VSL Sklep IV Kp 29972/2022

Pritožba se zavrne.

1Z izpodbijanim sklepom je predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani zavrnil obsojenčev predlog z dne 1. 3. 2024 za izdajo sklepa o ugotovitvi zastaranja izvršitve kazni zapora.

2Zoper sklep se je iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb 8. in 11. točke 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), kršitve kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve 21., 22., 23. in 32. člena Ustave RS pritožil obsojenčev pooblaščenec. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugotovi, da je obsojencu zastarala izvršitev kazni zapora, podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V dopolnitvi pritožbe je sodišču dostavil še sklep Županijskega sodišča v Dubrovniku Ik I-11/2022 z dne 10. 4. 2024 o ustavitvi postopka prestajanja kazni sedem mesecev zapora zaradi zastaranja izvršitve kazni.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče povzema sledeče pravno relevantne podatke:

- obsojenec je bil obsojen s sodbo Občinskega sodišča v Dubrovniku K-135/05 z dne 9. 2. 2017, v zvezi s sodbo Županijskega sodišča v Zagrebu 9 Kž 601/2017-6 z dne 19. 9. 2017, pravnomočno 19. 9. 2017 in izvršljivo dne 13. 2. 2018. Izrečena mu je bila kazen sedem mesecev zapora, v katero mu je bil vštet čas en dan odvzema prostosti v Republiki Hrvaški;

- Županijsko sodišče v Dubrovniku je s sklepom Ik I-11/2022 z dne 10. 4. 2024 sklenilo, da se ustavi postopek prestajanja kazni zaradi zastaranja izvršitve, ker je kazen zastarala 19. 9. 2023;

-Okrožno sodišče v Ljubljani je že pred tem s sklepom III Pom-i 29972/2022 z dne 4. 11. 2022, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 29972/2022 z dne 22. 12. 2022, na zaprosilo Županijskega sodišča v Dubrovniku odločilo, da se gornja sodba prizna in v Republiki Sloveniji izvrši kazen sedmih mesecev zapora. Odločilo je še, da se obsojenčev predlog za izvršitev kazni na način iz četrtega ali osmega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) kot neutemeljen zavrne;

- obsojenec je bil pozvan na prestajanje kazni zapora s pozivom z dne 17. 4. 2023, ki mu je bil nadomestno vročen (fikcija vročitve) dne 3. 5. 2023;

- kazen bi obsojenec moral nastopiti 17. 7. 2023, a je bil od tedaj na begu;

- kazen je v Zavodu za prestajanje kazni A. nastopil šele 28. 3. 2024 (kjer je še sedaj).

5V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je po uradni dolžnosti preverilo, ali je izvršitev kazni zapora zastarala po slovenski zakonodaji, na kar sodišče pazi po uradni dolžnosti skladno s prvim odstavkom 28. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1); zastaranje izvršitve kazni po pravu Republike Slovenije je tudi eden od razlogov za zavrnitev priznanja in izvršitve kazni po 5. točki prvega odstavka 132. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU-1). Ugotovilo je, da do zastaranja še ni prišlo, upoštevaje nedosegljivost obsojenca državnim organom (beg) ter upoštevaje t.i. Covid-19 zakonodajo (nazorno povzeto v točki 12 obrazložite), torej iz razlogov po tretjem odstavku 94. člena KZ-1. Zastaranje izvršitve kazni teče namreč od pravnomočnosti sodbe, tedaj od 19. 9. 2017, po zakonodaji države izvršitve, torej po slovenski zakonodaji in ne od pravnomočnega priznanja sodbe druge članice Evropske unije. Pri tem ni spregledalo niti, da država izdaje, Republika Hrvaška, ni umaknila potrdila do začetka izvrševanja kazni zapora, v smislu 13. člena Okvirnega sklepa Sveta 2008/909/PNZ z dne 27. novembra 2008 (Okvirni sklep).

6Pritožnik pravilno povzame določbo tretjega odstavka 139. člena ZSKZDČEU-1, da če se izvršitev tuje sodbe prevzame, domače sodišče ne sme spreminjati vrste, trajanja in načina izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo (razen v primerih iz 140. in 141. člena navedenega zakona, ki pa v obravnavani zadevi niso podani). Ni pa pravilno naziranje pritožnika, da navedeni odstavek 139. člena ZSKZDČEU-1 velja tudi glede odločitve o zastaranju kazenske sankcije, saj da sodišče RS, ki je prevzelo izvršitev tuje sodbe, ne sme odločitve o zastaranju kazni presojati po pravu, ki velja v Republiki Sloveniji. Da se pri presoji zastaranja izvršitve kazni uporablja prav slovenska zakonodaja, je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu navedlo prepričljive razloge v točkah 6-8, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Določba prvega odstavka 145. člena ZSKZDČEU-1 je povsem jasna, da se namreč kazenska sankcija izvršuje skladno z zakonodajo Republike Slovenije in je skladna s prvim odstavkom 17. člena Okvirnega sklepa. Takšna ureditev je tudi logična, saj s priznanjem tuja sodba postane del našega pravnega reda, posledično pravni red države izdaje ni več relevanten, ugotovljeno pa je že bilo, da Republika Hrvaška do trenutka pričetka izvrševanja kazni zapora v naši državi ni umaknila potrdila. Zato pritožnik s poudarjanjem sklepa Županijskega sodišča v Dubrovniku Ik I-11/2022 z dne 10. 4. 2024 ne more uspeti.

