UPRS Sodba in sklep III U 232/2020-46

I. Sprememba tožbe, ki jo je tožeča stranka predlagala dne 20. 9. 2024, se ne dovoli.

II. Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 1626/2019 z dne 3. 11. 2020 se odpravi v zavrnilnem delu I. točke izreka in se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovni postopek.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega upravnega spora v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Izpodbijani sklep

1Z izpodbijanim sklepom Bpp 1626/2019 z dne 3. 11. 2020 je toženka pod I. točko izreka sklenila, da se tožniku priznajo nagrada in potrebni izdatki za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) na podlagi napotnice Bpp 1626/2019 z dne 3. 7. 2019 v višini 4.029,60 EUR, kar povečano za 22 % DDV skupno znaša 4.916,11 EUR; višji tožnikov zahtevek se zavrne. Iz II. točke izreka sklepa izhaja, da se priznani znesek tožniku izplača iz sredstev za BPP na njegov transakcijski račun v 30 dneh po prejemu računa; iz III. točke izreka pa je še razvidno, da je tožnik zavezanec za plačilo DDV.

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila z odločbo Bpp 1626/2019 z dne 3. 7. 2019 upravičencu A. A. dodeljena redna BPP od 14. 6. 2019 dalje za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v kazenskem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 27073/2018 (nato X K 39535/2019), zaradi kaznivih dejanj po prvem, drugem in tretjem odstavku 307. člena in drugih členih Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1); za izvajanje BPP je bil določen tožnik. Temu je toženka za zastopanje upravičenca s sklepom Bpp 1626/2019 z dne 10. 3. 2020 že priznala delno nagrado in izdatke v skupni višini 7.217,23 EUR, s sklepom Bpp 1626/2019 z dne 2. 6. 2020 pa nadaljnjo nagrado in izdatke v skupni višini 8.836,40 EUR, višji zahtevek pa je obakrat zavrnila. Navedena sklepa sicer še nista pravnomočna, ker je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu, nesporna priznana zneska pa sta mu bila izplačana na podlagi e-računov z dne 21. 3. 2020 in 9. 6. 2020. Nato je tožnik 2. 10. 2020 priglasil nagrado in potrebne izdatke za nadaljnje zastopanje v skupni višini 12.100,94 EUR ter v nadaljevanju svoj zahtevek dopolnil tako, da je zahteval še priznanje nagrade in izdatkov za udeležbo na naroku za razglasitev sodbe dne 6. 10. 2020 v skupni višini 268,33 EUR. Toženka je zahtevku delno ugodila. Kot obrazloži, je tožniku priznala nagrado in potrebne izdatke skladno z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT), ob upoštevanju petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv), ki določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT, ter ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR. Toženka nato utemeljuje število točk, ki jih je tožniku priznala za posamezne postavke. Po tar. št. 8/13 OT mu je za pripravo in vložitev dveh obrazloženih vlog (predloga za izločitev dokazov in predloga za izločitev sodnice) priznala nagrado v skupni višini 100 točk (2 x 50 točk za vsako obrazloženo vlogo) ter (upoštevajoč velik obseg listin in dolgotrajnost sodnega postopka) po tar. št. 39/2 OT za pregled in preučitev listin v trajanju do dveh ur nagrado v višini 100 točk (4 x 25 točk za vsake pol ure pregleda), medtem ko je pregled listin in sodnih pisanj nad dvema urama po oceni toženke že zajet v priznanih nagradah za zagovor upravičenca.

3Tožniku je dalje po tar. št. 10/9 OT, v zvezi s tar. št. 10/3 OT, za zastopanje in zagovor upravičenca na osmih nadaljnjih narokih za glavno obravnavo od dne 4. 6. 2020 do 28. 9. 2020 priznala nagrado v višini 1.200 točk (8 x 150 točk za vsak nadaljnji narok) ter po tar. št. 10/3 OT za zastopanje in zagovor upravičenca kot obdolženca na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 29. 9. 2020 nagrado v višini 300 točk (1/2 od 600 točk). Po prvem odstavku 6. člena OT je tožniku priznala urnino v zvezi z naroki, ki so trajali več kot eno uro, v skupni višini 1.525 točk (61 x 25 točk za prve in vsake nadaljnje začete pol ure trajanja posameznih narokov nad eno uro). Po četrtem odstavku 6. člena OT je tožniku zaradi udeležbe na desetih narokih pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, kar vključuje tudi narok za razglasitev sodbe dne 6. 10. 2020, priznala 520 točk za skupno trajanje vseh voženj do 26 ur (52 x 10 točk za vsake pol ure vožnje), pri čemer je upoštevala, da je čas trajanja prvih šestih voženj (od 4. 6. 2020 do 1. 9. 2020) v vsako smer trajal do ene ure in pol, saj so ti naroki potekali v času poletne turistične sezone in se večinoma začenjali v jutranjem, končevali pa v popoldanskem času, kar pomeni, da je vožnja potekala v času jutranje oziroma popoldanske prometne konice. Glede nadaljnjih štirih voženj (od 21. 9. 2020 do 6. 10. 2020) pa je upoštevala čas vožnje do ene ure, pri čemer se je oprla na spletne podatke AMZS, po katerih čas vožnje od ... do Ljubljane v eno smer znaša do 55 minut. Kot je pojasnila v zvezi s tem, so se ti naroki, ki so potekali zunaj poletne turistične sezone, začenjali v popoldanskem času, torej izven prometne konice.

4Ker je tožnik upravičenca zagovarjal zaradi enajstih kaznivih dejanj v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja, mu je toženka priznala 100 % povečanje nagrade na podlagi drugega odstavka 7. člena OT v višini 1.600 točk. Pri tem pojasnjuje, da se takšno povečanje prizna le za opravljene odvetniške storitve iz posebnega dela OT, medtem ko priznanih postavk, ki so časovno ovrednotene (v konkretnem primeru so to pregled in preučitev listin po tar. št. 39/2 OT, urnina za porabljeni čas za zastopanje na narokih ter nadomestilo za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko), ni dopustno dodatno povečati. To je najbolj očitno pri nadomestilu za odsotnost iz pisane, ki ni povezano s tem, za koliko kaznivih dejanj je tožnik branil upravičenca. Pri urnini pa je že v odmerjeni nagradi upoštevano, da je kazenski postopek tekel zaradi več kaznivih dejanj ter so naroki trajali dlje in je bila posledično priznana višja urnina, kar smiselno velja tudi za nagrado za pregled listin po tar. št. 39/2 OT. Toženka je po tretjem odstavku 11. člena OT tožniku priznala pavšalne potrebne izdatke za fotokopiranje ter poštne in telekomunikacijske storitve v višini 106,9 točke, ki jih je odmerila v višini 1 % od presežka nagrade nad 1.000 točkami, pri čemer je skladno z ustaljeno prakso upoštevala polno nagrado v višini 10.690 točk, ki bi odvetniku pripadala po OT, brez polovičnega zmanjšanja po petem odstavku 17. člena Zodv; upoštevala pa je tudi, da so bili tožniku pavšalni potrebni izdatki v deležu 2 % od polne nagrade do 1.000 točk odmerjeni že s prvim predhodnim sklepom. Skupna višina tako priznane nagrade in pavšalnih izdatkov je 5.451,9 točke, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 3.271,14 EUR.

5Toženka je tožniku po 10. členu OT priznala še izdatke iz naslova kilometrine zaradi udeležbe na desetih narokih, in sicer za vožnjo iz ... do Ljubljane in nazaj v skupni višini 592,00 EUR (1.600 km x 0,37 EUR); pri tem se je oprla na spletne podatke AMZS, po katerih najbližja cestna razdalja med središčem ... in središčem Ljubljane v eno smer znaša 80 km. Na podlagi predloženih parkirnih lističev so bili tožniku po istem členu OT priznani izdatki za parkirnine v višini 101,39 EUR (neto znesek brez vštetega 22 % DDV) ter dnevnice v skupni višini 65,07 EUR, ker so njegova tri potovanja (dne 4. 6. 2020, 23. 6. 2020 in 7. 7. 2020), upoštevajoč trajanje narokov in čas vožnje v obe smeri, trajala več kot šest, vendar ne več kot osem ur, za kar mu za vsako potovanje pripada dnevnica v višini 7,45 EUR; štiri potovanja (dne 15. 6. 2020, 14. 7. 2020, 1. 9. 2020 in 28. 9. 2020) pa so trajala več kot osem ur, zato tožniku za vsako od teh pripada dnevnica v višini 10,68 EUR. Ker je tožnik zavezanec za DDV, mu je bilo na skupno višino nagrade in izdatkov 4.029,60 EUR priznano še 22 % povečanje za DDV v višini 886,51 EUR (drugi odstavek 12. člena OT). Skupni znesek z izpodbijanim sklepom tožniku priznane nagrade in potrebnih izdatkov je tako 4.916,11 EUR.

Tožbene navedbe

6Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in je zato vložil tožbo v upravnem sporu iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Sodišču je v tožbi predlagal, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožniku iz naslova izvajanja BPP v predmetni zadevi, poleg že priznane nagrade v višini 4.916,11 EUR, prizna še nagrada v višini 7.453,16 EUR. Zahteval je tudi, da mu toženka povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7V tožbi navaja, da je toženka odločitev sprejela ob upoštevanju določbe petega odstavka 17. člena ZOdv, ki pa je v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena ter načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ti načeli obvezujeta zakonodajalca, da bistveno enake položaje obravnava enako, če pa jih ureja različno, mora za to obstajati razumen razlog, ki izhaja iz stvari same. Tožniku je poznano stališče Ustavnega sodišča iz odločbe U-I-2/15 z dne 3. 12. 2015, po katerem imajo odvetniki pri opravljanju storitev BPP status "agentov" države, ker opravljajo pozitivne obveznosti države, za kar jih ta tudi financira. Prav tako mu je poznano stališče iz predloga Zakona o dopolnitvah Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv-D), da je plačilo polovične nagrade po petem odstavku 17. člena ZOdv upravičeno, ker odvetnik pri izvajanju BPP opravlja ravno takšne, tj. pozitivne naloge države in je za opravljene storitve plačan iz proračuna, pri čemer je deležen ugodnosti s tem, da mu ni treba iskati strank. Vendar to po tožnikovem mnenju ne upravičuje sporne ureditve iz petega odstavka 17. člena ZOdv, ker odvetnike v funkciji agentov države spravlja v neenak položaj v primerjavi z drugimi poklici, ki prav tako sodelujejo v sodnih postopkih. Tudi v kazenskem postopku so na podlagi 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) do povračila stroškov za svoje delo upravičeni izvedenci, tolmači, strokovnjaki in vročevalci pošiljk, ki so prav tako "agenti" države, a jim pripada celotna nagrada, čeprav tudi njim ni treba iskati strank in so plačani iz proračuna. Enakost med odvetniki, ki izvajajo storitve BPP, ter izvedenci, tolmači, strokovnjaki in vročevalci se kaže v tem, da so vsi v postopek pritegnjeni z odločbo sodišča in v njem sodelujejo proti plačilu iz proračuna. Ker kljub temu odvetnikom pripada le polovica nagrade, gre za različno urejanje enakih položajev brez razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari. Ustavna zahteva enakosti pred zakonom velja tudi glede poklicev pred sodiščem in terja, da se vsi obravnavajo enako in se jim nagrada izplača po istem principu.

