VSL Sodba II Cp 695/2024

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana delna zamudna sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tretja toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:

1Tožniki v tožbi navajajo, da jim je zaradi gradbenih del, ki so se izvajala v neposredni bližini njihovih nepremičnin, na slednjih nastala škoda. Solidarno plačilo odškodnine zahtevajo od zavarovalnice, pri kateri ima izvajalec zavarovano odgovornost (prva toženka), izvajalca (druga toženka), investitorja (tretja toženka) ter nadzornika (četrta toženka). Prva, druga in četrta toženka so na tožbo odgovorile pravočasno.

2Odgovor na tožbo tretje toženke je na pristojno sodišče prišel prepozno, zato je prvostopenjsko sodišče zoper tretjo toženko izdalo (delno) zamudno sodbo (prvi odstavek 318. člena Zakona o pravdnem postopku¹). Z njo je tretji toženki naložilo, da s pripadki plača prvemu in drugemu tožniku 12.310 EUR, tretjemu in četrtemu tožniku 7.380,50 EUR, petemu in šestemu tožniku pa 14.170,44 EUR (I. do III. točka izreka). Odločilo je tudi, da je tretja toženka vsem tožnikom skupaj dolžna plačati 1.134,60 EUR (IV. točka izreka), zavrnilo pa je zahtevke vseh tožnikov za plačilo dela zamudnih obresti (V. do VII. točka izreka, ni pritožbeno izpodbijano), ter naložilo tretji toženki, da tožnikom povrne pravdne stroške (VIII. točka izreka).

Pritožbeni postopek:

3Zoper sodbo se pritožuje tretja toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Med drugim navaja, da se je Okrožno sodišče v Ljubljani nepravilno izreklo za stvarno nepristojno, saj je za odločanje v zadevi pristojno slednje - ne pa Okrajno sodišče v Ljubljani. Zato bi se tudi odgovor na tožbo, ki je bil na Okrožno sodišče v Ljubljani sicer poslan pravočasno, moral šteti za pravočasnega. Pri navedbi sodišča na odgovoru na tožbo je šlo za očitno pomoten zapis sodišča in ne za napako. Glede na 662. člen Obligacijskega zakonika² je prvostopenjsko sodiše zmotno uporabilo materialno pravo. Za solidnost gradnje solidarno odgovarjata (tudi) izvajalec in projektant. Izvajalec je tisti, ki odgovarja za napake pri izdelavi gradbe. On je namreč tisti, ki ima zaposlene strokovnjake - gradbene inženirje -, ki bi morali dela izvesti strokovno neoporečno. Izvajalec bi moral izvajati tudi nadzor. Pritožnica kot investitorka tega ni počela, saj je prav iz razloga strokovnosti z izvajalcem sklenila gradbeno pogodbo. Če že je podana odgovornost, je podana solidarna odgovornost vseh štirih toženk. Če bo delna zamudna sodba postala pravnomočna, si pritožnica ne zna predstavljati, kako bo sodišče odločilo v razmerju tožnikov do ostalih treh toženk.

4Tožniki na pritožbo niso odgovorili.

5Pritožba ni utemeljena.

O nepravočasnosti odgovora na tožbo:

6Deseti odstavek 112. člena ZPP določa, da če je bila vloga, ki ni tožba, vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, se šteje, da je bila vložena pravočasno, če je mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti vložnika, ki nima pooblaščenca, ki je odvetnik ali druga oseba z opravljenim pravniškim državnim izpitom, ali očitni pomoti vložnika. Iz navedene določbe izhajata dva razloga, s katerima stranka lahko opraviči zamudo: 1) očitna nevednost vložnika, ki nima kvalificiranega pooblaščenca; 2) očitna pomota vložnika - ne glede na to, ali ima pooblaščenca ali ne, torej tudi tistega, ki je kvalificirano zastopan.

