VSRS Sodba I Ips 35644/2018

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Obsojenec je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu spoznan za krivega kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izrečena mu je bila kazen dveh let in šestih mesecev zapora. Obsojenca je sodišče oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče je ob reševanju pritožbe obsojenčevega zagovornika spremenilo sodbo v odločbi o kazenski sankciji tako, da je odločilo tudi o vštevanju časa odvzema prostosti v izrečeno kazen zapora. V preostalem je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik. Uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Vložnik predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Na zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Po stališču vrhovne državne tožilke kršitve določb kazenskega postopka niso podane. Glede zatrjevanih kršitev Kazenskega zakona pa ocenjuje, da predhodno te niso izčrpane.

4Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojenčevemu zagovorniku, ki nanj ni odgovoril. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke vročalo tudi obsojencu na zadnji znan naslov, kamor je bila uspešno vročena tudi sodba višjega sodišča, vendar neuspešno. Iz podatkov v spisu je razvidno, da obsojenec pošiljk ni dvignil. Spremembe naslova obsojenec sodišču ni sporočil.

B.

Vsebina očitka in procesno pomembna dejstva

5Obsojencu se očita, da je v času od 21. 7. do 25. 7. 2018 v svojem stanovanju najmanj enkrat z uporabo sile prisilil oškodovanko k spolnemu občevanju tako, da jo je najprej proti njeni volji otipaval, ko pa se je njegovemu početju uprla z brcanjem in odrivanjem, je kljub temu legel na njo, saj je bilo njeno upiranje zaradi fizične premoči brezuspešno, ter z njo proti njeni volji spolno občeval.

6Na glavni obravnavi je prvostopenjsko sodišče sprejelo sklep, da na podlagi petega odstavka 331. člena ZKP oškodovanke ne zasliši neposredno na glavni obravnavi, ampak da se prebere zapisnik o njenem zaslišanju ter prepis njenega zaslišanja iz preiskave. Sodišče je presodilo, da gre za oškodovanko, ki je bila žrtev kaznivih dejanj iz tretjega odstavka 65. člena ZKP in torej za oškodovanko s posebnimi potrebami po zaščiti. Oškodovanka je bila ob storitvi kaznivih dejanj mladoletna. Kljub temu, da je ob zaključku dokaznega postopka že dopolnila 18 let, pa bi po prepričanju prvostopenjskega sodišča njeno neposredno zaslišanje na glavni obravnavi ponovno poglobilo njeno dotedanjo travmatiziranost in bi ne bilo v njeno korist. Pri tem se je oprlo na mnenje izvedenke Nade Hribar. V preiskavi je bila oškodovanka zaslišana preko videokonferenčne povezave v navzočnosti državnega tožilca, oškodovankinega pooblaščenca, zagovornika in obsojenca. Stranke postopka so ji lahko postavljale vprašanja in nanje je oškodovanka tudi odgovarjala. Oškodovanka je bila neposredno zaslišana tudi v kazenskem postopku, ki je tekel zoper A. A., njenega polbrata, in že izpostavljena soočenju z obtoženci v konkretni kazenski zadevi. Zaslišanja so po presoji prvostopenjskega sodišča negativno vplivala na njeno psihično zdravje. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da zagovorniki niso izkoristili možnosti postavljanja posrednih vprašanj oškodovanki in zato sodišče zaslišanja oškodovanke ni opravilo niti ob upoštevanju šestega odstavka 331. člena ZKP (19. - 21. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe).