8Tožnik se ne strinja s stališči, ki jih je Vrhovno sodišče v zvezi z zatrjevano neustavnostjo petega odstavka 17. člena ZOdv zavzelo v sodbi X Ips 27/2018 z dne 5. 2. 2020 (v nadaljevanju: sodba X Ips 27/2018). Tako kot Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju: Pravilnik SIC) ter Pravilnik o sodnih tolmačih (v nadaljevanju: Pravilnik ST), je tudi OT sprejeta na podlagi zakona (19. člen ZOdv), zato gre za enake pravne podlage urejanja plačila, ki izhajajo iz enakih načel določanja višine plačil za storitve v tožbi navedenih poklicev in ki po vsebini torej urejajo plačilo za opravljeno delo vseh teh poklicev na v bistvenem enak način. Tožnik zavrača stališče, da naj bi OT urejala plačilo odvetnikov za tržno dejavnost. Poudarja, da je plačilo za delo odvetnikov predpisano z OT, h kateri daje soglasje minister za pravosodje. Medtem ko sodni izvedenci, cenilci in tolmači lahko opravljajo tudi drugo dejavnost ali so zaposleni, odvetniki ne smejo opravljati druge dejavnosti (21. člen ZOdv), njihov edini vir zaslužka je opravljanje odvetniškega poklica. Zaradi s strani države predpisane OT in omejitve odvetnikov zgolj na odvetniško dejavnost ni mogoče trditi, da je opravljanje odvetništva tržna dejavnost. Razlikovanje plačila odvetnikov ter plačila sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev glede na pravno podlago plačila ni utemeljeno, tudi sicer pa pravna podlaga za določanje plačila udeležencem sodnih postopkov ne more pomeniti razumnega razloga za polovično plačilo odvetnikov.

9Kot še navaja, primerjava nagrad po OT in Pravilniku SIC, ki je veljal v času izdaje odločbe o dodelitvi BPP upravičencu (z) dne 3. 7. 2019, kaže, da se plačilo odvetnikov za enako opravilo neustavno bistveno razlikuje od plačila sodnih izvedencev in cenilcev. Tako je npr. odvetnik za trajanje naroka upravičen do dodatne nagrade 50 točk (ob vrednosti točke 0,60 EUR je to 30,00 EUR), vendar šele po prvi uri naroka. Izvedenec ali cenilec pa je upravičen do nagrade za pripravo na ustno podajanje mnenja na naroku, nato pa še za vsake začete pol ure do nagrade v višini 35,00 EUR (52. člen Pravilnika SIC). Če odvetnik kot izvajalec BPP in sodni izvedenec delo opravita v istem postopku, bo odvetnik za dodatno uro nad eno uro naroka glede na peti odstavek 17. člena ZOdv plačan 15,00 EUR, sodni izvedenec pa za vsake pol ure 35,00 EUR, torej trikrat več. Za čas potovanja na sodišče pripada izvedencu za vsake pol ure 10,00 EUR (četrti odstavek 52. člena Pravilnika SIC, enako 49. člen Pravilnika ST), medtem ko odvetniku za isto opravilo pripada 20 točk ali 12,00 EUR (7. člen OT), pri čemer bo v primeru izvajanja BPP prejel le 6,00 EUR, izvedenec pa 10,00 EUR. Za preglede in oglede izvedencu za eno uro pripada nagrada 46,00 EUR (50. člen Pravilnika SIC), odvetniku (po OT, tar. št. 39/2) pa za pregled spisa za eno uro 100 točk ali 60,00 EUR, pri čemer bo v primeru plačila iz proračuna prejel le 30,00 EUR. Po 47. členu Pravilnika SIC (in enako po sedaj veljavnem pravilniku) se izvedencu za delo ob nedeljah in praznikih ali v času od 22. do 6. ure nagrada poviša za 100 %, medtem ko se po 5. členu OT za storitev, ki jo odvetnik na zahtevo stranke ali organa, ki vodi postopek, opravi ob dela prostih dnevih (prazniki, sobota in nedelja) ali v nočnem času med delavniki (med 20.00 uro zvečer in 8.00 uro zjutraj), točkovna vrednost zviša le za 50 %, ko zastopa stranko po BPP ali uradni dolžnosti, pa se to še razpolovi. Peti odstavek 17. člena ZOdv zato odvetnike pri plačilu za opravljeno delo brez razumnega in utemeljenega razloga postavlja v bistveno slabši položaj v primerjavi s sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači. Gre za arbitrarno odločitev zakonodajalca, ki krši 14. in 22. člen Ustave. Ker izpodbijana odločitev temelji na določbi petega odstavka 17. člena ZOdv, ki je po povedanem v nasprotju z 2., 14., 22., 74. in 137. členom Ustave, tožnik sodišču predlaga, naj prekine ta postopek in z zahtevo pri Ustavnem sodišču začne postopek za oceno ustavnosti te zakonske določbe

10Tožnik dalje ugovarja, da je toženka zmotno ugotovila dejansko stanje in mu posledično nepravilno odmerila nadomestilo za čas odsotnosti iz pisarne za potovanje na relaciji ... - Ljubljana in nazaj, in sicer za potovanja v času od 21. 9. 2020 do 6. 10. 2020. Sklicujoč se na podatke AMZS je namreč štela, da je tožnik za te poti v eno smer porabil 55 minut, in mu tako priznala nadomestilo za odsotnost do ene ure, namesto priglašene ure in pol. Pri tem pa ni upoštevala dejstva, da so bile te obravnave razpisane po 1. septembru, ko se je začelo novo šolsko leto, in sicer ob 9.00 uri, kar pomeni, da je tožnik v Ljubljano prihajal v času prometne konice, ko po splošnem znanem dejstvu na ljubljanski obvoznici in drugih mestnih prometnicah nastajajo zastoji, ki čas vožnje podaljšujejo. O teh zastojih poročajo tudi mediji. Kot pojasnjuje, je v 55 minutah mogoče priti od njegove pisarne do sedeža toženke v tistih delih delovnega dneva, ko ni prometne konice, torej med 9.00 in 14.00 uro. Glede na dejstvo, da so bili naroki razpisani ob 9.00 uri, pa je tožnik nanje prihajal v času, ko se promet upočasni že na avtocesti od Vrhnike do Ljubljane, nato se zaradi vsakodnevnih zastojev ustavi na izvozu Ljubljana - Vič. Poleg tega je bila takrat Tržaška cesta v prenovi, zato je promet zgoščeno potekal zgolj po enem voznem pasu, zgoščen promet pa se je nadaljeval tudi po Bleiweisovi cesti proti križišču s Tivolsko cesto. Zelo obremenjeno je tudi semaforizirano križišče Tivolske in Dunajske ceste; tožnik še ni naletel, da na tem odseku ne bi bilo gneče, kar bi omogočalo prihod v času 55 minut. Podobna situacija je na drugih mestnih vpadnicah, kar pa - ker toženka priznava najkrajšo pot - niti ni relevantno. Tožnik dodaja, da je v čas potovanja (poleg vožnje) treba všteti tudi čas parkiranja v najbližji garažni hiši in pešpot do sodišča, tega pa, četudi bi za vožnjo porabil 55 minut, ne bi mogel storiti v petih minutah. Upoštevajoč navedeno bi mu za to pot toženka morala priznati čas potovanja več kot eno uro.

11Tožnik ugovarja še, da je toženka v izpodbijanem sklepu zmotno uporabila določbe 6., 7. in 9. člena OT, ko pri odmeri urnine za porabljeni čas med zastopanjem na narokih in odmeri nadomestila za odsotnost iz pisarne ter pri odmeri nagrade za pregled in preučitev listin ni upoštevala 100 % povišanja. Toženka, ki se v izpodbijanem sklepu sklicuje na nekonkretizirano sodno prakso, svoje odločitve ni obrazložila tako, da bi se tožnik o njej lahko izjasnil, kar pomeni kršitev 22. člena Ustave. Tudi sicer toženka napačno tolmači, da urnina, nadomestilo za odsotnost iz pisarne ter nagrada za pregled in preučitev listin predstavljajo strošek v smislu osme alineje prvega odstavka 9. člena OT, saj je - glede na to, da so stroški taksativno našteti v prvi do sedmi alineji tega člena OT - jasno, da so izdatki, potrebni za izvršitev odvetniške storitve, le materialni stroški, ki jih odvetnik porabi oziroma plača za stranko. Tak izdatek, ki ni taksativno naštet v 9. členu OT, vendar bi odvetnik vseeno bil upravičen do njegovega povračila, predstavlja npr. odvetnikovo plačilo prevodov iz oziroma v tuj jezik.

12Kot predlagane dokaze je v tožbi, poleg izpodbijanega sklepa, navedel odločbo Bpp 1626/2019 z dne 3. 7. 2019, stroškovnik z dne 1. 10. 2020 in njegovo dopolnitev z dne 7. 10. 2020, predlagal je tudi svoje zaslišanje ter izvedbo vožnje z osebnim vozilom od tožnikove pisarne do toženki najbližje garažne hiše.

Nadaljnji potek upravnega spora

13Toženka, ki je sodišču predložila upravne spise obravnavane zadeve, odgovora na tožbo ni podala. V vlogah z dne 24. 5. 2024 in 21. 8. 2024 je izjavila, da soglaša, da sodišče v tem upravnem sporu odloči na podlagi pisnih vlog in dokazov brez glavne obravnave, ter sporočila, da se le-te ne bo udeležila, sicer pa je vztrajala pri izpodbijanem sklepu in predlagala, da se tožba zavrne.

14Sodišče je o tem upravnem sporu obvestilo tudi A. A., ..., kot upravičenca do BPP in s tem osebo iz drugega odstavka 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), v katere pravice ali na zakon oprte neposredne koristi bi lahko posegla ureditev spornega razmerja, ki pa niti konkludentno ni podal izjave, da vstopa v ta postopek.

