132. člen ZSKZDČEU-1

Pri izpodbijanem sklepu gre po vsebini za odločbo, izdano po pravnomočno končanem kazenskem postopku, zoper katero je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena, če gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju. Takšno vprašanje, ki je pomembno za zagotovitev enotne uporabe prava in razvoj prava prek sodne prakse, je prepoznati v vložnikovem zatrjevanju, da bi moralo slovensko sodišče pri odločanju o zastaranju izvršitve kazni, izrečene v priznani tuji sodni odločbi, upoštevati njeno zastaranje po tujem pravu. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno presodili, da slovensko sodišče niti na podlagi določb 14. poglavja Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU-1) niti na podlagi določb Okvirnega sklepa Sveta EU 2008/909/PNZ (v nadaljevanju Okvirni sklep) nima pristojnosti za presojo zastaranja izvršitve kazni, ki je izrečena s priznano tujo sodno odločbo, po tujem pravu. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tuja sodna odločba s trenutkom pravnomočnosti odločbe o njenem priznanju postane del slovenskega pravnega reda. To pomeni, da je njene učinke, tudi ob upoštevanju 14. in 22. člena Ustave RS, načeloma potrebno preso

V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je po uradni dolžnosti preverilo, ali je izvršitev kazni zapora zastarala po slovenski zakonodaji, na kar sodišče pazi po uradni dolžnosti skladno s prvim odstavkom 28. člena ZIKS-1; zastaranje izvršitve kazni po pravu Republike Slovenije je tudi eden od razlogov za zavrnitev priznanja in izvršitve kazni po 5. točki prvega odstavka 132. člena ZSKZDČEU-1. Ugotovilo je, da do zastaranja še ni prišlo, upoštevaje nedosegljivost obsojenca državnim organom (beg) ter upoštevaje t.i. Covid-19 zakonodajo, torej iz razlogov po tretjem odstavku 94. člena KZ-1. Zastaranje izvršitve kazni teče namreč od pravnomočnosti sodbe, tedaj od 19. 9. 2017, po zakonodaji države izvršitve, torej po slovenski zakonodaji in ne od pravnomočnega priznanja sodbe druge članice Evropske unije. Pri tem ni spregledalo niti, da država izdaje, Republika Hrvaška, ni umaknila potrdila do začetka izvrševanja kazni zapora, v smislu 13. člena Okvirnega sklepa. Določba prvega odstavka 145. člena ZSKZDČEU-1 je povsem jasna, da se namreč kazenska sankcija izvršuje skladno z zakonodajo Republike Slovenije in je skladna s prvim odstavkom 17. člena Okvi

Rok 30 dni iz prvega odstavka 139. člena ZSKZDČEU-1 je instrukcijski rok. Čeprav je sodišče prve stopnje odločalo dlje kot bi bilo želeti, je bilo tudi po preteku 30 dni upravičeno in dolžno odločiti o zaprosilu, s tem pa se položaj obsojenca, ki prestaja zaporno kazen v Avstriji in ki s prestajanjem zaporne kazni v Republiki Sloveniji niti ne soglaša, ni poslabšal. Za obsojenca je ureditev pogojnega odpusta v Republiki Sloveniji celo ugodnejša kot v Republiki Avstriji, ker mu ob določenih pogojih izjemoma omogoča pogojni odpust že po tretjini prestane kazni.

Sodišče prve stopnje res ni navedlo, v katerem zavodu bo obsojeni prestajal zaporno kazen, vendar je v točki 9 obrazložitve določno pojasnilo, da se bo zaporna kazen v obsegu še neprestane kazni, izrečene na podlagi zgoraj navedene pravnomočne sodbe nemškega sodišča, v Republiki Sloveniji izvršila po določbah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1), pri čemer sodišče prve stopnje ni prezrlo določbe tretjega odstavka 139. člena ZSKZDČEU-1, po kateri domače sodišče, če prevzame izvršitev tuje sodbe, ne sme spreminjati vrste, trajanja in načina izvršitve kazenske sankcije, izrečen s tujo sodbo, razen v primerih iz 140. in 141 člena ZSKZDČEU-1, ki pa v danem primeru nista podana.

Pritožbi ni mogoče pritrditi, v kolikor pritožnik z navedbami o nepoštenem sojenju ter nerazumevanju jezika in obtožbe smiselno uveljavlja obligatorni odklonitveni razlog za priznanje in izvršitev sodne odločbe iz 8. točke prvega odstavka 132. člena ZSKZDČEU-1. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je Okrožno sodišče za kazenske zadeve v Gradcu po izvedeni javni in ustni glavni obravnavi s sodbo opr. št. 11 Hv 113/17m z dne 6. 12. 2017, v izreku katere je med drugim naveden jasen in natančen opis obsojencu očitanih kaznivih dejanj, obsojenca spoznalo za krivega v njegovi navzočnosti, kot tudi navzočnosti njegove zagovornice in tolmačke za slovenski jezik. Po izvedeni javni obravnavi pa je v navzočnosti obsojenca, njegove zagovornice in tolmačke, odločilo tudi Višje sodišče v Gradcu s sodbo opr. št. 8 Bs 107/18a z dne 25. 4. 2018.

Sodišče prve stopnje se je namreč v 4. točki obrazložitve sklepa pravilno sklicevalo na izpolnjene pogoje iz 131. člena ZSKZDČEU za priznanje in izvršitev tuje sodne odločbe ter hkrati v nadaljevanju pravilno ugotovilo, da pa razlogi za zavrnitev priznanja in izvršitve iz 132. člena tega zakona niso podani. Le v teh, taksativno naštetih primerih, je torej mogoče predlog države izdajateljice pravnomočne sodne odločbe zavrniti, v vseh drugih mora domače sodišče, kot je to z napadenim sklepom storilo sodišče prve stopnje, takšnemu predlogu slediti.

Presoja obligatornih in fakultativnih odklonitvenih razlogov iz 132. člena ZSKZDČEU.