139. člen ZSKZDČEU-1

Sodišče druge stopnje v celoti soglaša s sodiščem prve stopnje, da gre tudi v obravnavani zadevi za situacijo, ko je domače sodišče v priznanje in izvršitev prejelo tujo pravnomočno sodno odločbo, zato je pri odločanju o izvršitvi kazni vezano na določbe ZSKZDČEU-1. Na pravilnost odločitve in razloge izpodbijanega sklepa ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da bi bilo treba posebej obravnavati položaj, ko je bil predlog za alternativno izvršitev kazni podan šele po nastopu kazni zapora v državi izvršiteljic.

Vrhovno sodišče je že odločilo, da pomeni postopek neprave obnove kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP poseg v trajanje kazni, izrečene s pravnomočno sodno odločbo. Po določbi drugega odstavka 407. člena ZKP namreč sodišče v tem primeru z novo sodbo spremeni prejšnje sodbe glede odločbe o kazni in izreče eno samo kazen. Če bi sodišče pri tem upoštevalo pravnomočno sodbo, ki jo je izreklo sodišče druge države članice Evropske unije, bi ravnalo v izrecnem nasprotju z določbo tretjega odstavka 139. člena ZSKZDČEU-1. Določbe ZSKZDČEU-1 v 14. poglavju, ki ureja priznanje in izvršitev odločbe, s katero je v drugi državi članici izrečena kazen zapora ali ukrep, ki vključuje odvzem prostosti, ne razkrivajo možnosti za posvetovanje med pristojnim organom države izdaje odločbe in pristojnim domačim sodiščem o tem, da bi se kazni po različnih sodbah medsebojno združevale, temveč - nasprotno - jasno določajo, da domače sodišče v primeru prevzema izvršitve tuje sodbe ne sme spreminjati vrste, trajanja in načina izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo, razen v primerih iz 140. in 141. člena tega zakona.

Postopek neprave obnove kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP pomeni poseg v trajanje kazni, izrečene s pravnomočno sodno odločbo. Po določbi drugega odstavka 407. člena ZKP namreč sodišče v tem primeru z novo sodbo spremeni prejšnje sodbe glede odločbe o kazni in izreče eno samo kazen. Če bi sodišče pri tem upoštevalo pravnomočno sodbo, ki jo je izreklo sodišče druge države članice Evropske unije, bi ravnalo v izrecnem nasprotju z določbo tretjega odstavka 139. člena ZSKZDČEU-1, ki določa, da domače sodišče ne sme spremeniti vrste, trajanja in načina izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo. Navedena določba je jasna do te mere, da jezikovna razlaga povsem onemogoča, da bi domače sodišče lahko poseglo v način izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo, razen v primeru, če način izvršitve ne bi bil združljiv s pravnim redom Republike Slovenije.

Sodišče pri nepravi obnovi kazenskega postopka izreče novo enotno kazen, pri čemer pa upošteva samo obteževalne in olajševalne okoliščine, ki so bile že upoštevane pri odmeri kazni v rednih postopkih. Razumni in pravilni so tudi razlogi sodišča prve stopnje, da v postopku neprave obnove po 407. členu ZKP ni možna sprememba pravnomočne sodbe, ki je ni izreklo sodišče Republike Slovenije, temveč sodišče v tuji državi članici EU. Skladno s 139. členom ZSKZDČEU-1 domače sodišče ne sme spreminjati vrste, trajanja in načina izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče v predmetnem postopku neprave obnove upoštevati tudi s tujo sodbo obsojencu izrečeno kazen treh let in šestih mesecev zapora.