15Tožnik v vlogi z dne 17. 7. 2024 dopolnjuje tožbene navedbe in utesnjuje tožbeni zahtevek. Opozarja na sodbo tukajšnjega sodišča III U 116/2019 z dne 28. 5. 2021 (v nadaljevanju: sodba III U 116/2019), ki je s stališčem, da urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne predstavljata strošek, privedla do drugačne prakse, po kateri se ti postavki ne priznavata več kot storitev in zato tudi nista podvrženi polovičnem znižanju po petem odstavku 17. člena ZOdv, temveč se obravnavata kot strošek in se posledično izplačujeta v celoti. Upoštevajoč navedeno je tudi toženka urnino in nadomestilo za odsotnost iz pisarne že priznavala na opisan način (npr. s sklepoma Bpp 3009/2016 z dne 3. 7. 2024 in Bpp 3466/2017 z dne 4. 7. 2024), zato tožnik pričakuje, da bo v tem delu njegov zahtevek priznala še pred glavno obravnavo. Toliko bolj, ker je zahtevano nadomestilo za odsotnost iz pisarne prilagodil oziroma znižal glede na razlago, ki jo je toženka podala v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je za šest voženj, ki so potekale v času turistične sezone, upoštevala daljši čas. Ne glede na navedeno tožniku iz naslova urnine pripada 1.830,00 EUR (3.050 točk x 0,60 EUR), iz naslova nadomestila za odsotnost iz pisarne pa 624,00 EUR (10 točk x 0,60 EUR). Ker mu je toženka iz naslova urnine že priznala in izplačala 915,00 EUR, iz naslova nadomestila za odsotnost iz pisarne pa 312,00 EUR, tožnik zahteva še 915,00 EUR iz naslova urnine in 312,00 EUR iz naslova nadomestila za odsotnost, skupaj 1.227,00 EUR, kar povišano za 22 % DDV znese 1.496,94 EUR.

16V nadaljevanju tožnik oporeka stališčem, ki jih je Vrhovno sodišče glede petega odstavka 17. člena ZOdv zavzelo v sodbi X Ips 27/2018 in nato še v sodbi X Ips 23/2022 z dne 4. 1. 2024 (v nadaljevanju: sodba X Ips 23/2022). Navaja, da je Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 27/2018 pritrdilo tožniku, da je položaj odvetnikov ter sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev v bistvenem enak z vidika njihovega delovanja kot udeležencev postopka, ki so pod zakonsko določenimi pogoji upravičeni do plačila svojega dela iz javnih sredstev, ter da reviziji ni ugodilo le iz razloga, ker ta ni temeljila na zatrjevanju in utemeljevanju, da pravne podlage (odvetnikom OT, izvedencem, tolmačem in cenilcem pa Pravilnik SIC in Pravilnik ST) urejajo plačila, izhajajoč iz enakih načel določanja višine plačil za storitve vseh navedenih poklicev, in po vsebini torej urejajo plačilo za opravljeno delo vseh navedenih poklicev na v bistvenem enak način. Da je tožnik slednje zatrjeval in izkazal v zadevi X Ips 23/2022, pa izhaja iz odklonilnega ločenega mnenja vrhovnega sodnika dr. Erika Kerševana k sodbi X Ips 23/2022, s katero je Vrhovno sodišče po tožnikovem mnenju spremenilo stališče, ki ga je zavzelo v sodbi X Ips 27/2018, ter revizijo zavrnilo iz razloga, da pri navedenih poklicih ne gre za v bistvenem enak sistem plačil. Tožnik ugovarja še, da je peti odstavek 17. člena ZOdv v nasprotju z načelom pravne države iz 2. člena Ustave, saj za že opisano razlikovanje plačil upravičencev iz javnih sredstev ni nobenega utemeljenega in razumnega razloga, pač pa gre za arbitrarno in nedopustno odločitev zakonodajalca. Takšno razlikovanje med udeleženci sodnih postopkov je nepravično in pomeni razvrednotenje odvetniškega poklica. Pri tem se sklicuje na stališče Vlade RS, ki ga je ta glede sporne določbe izrazila 31. 8. 2022 na 76. seji Komisije za državno ureditev pri Državnem svetu RS v razpravi glede sprejetja Zakona o spremembi in dopolnitvi Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv-G), ter poudarja, da je omenjena komisija spremembo soglasno podprla. Da gre za arbitrarno in diskriminatorno poseganje v položaj odvetništva, po mnenju tožnika potrjuje tudi to, da je ZOdv-G, ki velja od 26. 4. 2023, sporno določbo odpravil.

17Tožnik ugovarja še kršitev 137. člena Ustave in navaja, da ZOdv-D ni bil sprejet ob sodelovanju Odvetniške zbornice Slovenije (v nadaljevanju: OZS), čeprav je šlo za zakonsko ureditev, ki ureja ustavni položaj odvetništva. V tej zvezi se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-II-1/09 z dne 5. 5. 2009 in tam zavzeto stališče, da iz 137. člena Ustave izhaja najmanj obveznost zakonodajalca, da v primeru, ko sam določa tarifo z zakonom, v zakonodajnem postopku predvidi obvezno sodelovanje OZS. Ta pa v zakonodajni postopek sprejemanja ZOdv-D ni bila pritegnjena, kar izhaja iz njenih dopisov Ministrstvu za pravosodje z dne 2. 12. 2014 in 5. 12. 2014 ter njene pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti ZOdv-D. Tožnik pripominja, da je navedeno stališče iz odločbe U-II-1/09 sicer Ustavno sodišče s sklepom U-I-2/15-11 z dne 3. 12. 2015 spremenilo tako, da če gre za primere zakonskega določanja tarife za zastopanje po uradni dolžnosti v kazenskih zadevah in za izvajanje BPP, zadošča že možnost sodelovanja OZS v zakonodajnem postopku, tj. da se seznani s predlogom zakona in nanj poda mnenje. Vendar Ustavno sodišče ni pojasnilo, zakaj v takem primeru načelo iz 137. člena Ustave ne bi bilo kršeno; nepojasnjeni so ostali tudi razlogi za spremembo stališča iz odločbe U-II-1/09. Pač pa razloge za sprejem ZOdv-D razkriva članek odvetnice Andreje Dajčman. Tožnik navaja še, da ne drži navedba v sklepu U-I-2/15-11, da OZS na prejeta gradiva Vlade z dne 4. 12. 2014 ni imela pripomb, saj njeno argumentirano nasprotovanje zakonodajni spremembi izhaja iz že omenjenega dopisa Ministrstvu za pravosodje z dne 5. 12. 2014. Tožnik dodaja, da se je s tožbenimi stališči strinjal tudi Državni svet, saj je 8. 6. 2022 na Ustavno sodišče vložil zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti petega odstavka 17. člena ZOdv, ki pa je bila zaradi razveljavitve te določbe z ZOdv-G nato zavržena. Tožnik sklepno navaja, da ker mu je toženka z izpodbijanim sklepom iz naslova pristopov na osem narokov za glavno obravnavo priznala nagrado v skupni višini 1.200 točk (8 x 150 točk), za pristop na zadnji narok pa 300 točk, skupaj 1.500 točk, kar je na podlagi petega odstavka 17. člena ZOdv prepolovila in izplačala nagrado v višini 1.800,00 EUR, zahteva priznanje nagrade v višini 3.000 točk oziroma 6.000 točk z upoštevanim 100 % povišanjem zaradi zastopanja upravičenca zaradi enajstih kaznivih dejanj ter izplačilo še 1.800,00 EUR, kar povišano za 22 % DDV znaša 2.196,00 EUR. Glede na vse navedeno sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožniku iz naslova izvajanja BPP v predmetni zadevi, poleg že priznane nagrade v višini 4.916,11 EUR, prizna in izplača še nagrada v višini 3.692,94 EUR.

18V dokazne namene je v navedeni vlogi predlagal še: sklepa toženke Bpp 3009/2016 z dne 3. 7. 2024 in Bpp 3466/2017 z dne 4. 7. 2024, sodbe v zadevah III U 116/2019, X Ips 27/2018 in X Ips 23/2022, odklonilno ločeno mnenje vrhovnega sodnika dr. Erika Kerševana k sodbi X Ips 23/2022, zapisnik seje Komisije za državno ureditev, št. 060-05-8/2022/6 z dne 16. 9. 2022, predlog ZOdv-D (EVA 2014-2030-0052), št. 007-328/2014 z dne 1. 12. 2014, in predlog ZOdv-D (EVA 2014-2030-0052), št. 007-328/2014 z dne 4. 12. 2014, dopisa OZS Ministrstvu za pravosodje, oba št. 2475/2014, z dne 2. 12. 2014 in 5. 12. 2014, pobudo OZS za začetek postopka za oceno ustavnosti ZOdv, članek Andreje Dajčman "Zakaj smo samo odvetniki primorani delati po polovični ceni?", objavljen v reviji Odvetnik, št. 74, 2016, zahtevo Državnega sveta za začetek postopka za oceno ustavnosti, št. 740-01-3/2022/6 z dne 8. 6. 2022, in sklep Ustavnega sodišča U-I-181/22-10 z dne 11. 5. 2023.

19Sodišče je v tem upravnem sporu dne 20. 9. 2024 opravilo narok za glavno obravnavo, ki se ga je udeležil tožnik, toženka pa ne, čeprav je bila pravilno povabljena. Tožnik je pojasnil, da izpodbija I. točko izreka izpodbijanega sklepa, in sicer (le) v delu, ki se glasi "višji zahtevek se zavrne", ter predlaga, da se v tem delu izpodbijani sklep odpravi in nato sodišče odloči, kot je predlagano tudi v vlogi z dne 20. 9. 2024, ki jo je vložil v spis, tj. da se tožniku iz naslova izvajanja BPP za upravičenca v predmetni zadevi, poleg že priznane nagrade v višini 4.916,11 EUR, prizna in izplača še nagrada v skupni višini 3.692,94 EUR, poleg tega pa se mu od navedenega zneska prizna še zakonske zamudne obresti od 9. 12. 2020 dalje do izdaje sklepa toženke oziroma do izdaje sodbe tukajšnjega sodišča, s katerima se bo ugodilo zahtevku tožnika. Tožnik je umaknil dokazne predloge za svoje zaslišanje ter za dokazovanje z vpogledom v sodbe III U 116/2019, X Ips 27/2018, X Ips 23/2022 in sklep Ustavnega sodišča U-I-181/22-10. Izjavil je, da je seznanjen z vsebino listin, ki se nahajajo v sodnem in upravnem spisu zadeve.

20V vlogi z dne 20. 9. 2024 tožnik še pojasnjuje, da je stroškovnik v obravnavani zadevi toženki predložil 1. 10. 2020 in ga dopolnil 7. 10. 2020. Ker bi mu tako v primeru, da uspe s tožbenim zahtevkom, toženka morala priznati in izplačati vtoževani del nagrade že 3. 11. 2020, je toženka v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti (378. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). V tej zvezi se tožnik sklicuje še na tretji odstavek 14. člena OT (po katerem mora sodišče ali drug pristojen organ o predlogu odvetnika za priznanje in odmero stroškov zastopanja, opravljenega za določeno osebo na zahtevo pristojnega organa, ali v primeru, če je zastopana oseba po veljavnih predpisih upravičena do povrnitve stroškov zastopanja, odločiti v tridesetih dneh od prejema predloga), na drugi odstavek 18. člena OT (po katerem ima odvetnik pravico do zamudnih obresti, ki tečejo od dneva zamude do plačila, če sodišče ali drug pristojni organ iz 14. člena te tarife ne odloči o povrnitvi stroškov zastopanja v tridesetih dneh od prejema odvetnikovega predloga ali ne plača odvetnikovega računa, izdanega na podlagi sklepa o stroških, v osmih dneh po izstavitvi ali v zakonsko določenem roku, če je ta daljši), na šesti odstavek 40. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP, po katerem mora pristojni organ za BPP odločiti o končnem obračunu storitev BPP s sklepom najpozneje v tridesetih dneh po prejemu popolne napotnice, plačilo na podlagi sklepa pa se izvede v roku, določenem z zakonom, ki ureja izvrševanje proračuna za tekoče leto) ter na 32. člen Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2020 in 2021 (po katerem so, ne glede na določbe drugih zakonov in predpisov, plačilni roki neposrednih uporabnikov v breme proračuna predpisani s tem zakonom ter je plačilni rok za plačilo vseh obveznosti za neposredne in posredne uporabnike največ 30 dni). Glede na to, da je toženka izpodbijani sklep izdala 3. 11. 2020, dne 9. 11. 2020 pa ji je tožnik za priznano nagrado izstavil račun, ki je bil plačan 9. 12. 2020, je toženka od tega dne v zamudi s plačilom vtoževanega zneska 3.692,84 EUR. Obresti, ki jih zato vtožuje tožnik, po svoji funkciji predstavljajo plačilo za uporabo tujega denarja.

21Sodišče je glede na predlagano spremembo tožbe, tj. ker je tožnik 20. 9. 2024 podal še dodatni zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti, narok za glavno obravnavo preložilo ter zapisnik o opravljenem naroku in tožnikovo vlogo z dne 20. 9. 2024 vročilo toženki in upravičencu do BPP.

22Tožnik je podal še vlogo z dne 6. 12. 2024, v kateri ob sklicevanju na sodbe v zadevah IV U 67/2014, I U 440/2017 in I U 411/2018 dodatno argumentira, da se peti odstavek 17. člena ZOdv ne razteza na pravico do povračila stroškov, temveč le na plačilo za odvetnikovo delo.

23Sodišče je nato dne 16. 12. 2024 opravilo naslednji narok za glavno obravnavo, ki se ga tožnik in toženka, čeprav sta bila nanj pravilno povabljena, nista udeležila. Sodišče je na tem naroku sklenilo, da se sprememba tožbe, kot jo je tožnik predlagal na naroku dne 20. 9. 2024 in z istega dne podano vlogo in s katero od toženke zahteva še zakonske zamudne obresti od zneska 3.692,94 EUR od dne 9. 12. 2020 dalje do izdaje sklepa toženke v morebitnem ponovnem postopku oziroma do izdaje sodbe tega sodišča, s katerima se bo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, ne dovoli.

24V dokaznem postopku na glavni obravnavi je sodišče vpogledalo listine upravnega spisa obravnavane zadeve ter listinske dokaze, ki jih je tožnik predložil v tem upravnem sporu - to so: izpodbijani sklep, odločba Bpp 1626/2019 z dne 3. 7. 2019, stroškovnik z dne 1. 10. 2020 in njegova dopolnitev z dne 7. 10. 2020, sklepa toženke Bpp 3009/2016 z dne 3. 7. 2024 in Bpp 3466/2017 z dne 4. 7. 2024, odklonilno ločeno mnenje vrhovnega sodnika dr. Erika Kerševana z dne 6. 2. 2024 k sodbi X Ips 23/2022, zapisnik seje Komisije za državno ureditev pri Državnem svetu, št. 060-05-8/2022/6 z dne 16. 9. 2022, predloga ZOdv-D, št. 007-328/2014, z dne 1. 12. 2014 in z dne 4. 12. 2014, dopisa OZS, št. 2475/2014, z dne 2. 12. 2014 in z dne 5. 12. 2014, pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti ZOdv, članek odvetnice Andreje Dajčman z naslovom "Zakaj smo samo odvetniki primorani delati po polovični ceni?", objavljen v reviji Odvetnik, št. 74, 2016, zahteva Državnega sveta za začetek postopka za oceno ustavnosti petega odstavka 17. člena ZOdv, št. 740-01-3/2022/6 z dne 8. 6. 2022, in tožnikov račun, št. E 063-2020 z dne 9. 11. 2020. Tožnikov dokazni predlog za dokazovanje z izvedbo vožnje z osebnim vozilom od sedeža tožnikove pisarne v ... do toženki najbližje garažne hiše v Ljubljani je sodišče zavrnilo iz razlogov, ki so razvidni iz nadaljevanja te obrazložitve.

Presoja sodišča

K I. točki izreka:

25Sprememba tožbe, kot jo je tožnik predlagal na naroku 20. 9. 2024 in z istega dne podano vlogo in s katero od toženke zahteva tudi zakonske zamudne obresti od zneska 3.692,94 EUR od dne 9. 12. 2020 dalje do izdaje sklepa toženke v morebitnem ponovnem postopku oziroma do izdaje sodbe tega sodišča, s katerima se bo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, ni dopustna.

26ZUS-1 spremembo tožbe ureja v 41. členu, ki pa se nanaša le na spremembo tožbe v zvezi z akcesornimi tožbenimi zahtevki iz drugega odstavka 7. člena tega zakona, torej zahtevkom za vrnitev vzetih stvari in zahtevkom za povrnitev škode, nastale z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Za vprašanja, ki jih ZUS-1 v zvezi s spremembo tožbe ne ureja, se skladno s prvim odstavkom 22. člena tega zakona uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).¹ Le-ta objektivno spremembo tožbe opredeljuje v drugem odstavku 184. člena, ki določa, da je sprememba tožba sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. Vendar je pri uporabi teh zakonskih določb treba upoštevati siceršnjo ureditev odločanja v upravnem sporu, po kateri morajo biti tudi za spremembo tožbe izpolnjene vse procesne predpostavke za vložitev tožbe.² V obravnavanem primeru je predmet s tožbo izpodbijanega zavrnilnega dela I. točke izreka sklepa (kar je razvidno tudi iz obrazložitve sklepa) odločitev toženke o zavrnitvi tožnikovega zahtevka za plačilo nepriznanega dela nagrade in stroškov za izvajanje BPP (torej za plačilo nagrade in stroškov za izvajanje BPP v presežku nad priznanim zneskom 4.916,11 EUR). Zato je lahko predmet tega upravnega spora le presoja navedene odločitve, ne pa odločanje o pravici do zakonskih zamudnih obresti, ki jo tožnik uveljavlja šele z zahtevkom v upravnem sporu, saj takšnega zahtevka v postopku pri toženki ni postavil. Tožnik torej v upravnem sporu poleg zahtevka, ki ga je uveljavljal pred toženko in ki je bil z izpodbijanim sklepom delno zavrnjen, uveljavlja še zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti, katerega pa pred toženko ni postavil, zato o njem z izpodbijanim sklepom tudi ni bilo odločeno. Posledično o tem zahtevku sodišče v tem upravnem sporu glede na določbe ZUS-1 (glej še prvi odstavek 65. člena) ne more odločati. Upravni spor namreč ne more pomeniti nadomestnega odločanja sodišč v upravnih zadevah. Z odločitvijo o pravici do zakonskih zamudnih obresti, ne da bi ta bila prej predmet izpodbijanega upravnega akta in torej presoje in odločanja toženke, bi sodišče samo odločalo o stvari, ki (še) ne sodi v sodno pristojnost (primerjaj sklep Vrhovnega sodišča X Ips 117/2020 z dne 21. 2. 2021). Glede na vse navedeno je sodišče sklenilo, da predmetna sprememba tožbe ni dovoljena.

K II. točki izreka:

27Predmet presoje v tem upravnem sporu je torej zakonitost zavrnilnega dela I. točke izreka izpodbijanega sklepa, s katerim je toženka v presežku nad priznanim zneskom 4.916,11 EUR zavrnila obravnavani tožnikov zahtevek za priznanje nagrade in stroškov za izvajanje BPP (ne pa tudi presoja utemeljenosti tožnikovega tekom upravnega spora postavljenega zahtevka za plačilo iz naslova zakonskih zamudnih obresti).

28Tožba je utemeljena.

Glede za zadevo relevantne določbe petega odstavka 17. člena ZOdv

29Sodišče se najprej opredeljuje do ugovorov, s katerimi tožnik uveljavlja, da je v izpodbijanem sklepu uporabljena določba petega odstavka 17. člena ZOdv v nasprotju z načelom enakosti iz 14. člena Ustave ter pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Tožnik namreč zatrjuje, da gre za nedopustno različno ureditev plačila odvetnikom, ki izvajajo BPP, glede na plačilo izvedencem, cenilcem in tolmačem, pa tudi vročevalcem, ki prav tako sodelujejo v sodnih postopkih (konkretno v kazenskem postopku), saj meni, da ni razumnega razloga, ki bi utemeljeval različno obravnavanje.

30Peti odstavek 17. člena ZOdv, kot ga je uporabila toženka in kot je relevanten za obravnavano zadevo,³ določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi (torej OT).