7Višje sodišče je pritožbene navedbe o kršitvah določb kazenskega postopka zaradi opustitve neposrednega zaslišanja polnoletne oškodovanke zavrnilo in pritrdilo stališčem prvostopenjskega sodišča (9. - 14. točka obrazložitve sodbe višjega sodišča). Višje sodišče je pritrdilo oceni sodišča prve stopnje, da je oškodovanka kljub doseženi polnoletnosti še vedno oškodovanka s posebnimi potrebami po zaščiti v skladu s 144. členom ZKP. Opustitev njenega neposrednega zaslišanja je presojalo skozi merila, ki jih je v svoji presoji oblikovalo Evropsko sodišče za človekove pravice in celovito presodilo tri ključna vprašanja: prvič, ali so podani opravičljivi razlogi za opustitev neposrednega zaslišanja oškodovanke; drugič, ali je njena izjava edini ali odločilen dokaz, na katerega se opira obsodilna sodba; in tretjič, ali so sodišča v zadostni meri poskrbela za uravnoteženje slabšega položaja obrambe. Višje sodišče je ocenilo, da izpovedba oškodovanke ni edini obremenilni dokaz zoper obsojenca, saj se je prvostopenjsko sodišče oprlo tudi na izpovedbe njenega polbrata, njene matere, sestre in njene nekdanje sošolke. Presodilo je tudi, da se je prvostopenjsko sodišče primerno oprlo na mnenje izvedenke Nade Hribar ter ocenilo, da se oškodovanke zaradi potrebe po varstvu njene osebnostne celovitosti ne izpostavlja ponovnemu neposrednemu zaslišanju. Ob tem Višje sodišče opozarja, da je imela obramba možnost neposrednega soočenja z oškodovanko v fazi sodne preiskave, četudi preko videokonferenčne povezave, in da obramba ni izkoristila možnosti podajanja posrednih vprašanj na glavni obravnavi.

Vsebina zahteve

8Vložnik zatrjuje kršitev načela neposrednosti in pravice do neposrednega zaslišanje oškodovanke kot obremenilne priče. Stališče, da za opustitev zaslišanja ni opravičljivega razloga, opira na oškodovankino starost ob koncu glavne obravnave (ko je že bila polnoletna) in na čas od storitve očitanega dejanja (več kot 4 leta, zaradi česar naj bi se zmanjševalo tveganje oškodovankine travmatiziranosti).

9Vložnik nasprotuje tudi presoji, da oškodovankina izpovedba ni edini in tudi ne pretežen dokaz zoper obsojenca. Njena izpovedba naj bi bila odločilni obremenilni dokaz glede zakonskega znaka prisiljenja. Pri tem povzema izpovedbe drugih prič (ki o tem, tako vložnik, niso vedele izpovedovati), tudi oškodovankine matere in polbrata, ki naj bi njeno izpovedbo ovrgle.

10In končno, vložnik navaja, da prikrajšanja obrambe niso bila odpravljena. V tem okviru navaja: (i) da so bile vse druge priče zaslišane po oškodovanki, zaradi česar v sodni preiskavi ni bilo mogoče oškodovanke soočiti z njihovimi izpovedbami; (ii) da se je sodišče odločilo za tisto od možnosti, ki jih ponujata peti in šesti odstavek 331. člena ZKP, ki je za obrambo najslabši (in ni izkoristilo ne možnosti neposrednega zaslišanja ne posrednega postavljanja vprašanj, niti se ni odločilo za videokonferenčno zaslišanje, kot že prej v preiskavi).

Obseg presoje

11Vrhovno sodišče po pregledu pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo (list. št. 811 in sl.) ugotavlja, da vrhovna državna tožilka pravilno opozarja na neizčrpanost očitkov kršitve kazenskega zakona. Vrhovno sodišče je zato zahtevo za varstvo zakonitosti vsebinsko obravnavalo le glede zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kolikor so vsebinsko in formalno izčrpane v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo (peti odstavek 420. člena ZKP).

12Iz pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo (list. št. 811 - 813) nadalje izhaja, da je zagovornik nasprotoval zgolj uporabi petega odstavka 331. člena ZKP in stališču sodišča, da so podani opravičeni razlogi za opustitev neposrednega zaslišanja oškodovanke.

Obramba je bila seznanjena tudi s sklepno dokazno oceno prvostopenjskega sodišča. Sodišče je v 101. točki obrazložitve sodbe zapisalo, da je svojo odločitev "oprlo predvsem na izpovedbo oškodovanke", ki je povedala, da je do prvega spolnega odnosa z obsojencem prišlo proti njeni volji ter dejanje tudi opisala. Pritožnik te okoliščine v pritožbi ni prepoznal kot odločilne v zatrjevanju kršitve zaradi opustitve neposrednega zaslišanja obremenilne priče. Višje sodišče pa je v 13. točki obrazložitve sodbe sprejelo stališče, da oškodovankina izpovedba še zdaleč ni edini obremenilni dokaz zoper obsojenca (in pri tem naštelo dokaze, na katere se opira sodba). Do tega stališča, ki se od prvostopenjskega sodišča razlikuje, se je vložnik opredelil v zahtevi in tudi v tem delu jo bo zato Vrhovno sodišče vsebinsko presojalo.

