UPRS Sodba IV U 39/2022-13

I. Tožba se zavrne.

II. Tožnik trpi svoje stroške postopka.

Potek upravnega postopka

1Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) je z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva najprej ugotovila, da je bil tožniku izdan sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva št. DT 4934-85361/2020-1 z dne 22. 9. 2020 za davčni dolg v višini 3.038,41 EUR, od tega glavnica 1.736,17 EUR, zamudne obresti 1.292,24 EUR in stroški davčne izvršbe 10,00 EUR, kot je navedeno v tam navedeni tabeli (1. točka izreka). V nadaljevanju je ugotovila, da v ponovnem postopku ne uvede davčne izvršbe za obveznosti, ki so navedene v 1. točki izreka (2. točka izreka). V 3. točki izreka pa je sklenila, da se zoper tožnika uvede postopek davčne izvršbe na dolžnikova denarna sredstva po stanju na dan 22. 9. 2020 z obračunanimi zamudnimi obrestmi za naslednje obveznosti za skupni znesek 781,47 EUR, od tega glavnica 445,71 EUR, zamudne obresti 325,76 EUR in stroški davčne izvršbe 10,00 EUR, kot je navedeno v tam navedeni tabeli (z navedbo izvršilnih naslovov, na katerih temeljijo tožnikove obveznosti). Določila je način izvršbe z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnik pri A., d.d. (4. točka izreka) ter odločila, da se opravi rubež sredstev do višine davčnega dolga po sklepu o izvršbi z upoštevanjem izvzetja iz 159. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) in omejitve izvršbe iz 160. člena ZDavP-2 (5. točka izreka). Določila je način rubeža in prenos zarubljenih sredstev skupaj z obračunanimi zamudnimi obrestmi na tam navedeni podračun (6. točka izreka) in prepovedala banki izplačati denarna sredstva tožniku, njemu pa prepovedala razpolagati z zarubljenimi denarnimi sredstvi do poravnave celotnega dolga po navedenem sklepu o davčni izvršbi skupaj s pripadki do dneva plačila dolga (7. točka izreka). Odločila je še, da vse stroške davčne izvršbe plača tožnik (8. točka izreka) in da pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe (9. točka izreka) ter da bo o stroških tožnika izdan poseben sklep (10. točka izreka), davčnemu organu pa stroški postopka niso nastali (11. točka izreka).

2Tožnik je zoper navedeni sklep vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju toženka) zavrnilo. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja, da ima izrek izpodbijanega sklepa v 3. - 7. točki izreka predpisane sestavine sklepa o izvršbi (izvršilni naslov, izvršljivost tega, znesek davka in zamudnih obresti). Glede dela izreka, v katerem je prvostopni organ obveznosti storniral oz. ugotovil zastaranje, tožnikov ugovor pravne podlage v zvezi z izvršilnimi naslovi ni relevanten, saj za te tožnik ni več bremenjen, nima več pravnega interesa, pri tem se sklicuje na 43. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena z ZDavP-2. Vse odločbe, ki jih prvostopni organ navaja kot izvršilne naslove, so bile tožniku vročene oz. je obračun DDV pod zap. št. 31 (3. točka izreka zap. št. 11) tožnik vložil sam, kar pomeni, da če se ni strinjal z naložitvijo obveznosti, bi lahko vložil pritožbo zoper posamezno odmerno odločbo oz. predložil drugačen obračun DDV (oz. njegov popravek), ne more pa teh izvršilnih naslovov izpodbijati v postopku izvršbe (sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2). Iz 151. člena ZDavP-2 ne izhaja, da bi moral sklep o izvršbi vsebovati navedbo podlage glede izvršilnih naslovov, kot to smiselno izhaja iz navedb tožnika. Tožnik je dolžan poplačati obveznosti, ki se terjajo od njega s sklepom o izvršbi. Sam izpodbijani sklep o izvršbi pa je tudi izvršilni naslov za stroške izvršbe v znesku 10,00 EUR.

