22.b člen ZPND

Namen zaščite žrtev nasilja po ZPND ni kaznovanje posameznika za njegova pretekla ravnanja, temveč prenehanje in preprečitev nasilja. Predpostavka za izrek ukrepov tako ni samo ugotovitev, da je predlagateljica žrtev nasilnega ravnanja, temveč s stopnjo verjetnosti izkazana nevarnost ponovitve nasilja. Ureditvi razmerij v zvezi s skupnim premoženjem in plačevanjem preživnine po spremembi družinske situacije sta namenjena postopek za delitev skupnega premoženja in postopek za varstvo koristi otroka, ne ukrepi za zaščito pred (ekonomskim) nasiljem. Pravilen je materialnopravni sklep, da predlagateljica ni (več) žrtev nobene od oblik nasilja in da pretekla dejanja nasprotnega udeleženca niso (več) vir njene ogroženosti.

Glede na samo težo dejanj nasprotnega udeleženca, ter dejstvo, da je iz solastniške nepremičnine odstranjen že od 13. 8. 2025, je izrečen v predolgem trajanju. Dejstvo je, da imata udeleženca postopka nerešena premoženjska razmerja, ki jih tudi v trajanju enega leta ne bosta uspela razrešiti.

V ZPND predvideni ukrepi niso namenjeni reševanju konfliktnih partnerskih razmerij in spornih vprašanj v zvezi z (domnevnim) skupnim premoženjem, temveč zaščiti žrtev nasilnih dejanj z ukrepi za prenehanje obstoječega in preprečitev grozečega nasilja. Dogajanje 16. 10. 2024 in siceršnja dinamika razmerja med udeležencema izkazujeta konflikten in nekonstruktiven partnerski odnos ter neurejena premoženjska razmerja, ne pa nasilja nasprotne udeleženke nad predlagateljem. Predlog za izrek ukrepov za njegovo zaščito je bil zato utemeljeno zavrnjen. Pritožbeni postopek je namenjen presoji pravilnosti in zakonitosti odločb prvostopenjskih sodišč ter se zato od pritožnikov pričakuje, da v pritožbi vzpostavijo vsebinski dialog z ugotovitvami in razlogi sodišča prve stopnje. Golo ponavljanje dejanskih in pravnih naziranj iz postopka pred sodiščem prve stopnje temu standardu ne zadosti, saj ne predstavlja kritike izdane in izpodbijane odločbe.

Nabor dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje, je bil zadosten za ugotovitev, ki z visoko stopnjo verjetnosti izkazuje obstoj nasilja nasprotnega udeleženca zoper predlagateljico in da so izrečeni ukrepi nujno potrebni za njeno varstvo - nenazadnje iz razloga, ker je obstajala nevarnost, da bo nasprotni udeleženec udejanjil izrečene grožnje - s tem, da nasprotni udeleženec svojih ugovornih navedb ni uspel izkazati s stopnjo verjetnosti, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

Na podlagi ugotovitev o preteklem nasilju je podana verjetnost, da bo takšno nasilje nastalo tudi v prihodnosti, in preprečitvi tega so namenjeni ukrepi po ZPND. Del sklepa sodišča prve stopnje - da izrečena prepoved približevanja na manj kot 300 m ne velja za čas in kraj predaje mladoletnih otrok na stik - služi izključno temu, da si odločbe sodišč iz dveh različnih postopkov ne bi nasprotovale na način, da bi izvrševanje pravic in obveznosti po eni odločbi lahko avtomatično pomenilo kršitev druge sodne odločbe.

Navedbe o domnevno neprimernih in nerednih stikih same po sebi ne morejo izkazovati ogroženosti, ki bi upravičevala izrek ukrepa po ZPND.

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno upoštevalo namen zaščite žrtev nasilja po ZPND. Ta ni kaznovanje posameznika za njegova pretekla ravnanja, temveč prenehanje in preprečitev nasilja. Predpostavka za izrek ukrepov tako ni samo ugotovitev, da je predlagatelj žrtev nasilnega ravnanja, temveč s stopnjo verjetnosti izkazana nevarnost ponovitve nasilja. Sodišče prve stopnje je opirajoč se na četrti odstavek 22.b člena ZPND tudi pravilno upoštevalo, da je za izrek ukrepov ključno dogajanje v času šestih mesecev pred vložitvijo predloga. Predhodni dogodki sicer lahko vplivajo na ovrednotenje tega dogajanja in oceno ogroženosti žrtve, ne morejo pa postati samostojna podlaga, na katero bi sodišče oprlo izrek ukrepov po ZPND.

Na podlagi teh dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, tudi upoštevaje načelo sorazmernosti, da je ukrep prepovedi približevanja za maksimalno možno obdobje 12 mesecev, izrečen na podlagi 19. člena ZPND, utemeljen. Upoštevati je namreč treba, da je nasprotni udeleženec nad predlagateljico, ki je njegova nečakinja in na katero je v preteklosti, ko njenih staršev ni bilo doma, tudi pazil, izvajal spolno nasilje in zlorabil zaupanje s tem, ko je poleti 2024 z njo proti njeni volji spolno občeval, v zadnjem letu pa jo tudi večkrat proti njeni volji otipaval, zaradi česar se je morala aktivno braniti. Obenem se ga predlagateljica boji in se je zaradi travm, ki jih je povzročilo navedeno spolno nasilje, tudi psihiatrično zdravila. Sodišče druge stopnje sicer ugotavlja, da pri odmeri trajanja ukrepa sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati spolnih napadov izpred več let, ki so se zgodili v času predlagateljičinega osnovnošolskega obdobja, vendar že teža spolnega nasilja, ki ga je nasprotni udeleženec izvajal nad predlagateljico v letu 2024, kot opisano zgoraj, zadošča za izrek maksimalnega trajanja ukrepa v obdobju 12 mesecev.

Določilo četrtega odstavka 22.b člena ZPND res določa, kdaj mora žrtev predlagati ukrepe po ZPND in da so zato lahko zaradi presoje verjetnosti nasilja pomembna tudi predhodna ravnanja. Vendar pa to velja le tedaj, ko je izpolnjena osnovna predpostavka, da je do zatrjevanega nasilja oziroma posega v osebnostne pravice prišlo v zakonsko predpisanem roku šestih mesecev pred vložitvijo predloga. Šele v tem primeru mora sodišče sedanjo ogroženost predlagatelja ocenjevati celostno, torej upoštevati tudi pretekla ogrožajoča dejanja, na podlagi katerih bi lahko ugotovilo, kakšna stopnja zaščite je potrebna2. Namen ukrepov po 19. členu ZPND namreč ni v kaznovanju nasprotnega udeleženca za pretekla ravnanja, ampak prevencijski, torej da v nujnem in hitrem postopku s prenehanjem in preprečitvijo nasilnih dejanj žrtvi družinskega nasilja zagotovi ustrezno varstvo.

Postopek se začne na predlog otroka le, če je starejši od 15 let, sicer pa na predlog staršev, skrbnika ali CSD. Ekonomsko in pishično nasilje ni izkazano, zato je bil predlog za izrek ukrepov prepovedi približevanja in navezovanja stikov s predlagateljicama utemeljeno zavrnjen.

Predlagateljica je v predlogu in dopolnitvi na splošno zatrjevala ekonomsko, psihično in fizično nasilje nasprotnega udeleženca, konkretno pa je opredelila en dogodek v letu 2018, tri dogodke v marcu 2023 in enega še poleti tega leta ter dva dogodka v maju 2024. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da so dogodek iz leta 2018 in dogodki iz marca ter dogodek iz poletja 2023 preveč oddaljeni in ne izkazujejo intenzitete nasilja in kontinuiranega trajanja nasilja v povezavi z dogodkoma v maju 2024.

S strani policije izrečen ukrep prepovedi približevanja, ki ga je podaljšalo še sodišče, sodišču ne preprečuje, da izreče ukrepe za preprečitev nasilja v družini še po ZPND. Izvedenec v postopku po ZPND res ni nedopusten, vendar mora biti sodišče pri odločanju za izvedbo takšnega dokaza posebej pazljivo in skrbno, da ne bi šel, če res ni nujen, po nepotrebnem na račun hitrosti in nujnosti postopka, ki že po naravi stvari ne sme biti daljši, kot je možno trajanje izrečenega ukrepa.

V tej fazi postopka se ne odloča o tožničini pravici do bivanja v spornem stanovanju, zato pritožbene navedbe o (ne)zmožnosti uveljavljanja stavrnopravnih pravic niso pravno odločilne. Nepomembne so tudi pritožbene navedbe o možnosti skupnega bivanja bivših zakoncev, saj temeljijo na napačni predpostavki, da je sporno stanovanje varovano v okviru tožničine pravice do doma. Tožnica s stopnjo verjetnosti ni uspela dokazati nastajanja težko nadomestljive škode. Sporno stanovanje namreč že vrsto let ni njen dom, iz njega ni bila izseljena čez noč, v njem nima osebnih stvari, prebivališče si je tožnica že pred dlje časa uredila drugje. Tam lahko zadovoljuje osnovne življenjske potrebe, zato ni najti razloga, da bi sodišče že pred izdajo meritorne odločitve interveniralo in začasno uredilo sporno razmerje med strankama.

