VSM Sodba I Cpg 233/2024

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) v roku 15 dni od prejema sodbe dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) znesek 4.620,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2021 do plačila (točka I izreka sodbe). Tožnici je naložilo, da mora v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti toženki stroške pravdnega postopka v znesku 1.649,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (točka II izreka sodbe).

2Zoper sprejeto odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnica.

Primarno graja odločitev sodišča prve stopnje glede vprašanja odstopa od pogodbe. Vztraja, da toženka od pogodbe ni izrecno odstopila. Tožnico je z elektronskimi sporočili in dopisom zgolj obvestila, da delavci niso zadovoljni s prenočišči in da jih ne bodo koristili. Tudi zakoniti zastopnik tožnice je ob zaslišanju izpovedal, da je štel, da pogodba ni razvezana. Tožnica je tako skladno s temeljnim načelom obligacijskega prava "pacta sund servanda" pričakovala, da bo toženka svojo pogodbeno obveznost izpolnila. Pritožnica zato primarno vztraja, da sodišče druge stopnje ugotovi, da toženka od pogodbe ni odstopila in ugodi tožbenemu zahtevku za plačilo neplačanega dela pogodbeno dogovorjenega zneska v višini 4.620,00 EUR.

Nadalje navaja, da se sicer ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in odločitvijo sodišča prve stopnje glede ustreznosti nastanitve, ki jo je tožnica uredila za delavce toženke, a bi tudi drugačna ocena privedla do istega in po presoji tožnice materialno pravno pravilnega zaključka, da je toženka neupravičeno odstopila od pogodbe in je zato tožnici odgovorna za nastalo škodo. V zvezi z odškodninsko odgovornostjo toženke pritožnica meni, da je izvedeni dokazni postopek pokazal, da je njen zahtevek za povračilo škode v vtoževani višini pozitivnega pogodbenega interesa utemeljen. Sodišče prve stopnje je odločitev neutemeljeno oprlo na določbo četrtega odstavka 243. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj je zmotno presodilo, da tožnica ni sprejela razumnih ukrepov, da bi zmanjšala nastalo škodo. Kaj konkretno bi v danih okoliščinah tožnica morala storiti, sodišče ne pojasni, zato je sodba v tem delu obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na podlagi golega dejstva, da sob ni uspela oddati komu drugemu, ni mogoče sklepati o njenem neskrbnem ravnanju. Od oškodovanca pri zmanjševanju škode ni mogoče zahtevati nesorazmernih naporov ali žrtvovanja. Z odhodom delavcev toženke je bila škoda za tožnico dejansko zaključena in je ni mogla več preprečiti. V obravnavanem primeru ne gre za situacijo, ko bi tožnica ob morebitnem povpraševanju za namestitvene kapacitete (kar bi moralo biti s strani toženke dokazano) namestitve zavrnila. Gre za situacijo, ko zaradi pričetka del v A. povpraševanja za namestitve enostavno ni bilo več in tožnica praznih sob, tudi če bi želela, ne bi mogla oddati. V navedenih specifičnih okoliščinah pa od tožnice ni mogoče pričakovati dodatnih nesorazmernih naporov v smeri oddaje namestitvenih kapacitet. Razlogi sodbe v tem delu (tč. 34 in 35 obrazložitve) so v nasprotju z izpovedbo zakonitega zastopnika tožnice, ki je podrobno pojasnil, zakaj sob ni mogel več oddati, s čimer je podana procesna kršitev iz 15. točke drugega ostavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je pri presoji dolžnega ravnanja tožnice v smeri zmanjševanja škode tudi v celoti spregledalo, da tožnica ni bila lastnik objekta in sob in glede na določilo pravila 27 Posebnih uzanc v gostinstvu brez izrecnega soglasja lastnika, tudi če bi interes obstajal, teh sob ni smela oddati drugemu naročniku.

Glede na vse navedeno tožnica sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Opravljeni pritožbeni preizkus sprejete odločitve v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in v okviru uradnega preizkusa po drugem odstavku 350. člena ZPP je pokazal, da sodišče prve stopnje ni storilo pritožbeno uveljavljanih, niti kakšnih drugih procesnih kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Pravno relevantno dejansko stanje v zadevi je bilo natančno in celovito ugotovljeno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je bilo pravilno uporabljeno tudi materialno pravo. Jasni in pravno argumentirani obrazložitvi sodišča prve stopnje s strani sodišča druge stopnje ni kaj dodati, zato jo v izogib ponavljanju v celoti povzema kot svojo. Glede posameznih, za izpodbijano odločitev pomembnih pritožbenih navedb (prvi odstavek 360. člena ZPP) pa dodaja:

