3. člen ZPND

Namen zaščite žrtev nasilja po ZPND ni kaznovanje posameznika za njegova pretekla ravnanja, temveč prenehanje in preprečitev nasilja. Predpostavka za izrek ukrepov tako ni samo ugotovitev, da je predlagateljica žrtev nasilnega ravnanja, temveč s stopnjo verjetnosti izkazana nevarnost ponovitve nasilja. Ureditvi razmerij v zvezi s skupnim premoženjem in plačevanjem preživnine po spremembi družinske situacije sta namenjena postopek za delitev skupnega premoženja in postopek za varstvo koristi otroka, ne ukrepi za zaščito pred (ekonomskim) nasiljem. Pravilen je materialnopravni sklep, da predlagateljica ni (več) žrtev nobene od oblik nasilja in da pretekla dejanja nasprotnega udeleženca niso (več) vir njene ogroženosti.

Pritrditi je sodišču prve stopnje, da je obravnavani dogodek presegel siceršnjo napetost, konflikte in tudi občasna fizična obračunavanja med udeleženkama. Če pri prejšnjih dogodkih v razmerjih z nasprotno udeleženko predlagateljica ni bila v podrejenem položaju, to ne pomeni, da se to (ob stopnjevanju nasilja) ne more spremeniti. V konkretnem primeru je bil primarni konflikt med predlagateljico in bivšim možem, v katerega pa je (tokrat) brez razloga (saj ni bila sama z ničemer izzvana s strani predlagateljice) posegla nasprotna udeleženka in to celo z udarcem po glavi s trdim predmetom, izza hrbta, kar še posebej predstavlja obteževalno okoliščino.

Sodišče druge stopnje se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je nasprotni udeleženec v opisanih dogodkih s svojim vedenjem in ravnanjem presegel meje oziroma ravnal tako, da je sodišče predlagateljico pravilno zaznalo kot žrtev in ji z ukrepi zagotovilo nujno potrebno zaščito.

Jokanje babice pred predlagateljicama in govorjenje, da bo umrla z namenom, da bi deklici pri mamici dosegli, da se ji opraviči, je huda manipulacija in pritisk na deklici. Nagovarjanje mlajše deklice, naj se z mamico zmeni, da se bo varovala pri babici, čeprav sta se starša odločila drugače, prav tako. Enako velja za sklepanje dogovorov, ki jih deklici ne smeta razkriti staršem in neprimerne komentarje o starših. Ni dvoma (in ni sporno), da imata deklici radi starša, babico in teto (in obratno). Z opisanimi ravnanji in neposrednimi pritiski na deklici pa je prva nasprotna udeleženka deklici spravila v precep h komu iti, kaj komu povedati, kako ravnati. Takšna čustvena stika otroka brez dvoma ogroža, saj je to že za odraslega človeka lahko veliko breme, za tako majhni deklici pa je gotovo preveliko in s tem tudi preintenzivno in pomeni psihično nasilje.

Pritrditi je sicer pritožbeni graji, da podlaga za podaljšanje ukrepa prepovedi približevanja ne more biti obstoj kazenskega postopka zoper nasprotnega udeleženca zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini, ki je še v teku. Takšna odločitev je materialnopravno zmotna, saj okoliščina teka kazenskega postopka sama po sebi ne kaže na nadaljnjo ogroženost žrtve. Nasprotni udeleženec je izrečene ukrepe kršil. Že ta okoliščina zadošča za podaljšanje ukrepa prepovedi približevanja v skladu s tretjim odstavkom 19. člena ZPND, saj kaže na to, da prvotno izrečeni ukrepi niso zalegli in sta predlagateljica ter njena hči še zmeraj ogroženi.

Postopek po ZPND ni postopek, v katerem bi sodišče celovito presojalo ogroženost otroka in njegovo (kratkoročno in dolgoročno) korist ter tehtalo pravice in interese udeležencev. Ta postopek niti z vsebinskega niti s postopkovnega vidika ne nudi jamstev, ki morajo biti udeležencem družinskega razmerja zagotovljena v okviru varovanja in uresničevanja njihove pravice do družinskega življenja. Sklep, izdan v postopku po ZPND, zato ni odločba, s katero bi se lahko in smelo urediti, omejiti ali prepovedati stike med staršem in otrokom, zato tovrstne odločbe ne more nadomestiti, preprečiti ali vanjo poseči. Varstvo otroka po ZPND in DZ je delno prekrivajoče se, v bistvenem pa dopolnjujoče varstvo.

V ZPND predvideni ukrepi niso namenjeni reševanju konfliktnih partnerskih razmerij in spornih vprašanj v zvezi z (domnevnim) skupnim premoženjem, temveč zaščiti žrtev nasilnih dejanj z ukrepi za prenehanje obstoječega in preprečitev grozečega nasilja. Dogajanje 16. 10. 2024 in siceršnja dinamika razmerja med udeležencema izkazujeta konflikten in nekonstruktiven partnerski odnos ter neurejena premoženjska razmerja, ne pa nasilja nasprotne udeleženke nad predlagateljem. Predlog za izrek ukrepov za njegovo zaščito je bil zato utemeljeno zavrnjen. Pritožbeni postopek je namenjen presoji pravilnosti in zakonitosti odločb prvostopenjskih sodišč ter se zato od pritožnikov pričakuje, da v pritožbi vzpostavijo vsebinski dialog z ugotovitvami in razlogi sodišča prve stopnje. Golo ponavljanje dejanskih in pravnih naziranj iz postopka pred sodiščem prve stopnje temu standardu ne zadosti, saj ne predstavlja kritike izdane in izpodbijane odločbe.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodna praksa neenotna glede vprašanja, ali je mogoče podaljšanje ukrepov po ZPND izreči, če povzročitelj nasilja izrečenih ukrepov ni kršil, kar pomeni, da ni storil novega nasilnega dejanja. Sodišče druge stopnje izpostavlja, da se ukrepi na podlagi ZPND izrekajo na podlagi dokaznega standarda verjetnosti (prvi odstavek 22. člena ZPND), zaradi česar so lahko zgolj začasnega (ne pa trajnega) značaja, in sicer lahko trajajo največ 12 mesecev (tretji odstavek 19. člena ZPND). Jezikovna razlaga tretjega odstavka 19. člena ZPND ne dopušča, da bi lahko bila ista nasilna dejanja, kot so bila podlaga za izrek prvotnega ukrepa, tudi podlaga za njegovo podaljšanje, saj je zakonsko besedilo jasno - izrečeni ukrepi lahko trajajo največ 12 mesecev. Enako velja za namensko razlago navedene določbe. Ukrepi po ZPND so začasnega značaja (trajajo 12 mesecev), njihov namen je žrtvi nasilja v hitrem sumarnem postopku čimprej nuditi zaščito pred nasiljem (zato se tudi sporna dejstva ugotavljajo s stopnjo verjetnosti, ne pa s stopnjo prepričanja, kot v večini ostalih sodnih postopkov). Ukrepi, ki so bili izrečeni na podlagi dejstev, ki so bila ugotovljena s

V primerih, ko je žrtev nasilja otrok, ukrepi sodišča, določeni v 19. členu ZPND, dopolnjujejo ukrepe, določene v DZ. Izrek ukrepov po ZPND je utemeljen le tedaj in v takem obsegu, kolikor je potrebno zavarovati žrtev. Pri odločitvi o izreku in o izbiri ukrepa sodišče vodi in omejuje načelo sorazmernosti. Zatrjevana ravnanja lahko kažejo na uporabo manj primernih ali neprimernih vzgojnih metod, a zaradi njih otroka nista neposredno ogrožena, sploh pa ne v taki meri, da bi bila utemeljena izključitev vsakršnega stika med očetom in otrokoma.

Namen ZPND ni kaznovalni, temveč, da v nujnem in hitrem postopku s prenehanjem in preprečitvijo nasilnih dejanj zagotovi varstvo žrtev družinskega nasilja. Ker so partnerska razmerja po naravi stvari tudi konfliktna, za sodišče, ki odloča o predlogu za izrek ukrepov po ZPND, ni relevantno le vprašanje, ali določeno ravnanje predstavlja nasilje ali ne, marveč, ali predstavlja takšno nasilje, da je poseg v družinsko skupnost oziroma zasebnost utemeljen. V skladu z načelom sorazmernosti mora biti podana takšna raven psihičnega nasilja, ki utemeljuje poseg v pravice nasprotnega udeleženca. Poseg države mora biti glede na okoliščine primera za zasebna razmerja nujen.

Nabor dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje, je bil zadosten za ugotovitev, ki z visoko stopnjo verjetnosti izkazuje obstoj nasilja nasprotnega udeleženca zoper predlagateljico in da so izrečeni ukrepi nujno potrebni za njeno varstvo - nenazadnje iz razloga, ker je obstajala nevarnost, da bo nasprotni udeleženec udejanjil izrečene grožnje - s tem, da nasprotni udeleženec svojih ugovornih navedb ni uspel izkazati s stopnjo verjetnosti, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