13Pritožba molči tudi glede zadostnosti ukrepov za uravnoteženje obdolženčevega prikrajšanja zaradi opustitve oškodovankinega neposrednega zaslišanja. Nobene ovire ni bilo, da vložnik te prvine, pomembne za presojo očitanih kršitev pravice do neposrednega zaslišanja obremenilne priče, ne bi uveljavljal že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. To je svojo odločitev oprlo tudi na okoliščini, da je bila oškodovanka zaslišana v preiskavi preko videokonference (kar za vložnika ni sporno) v obdolženčevi in zagovornikovi navzočnosti in da obramba na glavni obravnavi ni posredovala vprašanj, ki naj se oškodovanki postavijo posredno (20. in 21. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe), pač pa je vztrajala izključno pri neposrednem zaslišanju oškodovanke, zaradi česar sodišče ni moglo postopati po šestem odstavku 331. člena ZKP. Sodba sodišča druge stopnje v tem delu ne ponuja novih ali drugačnih razlogov.

Vendar pa vložnik zadostnost teh ukrepov v zahtevi poveže z okoliščino, da naj bi bile vse priče zaslišane po oškodovanki, zaradi česar njihovih izpovedb ni bilo mogoče predočiti oškodovanki (in preizkusiti njene verodostojnosti). Te navedbe se tesno povezujejo s stališčem vložnika, da je oškodovankina izpovedba izključni obremenilni dokaz zoper obsojenca. V okviru presoje dokazne teže oškodovankine izpovedbe bo zato Vrhovno sodišče presojalo tudi, ali sta sodišči z ustreznimi ukrepi zadostno uravnotežili prikrajšanje obrambe.

Opravičljiv razlog za opustitev oškodovankinega neposrednega zaslišanja

14Vložnik v svojem stališču, da za opustitev zaslišanja ni opravičljivega razloga, opira le na oškodovankino starost ob koncu glavne obravnave (ko je že bila polnoletna) in na čas od storitve očitanega dejanja (več kot 4 leta, zaradi česar naj bi se zmanjševalo tveganje oškodovankine travmatiziranosti).

15Prvostopenjsko sodišče se je o razlogih za opustitev neposrednega zaslišanja opredelilo v 19. točki obrazložitve sodbe. Oprlo se je na izvedensko mnenje ter upoštevalo tako starost oškodovanke kot čas, ki je minil od očitanega dejanja. Pravno podlago za opustitev neposrednega zaslišanja je prepoznalo v petem odstavku 331. člena ZKP, ki je (tudi v času glavne obravnave) določal:

"(5) Neposredno zaslišanje oseb, mlajših od 15 let, ki so bile oškodovanci kaznivih dejanj iz tretjega odstavka 65. člena tega zakona, je na glavni obravnavi dopustno le izjemoma, sicer pa sodišče odloči, da se prebere zapisnik o prejšnjem zaslišanju teh oseb. Po potrebi sodišče enako ravna tudi glede drugih mladoletnih oškodovancev in glede oškodovanca s posebnimi potrebami po zaščiti."

16Besedilo petega odstavka 331. člena ZKP sodišču narekuje, da mora razlikovati med (i) mladoletnimi oškodovanci kaznivih dejanj iz tretjega odstavka 65. člena ZKP, mlajšimi od petnajst let, in (ii) oškodovanci s posebnimi potrebami po zaščiti ter drugimi mladoletnimi oškodovanci.

17V prvem primeru je kot pravilo zapovedano branje zapisnika o prejšnjem zaslišanju oškodovanca. V luči jamstva pravice do neposrednega zaslišanja obremenilne priče ZKP torej izhaja iz domneve, da je zaradi starosti oškodovanca in narave kaznivih dejanj podan opravičen razlog za opustitev neposrednega zaslišanja oškodovanca. To (pravno) domnevo je mogoče izpodbiti in takšnega oškodovanca vendarle zaslišati neposredno na glavni obravnavi.