31Sodišče pritrjuje tožbenemu stališču, da je treba bistveno enake položaje obravnavati enako ter da mora, če zakonodajalec takšne položaje ureja različno, za to razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. V tej zvezi pojasnjuje, da je že predlagatelj ZOdv-D, s katerim je bila v ZOdv vključena sporna določba petega odstavka 17. člena, v postopku sprejemanja tega zakona navedel razloge, ki se nanašajo na skladnost predlagane spremembe oziroma dopolnitve zakona z Ustavo (zakonodajno gradivo EVA: 2014-2030-0052, št. 00720-17/2014/7 z dne 4. 12. 2014). Kot je navedel, je zaradi nujnih varčevalnih ukrepov države treba določiti nižja plačila za tovrstne storitve odvetnikov, ki se krijejo iz proračuna Republike Slovenije, izhajal pa je tudi iz stališča, da je že Ustavno sodišče v odločbi U-II-1/09 z dne 5. 5. 2009 ugotovilo, da je treba z vidika svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave ločiti položaj, ko odvetniki delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, od položaja, ko delujejo v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti v kazenskih postopkih in v okviru zagotavljanja BPP. V teh primerih odvetniki opravljajo naloge, ki iz Ustave izhajajo kot pozitivne obveznosti države in jih država tudi financira. V tem delu torej odvetniki opravljajo dolžnosti države po njenem pooblastilu in ob plačilu iz državnih sredstev, zato določanje cen teh odvetniških storitev ne more biti v neskladju s prvim odstavkom 74. člena Ustave. Tudi predlagatelj ZOdv-D je zato izpostavil, da ima postavljeni oziroma dodeljeni odvetnik zagotovljene stranke in plačilo iz državnega proračuna, izbrani odvetnik pa si mora za pridobitev strank sam prizadevati in je poleg tega v potencialni negotovosti glede plačila.

32Do vprašanja, ali je zakonska ureditev, ki je v petem odstavku 17. člena ZOdv za odvetnike, ki izvajajo BPP, omejevala višino odvetniške nagrade na polovico nagrade po OT, skladna z drugim odstavkom 14. člena Ustave (ki določa, da so vsi pred zakonom enaki) z vidika zatrjevanega razlikovanja glede na položaj sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, se je že izreklo tudi Vrhovno sodišče. In sicer najprej v sodbi X Ips 27/2018, v kateri je ponovilo ustaljeno stališče, da drugi odstavek 14. člena Ustave zagotavlja splošno enakost pred zakonom in narekuje, da je treba v bistvenem enake položaje obravnavati enako. Če zakonodajalec bistveno enake položaje ureja različno, mora za to obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Načelo enakosti pred zakonom torej ne pomeni, da zakon ne bi smel različno urejati položajev pravnih subjektov, vendar tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. Razlikovanje mora služiti ustavno dopustnemu cilju, ta cilj mora biti v razumni povezavi s predmetom urejanja v predpisu, uvedeno razlikovanje pa mora biti primerno sredstvo za dosego tega cilja. Za presojo o tem, katere podobnosti in razlike v položajih so bistvene, je treba izhajati iz predmeta pravnega urejanja.

33Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 27/2018 navedlo, da je položaj odvetnikov ter sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev v bistvenem enak z vidika njihovega delovanja kot udeležencev postopka, ki so pod zakonsko določenimi pogoji upravičeni do plačila (nagrade) za svoje delo iz javnih sredstev. Vendar pa je treba pri primerjavi njihovih položajev upoštevati tudi dejstvo, da so pravne podlage za njihovo plačilo različne, saj se plačilo odvetnikom določa na podlagi OT, plačilo izvedencem, cenilcem in tolmačem v času izdaje (v tam obravnavani zadevi) izpodbijanega sklepa pa na podlagi Pravilnika SIC in Pravilnika ST. Trditev, da so odvetniki, ki izvajajo BPP, z navedenimi poklici v bistveno enakem položaju glede upravičenosti do višine določenega plačila, bi zato morala temeljiti na zatrjevanju in utemeljevanju, da navedene pravne podlage urejajo plačila, izhajajoč iz enakih načel določanja višine plačil za storitve vseh navedenih poklicev, in da po vsebini torej urejajo plačilo za opravljeno delo vseh omenjenih poklicev na v bistvenem enak način. Take enakosti zgolj ob primerjavi navedenih pravnih podlag ni mogoče ugotoviti prima facie, saj je že iz samega namena teh predpisov razvidna bistvena medsebojna razlika v tem, da OT ureja plačilo odvetnikom za tržno dejavnost, medtem ko omenjena pravilnika urejata plačilo sodnim izvedencem, cenilcem in tolmačem za opravljanje dela za sodišče, torej za dejavnost, ki temelji na naročilu navedenega dela s strani sodišča v določenem sodnem postopku in ne na podlagi nastopanja na trgu. Vrhovno sodišče je v navedeni zadevi zaključilo, da ni izkazana trditev stranke, da naj bi bili odvetniki, ki izvajajo BPP, z določbo petega odstavka 17. člena ZOdv obravnavani neenako glede na sodne izvedence, cenilce in tolmače.

34Do vprašanja, ali sporna določba petega odstavka 17. člena ZOdv postavlja odvetnike, ki izvajajo storitve BPP, v neenakopraven položaj s sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači, pa se je Vrhovno sodišče nato opredelilo še v sodbi X Ips 23/2022, s katero je zavrnilo revizijo, ki jo je vložil prav tožnik iz sedaj obravnavanega upravnega spora. Kot je v omenjeni zadevi uvodoma pojasnilo Vrhovno sodišče (13. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022), je pravni temelj za uveljavljanje pravice do enakopravnosti v zakonu, kadar nosilec pravice zatrjuje splošno neenakopravno obravnavanje, drugi odstavek 14. člena Ustave. V 22. členu Ustave, ki zagotavlja enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, pa je pravna podlaga za uveljavljanje pravice do enakopravnosti v konkretnih postopkih (npr. pravice do izjavljanja, do obrazloženosti sodne odločbe, prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse itd.) ter zato 22. člen Ustave v zvezi z (v omenjeni zadevi dopuščenim revizijskim) vprašanjem, ki se ne nanaša na procesna jamstva, ni uporabljiv. Tudi v sodbi X Ips 23/2022 (14. točka obrazložitve) je Vrhovno sodišče pojasnilo, da po drugem odstavku 14. člena Ustave ne gre za enostavno splošno enakost vseh, temveč za to, da je treba enako obravnavati tiste subjekte ter pravne in dejanske stanove, ki so v bistvenem podobni. In obratno, različno je treba obravnavati tiste subjekte ter pravne in dejanske stanove, ki so si v bistvenem različni. Različna obravnava enakih subjektov ter pravnih in dejanskih okoliščin pomeni poseg v pravico do enakopravnosti, razen če jo oblastveni organ lahko upraviči, ker za takšno razlikovanje obstaja razumen razlog. Temeljna predpostavka, iz katere izhaja Ustavno sodišče, ko presoja, ali gre za kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave, je, da opredeli položaja, ki ju primerja - ali torej sploh gre za bistveno enaka položaja. Za presojo tega, katere podobnosti ali razlike v položajih so bistvene, Ustavno sodišče izhaja iz predmeta pravnega urejanja.

35Pri presoji skladnosti petega odstavka 17. člena ZOdv z drugim odstavkom 14. člena Ustave je zato treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali so odvetniki, ki izvajajo storitve BPP, na eni strani ter sodni izvedenci, cenilci in tolmači na drugi strani v bistveno enakih položajih. Vrhovno sodišče poudarja, da so vsi navedeni nepogrešljivi udeleženci sodnih postopkov, vendar to ne pomeni tudi, da so njihovi položaji v sodnih postopkih v bistvenem enaki (15. in 16. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022).

36Kot pojasnjuje Vrhovno sodišče (17. točka obrazložitve navedene sodbe), je odvetništvo del pravosodja. Je samostojna in neodvisna služba, ki jo odvetniki opravljajo kot svoboden poklic (prvi odstavek 137. člena Ustave in 1. člen ZOdv). V okviru opravljanja odvetniškega poklica odvetniki pravno svetujejo, zastopajo in zagovarjajo stranke pred sodišči in drugimi državnimi organi, sestavljajo listine in zastopajo stranke v njihovih pravnih razmerjih (prvi odstavek 2. člena ZOdv). Po izobrazbi so pravniki (3. točka prvega odstavka 25. člena ZOdv). Stranka odvetnika izbere sama. Če ji je dodeljena BPP (kot upravičencu v konkretnem primeru) in si odvetnika ne izbere sama, ji ga določi pristojni organ za BPP (tretji odstavek 2. člena in prvi odstavek 30. člena ZBPP). Pristojni organ za BPP ne more izbrati kateregakoli odvetnika, ampak (praviloma) samo tiste, ki so se prosto odločili, da se bodo uvrstili na seznam odvetnikov, ki izvajajo storitve BPP, ki ga vodi OZS. Z njega se lahko tudi kadarkoli izbrišejo (tretji in peti odstavek 5. člena ZOdv). Četudi odvetnika postavi organ za BPP, odvetnik še vedno deluje v vlogi pomočnika stranke.

37Za razliko od odvetnikov (kot nadaljuje Vrhovno sodišče v 18. točki obrazložitve sodbe X Ips 23/2022) sodni izvedenci, cenilci in tolmači niso del pravosodja. V sodnih postopkih niso pooblaščenci ali zagovorniki strank, ampak pravzaprav dokazna sredstva (sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga). Določi jih torej razpravljajoče sodišče (in ne posebni organ), ki tudi usmerja dokazovanje z njimi oziroma njihovo delo, saj jim označi predmet, ki naj ga pregledajo, jim postavlja vprašanja in po potrebi od njih zahteva pojasnila glede danega izvida in mnenja. Značilnost izvedenca je, da je to lahko kdorkoli od strokovnjakov z določenega strokovnega področja ter da ga je zato mogoče izbirati in izločiti iz istih razlogov kot sodnika. Z določbami o izločitvi izvedencev se (za razliko od odvetnikov, ki so vselej na strani stranke) zagotavlja njihova nepristranskost. Izvedenec je specifičen pomočnik sodišča, njegov sodelavec, saj sodišču posreduje znanje, s katerim samo ne razpolaga. Biti sodni izvedenec, cenilec ali tolmač ni poklic, ti subjekti po izobrazbi praviloma tudi niso pravniki. Prav njihov poklic in izobrazba, ki se razlikujeta od klasičnih pravosodnih poklicev, sta razlog za to, da imajo strokovno znanje in izkušnje, zaradi katerih jih sodišče pritegne v postopek.