7Neutemeljena je pritožnikova graja odločitve sodišča prve stopnje, ker je upoštevalo t.i. Covid-19 zakonodajo, ker je ta veljala le za območje Republike Slovenije, ne pa tudi Republike Hrvaške, poleg tega je veljala v času pred pravnomočnostjo priznanja in izvršitve sodbe dne 22. 12. 2022. Ker je za izvršitev kazni zapora relevantno naše pravo, je povsem pravilno ravnalo sodišče je prve stopnje, ko je upoštevalo zakonodajo, ki je veljala od pravnomočnosti sodbe, saj od tedaj teče rok zastaranja izvršitve kazni, skladno s prvim odstavkom 94. členom KZ-1. Drugačno štetje zastaranja bi pomenilo, da priznana sodba ni izenačena s sodnimi odločitvami domačih sodišč, kar pa ni sprejemljivo, saj bi takšno ravnanje neupravičeno poseglo v načelo enakega obravnavanja tujih in domačih sodb ter ustavno zajamčene pravice iz 14. (enakost pred zakonom) in 22. (enako varstvo pravic) člena Ustave RS, na kar je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje v točki 13 obrazložitve.

8V zvezi s pozivanjem obsojenca na nastop kazni zapora pritožnik poudarja, da obsojenec ni zavračal vročitve poziva, vendar se je zaposlil v Republiki Avstriji in bil dostopen v Republiki Sloveniji. Pritožbeno sodišče mu ne pritrjuje. Sodišče prve stopnje je najprej razpolagalo le z naslovom v C., kjer je bil prvi poziv nepravilno vročen materi B. B. Nato je sodišče preverilo naslove in ugotovilo, da se je obsojenec z naslova v C. odjavil (in sicer 31. 3. 2023, pri čemer je bil prvi poziv z dne 21.3. 2023 odpravljen 23. 3. 2023, iz pojasnila Pošte Slovenije z dne 6. 4. 2023 pa izhaja, da je pismonoša že 24. 3. 2023 poskusil osebno vročiti poziv obsojencu na naslovu v C., ki je bil tedaj še aktualen, a brez uspeha), pridobilo je naslov v Avstriji, ki ga izpostavlja tudi pritožnik v več svojih vlogah, in na Slovaškem, a se je z obeh naslovov poziv vrnil z oznako "neznan". Zato je bila pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se je odločilo za vročitev po drugem odstavku 96.a člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Nerelevantne so navedbe o dostopnosti obsojenca v postopku v Mariboru, kajti kot navedeno vročitev na avstrijski naslov (in naslova v C. ter na Slovaškem) v predmetnem postopku ni bila uspešna. Ker obsojenec sam tudi ni nastopil kazni dne 17. 7. 2023, kot je bil pozvan, je sodišče prve stopnje upravičeno štelo, da je na begu in se posledično, skladno tudi s prvim odstavkom 144. člena ZSKZDČEU-1, odločilo za stopnjevanje ukrepov za izvršitev kazni.

9Ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni odločilo o prošnji za odložitev kazni zapora z dne 27. 10. 2023. Prošnjo je namreč zavrglo s sklepom II IKZ-t 29972/2022 - 101 z dne 8. 1. 2024, ki je bil pritožniku vročen 12. 1. 2024, torej še preden je obsojenec nastopil kazen.

10Čeprav je pritožnik podal vlogo o zastaranju izvršitve kazni v Republiki Hrvaški že 1. 3. 2024, sodišče prve stopnje pa je o njej odločilo z izpodbijanim sklepom 2. 4. 2024, torej po 28. 3. 2024, ko je obsojenec pričel prestajati kazen zapora, ni upravičena graja, da sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijanega sklepa trditev o zastaranju ni preverilo pri sodišču v Dubrovniku, upoštevaje že zgoraj pojasnjeno, da je bila v tem času sodba že davno pravnomočno priznana, torej del pravnega reda Republike Slovenije in ne več Republike Hrvaške, katera pa do trenutka začetka prestajanja kazni tudi ni umaknila potrdila.

11Ker pritožba ni utemeljena, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 247. člena Zakona o upravnem postopku (ZUP)), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo.