VSC Sklep II Cp 64/2025

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Nasprotni udeleženec sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 6. 5. 2024 (r. št. 5) nasprotnemu udeležencu izreklo ukrepe po 19. in 21. členu ZPND in mu za primer kršitve izrečenih prepovedi izreklo denarno kazen v višini 300,0o EUR. Prva predlagateljica je z vlogo z dne 3. 12. 2024 (r. št. 29) zaradi kršitve izrečenih prepovedi smiselno predlagala izvršitev denarne kazni, ki je bila za primer kršitve izrečena s sklepom 6. 5. 204, in izrek nove denarne kazni.

2Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje (i) ugotovilo, da je nasprotni udeleženec dne 2. 12. 2024 kršil s sklepom z dne 6. 5. 2024 izrečene ukrepe (I. točka izreka izpodbijanega sklepa), (ii) mu naložilo, da v roku 15 dni plača denarno kazen v višini 300,00 EUR, izrečeno s sklepom z dne 6. 5. 2024 (II. točka izreka izpodbijanega sklepa), (iii) za primer neplačila te denarne kazni dovolilo izvršbo po uradni dolžnosti na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet (III. točka izreka izpodbijanega sklepa), (iv) ter nasprotnemu udeležencu izreklo denarno kazen v višini 400,00 EUR, če ne bo prenehal s kršitvijo izrečenih ukrepov (IV. točka izreka izpodbijanega sklepa).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je nasprotni udeleženec dne 2. 12. 2024 kršil izrečene ukrepe, ker je tega dne z elektronskim sporočilom vzpostavil stik s prvo in drugo predlagateljico (sporočilo v prilogi A20).

3Nasprotni udeleženec v pritožbi navaja, da je elektronsko sporočilo poslal, ker je hčeri A. A. na stiku "obljubil, da ji bo poslal fotografiji smrekice in palčke, da si izbere enega". Navaja, da hčere nikakor ni želel razočarati, saj ji je na stiku to obljubil, pri čemer je že tako omejen pri obsegu stikov. Po njegovem prepričanju je treba upoštevati razlog, zakaj je bilo to sporočilo poslano. Vsebina sporočila ni bila takšna, da bi predlagateljico lahko spravila v stisko. Upoštevati je treba, kako bi to, če nasprotni udeleženec ne bi spoštoval obljube, dane A. A., vplivalo na njen razvoj in njun medsebojni odnos. Sporočilo ni bilo namenjeno prvi predlagateljici, zato ne more biti ustrezna podlaga za zaključek o kršitvi ukrepov. Sodišče bi se moralo opredeliti do vseh navedb in bi moralo bolj kritično presojati razloge, zakaj je nasprotni udeleženec poslal takšno sporočilo. Predlog za izrek denarne kazni je vložila le prva predlagateljica, kar kaže, da je sama ocenila, da ga glede na vsebino sporočila ni bilo treba vložiti še v imenu A. A. Omenjeno sporočilo je bilo poslano le A. A.

Pritožnik navaja še, da pogoj za izrek denarne kazni ni izpolnjen, ker predlagateljica o kršitvi ni obvestila policije, do česar se sodišče prve stopnje ne opredeli. Po njegovem se III. točka izreka in obrazložitev ne skladata, saj sodišče ni pojasnilo, od kod sodišču podatek o transakcijskem računu nasprotnega udeleženca. Poleg tega v sklepu z dne 6. 5. 2024 ni navedeno nobeno izvršilno sredstvo, na podlagi katerega se bo lahko izvršilna denarna kazen, čeprav bi moralo biti navedeno že v tistem sklepu.

4Pritožba ni utemeljena.

5Nasprotni udeleženec se v pritožbi neutemeljeno zavzema za razlago, da so za presojo, ali je z elektronskim sporočilom 2. 12. 2024 kršil izrečene ukrepe ali ne, bistveni razlogi, zakaj je to sporočilo poslal. V pritožbi je v zvezi s tem navajal, da je svoji hčeri A. A. (drugi predlagateljici) ob izvajanju stika obljubil, da bo poslal sporočilo s takšno vsebino, in se postavil na stališče, da zato ne gre za kršitev izrečenih ukrepov.

Ali določeno ravnanje predstavlja kršitev izrečenih ukrepov, se presoja objektivno - s primerjavo tega ravnanja z vsebino izrečenih ukrepov. Ta presoja je zato neodvisna od subjektivnih razlogov, ki so nasprotnega udeleženca po njegovih trditvah privedla do tega ravnanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so ravnanja (oziroma opustitve), ki jih je sodišče prve stopnje nasprotnemu udeležencu naložilo v sklepu z dne 6. 5. 2024, navedena povsem jasno in določno. Zaključek, ali določeno ravnanje predstavlja kršitev izrečenega ukrepa, je tako odvisen izključno od vsebine takšnega ravnanja in ne od razloga zanj. Sodišče prve stopnje je posledično pravilno presodilo, da je nasprotni udeleženec, s tem ko je poslal to elektronsko sporočil, kršil izrečene ukrepe, saj mu to prepoveduje ukrep iz prve alineje I. točke izreka sklepa z dne 6. 5. 2024. Vse pritožbene navedbe, v katerih nasprotni udeleženec navaja, da je to sporočilo poslal, ker je tako obljubil drugi predlagateljici, so za to presojo iz pojasnjenih razlogov materialnopravno nepomembne. Pritožbeno sodišče mu pojasnjuje, da se v pritožbi ne more sklicevati na to, da bi lahko neizvršena obljuba, ki jo je dal drugi predlagateljici, vplivala na njun medsebojni odnos. Bistveno je namreč to, da glede na ukrepe, izrečene v sklepu z dne 6. 5. 2024, takšne obljube drugi predlagateljici ne bi smel dati, saj njena izvršitev pomeni kršitev izrečenih ukrepov. To bi moral na stiku drugi predlagateljici pojasniti na način, primeren njeni starosti.