38Kot nato v sodbi X Ips 23/2022 (19. do 21. točka obrazložitve) navaja Vrhovno sodišče, je že v sodbi X Ips 27/2018 poudarilo, da so tudi pravne podlage za plačilo navedenih poklicev različne in da ob njihovi primerjavi prima facie ni mogoče ugotoviti, da bi izhajale iz enakih načel določanja višine plačil za storitve vseh omenjenih poklicev in bi po vsebini torej urejale plačilo za opravljeno delo vseh navedenih poklicev na v bistvenem enak način. Že iz samega namena teh predpisov je razvidna bistvena medsebojna razlika, da OT ureja plačilo odvetnikov za tržno dejavnost; pravilnika, ki urejata višino plačila sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, pa plačilo za opravljanje dela za sodišče, torej za dejavnost, ki temelji na naročilu navedenega dela s strani sodišča v določenem sodnem postopku in ne na podlagi nastopanja na trgu. Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da je v času, ko je bil izdan v zadevi X Ips 23/2022 izpodbijani upravni akt (10. 4. 2019),⁴ pravno podlago za določitev višine plačila odvetnikov, ki izvajajo storitve BPP, predstavljala OT (v zvezi s spornim petim odstavkom 17. člena ZOdv). Pravne podlage za določitev višine plačila sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev pa ni več predstavljal Pravilnik SIC, ampak Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (v nadaljevanju: Pravilnik), sprejet na podlagi Zakona o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih. Po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazano, da bi OT in Pravilnik urejala plačila, izhajajoč iz enakih načel določanja višine plačil za storitve vseh obravnavanih subjektov, in bi po vsebini torej urejala njihovo plačilo na v bistvenem enak način. Vrhovno sodišče poudari, da gotovo ne drži, da sta OT in Pravilnik v tem smislu primerljiva že zato, ker sta oba sprejeta na podlagi zakona, slednje namreč velja (oziroma vsaj naj bi veljalo) za vse podzakonske predpise in druge splošne akte. Vse gospodarske dejavnosti so tudi do določene mere regulirane - da je odvetništvo regulirano s strani države, zato ne pomeni, da ga ni mogoče hkrati opredeliti kot tržno dejavnost. Ustavno sodišče je že pojasnilo, da odvetniki v položaju, ko delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, opravljajo gospodarsko dejavnost, ki je predmet varstva v okviru svobodne gospodarske pobude. In prav določitvi višine plačila stranke odvetniku za opravljanje te gospodarske dejavnosti je primarno namenjena OT. To potrjuje tudi prvi odstavek njenega 1. člena, po katerem ta tarifa določa način vrednotenja, obračunavanje in plačilo odvetniških storitev in izdatkov, ki so jih stranke oziroma naročniki storitev dolžni plačati odvetnikom za izvršene pravne storitve. Navedeno pa ne velja za Pravilnik, ki je za razliko od OT namenjen zgolj in samo odmeri nagrade in stroškov sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, s strani sodišča, za njihovo delo, ki ga v okviru sodnih postopkih opravijo kot pomočniki sodišča. Namenjen ni niti okvirni opredelitvi cen storitev sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, ki jih ti opravljajo v posledici svojega nastopanja na trgu, pa čeprav so te vsebinsko lahko enake tistim, ki jih sicer opravljajo za sodišče.

39Po stališču Vrhovnega sodišča (22. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022) tudi okoliščina, da ima stranka dodeljeno BPP tako za pravno svetovanje in zastopanje, kot za oprostitev plačila stroškov sodnega postopka - med njimi stroškov za izvedenca, cenilca ali tolmača, torej v primerih, ko so tako odvetnik kot navedeni subjekti plačani iz proračuna, ne vpliva na (ne)primerljivost njihovih položajev. Odvetnik je še vedno zastopnik stranke in zagovarja njene interese, izvedenec pa ostaja nepristransko dokazno sredstvo. Kot rečeno, je odvetnik tudi že vnaprej (z vpisom na seznam odvetnikov, ki izvajajo storitve BPP) pristal na zastopanje stranke, ki ji je dodeljena BPP, izvedenec pa na sodelovanje v postopku nima vpliva in se ne more vnaprej odločiti, da v takšnih zadevah ne bo sodeloval.

40Vrhovno sodišče je po navedenem presodilo (23. do 30. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022), da med odvetniki ter sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači obstajajo bistvene razlike, ki izhajajo tako iz drugačne narave njihovega dela oziroma vsebine njihovih storitev, kot tudi iz pravnih podlag, ki določajo višino njihovega plačila. Navedeno Vrhovno sodišče utemeljuje tudi s primerjavo opravil in plačil odvetnikov ter izvedencev, ki jih je izpostavil tožnik, pri čemer opozarja, da je treba položaje, ki se primerjajo, vedno analizirati celostno in ne, kot to stori tožnik, z vidika posameznih parcialnih in postranskih vidikov. Vrhovno sodišče je zaključilo, da so odvetniki, ki v sodnih postopkih izvajajo storitve BPP, zaradi drugačne narave in načina izvajanja njihovega dela, pa tudi zaradi drugačne pravne podlage, ki določa višino njihovega plačila, v bistveno drugačnem pravnem položaju kot sodni izvedenci, cenilci in tolmači. Zato ni ovir, da zakonodajalec teh položajev ne bi smel različno urejati. Ob tem je še izpostavilo, da je Ustavno sodišče v odločbi U-I-84/15-19 z dne 18. 5. 2017 že ugotovilo, da zaradi drugačne narave in načina izvajanja dela v bistveno enakih položajih niso niti sodni izvedenci in cenilci na eni strani ter sodni tolmači na drugi. Razlike, ki izhajajo iz narave dela posameznega poklica, pa so v primeru, kot je obravnavani, samo še bolj očitne. S pojasnilom, da ne odpirajo pomembnih ustavnopravnih vprašanj (drugi odstavek 26. člena ZUstS), je tudi Ustavno sodišče že večkrat zavrnilo ustavne pobude glede skladnosti spornega petega odstavka 17. člena ZOdv z Ustavo. Z njimi povezanih ustavnih pritožb ni sprejelo v obravnavo, ker ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi imela hujše posledice za pritožnika, ali za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve (drugi odstavek 55.b člena ZUstS). Ob tem ni nepomembno, da so pobudniki (odvetniki) v nekaterih izmed teh zadev zatrjevali tudi neenakopravnost v primerjavi s sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači. Vrhovno sodišče glede na vse obrazloženo sklene, da pri odvetnikih, ki izvajajo storitve BPP, na eni strani ter sodnih izvedencih, cenilcih in tolmačih na drugi strani že v osnovi ne gre za v bistvenem enaka položaja, posledično pa njuno različno urejanje ne more predstavljati posega v pravico iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Po presoji tukajšnjega sodišča je enak zaključek utemeljen tudi v tem upravnem sporu, saj se ključne navedbe tožnika bistveno ne razlikujejo od tistih, ki so bile podane v zadevi X Ips 23/2022. Ker tožnik kot primerjano kategorijo omeni tudi vročevalce, sodišče le še dodaja, da v času izdaje izpodbijanega sklepa Pravilnik o delovanju oseb, ki opravljajo vročanje v kazenskem in pravdnem postopku (ki je urejal položaj vročevalcev), ni več veljal,⁵ tožnik pa tudi sicer v zvezi s tem ni podal nobenih konkretnejših navedb.

41Tožnik navaja še, da neutemeljeno razlikovanje plačil upravičencem iz javnih sredstev, poleg kršitve pravice iz 14. člena Ustave pomeni tudi kršitev načela pravne države iz 2. člena Ustave, ter dodaja, da je takšno razlikovanje med udeleženci sodnih postopkov nepravično in da gre za razvrednotenje odvetniškega poklica. Zakaj razlikovanje med plačili nagrad odvetnikom, ki izvajajo storitve BPP, na eni strani ter plačili nagrad sodnim izvedencem, cenilcem in tolmačem na drugi strani ne predstavlja kršitve drugega odstavka 14. člena Ustave, je sodišče že pojasnilo v predhodnih točkah te obrazložitve. S sklicevanjem na takšno (dopustno) razlikovanje med udeleženci sodnih postopkov tožnik tudi ne more izkazati kršitve načela pravne države oziroma načela pravičnosti, ki izhajata iz 2. člena Ustave. Prav tako kršitve tega člena Ustave ne more utemeljiti s sklicevanjem na dejstvo, da se je z novelo ZOdv-G sporna določba petega odstavka 17. člena ZOdv spremenila, niti s sklicevanjem na mnenja OZS, Vlade, Komisije za državno ureditev ali drugih subjektov, ki so bila podana v zvezi z ZOdv-G in so se nanašala na določbo petega odstavka 17. člena ZOdv, saj je presoja skladnosti zakonov z Ustavo v pristojnosti sodišč in ne drugih subjektov. Sicer pa so v tožnikovih vlogah povzeta stališča navedenih subjektov (da določba petega odstavka 17. člena ZOdv ni pravična in poštena ter da predstavlja nerazumno porušeno razmerje med opravljeno storitvijo in dejanskim plačilom) splošna in niso podprta s konkretnimi razlogi, ki bi omogočali njihovo presojo z vidika kršitve načela pravne države in načela pravičnosti.

42Tožnik ugovarja še kršitev 137. člena Ustave, ki je, kot navaja, posledica tega, da novela ZOdv-D, s katero je bil sprejeta tudi sporna določba petega odstavka 17. člena ZOdv, ni bila sprejeta ob sodelovanju OZS v zakonodajnem postopku, čeprav je šlo za ureditev, ki ureja ustavni položaj odvetništva. Prav o tem vprašanju pa se je, kot izrecno navaja tožnik sam, že izreklo Ustavno sodišče v sklepu U-I-2/15-11 z dne 3. 12. 2015, s katerim je pobudo OZS za začetek postopka za oceno ustavnosti navedenega zakonskega člena zavrnilo kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi je ponovilo stališče iz svoje odločbe U-II-1/09-9 z dne 5. 5. 2009, da iz načela samostojnosti in neodvisnosti odvetništva iz 137. člena Ustave izhaja obveznost zakonodajalca, da v primeru, ko sam določa tarifo z zakonom, v zakonodajnem postopku predvidi obvezno sodelovanje OZS. Navedeno stališče pa je v nadaljevanju posebej opredelilo (in ne spremenilo, kot navaja tožnik) za primere, ko je treba v zvezi z zahtevo po sodelovanju OZS upoštevati, da v primerih obvezne obrambe v kazenskih postopkih in obveznega zastopanja v postopkih BPP odvetniki dejansko opravljajo naloge, ki iz Ustave izhajajo kot pozitivne obveznosti države in ki jih država tudi v celoti financira. Ustavno sodišče je pojasnilo, da mora imeti OZS tudi v teh primerih možnost sodelovanja v zakonodajnem postopku, vendar je zahteva po sodelovanju blažja oziroma zadošča, da je OZS s predlogom tarife seznanjena in ima možnost podati svoje mnenje. Glede na navedeno so neutemeljeni tožbeni ugovori v tej smeri (enako sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 65/2021 z dne 2. 3. 2021).