7V konkretnem primeru je pritožnica odgovor na tožbo vložila po pooblaščenki, ki je odvetnica, zato se pritožba ne more sklicevati prvi razlog. Glede drugega razloga opravičljivosti, tj. glede "očitne pomote vložnika" pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba slednjega niti ne konkretizira. Iz spisa je razvidno, da je pooblaščenka pritožnice tako na odgovor na tožbo kakor tudi na pisemsko ovojnico zapisala "Okrožno sodišče v Ljubljani". Poziv za vložitev odgovora na tožbo je toženki poslalo Okrajno sodišče v Ljubljani, kar je zapisano tako v uvodu kot na koncu poziva, sestavni del navedenega poziva je tudi pravilen in popoln pravni pouk, da je treba vložiti odgovor na tožbo na Okrajno sodišče v Ljubljani (poziv na list. št. 40-41). Glede vprašanja, na katero sodišče je treba vložiti odgovor na tožbo, v pozivu torej ni bilo nobenega dvoma. Očitno pomoto (lapsus) pri odvetniku je mogoče utemeljiti (pritožba tega niti ne poskuša), če je npr. sodišče v sami vlogi pravilno navedeno, napačen naziv pa je napisan na pisemski ovojnici³ ali kaj podobnega, medtem ko je v tej zadevi tako na vlogi kot na ovojnici pritožnica napisala napačno sodišče (vključno z napačnim poštnim naslovom na ovojnici), česar pa ni mogoče pripisati očitni pomoti, ki se lahko pripeti vsakomur - tudi najbolj skrbnemu pooblaščencu.

8Glede na zgoraj povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da napake pri vložitvi odgovora na tožbo ni mogoče pripisati očitni pomoti kvalificirane pooblaščenke v smislu desetega odstavka 112. člena ZPP. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je odgovor na tožbo štelo za prepozen.

9Pritožbene navedbe o pristojnosti okrožnega sodišča so glede na jasen poziv za vložitev odgovora na tožbo (ki ga je tudi podalo sodišče, ki zadevo obravnava) pravno nepomembne. Če pooblaščenec meni, da je "bolj" pristojno neko drugo sodišče in ne tisto, s strani katerega prejme poziv za odgovor na tožbo, lahko ugovarja stvarni pristojnosti, nikakor pa ga tako pravno naziranje ne opravičuje, da odgovor na tožbo pošlje na neko drugo sodišče (ki ga k odgovoru sploh ni pozvalo) in ki naj bi bilo po vložnikovem naziranju pristojno.

O solidarni odgovornosti:

10Pritožba v nadaljevanju sicer pravilno tolmači 662. člen OZ, katerega bistvo je solidarna odgovornost izvajalca in projektanta za napake v solidnosti gradbe, vendar je odločitev sodišča prve stopnje kljub temu materialnopravno pravilna. Pritožničine navedbe glede solidarne odgovornosti (tudi) drugih toženk se namreč v ničemer ne izključujejo z odločitvijo prvostopenjskega sodišča.

11Toženka je s tem, da ni vložila odgovora na tožbo,⁴ v procesnem razmerju do tožnikov priznala v tožbi zatrjevana dejstva. Tako je priznala, da se je gradbeni poseg zabijanja zagatne stene izvajal z neustreznim orodjem ter v nasprotju s pravili gradbene stroke, kar je bil vzrok tožnikom nastale škode. S tem je v bistvu v procesnem razmerju do tožnikov - ki pa je zaradi navadnega materialnega sosporništva na strani toženk ločeno od procesnega razmerja tožnikov do ostalih treh toženk⁵ - priznala dejstva, iz katerih izhaja odgovornost izvajalca za nastalo škodo. Ker pa 187. člen OZ določa, da naročnik (konkretno: pritožnica kot investitorka) in izvajalec del na nepremičnini odgovarjata solidarno tretjemu (konkretno: tožnikom) za škodo, ki sta mu (jim) jo povzročila v zvezi z izvajanjem del, posledično za nastalo škodo odgovarja (tudi) pritožnica. Navedena določba sicer ni samostojna podlaga za presojo odškodninske odgovornosti investitorja za škodo, ki je posledica izvajanja del na nepremičnini in za katero odgovarja izvajalec, marveč je zgolj podlaga za solidarno odgovornost investitorja za škodo v zvezi z izvajanjem del, za katero odgovarja izvajalec.⁶ (Solidarna) odgovornost pritožnice v konkretnem primeru torej obstaja zato, ker je z nepravočasno vloženim odgovorom na tožbo priznala obstoj dejanskega stanja, ki pomeni izpolnitev predpostavk krivdne odškodninske odgovornosti izvajalca. Z obstojem predpostavk krivdne odškodninske odgovornosti⁷ se je sicer ukvarjalo že prvostopenjsko sodišče.