6Pri tehtanju, ali je šlo pri sporočilu z dne 2. 12. 2024 za kršitev izrečenih ukrepov ali ne, je v okoliščinah te zadeve nepomembno, kateri od prvih dveh predlagateljic je bilo namenjeno to sporočilo.

Do zaključka o kršitvi izrečenih ukrepov namreč vodi že (neizpodbijana) ugotovitev, da je toženec s tem sporočilom vzpostavil stik tako s prvo kot z drugo predlagateljico, kar nasprotnemu udeležencu izrecno prepoveduje ukrep iz prve alineje I. točke izreke sklepa z dne 6. 5. 2024. Ali je nasprotni udeleženec to sporočilo namenil le eni od njiju, je pri tem povsem nepomembno.

7Za odločitev o izvršitvi izrečene denarne kazni po uradni dolžnosti je v tej zadevi prav tako povsem nepomembno dejstvo, da je to predlagala le prva predlagateljica.

Prva predlagateljica, ki je predlagala izvršitev denarne kazni, je to lahko namreč storila v svojem imenu, na podlagi drugega odstavka 22.b člena ZPND pa tudi v imenu druge predlagateljice. Iz trditev v njenem predlogu je sodišče prve stopnje ugotovilo kršitve v razmerju do prve in druge predlagateljice, zato je prva predlagateljica lahko predlagala ugotovitev kršitve glede obeh predlagateljic.

8Materialnopravno je povsem nepomembno, ali je šlo za sporočilo s takšno vsebino, da bi lahko (prvo ali drugo) predlagateljico spravilo v stisko, za kar se zmotno zavzema nasprotni udeleženec. Presoja, ali gre za ravnanje, ki pri žrtvi nasilja povzroča stisko, je potencialno pomembna zgolj pri odločanju o utemeljenosti izrečenih ukrepov (prim. določbe 19. člena ZPND in določbe 3. člena ZPND), ne pa več v postopku ugotavljanja, ali je nasprotni udeleženec kršil izrečene ukrepe, in pri izterjavi izrečene denarne kazni po uradni dolžnosti.

9Pritožba med drugim navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh navedb udeležencev, s čimer smiselno uveljavlja procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) in prvim odstavkom 22.a člena ZPND. Ker ne gre za procesno kršitev, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pri presoji vezano izključno na vsebino pritožbenih razlogov (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Nasprotni udeleženec v pritožbi ne konkretizira, katero njegovo trditev naj bi sodišče prve stopnje spregledalo, s čimer je onemogočil pritožbeni preizkus obstoja navedene kršitve.

10Materialnopravno zmotno je pritožbeno stališče, da je prijava kršitve policiji, ki nato ukrepa skladno s svojimi pristojnostmi (prvi odstavek 23. člena ZPND), predpostavka za izvršitev izrečene denarne kazni po uradni dolžnosti (drugi odstavek 23. člena ZPND) po pravilih iz Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Takšna razlaga obeh določb ZPND je izključena že z enostavno gramatikalno razlago, saj v primeru kršitve izrečenih ukrepov ravno ti dve določbi omogočata dve vrsti sankcij, ki sta medsebojno neodvisni. V prvo skupino spadajo ukrepi policije, v drugo pa izvršitev izrečene denarne kazni po uradni dolžnosti.

11Ne drži niti stališče, da sklep z dne 6. 5. 2024 ne vsebuje izvršilnega sredstva. Pritožnik je namreč spregledal, da mu je sodišče prve stopnje s tem sklepom na podlagi 22.č člena ZPND izreklo denarno kazen v višini 300 EUR, če bo kršil izrečene ukrepe. To je povsem skladno z določbami 226. člena ZIZ, ki tudi sicer določajo, da se izvršba t. i. nenadomestnega dejanja opravi s prisilitvijo z izrekom denarne kazni.

Ravno izrek denarne kazni v višini 300,00 EUR po določbah 22.č člena ZPND v zvezi z 226. členom ZIZ torej predstavlja izvršilno sredstvo za primer kršitve izrečenih ukrepov po ZPND.

12Če sodišče ugotovi kršitev izrečenih ukrepov, mora izrečeno denarno kazen izterjati po uradni dolžnosti v postopku, kot je urejen v določbah 226. člena ZIZ v zvezi z drugim odstavkom 23. člena ZPND. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje storilo ravno to,¹ pri čemer pa predhodna izvedba naroka, ker gre za postopek po ZIZ, ni vedno nujno potrebna (prim. prvi odstavek 29.a člena ZIZ). Zlasti to velja, če se že po izmenjavi pisnih vlog izkaže, da je med udeleženci nesporno ravnanje, ki ga je sodišče prve stopnje nato (pravilno) kvalificiralo kot kršitev.

13Pri izterjavi izrečene denarne kazni gre za izvršilni postopek, ki teče po uradni dolžnosti (prim. drugi odstavek 23. člena ZPND v zvezi z 226. členom ZIZ in drugim odstavkom 2. člena ZIZ), zato je sodišče prve stopnje transakcijski račun nasprotnega udeleženca prav tako pridobilo po uradni dolžnosti. Dodatno pojasnilo sodišča v zvezi s tem torej sploh ni bilo potrebno.

14Ker s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22.a člena ZPND in 42. členom ZNP-1).

15O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi prvega 40. člena ZNP-1 v zvezi z 22.a členom ZPND.

¹ Prim. tudi odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 65/2021.