Vsak poseg v dostojanstvo ali osebnostno pravico, vsako neprijetno obnašanje, nastrojenost in nesoglasja še ne zadoščajo za izrek ukrepov po 19. členu ZPND. Njihova uporaba je omejena na primere, ko je podana ogroženost posameznega člana družine, obseg intervencije države pa mora biti sorazmeren stopnji ogroženosti žrtve nasilja. Sodišče mora iskati mejo med konfliktnimi položaji, ki naj bi jih ljudje kot nosilci medčloveških odnosov reševali sami, in primeri, kjer ne gre zgolj za to, da je nekdo žrtev medsebojnih odnosov, ampak je žrtev nasilnih dejanj, ki zaradi svoje narave terjajo nujen in takojšen poseg države v zasebna razmerja. Namen ukrepov iz 19. členu ZPND ni v kaznovanju za pretekla ravnanja, pač pa, da se v hitrem postopku žrtvi družinskega nasilja zagotovi varstvo, in sicer tako, da se nasilnežu prepreči možnost ponavljanja nasilnih dejanj. Skladno s sodno prakso mora sodišče pri presoji utemeljenosti predloga za podaljšanje izrečenih ukrepov upoštevati okoliščine, ki so bile podlaga za prvi izrek ukrepa, ter ravnanje povzročitelja nasilja in žrtve med izvrševanjem ukrepa, pri čemer je za presojo odločilno, ali je prvo obdobje zadostovalo za zaščito žrtve. Pri

Nobenega dvoma ni, da je bilo obnašanje nasprotnega udeleženca nedopustno. To priznava tudi sam. Vendar pa se sodišče prve stopnje pravilno ni omejilo na izolirano vrednotenje reakcije nasprotnega udeleženca in tehtanje teže izrečenih besed obeh udeležencev, temveč je vedenje nasprotnega udeleženca presodilo v luči celotnega dogajanja, tudi siceršnjega odnosa udeležencev. Ob tem je utemeljeno ugotovilo, da sta k dogodku prispevala oba udeleženca. Predlagateljica je to storila s predhodno grdim obnašanjem do nasprotnega udeleženca, ki je posledica nestrinjanja z njegovo partnerko, ter s svojim odzivom na njegovo namero, da priklopi stikalo za toplo vodo, ko mu je zabrusila, naj se tušira z mrzlo vodo in naj izgine v stanovanje. Nasprotni udeleženec je to storil s predhodno zadirčnim vedenjem do predlagateljice, ter s pretirano, žaljivo in nasilno reakcijo na predlagateljičine besede. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da dogodek z dne 13. 8. 2024 predstavlja enega od mnogih, običajno sicer manj intenzivnih konfliktov udeležencev, ki so posledica preteklih zamer iz medsebojnega osebnega in poslovnega odnosa. K tem konfliktom prispevata oba, v njih enakovred

Sodišče prve stopnje je ukrep prepustitve stanovanja v skupni uporabi v izključno uporabo žrtvi izreklo, ko je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je predlagateljica žrtev dlje časa trajajočega psihičnega nasilja, ki ga nad njo vrši njena hči. V ozadju psihičnega nasilja je sicer duševna bolezen nasprotne udeleženke, vendar pa je nasprotna udeleženka s svojimi dlje časa trajajočimi ravnanji in psihičnim pritiskom nedopustno posegla v duševno celovitost predlagateljice, v njeno dostojanstvo ter pravico do miru in varnosti. Predlagateljica je do nje v podrejenem položaju, pred njo pa občuti izrazit strah in je na podlagi preteklih izkušenj prepričana, da je nasprotna udeleženka zmožna skrajno agresivnih dejanj. Odločilno je, da do psihičnega nasilja prihaja tudi v obdobjih, ko pri nasprotni udeleženki niso izpolnjeni pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve in ko ni v akutni fazi.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ravnanja nasprotnega udeleženca pri predlagateljih povzročajo intenzivno čustveno stisko, ki predstavlja nedovoljeno psihično nasilje.

Nasprotni udeleženec je izvrševal fizično nasilje zoper predlagateljico tako, da ji je grozil, da jo bo ustrelil, nakar jo je z dlanjo roke udaril po obrazu, zaradi česar je predlagateljica padla po tleh. Navedeno nasilje nasprotnega udeleženca zoper predlagateljico pa je ključno za presojo v obravnavani zadevi in izkazuje opredelitev nasilja v družini, kot ga določa 3. člen ZPND, in kot tako predstavlja podlago za ukrepe sodišča zaradi nasilnih dejanj kot to določa 19. člen ZPND. Nasprotna pritožbena izvajanja so neutemeljena.

Za izvršitev denarne kazni zadošča ugotovitev, da je dolžnik po izvršljivosti izvršilnega naslova vsaj enkrat kršil obveznost opustiti določeno ravnanje iz izvršilnega naslova.

Obseg in vsebina ukrepov mora biti sorazmerna stopnji ogroženosti žrtve nasilja, upoštevaje meje pri poseganju v zasebnost posameznikov oziroma njihove medsebojne odnose. Ker so se vsi dogodki odvijali v stanovanju, je za zaščito predlagateljic zadosti, da se nasprotnemu udeležencu prepove vstop v stanovanje, v katerem živita predlagateljici.

Golo dejstvo, da nasprotni udeleženec preživnine ne plačuje, ne zadošča za utemeljitev ekonomskega nasilja. Poleg tega ima predlagateljica za izterjavo neplačane preživnine zoper nasprotnega udeleženca izvršilni naslov in lahko sproži postopek izvršbe za poplačilo neplačanih zneskov preživnine.