12V izpodbijani odločbi je sodišče prve stopnje odgovornost pritožnice sicer utemeljilo na prvem odstavku 131. člena OZ⁸ in ne na 187. členu OZ, vendar je odločitev kljub sklicevanju na napačno določbo OZ materialnopravno pravilna. Ker je v razmerju do pritožnice (zaradi fikcije priznanja dejstev) ugotovljeno, da je podana krivdna odškodninska odgovornost izvajalca po prvem odstavku 131. člena OZ, je s tem na temelju 187. člena OZ za škodo solidarno odgovorna tudi pritožnica kot investitorka.

13Neutemeljene so pritožbene navedbe, da si toženka "ne predstavlja, kako bo sodišče v končni odločbi odločilo" o morebitni odgovornosti ostalih toženk. Ker gre za solidarne dolžnike, ki pa so navadni materialni sosporniki, so zoper tožence možne različne odločitve. Izdaja zamudne sodbe le zoper enega od sospornikov je možna; v takem primeru se v končni sodbi odloči, da so preostali toženci dolžni izpolniti svojo obveznost solidarno s tisto osebo, kateri je bila ista solidarna obveznost naložena že v kaki drugi sodni odločbi.

14Pritožba prvostopenjskemu sodišču očita še bistvene kršitve postopka, saj "izrek sodbe nima temelja v obrazložitvi in se sodbe ne da preizkusiti." Pritožnica navedenega očitka v ničemer ne konkretizira, saj niti ne pojasni, v čem konkretno naj bi izrek sodbe "ne imel temeljev" v obrazložitvi, zato se tega očitka niti ne da preizkusiti. Pritožbeno sodišče upošteva le tiste pritožbene navedbe, ki so konkretizirane in jasne.⁹

15Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tretje toženke zavrnilo kot neutemeljeno in delno zamudno sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

16Tretja toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Uradni list RS, št. 10/2017 in nasl., v nadaljevanju ZPP.
² Uradni list RS, št. 83/2001 in nasl., v nadaljevanju OZ.
³ Primerjaj Aleš Galič, Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 1. knjiga, ČZ Uradni list in GV založba, Ljubljana 2005, str. 464.
⁴ Za prepozno vloženo vlogo se šteje, kot da sploh ni bila vložena.
⁵ Toženci so v razmerju (navadnega) materialnega sosporništva, saj gre za plačilo solidarnih obveznosti (1. točka prvega odstavka 191. člena ZPP). Bistvena značilnost navadnega materialnega sosporništva je v tem, da se lahko zoper vsakega navadnega materialnega sospornika izda drugačna sodba, saj je vsak od njih v pravdi samostojna stranka, njegova dejanja ali opustitve pa niti ne koristijo, niti ne škodujejo drugim navadnim materialnim sospornikom (195. člen ZPP).
⁶ Nina Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 1073.
⁷ Odločitev, da gre pri škodi, nastali zaradi nestrokovne izvedbe zabijanja zagatne stene, za krivdno povzročitev škode, je materialnopravno pravilna in je pritožba niti ne izpodbija.
⁸ Ki določa, da je tisti, ki drugemu povzroči škodo, slednjo dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.
⁹ VSRS sodba II Ips 25/2020 z dne 18. 9. 2020.