Tretji odstavek 139. člena ZSKZDČEU-I predpisuje za primer, če se prevzame izvršitev tuje sodbe, domače sodišče ne sme spreminjati vrste, trajanja in načina izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo, razen v primerih, ki so določeni v 140. in 141. členu istega zakona. Upravičena je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da postopek neprave obnove kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP pomeni poseg v trajanje kazni, izrečene s pravnomočno sodbo tujega sodišča; po določbi drugega odstavka člena 407 ZKP namreč v tem primeru sodišče z novo sodbo spremeni prejšnje sodbe glede odločbe o kazni in izreče eno samo kazen, kar bi bilo v izrecnem nasprotju z določbo tretjega odstavka člena 139 ZSKZDČEU-1, ki tako ravnanje sodišča izključuje. ZKP se v postopku priznavanja in izvršitve tuje sodne odločbe uporablja le subsidiarno glede na določbo tretjega odstavka člena 2 ZSKZDČEU-1, vendar pa je tudi iz določbe petega odstavka 517.c člena ZKP razvidno, da se domači predpisi v zvezi s kaznimi, ki jih izrekajo tuja sodišča, uporabljajo le za izvrševanje, pogojni odpust ter pravico do pomilostitve oziroma amnestije, pa tudi ZSKZDČEU-1 kot primarni predp

Določba tretjega odstavka 139. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah držav članic Evropske unije (ZSKZDČEU-1) je jasna. Po prevzemu izvršitve tuje odločbe domače sodišče ne sme posegati v vrsto, višino in način izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo, razen v primerih iz 140. in 141. člena istega zakona. Jezikovna razlaga tako povsem onemogoča, da bi domače sodišče lahko poseglo v način izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo, razen v primeru, če način izvršitve ne bi bil združljiv s pravnim redom Republike Slovenije.

Če je bila v tuji sodbi, ki jo je Republika Slovenija priznala in prevzela njeno izvršitev, obsojencu izrečena efektivna zaporna kazen, nadomestitev te kazni s t.i. vikend zaporom ni dopustna že po samem zakonu.

Določba tretjega odstavka 139. člena ZSKZDČEU-1 pa je jasna in nedvoumna in sicer, da domače sodišče, ko prevzame v izvršitev tujo sodbo, ne sme spreminjati vrste, trajanja in načina izvršitve kazenske sankcije, razen izjem, ki pa niso predmet te zadeve. Izvršitev triletne zaporne kazni predstavlja način izvršitve, kot je bil določen v tuji sodbi, in zato v tega glede na izrecno zakonsko prepoved ni dopustno poseči.

V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je po uradni dolžnosti preverilo, ali je izvršitev kazni zapora zastarala po slovenski zakonodaji, na kar sodišče pazi po uradni dolžnosti skladno s prvim odstavkom 28. člena ZIKS-1; zastaranje izvršitve kazni po pravu Republike Slovenije je tudi eden od razlogov za zavrnitev priznanja in izvršitve kazni po 5. točki prvega odstavka 132. člena ZSKZDČEU-1. Ugotovilo je, da do zastaranja še ni prišlo, upoštevaje nedosegljivost obsojenca državnim organom (beg) ter upoštevaje t.i. Covid-19 zakonodajo, torej iz razlogov po tretjem odstavku 94. člena KZ-1. Zastaranje izvršitve kazni teče namreč od pravnomočnosti sodbe, tedaj od 19. 9. 2017, po zakonodaji države izvršitve, torej po slovenski zakonodaji in ne od pravnomočnega priznanja sodbe druge članice Evropske unije. Pri tem ni spregledalo niti, da država izdaje, Republika Hrvaška, ni umaknila potrdila do začetka izvrševanja kazni zapora, v smislu 13. člena Okvirnega sklepa. Določba prvega odstavka 145. člena ZSKZDČEU-1 je povsem jasna, da se namreč kazenska sankcija izvršuje skladno z zakonodajo Republike Slovenije in je skladna s prvim odstavkom 17. člena Okvi

Rok 30 dni iz prvega odstavka 139. člena ZSKZDČEU-1 je instrukcijski rok. Čeprav je sodišče prve stopnje odločalo dlje kot bi bilo želeti, je bilo tudi po preteku 30 dni upravičeno in dolžno odločiti o zaprosilu, s tem pa se položaj obsojenca, ki prestaja zaporno kazen v Avstriji in ki s prestajanjem zaporne kazni v Republiki Sloveniji niti ne soglaša, ni poslabšal. Za obsojenca je ureditev pogojnega odpusta v Republiki Sloveniji celo ugodnejša kot v Republiki Avstriji, ker mu ob določenih pogojih izjemoma omogoča pogojni odpust že po tretjini prestane kazni.

Obravnavani primer ne odstopa od dejanskega stanja, primerljivega v zadevi I Ips 58578/2017, zato sodišče ni smelo še neprestano kazen zapora nadomestiti na način iz 86. člena KZ-1.

Pri nepravi obnovi po 407. členu ZKP ne gre za obnovo postopka, kot je ta pojem uporabljen v 145. členu ZSKZDČEU-1. V postopku neprave obnove po 407. členu ZKP sprememba pravnomočne sodbe, ki je ni izreklo sodišče na območju Republike Slovenije, temveč sodišče v tuji državi, ni mogoča, pač pa je treba ravnati v skladu z morebitnimi mednarodnopravnimi akti, v obravnavani zadevi v skladu z ZSKZDČEU-1. Ta v tretjem odstavku 139. člena izrecno določa, da če se izvršitev tuje sodbe prevzame, domače sodišče ne sme spreminjati vrste, trajanja in načina izvršitve kazenske sankcije izrečene s tujo sodbo, razen v primerih iz 140. člena in 141. člena. Ker bi v postopku neprave obnove po 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP morale biti uporabljene določbe o odmeri enotne kazni za dejanja v steku, bi s tem neizogibno bilo spremenjeno trajanje kazni izrečene s tujo sodbo, kar pa ni dovoljeno.

Sodišče prve stopnje res ni navedlo, v katerem zavodu bo obsojeni prestajal zaporno kazen, vendar je v točki 9 obrazložitve določno pojasnilo, da se bo zaporna kazen v obsegu še neprestane kazni, izrečene na podlagi zgoraj navedene pravnomočne sodbe nemškega sodišča, v Republiki Sloveniji izvršila po določbah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1), pri čemer sodišče prve stopnje ni prezrlo določbe tretjega odstavka 139. člena ZSKZDČEU-1, po kateri domače sodišče, če prevzame izvršitev tuje sodbe, ne sme spreminjati vrste, trajanja in načina izvršitve kazenske sankcije, izrečen s tujo sodbo, razen v primerih iz 140. in 141 člena ZSKZDČEU-1, ki pa v danem primeru nista podana.

Odločitev sodišča prve stopnje je namreč pravilna in temelji na določbi tretjega odstavka 139. člena ZSKZDČEU-1, po kateri domače sodišče, ki prevzame izvršitev tuje sodbe, ne sme spreminjati vrste, trajanja in načina izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo. Izjeme od navedenega so sicer dopustne le pod pogoji iz 140. in 141. člena tega zakona, ki pa po pravilnih razlogih izpodbijanega sklepa v konkretnem primeru niso podani.

Čeprav je Združeno kraljestvo Velike Britanije izstopilo iz Evropske Unije, se po 62. členu Sporazuma o izstopu Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske iz Evropske Unije in Evropske skupnosti za atomsko energijo do 31. 12. 2020 uporablja Okvirni sklep Sveta 2008/909/PNZ za priznanje kazenskih sodb in prenos izvršitve kazni za sodbe, ki jih do 31. 12. 2020 prejme pristojni organ države izvršiteljice.

Glede na to, da je v obravnavani zadevi domače sodišče v priznanje in izvršitev prejelo tujo pravnomočno sodno odločbo, po tretjem odstavku 139. člena ZSKZDČEU-1 ne sme spreminjati vrste, trajanja in načina izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo. Izjeme od navedenega so sicer dopustne pod pogoji iz 140. in 141. člena ZSKZDČEU-1, ki pa v konkretnem primeru niso podani. Na podlagi obrazloženega tako ni pravne podlage za nadomestitev izvršitve kazni zapora z opravo dela v splošno korist oziroma z zaporom ob koncu tedna. Zato se ne morejo uporabiti določbe 86. člena KZ-1 o načinu izvršitve kazni zapora, kot se za to neutemeljeno zavzema zagovornica obsojenca, takšnega stališča pa ne morejo omajati niti številne pritožbene priloge in navedbe o obsojenčevi dolžnosti preživljanja svojih bližnjih ter izgubi zaposlitve v primeru prestajanja zaporne kazni.

Nadomestitev kazni zapora z vikend zaporom je mogoča le v primeru izrečene kazni zapora do treh let.

Presoja obligatornih in fakultativnih odklonitvenih razlogov iz 132. člena ZSKZDČEU.