključna vprašanja glede odnosa med obtoženim in mladoletnima oškodovankama, pri čemer pa ne pojasni, katera vprašanja so to in katera odločilna dejstva naj bi s tem ostala neraziskana, kar se tiče vpliva oškodovanke C. C. na Č. Č. in D. D. pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so bile te okoliščine ugotovljene že na podlagi ostalih izvedenih dokazov.

7Ob odločanju o pritožbi je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je okrožna državna tožilka na naroku za glavno obravnavo dne 14. 6. 2022 ob predstavitvi obtožnice opr. št. Kt 8861/2018 z dne 31. 1. 2020 slednjo modificirala na način, da je v drugem odstavku (očitek kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 na škodo C. C.) datum "marca 2008" nadomestila z datumom "1. 11. 2008", kar je posledica okoliščine, da je z navedenim dnem v veljavo stopila novela kazenskega zakona, ki je navedeno kaznivo dejanje inkriminirala. Kakor izhaja iz izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje navedene spremembe obtožnega akta ob izreku sodbe ni upoštevalo in je s tem dejansko prekoračilo obtožbo, saj je časovno obdobje, za katerega je bil obtoženi spoznan za krivega za sedem mesecev daljše, kot se mu je očitalo. Glede na ugotovljeno absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), na katero pazi po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), je sodišče druge stopnje, skladno z določbo prvega odstavka 394. člena, izpodbijano sodbo spremenilo na način, da je čas očitanega kaznivega dejanja opredelilo skladno z obtožnim aktom. Glede na krajše časovno obdobje trajanja očitanega kaznivega dejanja in s tem manjšo kriminalno količino je sodišče druge stopnje poseglo tudi v določeno kazen za to kaznivo dejanje in je obtoženemu, ob upoštevanju ostalih okoliščin, ki vplivajo na odmero kazni, za kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 določilo kazen eno leto in štiri mesece zapora.

8Kar pa se tiče pritožbe obtoženega zoper odločitev o kazenski sankciji, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče ob določitvi posameznih kazni pravilno ugotovilo in tudi ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na posamezno določeno kazen, ter razen spremembe, ki je kot obrazloženo v prejšnji točki, posledica manjše kriminalne količine glede kaznivega dejanja po prvem odstavku 191. člena KZ-1, v to odločitev ni potrebno posegati. Pritožnik nima prav, ko navaja, da dolgotrajnosti obtoženčevega ravnanja ne bi smelo upoštevati kot obteževalno okoliščino, saj je dalj časa trajajoče ravnanje v primeru očitanih mu kaznivih dejanj hkrati tudi zakonski znak. Pri kaznivem dejanju nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 gre, glede na ustaljeno sodno prakso, za kolektivno kaznivo dejanje, kar pomeni, da gre praviloma res za neko trajnejše ravnanje storilca, vendar pa gre znotraj tega v posameznih primerih za različna časovna obdobja in se tako ta element lahko odraža tudi v izrečeni oziroma določeni kazenski sankciji.¹ V konkretnem primeru gre kar za desetletno obdobje kontinuiranega izvrševanja fizičnega in psihičnega nasilja in je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je to okoliščino upoštevalo kot obteževalno. Sodišče prve stopnje pa je kot okoliščino, ki vpliva na višjo kazen pravilno upoštevalo tudi obtoženčevo predhodno obravnavanost za kazniva dejanja, ko je, kljub temu, da gre pri upoštevani sodbi Okrajnega sodišča v Kopru opr. št. I K 50352/2021 za dejanja iz leta 2021 in so bila torej storjena kasneje kot obravnavana, zavzelo stališče, da ta dejanja še dodatno kažejo na vzorec obnašanja obtoženega, njegovo nepopustljivost pri izvrševanju nasilja in s tem torej na njegovo osebnost ter siceršnje življenje, kar prav tako sodi v nabor okoliščin, ki jih v zvezi z odmero kazni predvideva drugi odstavek 49. člena KZ-1.

9Sodišče prve stopnje je obtoženemu po določitvi posameznih kazni za očitana mu kazniva dejanja, upoštevaje pri tem tudi kazen enega leta in šestih mesecev po sodbi Okrajnega sodišča v Kopru opr. št. I K 50352/2021, izreklo enotno kazen štiri leta in sedem mesecev zapora. Upoštevaje spremembo določene kazni za kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 je sodišče druge stopnje poseglo tudi v izrečeno enotno kazen, pri tem pa deloma sledilo tudi pritožbenim navedbam o tem, da gre v konkretnem primeru ter tudi v zadevi po upoštevani pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Kopru opr. št. I K 50352/2021 za dejanja, storjena znotraj ene družine. Sodišče druge stopnje v tem delu torej pritožbo ocenjuje kot utemeljeno in je vsled vsemu navedenemu obtoženemu skladno z določbami o odmeri kazni obsojencu po prvem odstavku 55. člena KZ-1 in odmeri kazni za kazniva dejanja v steku po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen štiri leta zapora.

10V preostalem delu pa je glede na predhodno obrazloženo neutemeljenost pritožbenih navedb sodišče druge stopnje pritožbi obtoženih na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeni in v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11Ker je obtoženi s pritožbo deloma uspel, izrek o stroških pritožbenega dela postopka odpade kot nepotreben.

¹ Sicer pa časovni okvir storitve kaznivega dejanja, ki je sicer del opisa dejanja, ni zakonski znak oziroma ni pravnorelevantna okoliščina, ki bi se nanašala na zakonske znake kaznivega dejanja (tako Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 61594/2013 z dne 5. 12. 2019).