18V drugem primeru pa ZKP takšne domneve ne vzpostavlja. Status oškodovanca s posebnimi potrebami po zaščiti ali njegova mladoletnost sama po sebi ne dopuščata opustitve neposrednega zaslišanja na glavni obravnavi. Sodišče tako ravna "po potrebi", torej če posebej ugotovi okoliščine, zaradi katerih je mogoče opustiti neposredno zaslišanje takšnega oškodovanca. Preizkus opravičljivosti opustitve neposrednega zaslišanja ima torej dva koraka: (i) ugotovitev oškodovančevega položaja oziroma osebnih okoliščin (starosti), in (ii) ugotovitev okoliščin, zaradi katerih je opustitev neposrednega zaslišanja potrebna.

19Oškodovanka, rojena 18. 2. 2003, je bila ob prvem naroku glavne obravnave 21. 4. 2022 že polnoletna. V okviru presoje pogojev iz petega odstavka 331. člena ZKP to pomeni, da je lahko odločilno le vprašanje, ali gre za oškodovanko s posebnimi potrebami po zaščiti. Ker je še pred začetkom glavne obravnave dopolnila 18 let, pri tem ni mogoče izhajati iz domneve, da se mladoletne osebe štejejo za oškodovance s posebnimi potrebami (tretji odstavek 143.č člena ZKP).

Sodišči sta presojo oškodovankinega statusa opravili v 19. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe (v povezavi z dokazno oceno mnenja izvedenke, zlasti v 90. - 93. točki obrazložitve) in 11. točki obrazložitve sodbe višjega sodišča. Obe sta pravilno prepoznali, da polnoletnost ne izključuje statusa oškodovanca s posebnimi potrebami po zaščiti, pri tem pa sta izhajali iz meril, ki jih v 144. členu določa ZKP. Upoštevali sta naravo obravnavanega očitka kaznivega dejanja (tj. kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost), oškodovankino osebnost in njeno ranljivost, ki izhaja iz ugotovljenih primanjkljajev in odraščanja v disfunkcionalnem okolju ter kumulativnih učinkov preteklih travmatičnih dogodkov. Kolikor vložnik nasprotuje tem razlogom (zlasti s poudarjanjem oškodovankine starosti), izhaja delno iz napačnega razumevanja meril, po katerih prepoznavamo oškodovance s posebnimi potrebami po zaščiti, delno pa že prehaja v polje izpodbijanja dejanskega stanja.

20Sodišči sta opravili tudi presojo potrebe po opustitvi oškodovankinega neposrednega zaslišanja. Ugotovili sta, da je bila oškodovanka v času izdelave izvedenskega mnenja že distancirana od dogodkov, vendar pa bi izpovedovanje na glavni obravnavi vodilo v močne negativne čustvene reakcije in dekompenzacijo. Upoštevali sta torej tudi čas, ki je pretekel od obravnavanih dogodkov. Oškodovanka je bila v času izdelave izvedenskega mnenja še vedno v psihološki in psihiatrični obravnavi. Sodišči sta upoštevali tudi, da je bila oškodovanka že dvakrat izpostavljena zaslišanju o časovno in krajevno povezanih dogodkih, prvič v postopku zoper njenega polbrata, in drugič v sodni preiskavi zoper obsojenca in njegova soobdolženca, oboje pa je vodilo v poslabšanje njenega duševnega zdravja (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 43147/2017 z dne 7. 9. 2023).

21Vložnik sicer zatrjuje, da naj bi se s časom zmanjševala čustvena obremenjenost oškodovanke, vendar s temi navedbami kvečjemu ponuja drugačno dokazno oceno izvedenskega mnenja in relevantnih dejanskih okoliščin. Tudi navedba, da je bila oškodovanka bolj travmatizirana med izpovedovanjem v sodni preiskavi, ne more biti upoštevna. Za presojo pogojev za opustitev neposrednega zaslišanja na glavni obravnavi ne morejo biti pomembne oškodovankine osebne okoliščine med sodno preiskavo; hkrati pa s tem vložnik ponovno ponuja lastno dokazno oceno dejanskih okoliščin, na katere se opirata sodišči pri uporabi petega odstavka 331. člena ZKP.

Dokazna teža oškodovankine izpovedbe in ukrepi za uravnoteženje obsojenčevega prikrajšanja

22Višje sodišče je, kot že povzeto, sprejelo stališče, da oškodovankina izpovedba ni edini obremenilni dokaz zoper obsojenca. Dokazna ocena v prvostopenjski sodbi takšnemu stališču na splošno pritrjuje.

23Vendar pa je prvostopenjsko sodišče prav oškodovankino izpovedbo prepoznalo kot pretežni dokaz pri ugotavljanju, ali je obsojenec oškodovanko prisilil v spolni odnos ali ne. Prisiljenje je - upoštevajoč kazenski zakon, ki ga je bilo treba uporabiti - osrednji zakonski znak posilstva, oškodovankina izpovedba o obsojenčevem ravnanju ob spolnem odnosu pa edini neposredni dokaz za ugotavljanje tega obremenilnega dejstva. V tej luči je presoja višjega sodišča o dokazni teži oškodovankine izpovedbe pomanjkljiva (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 38918/2019 z dne 18. 7. 2024, 12. točka obrazložitve) in ne more zmanjšati dokazne teže, kot jo je prepoznalo prvostopenjsko sodišče v 101. točki obrazložitve sodbe. Ni videti razloga, da ne bi sledili stališču prvostopenjskega sodišča, da se je prvenstveno oprlo na oškodovankino izpovedbo.

24Vložnik svoje stališče o odločilnosti oškodovankine izpovedbe nadalje povezuje z izpovedbami drugih prič, ki naj bi njeno izpovedbo ovrgle, zaradi opustitve neposrednega zaslišanja jih oškodovanki ni bilo mogoče predočiti. Podatki v spisu razgrinjajo drugačno sliko: oškodovankina mati, B. B., in polbrat, A. A., sta bila v preiskavi zaslišana 4. 11. 2019 (v navzočnosti obsojenca in njegovega zagovornika), tj. štiri dni pred oškodovanko, ki je bila zaslišana 8. 11. 2019. Njuni izpovedbi sta za vložnika osrednjega pomena, kot je razbrati iz zahteve za varstvo zakonitosti; zaradi vrstnega reda zaslišanj v preiskavi obramba ob zaslišanju oškodovanke torej ni bila v slabšem položaju. Iz spisa je mogoče razbrati tudi, da sta bila obsojenec in zagovornik o času in kraju vseh treh zaslišanj obveščena z vročitvijo vabil dne 11. 10. 2019 (list. št. 309 in 310). Oškodovankinega zaslišanja se je udeležil odvetnik, ki je nadomeščal obsojenčevega zagovornika, in je preko videokonferenčne povezave postavljal oškodovanki vprašanja. Ugotovitve sodišč o izvedbi zaslišanja in možnosti udeležbe na zaslišanju za vložnika niso sporne.

25Kot povzeto, za vložnika tudi niso bila sporna stališča sodišč o neizkoriščeni možnosti postavljanja posrednih vprašanj na glavni obravnavi. Iz spisovnega gradiva je mogoče prepoznati, da se je obramba na tožilkin predlog, naj se oškodovanke ne zasliši, odzvala tako, da je vztrajala pri neposrednem zaslišanju oškodovanke. Možnosti zaslišanja s pomočjo videokonference ali s postavljanjem posrednih vprašanj, kot načina zaslišanja, kar sedaj ponuja v zahtevi, obramba na glavni obravnavi ni prepoznala. Tudi v pritožbi zagovornik ni izpodbijal stališča prvostopenjskega sodišča (o neizkoriščeni možnosti postavljanja posrednih vprašanj oškodovanki) - četudi bi bilo mogoče tudi v pritožbeni fazi primanjkljaj, ki ga sedaj zatrjuje vložnik, odpraviti.

Vrhovno sodišče ob takšnih obrambnih prizadevanjih v postopku pred prvo- in drugostopenjskim sodiščem, ob upoštevanju položaja obrambe v preiskavi, ne vidi podlage za drugačno stališče. Glede na to, da sta sodišči pravilno prepoznali pogoje za opustitev neposrednega zaslišanja oškodovanke iz petega odstavka 331. člena ZKP, je (upoštevajoč šesti odstavek 331. člena ZKP) pravilno tudi izhodišče, da je mogoče pobudo za zaslišanje s posrednimi vprašanji pričakovati s strani strank (torej tudi s strani obrambe). Ni videti ovir, da na takšen način ne bi bilo mogoče preizkusiti verodostojnosti njene izpovedbe, kolikor bi bilo to potrebno zaradi različnih izpovedb prič.

26Vrhovno sodišče tako pritrjuje vložniku, da je bila oškodovankina izpovedba osrednji obremenilni dokaz zoper obsojenca. Vendar pa to ne pomeni, da v postopku niso bili uporabljeni (ali pa obrambi na voljo) učinkoviti ukrepi, s katerimi je (ali bi bilo) mogoče omiliti prikrajšanje obrambe zaradi opustitve oškodovankinega neposrednega zaslišanja na glavni obravnavi. Obdolžencu in njegovemu zagovorniku je bila dana učinkovita možnost udeležiti se oškodovankinega zaslišanja in zaslišanja drugih prič (ki jim vložnik namenja posebno pozornost v zahtevi) v preiskavi in to možnost je obramba izkoristila. Hkrati sta sodišči ustrezno prepoznali mehanizme, ki so bili na voljo obrambi na glavni obravnavi in s katerimi bi se lahko učinkovito odzvala na oškodovankino izpovedbo, ter jih upoštevali pri presoji učinkov opustitve oškodovankinega zaslišanja na položaj obrambe (med zadnjimi, prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 38918/2019 z dne 18. 7. 2024).

27V pravnomočni sodbi kot celoti je mogoče prepoznati, da sta sodišči sledili merilom 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice in dovolj skrbno preučili, ali je bilo obsojencu kljub opustitvi oškodovankinega zaslišanja zagotovljeno pošteno sojenje, upoštevajoč posebnosti kazenskih postopkov zaradi očitkov spolnih kaznivih dejanj (prim. sodbi Aigner proti Avstriji, št. 28329/03 z dne 10. 5. 2012, 38. in 39. točka obrazložitve, in Lučić proti Hrvaški, št. 5699/11 z dne 27. 2. 2014, 74. in 75. točka obrazložitve). Sodišči se za opustitev neposrednega zaslišanja oškodovanke v obravnavani zadevi nikakor nista odločili samodejno, temveč sta sledili merilom, oblikovanim v judikaturi Evropskega sodišča za človekove pravice (npr. v sodbi Schatschaschwili proti Nemčiji, št. 9154/10, z dne 15. 12. 2015, veliki senat), ki jih sprejema tudi Vrhovno sodišče (prim. sodbo I Ips 13666/2020 z dne 17. 6. 2022 in druge). Ravnanje sodišč je skladno tudi z načelom neposrednosti, kot izhaja iz 22. člena Ustave (glej odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-808/21 z dne 6. 2. 2024, 13. in 14. točka obrazložitve). Načelo neposrednosti načeloma prepoveduje, da bi sodišče samó prebralo izjave prič ali zaslišalo posredne priče. Vendar pa je od njega je mogoče odstopiti, kadar za to v konkretnem primeru obstajajo utemeljeni razlogi in kadar obstajajo mehanizmi za izravnavo slabšega položaja, v katerega je zaradi tega odstopa postavljen obdolženec. Takšni utemeljeni razlogi, določeni v petem odstavku 331. člena ZKP, so bili v obravnavani zadevi pravilno presojeni, ob zadostnem upoštevanju meril 6. člena EKČP. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da ni mogoče prepoznati zatrjevane kršitve pravice do neposrednega zaslišanja oškodovanke kot obremenilne priče in tudi ne zatrjevanih kršitev pravic obrambe.

C.

28Iz teh razlogov je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti.

29Odločba o stroških je bila sprejeta na podlagi 98.a člena ZKP, ob smiselni uporabi četrtega odstavka 95. člena ZKP, upoštevajoč podatke o obsojenčevem premoženju, ugotovljenih v prvostopenjski sodbi (125. točka obrazložitve).

30Odločitev je bila sprejeta soglasno.