3Glede ugovora zastaranja je ugotovil, da v zvezi s 3. točko izreka izpodbijanega sklepa ne relativno ne absolutno zastaranje (125. in 126. člen ZDavP-2) ni nastopilo. Tožnik je bil za obveznosti, za katere je bremenjen tudi z izpodbijanim sklepom (v 3. točki izreka navedene od zap. št. 1 - 11), terjan s sklepom o izvršbi št. DT 42918-187846/2013-1 04-3401-00 z dne 22. 10. 2013, tožniku vročenim 4. 11. 2013. Takrat predmetne obveznosti še niso bile starejše od pet let (relativni zastaralni rok), najstarejša obveznost je namreč postala izvršljiva 15. 3. 2011 ter je tedaj začel teči zastaralni rok, do 4. 11. 2013 pa še ni preteklo pet let. Prav tako pa od 4. 11. 2013, ko po pretrganju zastaranja relativni zastaralni rok začne znova teči, do vročitve sklepa o izvršbi št. 4934-133057/2018-1 04-710-21 z dne 24. 9. 2018, ki je bil vročen tožniku 19. 10. 2018, ni preteklo pet let, kar pomeni, da je bilo zastaranje z navedenim sklepom ponovno pretrgano. Od vročitve slednjega sklepa (19. 10. 2018) do vročitve izpodbijanega sklepa (26. 5. 2021) pa prav tako še ni preteklo pet let. Prav tako za obveznosti, za katere se tožnika sedaj terja, ni nastopilo absolutno zastaranje. Najstarejša terjana obveznost (3. točka izreka izpodbijanega sklepa) ima izvršljivost 16. 6. 2011, kar pomeni, da bi absolutno zastarala najhitreje 16. 6. 2021, četudi ne bi bilo zakonskih razlogov za zadržanje. Toženka namreč pojasni, da je bilo zastaranje pravice do izterjave v letu 2020 namreč zadržano z interventnimi ukrepi za omilitev posledic epidemije Covid-19, zaradi česar se je tudi rok za absolutno zastaranje podaljšal.¹

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

4Tožnik v tožbi predlaga odpravo izpodbijanega sklepa v zvezi z odločbo toženke (podredno razveljavitev) in povrnitev stroškov upravnega spora. Navaja, da je izpodbijana davčna odločba (pravilno sklep) z dne 24. 5. 2021 neizvršljiva, saj nasprotuje sama sebi - pod točko 1 se namreč ugotavlja, da je bil zoper tožnika izdan sklep opr. št. DT 4934-85361/2020-1 z dne 22. 9. 2020 za davčni dolg v višini 3.038,41 EUR od tega glavnice 1.736,17 EUR, zamudne obresti 1.292,24 EUR in stroški davčne izvršbe 10,00 EUR, kot je razvidno v tabeli na strani od 1 do 8; pod točko 2 organ navaja obveznosti, za katere se ne uvede davčna izvršba za navedene obveznosti v tabeli pod tč. 1. V nadaljevanju (3. točka) organ ponovno uvede postopek davčne izvršbe na dolžnikova denarna sredstva po stanju na dan 22. 9. 2020 z obračunanimi zamudnimi obrestmi do 21. 5. 2021 za naslednje obveznosti, navedene v tabeli 3. Organ v izreku sklepa ne navede, ali je sklep o davčni izvršbi opr. št. DT 4934-85361/2020-1 z dne 22. 9. 2020 razveljavljen, spremenjen ali še morebiti velja, saj pod tč. 2 navede, da v ponovnem postopku davčni organ ne uvede davčne izvršbe za naštete obveznosti, navedene pod tč. 1 izreka izpodbijanega sklepa. Pod tč. 3 izpodbijanega sklepa pa organ ponovno s predmetnim sklepom uvede postopek davčne izvršbe na dolžnikova denarna sredstva po stanju na dan 22. 9. 2020 za obveznosti, ki datirajo izpred 10 let, in sicer od dne 16. 6. 2011 do dne 13. 8. 2011 oz. zadnja obveznost 29. 6. 2013. Tožnik zatrjuje, da so obveznosti že zastarale, in sicer obveznosti iz tabele št. 1 od izvršilnega naslova št. 1 do 50 ter obveznosti pod tč. 3 izpodbijane odločbe od št. 1 do 10. Sklicuje se na 125. in 126. člen ZDavP-2.

5Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, ki jih je navedla v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K I. točki izreka

6Tožba ni utemeljena.

7Izpodbijani sklep je izdan na podlagi 143. člena ZDavP-2, v skladu s katerim davčni organ začne davčno izvršbo, če obveznost ni plačana v predpisanem roku.

8Med strankama sicer niso sporni ne izvršilni naslovi ne zneski vtoževanih izvršilnih naslovov (ne glavnice ne obresti) in ne datumi izvršljivosti izvršilnih naslovov, kot sicer vse navedeno v tabelah 1. in 3. točke izreka izpodbijanega sklepa, ki je bil izdan 24. 5. 2021, zato navedenim dejstvom sodišče kot nespornim sledi, skladno z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Tožnik tudi ne prereka, da je bil za obveznosti, za katere je bremenjen tudi z izpodbijanim sklepom (v 3. točki izreka navedene od zap. št. 1 - 11), terjan s sklepom o izvršbi št. DT 42918-187846/2013-1 04-3401-00 z dne 22. 10. 2013, ki mu je bil vročen 4. 11. 2013, pri čemer je takrat najstarejša obveznost postala izvršljiva 15. 3. 2011, ter da mu je bil nato vročen 19. 10. 2018 sklep o izvršbi št. 4934-133057/2018-1 04-710-21 z dne 24. 9. 2018, nato pa mu je bil vročen še izpodbijani sklep 26. 5. 2021, zato tudi navedenim dejstvom sodišče kot nespornim sledi, skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

9Sporno med strankama pa je, ali je izpodbijani sklep o davčni izvršbi sam s seboj v nasprotju (in posledično po trditvah tožnika ni izvršljiv²) ter ali je nastopilo absolutno in relativno zastaranje dolgovanih obveznosti iz 1. točke izreka (od 1. - 50. št. izvršilnega naslova) in 3. točko izreka izpodbijanega akta (od 1. - 10. št. izvršilnega naslova).

Glede medsebojnega nasprotja med točkami izreka

10Sodišče ugotavlja, da je v 1. in 2. točki izreka izpodbijanega sklepa organ ugotavljal določena dejstva (v 1. točki o obstoju izdanega predhodnega sklepa o davčni izvršbi z v tabeli navedenimi obveznostmi³ ter v 2. točki izreka o tem, za katere davčne obveznosti tožnika, sicer navedene v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa, organ ne bo uvedel davčne izvršbe), kar sicer v izrek sklepa o davčni izvršbi ne sodi⁴ - za navedeno organ ni imel pravne podlage in je iz tega razloga sklep o davčni izvršbi v tem delu nezakonit. Vendar pa - drugače, kot to sicer navaja tožnik, navedeni 1. in 2. točka izreka zaradi tega še nista v nasprotju s 3. točko izreka (kjer organ šele naloži obveznost tožniku), pač pa ugotavljata določena dejstva, s tem pa ne nalagata nobenih pravic ali obveznosti tožniku in ne posegata v njegove pravne koristi in zato tudi nista v nasprotju s 3. točko izreka, kjer so te obveznosti tožniku (šele) naložene. S tem pa tudi posledično izrek izpodbijanega sklepa ni v nasprotju sam s seboj. V zvezi s 1. in 2. točko izreka tožnik zato nima pravnega interesa za njuno odpravo in se posledično sodišče do ugovorov tožnika v tem delu ni opredeljevalo, saj tudi morebitna odprava teh dveh točk izreka izpodbijanega sklepa ne bi spremenila oz. posegla v položaj tožnika, njegove pravice, obveznosti ali pravne koristi.

Glede zastaranja

11Prvostopenjski davčni organ in toženka sta kot materialno pravno podlago za odločanje o ugovoru zastaranja pravice do izterjave obveznosti pravilno navedla 125. in 126. člen ZDavP-2. Po tretjem odstavku 125. člena ZDavP-2 pravica do izterjave davka zastara v 5 letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati. V primeru naknadno ugotovljene obveznosti v davčnem nadzoru, teče relativni rok zastaranja pravice do izterjave davka od dneva izvršljivosti odmerne odločbe.

12Sodišče ugotavlja, da je bil v konkretni zadevi tožnik z izpodbijanim sklepom bremenjen za obveznosti (le) v 3. točki izreka od zap. št. 1 - 11. V zvezi z obveznostmi iz te točke izreka sodišče nadalje ugotavlja, da ni nastopilo relativno zastaranje, za katerega je določen 5 letni zastaralni rok, saj so tek zastaranja pravice do izterjave pretrgala uradna dejanja davčnega organa z namenom izvršbe, o katerih je bil tožnik obveščen (drugi odstavek 126. člena ZDavP-2). V konkretni zadevi med strankama namreč ni sporno, kot že navedeno, da je bil tožnik za obveznosti, za katere je bremenjen tudi z izpodbijanim sklepom (v 3. točki izreka navedene od zap. št. 1 - 11), terjan s sklepom o izvršbi št. DT 42918-187846/2013-1 04-3401-00 z dne 22. 10. 2013, ki mu je bil vročen 4. 11. 2013, pri čemer je takrat najstarejša obveznost postala izvršljiva 15. 3. 2011 (takrat je začel teči relativni zastaralni rok, ki pa se še do vročitve tega sklepa ni iztekel). Prav tako pa od 4. 11. 2013, ko po pretrganju zastaranja relativni zastaralni rok začne znova teči, do vročitve sklepa o izvršbi št. 4934-133057/2018-1 04-710-21 z dne 24. 9. 2018, ki je bil vročen tožniku 19. 10. 2018, ni preteklo pet let, kar pomeni, da je bilo zastaranje za navedene obveznosti z navedenim sklepom ponovno pretrgano. Od vročitve sklepa z dne 19. 10. 2018 do vročitve izpodbijanega sklepa (26. 5. 2021) pa prav tako še ni preteklo pet let. Navedeno pomeni, da relativno zastaranje obveznosti iz 3. točke izreka izpodbijanega sklepa v konkretni zadevi ni nastopilo.

13Sodišče še ugotavlja, da v konkretni zadevi tudi absolutni rok za zastaranje pravice do izterjave v zvezi z obveznostmi iz 3. točke izpodbijanega sklepa še ni pretekel. Najstarejša obveznost, ki bremeni tožnika v tej točki izreka, je izvršljiva 16. 6. 2011, izpodbijani sklep o davčni izvršbi pa je bil izdan 24. 5. 2021, torej pred iztekom 10 let v zvezi z zastaranjem pravice do izterjave po sedmem odstavku 126. člena ZDavP-2⁵. Zato nobena od obveznosti, za katere je bremenjen tožnik v 3. točki izreka izpodbijanega sklepa, v času izdaje izpodbijanega sklepa še ni prenehala zaradi absolutnega zastaranja.

14Po presoji sodišča je bilo zaradi sprejetih ukrepov v času epidemije po drugem odstavku 93. člena ZIUZEOP v zvezi s sedmim odstavkom 126. člena ZDavP-2 tudi sicer zadržano zastaranje pravice do izterjave, vendar pa ker to v konkretni zadevi ni relevantno, glede na zgoraj opisano⁶, se sodišče do navedenega ni podrobneje opredeljevalo.

15Sodišče pa se do ugovora relativnega oz. absolutnega zastaranja v zvezi s 1. točko izreka izpodbijanega sklepa ne more opredeliti, saj - kot že navedeno, v tej točki izreka tožniku niso sploh bile naložene obveznosti, zato sodišče tudi ne more presojati njihove morebitne relativne oz. absolutne zastaranosti.

16Četudi je bil po presoji sodišča izpodbijan sklep o davčni izvršbi nezakonit v delu 1. in 2. točke izreka, pa v tem delu ni posegal v tožnikovo pravico ali pravno korist. Glede ostalih tožnikovih ugovorov glede zastaranja pa je sodišče presodilo, da niso utemeljeni. Zato je tožbo zoper izpodbijani sklep na podlagi 1. alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

17Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Relevantno dejansko stanje, na katerem temeljita izpodbijani sklep oziroma odločba toženke, namreč med strankama postopka ni sporno.

K II. točki izreka

18Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

¹ Toženka se sklicuje na 6. člen Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-Cov-2 (COVID-19; ZZUSUDJZ), 10. člen Zakona o interventnih ukrepih na javnofinančnem področju (ZIUJP) in 93. člen Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (ZIUZEOP).
² Sodišče pripominja, da bi - če bi dejansko bil izdani akt sam s seboj v nasprotju, šlo posledično lahko za absolutno bistveno kršitev določb postopka (in ne za ne/izvršljivost akta).
³ Tega je sicer drugostopenjski organ odpravil in vrnil zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu, ki je nato izdal zadevni izpodbijani sklep.
⁴ Kvečjemu v obrazložitev izpodbijanega sklepa.
⁵ Po tej določbi davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je zastaranje pravice do izterjave prvič začelo teči, razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano.
⁶ Ker so obveznosti tožniku naložene le s 3. točko izreka izpodbijanega sklepa, kjer pa je najstarejša terjatev postala izvršljiva pred iztekom 10 let od izdaje izpodbijanega sklepa, zato morebitnega zadržanja absolutnega zastaranja te terjatve po 93. členu ZIUZEOP v zvezi s sedmim dostavkom 126. člena ZDavP-2 ni bilo treba presojati.