43Tako kot Ustavno sodišče, tudi tukajšnje sodišče ugotavlja, da je iz gradiva Vlade (EVA 2014-2030-0052 z dne 4. 12. 2014), ki vsebuje predlog ZOdv-D, razvidno, da je bilo gradivo posredovano v usklajevanje OZS, ki nanj ni imela pripomb. Na 13. in 14. strani tega gradiva je namreč navedeno, da je bilo gradivo na spletni strani Ministrstva za pravosodje objavljeno 28. 11. 2014 in posredovano v strokovno usklajevanje (med drugim) tudi OZS ter da slednja nanj ni imela pripomb. Da je OZS gradivo prejela 28. 11. 2014, izhaja tudi iz njenega dopisa Ministrstvu za pravosodje z dne 2. 12. 2014, v katerem OZS prosi za primeren rok, da se na predlagane zakonske spremembe odzove, pripomb na predlog ZOdv-D pa tam ne podaja. Te pripombe je podala šele v dopisu omenjenemu ministrstvu z dne 5. 12. 2014, zato je razumljivo, da v gradivu z dne 4. 12. 2014 niso vsebovane. Kot je ugotovilo že Ustavno sodišče, iz Poročila Odbora za pravosodje z dne 12. 12. 2014 k predlogu ZOdv-D (EPA 215-VII) izhaja, da je Odbor kot matično delovno telo obravnaval predlog tega zakona na seji 10. 12. 2014 ter da sta bila na tej seji navzoča predsednik in podpredsednik OZS, ki sta tudi izrazila stališče OZS do predloga zakona. Glede na navedeno tožnik ne more uspeti z navedbami, da ZOdv-D ni bil sprejet ob sodelovanju OZS v zakonodajnem postopku, posledično pa so v zvezi s tem neutemeljeni njegovi očitki o protiustavnosti postopka sprejemanja ZOdv-D.

44V zvezi s člankom Andreje Dajčman, na katerega se sklicuje tožnik pri argumentiranju, zakaj naj bi bil v resnici sprejet ZOdv-D, pa sodišče dodaja, da iz obrazložitve predloga ZOdv-D z dne 4. 12. 2014 izhaja, da je zakonodajalec določitev nižjega plačila utemeljil (tudi) z nujnostjo omejitve javno finančnih učinkov nove OT, po kateri so postavljeni in dodeljeni odvetniki, drugače kot po prejšnji odvetniški tarifi, upravičeni do enakih plačil odvetniških storitev kot odvetniki, ki delujejo na trgu in prosto iščejo stranke ter so ob tem izpostavljeni potencialni negotovosti glede plačila. Kot je še pojasnjeno, je Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT) v nasprotju z novo OT v obsežnem 6. poglavju (32. do 40. člen ZOdvT) določal pravila v zvezi z nagradami postavljenih ali dodeljenih odvetnikov. Da to drži, je razvidno iz Tarife ZOdvT, po kateri je nagrada ali količnik nagrade določen različno glede na to, ali gre za izbranega odvetnika ali pa dodeljenega ali postavljenega odvetnika. Tako je npr. v 4. delu Tarife, ki se nanaša na kazenski postopek, določena nagrada za narok za vsak dan glavne obravnave v postopku pred okrajnim sodiščem (tar. št. 4312) v razponu od 40 EUR do 265 EUR za izbranega odvetnika ter 120 EUR za postavljenega oziroma dodeljenega odvetnika, nagrada za narok za vsak dan glavne obravnave v postopku pred okrožnim sodiščem, in sicer tričlanskim senatom (tar. št. 4322) v razponu od 45 EUR do 310 EUR za izbranega odvetnika ter 140 EUR za postavljenega oziroma dodeljenega odvetnika ter nagrada za narok za vsak dan glavne obravnave v postopku pred okrožnim sodiščem, in sicer petčlanskim senatom (tar. št. 4332) v razponu od 70 EUR do 515 EUR za izbranega odvetnika ter 235 EUR za postavljenega oziroma dodeljenega odvetnika. Glede na navedeno po presoji tukajšnjega sodišča iz namena zakonodajalca ne izhaja, da bi določitev nižjega plačila predstavljala oblasten in nedopusten poseg v ustavno zagotovljeno samostojnost in neodvisnost odvetništva, saj je zakonodajalec razloge za sprejem ZOdv-D pojasnil, tožnik pa kot drugačne razloge za njegov sprejem podaja navedbe iz članka, za katere ne predloži dokazov. Upoštevajoč vse povedano po presoji sodišča peti odstavek 17. člena ZOdv tudi ni v nasprotju z načelom svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave, saj so, kot je pojasnilo že Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 23/2022, vse gospodarske dejavnosti, tudi odvetništvo, do določene mere regulirane.

45Ker, glede na vse navedeno, za obravnavano zadevo relevantna določba petega odstavka 17. člena ZOdv po mnenju sodišča ni protiustavna, sodišče ni sledilo predlogu, naj prekine ta sodni postopek in začne postopek za presojo zakona pred Ustavnim sodiščem (156. člen Ustave)

Glede nadomestila za čas odsotnosti iz pisarne

46Tožnik se ne strinja z odmerjenim nadomestilom za odsotnost iz pisarne v času potovanj za upravičenca zaradi udeležbe na štirih narokih za glavno obravnavo v obdobju od 21. 9. 2020 do 6. 10. 2020. Toženka je namreč pri potovanjih na relaciji ... (s sedeža tožnikove odvetniške pisarne) - Ljubljana (do sedeža tamkajšnjega okrožnega sodišča) upoštevala, da je tožnik za to pot v eno smer porabil 55 minut, in mu tako namesto priglašene ure in pol odsotnosti ter uveljavljane nagrade v višini 60 točk za potovanje v eno smer (oziroma v obe smeri skupaj 120 točk) priznala odsotnost le v trajanju do ene ure za potovanje v eno smer in s tem, ob upoštevanju petega odstavka 17. člena ZOdv, nagrado v višini 20 točk (za obe smeri 40 točk). Pri tem se je oprla na podatke spletne strani AMZS. Pojasnila pa je tudi, da so ti naroki potekali zunaj poletne turistične sezone in so se začenjali v popoldanskem času, torej izven prometne konice.

47V četrtem odstavku 6. člena OT je določeno, da pripada odvetniku za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko za vsake začete pol ure 20 točk.

48Sodišče po pregledu spisov zadeve ugotavlja, da je toženka 5. 10. 2020 prejela napotnico, ki jo je izpolnil tožnik in ji priložil stroškovnik z dne 1. 10. 2020. Nato je 13. 10. 2020 prejela še dopolnitev stroškovnika z dne 7. 10. 2020. Glede nadomestila za odsotnost iz pisarne za potovanja dne 21. 9. 2020, 28. 9. 2020, 29. 9. 2020 in 6. 10. 2020 je tožnik v stroškovniku in njegovi dopolnitvi ob postavkah "pristop na glavno obravnavo" navedel le, da uveljavlja to nadomestilo v času potovanja na relaciji ... - Ljubljana - ..., in sicer dvakrat do 1,5 ure, kar skupaj znese 120 točk. Pri tem ni konkretiziral, od kdaj do kdaj je bil odsoten iz pisarne zaradi udeležbe na posameznem naroku, niti ni predložil listin, ki bi izkazovale razdaljo in čas, potreben za pot od njegove pisarne na Okrožno sodišče v Ljubljani. Okoliščina odsotnosti iz pisarne v času potovanja za stranko je po naravi stvari lahko iz objektivnih razlogov, na katere odvetnik nima nujno vpliva, variabilna in od primera do primera različna. Obenem pa je prav zato po presoji sodišča na strani odvetnika tudi breme, da ob predložitvi izpolnjene napotnice, ki mora po zakonu vsebovati obračun stroškov in posamezne zneske, ki jih je treba izplačati oziroma vrniti (deseta alineja četrtega odstavka 39. člena ZBPP), priloži tudi stroškovnik za opravljena dejanja (tretji odstavek 40. člena ZBPP), ki vsebuje tudi čas potovanja oziroma čas odsotnosti iz pisarne (četrti odstavek 6. člena OT), z utemeljitvijo in izkazom njegovega trajanja, če to odstopa od tistega, ki izhaja iz podatkov spletnih merilnikov razdalj in časa trajanja potovanj, kot je merilnik na spletni strani AMZS. Tožnik bi moral, če je čas posamezne vožnje odstopal od povprečnih podatkov AMZS ali drugega primerljivega spletnega merilnika, stroškovniku priložiti konkretne podatke oziroma listine, iz katerih bi bilo razvidno, za koliko in zakaj je bil čas posamezne vožnje daljši. Tega v upravnem postopku ni storil, temveč je začel trajanje odsotnosti iz pisarne utemeljevati in dokazovati šele v tožbi. V upravnem sporu pa stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze že v postopku pred izdajo izpodbijanega akta (tretji odstavek 20. člena in 52. člen ZUS-1). Že zato tožnik s temi navedbami in v zvezi z njimi predlaganimi dokazi ne more uspeti. Tudi sicer pa v upravnem sporu navaja, da so ti naroki potekali v času, ko se je že začelo šolsko leto, in sicer z začetkom ob 9.00 uri, kar pomeni, da je nanje prihajal v času jutranje prometne konice. Pri tem celo sam v tožbi navede, da bi pot zmogel v 55 minutah v tistih delovnih dneh, ko so obravnave razpisane v času izven prometne konice. Vendar, kot je pravilno ugotovila in v izpodbijanem sklepu pojasnila toženka, se predmetni štirje naroki za glavno obravnavo niso začenjali, kot to zmotno navaja tožnik, ob 9.00 uri, temveč v popoldanskem času. Iz zapisnikov o glavni obravnavi, ki jih je tožnik priložil stroškovniku oziroma dopolnitvi stroškovnika in se nahajajo v Bpp spisu, je namreč razvidno, da se je narok dne 21. 9. 2020 začel ob 15.00 uri, narok dne 28. 9. 2020 ob 15.00 uri, narok dne 29. 9. 2020 ob 16.00 uri in narok dne 6. 10. 2020 ob 14.00 uri. To pomeni, da so ti naroki potekali v takem času, da je tožnik nanje lahko prihajal in odhajal izven časa in smeri prometne konice. Po povedanem tožnik ne more uspeti s posplošenim sklicevanjem na zastoje na ljubljanskih cestah, saj to ne dokazuje daljšega trajanja vsake konkretne posamezne odsotnosti iz pisarne. Iz tega in ostalih predhodno navedenih razlogov tudi ne more uspeti s predlogom, naj se to dokazuje z izvedbo vožnje iz ... v Ljubljano, zato je ta dokazni predlog sodišče zavrnilo.