5Obravnavani spor izvira iz sodelovanja med pravdnima strankama na podlagi dne 5. 5. 2021 sklenjene Pogodbe o nudenju prenočišča št. 19/2021 (v nadaljevanju Pogodbe), s katero se je tožnica zavezala za obdobje od 10. 5. 2021 do 15. 7. 2021 zagotoviti oziroma nuditi nastanitev v objektu v P. za 14 delavcev, toženka pa se je zavezala k plačilu zneska 9.240,00 EUR, pri čemer je polovico cene plačala ob podpisu pogodbe, druge polovice po izdanem računu št. 14-2021 z dne 28. 5. 2021 v znesku 4.620,00 EUR pa ni plačala, ker naj bi od Pogodbe odstopila zaradi neizpolnitve obveznosti tožnice. Tožnica zato s tožbo zahteva plačilo izdanega računa, pri čemer svoj tožbeni zahtevek utemeljuje na dolžnosti izpolnitve veljavne pogodbene obveznosti (9. člen OZ), podredno pa na pogodbeni odškodninski odgovornosti zaradi neutemeljenega odstopa od pogodbe (239. člen OZ).

6Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku in materialno pravni presoji zaključilo, da je toženka dne 13. 5. 2021 od Pogodbe odstopila, vendar neutemeljeno, ker skladno z določilom 105. člena OZ tožnici ni pustila primernega dodatnega roka za izpolnitev pogodbe (tj. zagotovitev ustreznih namestitvenih kapacitet). Tožbeni zahtevek za povrnitev škode zaradi neutemeljenega odstopa od pogodbe pa je zavrnilo zaradi utemeljene zahteve toženke po zmanjšanju odškodnine v smislu določila četrtega odstavka 243. člena OZ.

7Primarno pritožbeno sporno ostaja vprašanje veljavnosti Pogodbe oziroma vprašanje, ali je toženka od pogodbe odstopila.

8Odstopno upravičenje pomeni enostransko izjavo volje, ki samo po sebi kot oblikovalno upravičenje povzroči prenehanje pogodbe. Pri tem je treba upoštevati, da se izjava o odstopu od pogodbe, lahko poda izrecno, mogoče pa je od pogodbe odstopiti tudi s konkludentnimi dejanji (prim. 18. člen OZ)¹. Pomen, ki ga pripišemo posameznemu ravnanju je odvisen tudi od okoliščin, ki to ravnanje spremljajo. V primeru odstopa od pogodbe s strani ene stranke, volja druge stranke na veljavnost odstopa nima nobenega vpliva. Gre namreč za enostransko izjavo volje ene pogodbene stranke, ki vpliva na obstoj pogodbenega razmerja. Pritožbeno izpostavljena dejstva, da je zakoniti zastopnik tožnice vztrajal pri veljavnosti pogodbe, da pogodbe ni štel za razvezane in da na sporazumno razvezo ni pristal, zato za presojo odstopa od pogodbe niso pomembna.

9V obravnavanem primeru sodišče druge stopnje glede na vsebino komunikacije med pravdnima strankama (elektronsko sporočilo toženke z dne 13. 5. 2021 in nenazadnje tudi odgovor tožnice z dne 14. 5. 2021; oba dokaz B11) in v njej uporabljenih besed ("prosimo vas, da seštejete … morebitno odškodnino za odpoved ...") ter ravnanje toženke po njej (iskanje nadomestne nastanitve za delavce) nima nobenega pomisleka glede pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da je toženka od Pogodbe odstopila in da je bila Pogodba že dne 13. 5. 2021 razvezana. Pritožbeno prizadevanje, da je tožnica na podlagi veljavne pogodbe upravičena do preostanka pogodbeno dogovorjenega plačila, zato ni utemeljeno.

10Da je šlo za neutemeljen odstop od pogodbe zaradi neupoštevanja določila 105. člena OZ, na pritožbeni stopnji ni sporno. Sporna je presoja utemeljenosti zahtevka za plačilo zneska 4.620,00 EUR na odškodninski pravni podlagi, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo v posledici utemeljene zahteve toženke za zmanjšanje odškodnine (četrti odstavek 243. člena OZ).

11Citirano zakonsko določilo stranki, ki se sklicuje na kršitev pogodbe, nalaga, da mora storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila. Trditveno in dokazno breme v zvezi z ugovorom zmanjšanja odškodnine v smislu določbe 4. odstavka 243. člena OZ je na strani pogodbene stranke, ki je kršila pogodbo. V obravnavanem primeru je toženka trdila, da tožnica ni storila razumnih ukrepov, da bi škodo zmanjšala, saj ni dokaza o tem, da sob od 11. 5. 2021 do 15. 7. 2021 ni mogla oddati drugemu.² Povedano z drugimi besedami, trdila je, da bi škodo lahko zmanjšala, če bi prazne sobe oddala, pa jih ni. Glede na to, da negativnega dejstva ni mogoče dokazati, je po presoji sodišča druge stopnje toženka s tem zadostila svojemu trditvenemu bremenu. Breme zatrjevanja in dokazovanja razumnega ukrepanja v smeri zmanjševanja škode se je s tem prevalilo na tožnico, ki pa je trdila le, da niti ona, niti lastnik objekta (družba B. d.o.o.), zaradi s toženko sklenjene Pogodbe, sob nista smela oddati.

12Sodišče prve stopnje je po mnenju sodišča druge stopnje v konkretnem primeru pravilno ocenilo, da popolna neaktivnost oziroma neukrepanje tožnice v smeri zmanjševanja škode (pozitivnega pogodbenega interesa), ki je 66 dni (ob tem, da je za obdobje 33 dni kljub nekoriščenju za sobe prejela polno plačilo) sobe pustila prazne, pri čemer tožnica ni zatrjevala nobene ovire, da teh sob ne bi mogla oddati drugim³ in s tem zmanjšati škode, ne dosega pravnega standarda razumnih ukrepov v smislu določila četrtega odstavka 243. člena OZ. Zahteva po aktivnem iskanju najemnikov za osebo, ki se s tem očitno ukvarja (sama je trdila, da je imela svoje ostale namestitvene kapacitete zapolnjene) gotovo ne predstavlja nesorazmernega napora ali žrtvovanja, kot poskuša prikazati pritožba.

13Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kaj bi morala tožnica v danem primeru storiti in da je zato sodba obremenjena s procesno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Iz obrazložitve sodbe (točke 33 - 35) jasno izhaja na osnovi česa sodišče prve stopnje zaključuje, da toženka ni izvedla nobenega razumnega ukrepa, da bi zmanjšala škodo.

14Prav tako ni utemeljen očitek, da je sodba obremenjena s kršitvijo iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bili razlogi sodbe v nasprotju z izpovedbo zakonitega zastopnika o tem, zakaj sob ni več mogel oddati. Kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. V konkretnem primeru do česa podobnega ni prišlo. Tožnica je v postopku na prvi stopnji trdila le, da sob ni smela oddati zaradi sklenjene Pogodbe. Ni pa trdila, da sob ni mogla oddati, ker po začetku remonta v A. po teh sobah ni bilo več nobenega povpraševanja. O tem je izpovedal zakoniti zastopnik. Sodišče dejstev, o katerih je izpovedal zakoniti zastopnik, niso pa bila del trditvene podlage tožbe, pri presoji vprašanja ali je tožnica sprejela vse razumne ukrepe, da bi zmanjšala škodo, ni moglo upoštevati. Dejanska podlaga sodbe, ki jo sme sodišče pri odločanju upoštevati je namreč tista, ki so jo stranke navedle. Dokazi služijo dokazovanju zatrjevanih dejstev, ne morejo pa nadomestiti manjkajočih trditev strank.

15Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tudi ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v celoti spregledalo relevantno okoliščino, da tožnica ni lastnik objekta, v katerem je za delavce toženke uredila nastanitev, pač pa je to družba B. d.o.o. in da tožnica sama kot najemnik v razmerju do te družbe, brez soglasja slednje, prostorov ni smela oddati drugemu (pravilo 27 Posebnih uzanc v gostinstvu). Iz točke 35 obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče pri presoji razumnega ukrepanja tožnice v smeri zmanjševanje škode upoštevalo tudi to okoliščino. Pravilo 27 Posebnih uzanc v gostinstvu, ki določa, da sme uporabljati sobo samo za svojo nastanitev ter za nastanitev oseb, prijavljenih ob sklenitvi pogodbe, tožnice kot podnajemnika a priori ne onemogoča pri oddaji prostorov, saj je ob soglasju lastnika to mogoče. Nenazadnje je takšno soglasje od lastnika očitno pridobila že za potrebe sklenitve Pogodbe s toženko. Dejstvo, da je podnajemnik, tožnice ni odvezovalo k sprejemu razumnih ukrepov v smeri zmanjševanja nastajajoče škode, niti ji tega ni onemogočalo. Da soglasja ni mogla dobiti, pa tožnica ni zatrjevala.

16Po vsem obrazloženem je torej sodišče prve stopnje pravno relevantno dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka. Posledično je skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP pravilna tudi sprejeta stroškovna odločitev v točki II izreka sodbe.

17Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

18Zaradi neuspeha s pritožbo tožnica krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Tako tudi Miha Juhart, OZ s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, stran 578. Avtor navaja, da lahko kot odstop od pogodbe štejemo npr. že zahtevo pogodbene stranke, da ji nasprotna stranka vrne prejeto izpolnitev.
² Stran 11 prve pripravljalne vloge z dne 8. 4. 2022.
³ Neutemeljeno je njeno opravičevanje, da je oddajo sob preprečevala sklenjena Pogodba, saj je bilo več kot očitno, da toženkini delavci, ki so si že našli nadomestno nastanitev, teh sob ne bodo koristili.