Glede povečanja plačila iz naslova urnine in nadomestila za čas odsotnosti iz pisarne ter iz naslova pregleda in preučitev listin po 7. členu OT

49Tožnik ugovarja odločitvi toženke glede povečanja plačila na podlagi za obravnavano zadevo relevantne določbe (tedaj veljavnega) drugega odstavka 7. člena OT, po kateri se za zagovarjanje obdolženca, za zastopanje oškodovanca ali nadomestnega tožilca ali zasebnega tožilca v kazenskem postopku zviša skupna vrednost storitve za drugo in vsako nadaljnje očitano dejanje za 25 odstotkov, vendar največ za 100 odstotkov. Med strankama je sporno, ali je povišanje za 100 odstotkov (glede na enajst kaznivih dejanj, ki so se v predmetnem kazenskem postopku očitala upravičencu) treba uporabiti tudi za urnino, nadomestilo za odsotnost iz pisarne ter za pregled in preučitev listin po tar. št. 39/2 OT. Toženka meni, da ne, in to utemeljuje na stališču, da je na navedeni podlagi dopustno povečanje priznanih nagrad le za odvetniške storitve iz posebnega dela OT, ne pa tudi nagrad, ki so časovno ovrednotene.

50Glede na citirano določbo drugega odstavka 7. člena OT se kot ključno zastavi vprašanje, kaj pomeni pojem "storitev". OT odvetniško storitev opredeljuje v 2. členu kot delo, ki ga odvetnik opravi v smislu določb zakona, ki ureja odvetništvo, za stranko na podlagi pooblastila ali po sklepu pristojnega organa. V skladu z drugim odstavkom 2. člena OT so odvetniški stroški skupna cena odvetniških storitev in izdatkov, ki so potrebni za izvršitev dela, povečani za DDV v primeru, ko je odvetnik davčni zavezanec v Republiki Sloveniji. Na podlagi razlage teh določb je zaključiti, da odvetniški stroški zajemajo dve vrsti stroškov: 1. stroške za odvetniške storitve in 2. izdatke, ki so potrebni za izvršitev dela. Izdatke, potrebne za izvršitev storitve, v nadaljevanju ureja 9. člen OT, ki določa, da so to potni stroški, dnevnice, poštnine, telefonski stroški, izdatki za takse, izdatki za bančne storitve, izdatki za fotokopiranje, prepisovanje in drugi stroški. Odvetniške storitve pa so ovrednotene v posebnem delu OT. Sodišče je tako moralo presoditi, v katero kategorijo sodita postavki iz 6. člena OT, tj. urnina (ki pripada odvetniku za porabljeni čas zlasti med zastopanjem na narokih, ogledih in drugih sorodnih storitvah, in sicer gre odvetniku vselej poleg plačila za zastopanje, določenega v tarifnih številkah posebnega dela, za vsake začete pol ure nad eno uro tudi urnina v višini 50 točk, vendar za vsakokratno zastopanje največ do višine postavke, ki je v tarifnih številkah posebnega dela določena za prvo tovrstno zastopanje - prvi odstavek 6. člena OT) ter nadomestilo za odsotnost iz pisarne (iz že citiranega četrtega odstavka 6. člena OT, po katerem pripada odvetniku za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko za vsake začete pol ure 20 točk).

51Upravnosodna praksa se je v primerljivih zadevah⁶ izrekla, da povečanje iz zadevne določbe drugega odstavka 7. člena OT ne vključuje priznanih nagrad, ki so časovno ovrednotene, kot sta urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne, ker bi tako prišlo do neupravičenega podvajanja teh nagrad. Na podlagi navedene določbe OT se zvišujejo samo plačila za storitve iz posebnega dela OT, ne pa tudi postavke porabljenega časa, kot je urnina, ki ne predstavlja odvetniške storitve v smislu OT, temveč jo odvetnik lahko obračuna le poleg plačila za zastopanje. Že iz jezikovne razlage predmetne določbe 7. člena OT namreč izhaja, da se zviša skupna vrednost storitve, torej vsota vseh storitev, ki jih je odvetnik opravil za stranko, razen izdatkov in drugih stroškov. Urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne pa ne predstavljata odvetniške storitve. Da gre nadomestilo za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko oziroma urnino kot plačilo za porabljeni čas obravnavati kot izdatek, po mnenju tukajšnjega sodišča kaže tudi razlaga ob upoštevanju 9. člena OT, ki med izdatki našteva (tudi) dnevnice, te pa so v petem odstavku 10. člena OT določene glede na čas odsotnosti odvetnika iz kraja odvetnikove pisarne. Po povedanem po presoji tukajšnjega sodišča tudi urnina kot plačilo za porabljeni čas med opravljanjem oziroma zaradi opravljanja odvetniške storitve ter nadomestilo za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko predstavljata svojevrsten izdatek v zvezi z delom odvetnika, zato sodišče, čeprav urnina in omenjeno nadomestilo nista izrecno našteta med izdatki iz 9. člena OT, z razlago po podobnosti (argumentum a simili ad simile) sodi, da ju ni mogoče uvrstiti med odvetniške storitve, kar pomeni, da je toženka pravilno zaključila, da tožnik neupravičeno zahteva zvišanje vrednosti storitve v delu, ki se nanaša na ti dve časovno ovrednoteni postavki. K stališču, da urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne po svoji naravi ne sodita med storitve, je sodišče vodila še ugotovitev, da je takšno stališče zavzela tudi civilnopravna sodna praksa,⁷ ki odvetniške storitve razmejuje od ostalih odvetniških stroškov, tudi urnine, nadomestilo za čas potovanja za stranko pa priznava poleg kilometrine oziroma potnih stroškov kot poseben strošek, povezan s potovanjem.

52Enakega zaključka pa po presoji sodišča ni mogoče napraviti v zvezi z nagrado za pregled in študij spisa po tar. št. 39/2 OT, saj gre pri tem za (nagrado za) storitev, ki je urejena v posebnem delu OT, in je torej ni mogoče obravnavati oziroma vrednotiti drugače kot (nagrado za) storitev. Po povedanem toženka nima prav, da za to nagrado ni mogoče uporabiti povečanja po 7. členu OT, ker naj bi bilo že pri njeni odmeri upoštevano, da je tožnik upravičenca zastopal zaradi več kaznivih dejanj, zato je v tem delu zmotno uporabila materialno pravo. Pri tem sodišče pripominja še, da je tožnik - kot je razvidno iz stroškovnika z dne 1. 10. 2020 - uveljavljal nagrado za študij Pp spisa in sestavo predloga za izločitev dokazov v skupni vrednosti 300 točk, ki jo je priglasil po tar. št. 46/1 OT. Tarifna številka 46 je uvrščena v XXVI. poglavje posebnega dela OT, ki ureja vrednotenje storitev, katerih vrednost ni izrecno določena v tarifi. Po 1. točki te tarifne številke pripada odvetniku za storitve, ki so odvisne zlasti od porabljenega časa in v tarifi niso posebej ovrednotene, za vsake začete pol ure po 50 točk. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa izhaja, da je toženka tožniku priznala nagrado po tar. št. 39/2 OT, po kateri lahko odvetnik zaračuna navedene storitve v primeru, da storitve iz te tarifne številke niso zajete v drugih tarifnih številkah, ker gre za samostojno storitev. Toženka se je, čeprav je tožnik nagrado uveljavljal kot nagrado za študij spisa po tar. št. 46/1 OT, pri odmeri oprla na tar. št. 39/2 OT, torej jo je odmerila kot nagrado za pregled spisa, ne da bi pojasnila, zakaj je nagrado opredelila in odmerila drugače, kot jo je uveljavljal tožnik.

53Po presoji sodišča ima tožnik prav tudi, ko ugovarja, da toženka za urnino in nadomestilo za odsotnost iz pisarne ne smela uporabiti znižanja na podlagi petega odstavka 17. člena ZOdv, saj se ta uporablja le za plačilo, ki odvetniku pripada za opravljene storitve po OT, kamor pa urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne glede na vse predhodno navedeno ne spadata, kar pomeni, da tožnik pravilno argumentira, da bi mu toženka urnino in nadomestilo za odsotnost iz pisarne morala priznati v polni in ne v polovični višini.

54Ker iz navedenega izhaja, da je bilo v zadevi zmotno uporabljeno materialno pravo, je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani sklep v izpodbijanem zavrnilnem delu I. točke izreka odpravilo in zadevo v tem delu v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 vrnilo toženki v ponovni postopek, da v njem ponovno odloči, upoštevajoč stališča iz te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Če bo tožnik v ponovnem postopku postavil tudi zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti, bo morala toženka v izdanem upravnem aktu obrazloženo odločiti tudi o tem.

K III. točki izreka:

55Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep v izpodbijanem delu odpravilo, se po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je tožnik tožbo vložil po odvetniku R. R., ki ga je kot pooblaščenec v tem postopku zastopal do maja 2023, odločitev o tožbi pa je bila sprejeta po opravljeni glavni obravnavi, je sodišče na navedeni podlagi tožniku prisodilo pavšalni znesek povračila stroškov v višini 385,00 EUR (četrti odstavek 3. člena omenjenega Pravilnika). Ta pavšalni znesek vključuje vse stroške upravnega spora na prvi stopnji, razen sodnih taks, in se skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča poveča še za 22 % DDV. Toženka mora torej tožniku povrniti skupaj 469,70 EUR stroškov tega sodnega postopka v roku 15 dni od vročitve sodbe (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena OZ).

56Za tožbo plačano sodno takso v višini 148,00 EUR bo tožniku vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

¹ Tako tudi Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, urednik dr. Erik Kerševan, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 278 (v nadaljevanju: Komentar ZUS-1).
² Glej že omenjeni Komentar ZUS-1, str. 279.
³ Ta določba je bila nato spremenjena z ZOdv-G, ki je stopil v veljavo 26. 10. 2022 in se uporablja od 26. 4. 2023, vendar je v obravnavani zadevi treba uporabiti določbe ZOdv, veljavne v času izdaje izpodbijanega sklepa.
⁴ Navedeno pa smiselno enako velja tudi za v tem upravnem sporu obravnavano zadevo, v kateri je bil izpodbijani sklep izdan 3. 11. 2020.
⁵ Ta je namreč prenehal veljati 19. 4. 2019.
⁶ Prim. sodbe tega sodišča IV U 67/2014 z dne 13. 11. 2014, I U 251/2019 z dne 21. 5. 2020, III U 116/2019 z dne 28. 5. 2021 in I U 465/2021 z dne 22. 11. 2022.
⁷ Prim. sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 66/2020 z dne 24. 4. 2020 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 325/2021 z dne 8. 4. 2021.