Četrti odstavek 22.b člena ZPND določa le, da mora biti predlog za izrek ukrepov po 19. členu ZPND podan v roku šest mesecev od zadnjega nasilnega dejanja in ne, da sodišče lahko upošteva le tisto nasilje v družini, ki je bilo storjeno v zadnjih šestih mesecih pred podajo predloga za izrek ukrepov. V postopku izreka ukrepov sodišča zaradi nasilnih ravnanj v družini je treba ugotoviti oziroma dokazati obstoj nasilja v preteklosti in verjetnost, da bo takšno nasilje nastalo tudi v prihodnosti.

Predlagateljičina mati je bila ob podoživljanju dogodkov pri zaslišanju vidno prizadeta. Ob pričanju je jokala, kar je očitno predstavljalo oviro za potek postopka. Pri tem je življenjsko logično, da je prizadeto podoživljala dogodke, v katerih je prišlo do nasilja nad njeno hčerko. V takšnih položajih je tudi starša mogoče šteti za (posredno) žrtev nasilja nad otrokom. Tudi zanj velja, da se je treba izogniti njegovi sekundarni viktimizaciji v sodnem postopku. Sodnica se je z namenom spoštljivega in uvidevnega obravnavanja priče pravilno odzvala, ko je odvetnico nasprotnega udeleženca pozvala, da naj navede vprašanja, za katera že ve, da jih bo postavila omenjeni priči (17. stran zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 15. 3. 2024). Ta vprašanja je nato sodnica na dostojen in uvideven način posredovala priči.

Ni šlo za konflikten odnos med družinskimi člani, h kateremu bi prispevali vsi udeleženi, ampak za nasilje nasprotnega udeleženca nad predlagateljico in posredno nad sinom. Otrok ni žrtev nasilja le, če je prisoten pri izvajanju nasilja nad drugim družinskim članom, ampak tudi, če živi v okolju, kjer se izvaja nasilje.

Napačno je izhodišče sodišča prve stopnje, ki je ugotovitev, da naj bi bila udeleženca v konfliktu enakovredna, štelo za ločnico med dopustnim in nedopustnim, med tem, da se ukrepi za preprečevanje družinskega nasilja lahko izrečejo ali pa ne. Napačno je razumevanje, da predlagateljica ni bila žrtev nasilja že zato, ker je nasprotni udeleženec ni spravljal v podrejeni položaj, ampak se mu je enakopravno zoperstavljala. To bi pomenilo, da je družinskega člana mogoče opredeliti kot žrtev družinskega nasilja le, če ponižno sprejme nasilje ali pa se mu umakne. Takšno pričakovanje ravnanja žrtve ne more biti razumno sprejemljivo. Zgolj za to, ker žrtev ni ravnala v skladu s takšnim pričakovanjem, se ji ne more odkloniti pomoč in varstvo po ZPND.

Namen ZPND ni kaznovanje nasprotnega udeleženca za neprimeren odnos do svoje bivše partnerice in njunih otrok, ampak je namen varstvo žrtve pred nasiljem, torej prenehanje in preprečitev nasilja v družini in odvrnitev nadaljnje škode. Cilj in težnja ZPND je, da v koordiniranem ravnanju različnih organov in organizacij, z dopolnjevanjem že obstoječih ukrepov za zaščito žrtev, ki jim ga zagotavljajo tudi drugi predpisi (Družinski zakonik, Obligacijski zakonik, kazenska zakonodaja in zakonodaja s področja prava o prekrških), zagotavlja varovanje dobrin, ki so ustavnega pomena, in sicer dostojanstvo človeka ter nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti. Za izrek ukrepa po ZPND zato ni relevantno zgolj vprašanje, ali določeno ravnanje predstavlja nasilje ali ne, ampak, ali je v trenutku odločanja sodišča nasilje takšno, da je poseg v družinsko skupnost oziroma zasebnost utemeljen tudi na podlagi določil ZPND. V skladu z načelom sorazmernosti mora biti v trenutku odločanja podana takšna raven psihičnega nasilja, ki utemeljuje poseg v pravice nasprotnega udeleženca. Sodišče mora zato najti mejo med konfliktnimi položaji, ki naj jih ljudje kot nosilci medčloveških odnosov

Pritožbena trditev, da nasprotni udeleženec nad otrokoma (druga predlagateljica in tretji predlagatelj) glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ni izvajal fizičnega nasilja, sicer drži, vendar takšno dejstvo še ne preprečuje izreka ukrepov za njuno zaščito, kot to očitno zmotno meni nasprotni udeleženec. Sodišče prve stopnje je ob dejanski ugotovitvi, da sta bila oba otroka prisotna ob izvajanju fizičnega nasilja nad prvo predlagateljico dne 27. 1. 2023, pravilno zaključilo, da na podlagi drugega odstavka 4. člena ZPND druga predlagateljica in tretji predlagatelj štejeta za žrtvi nasilja v tem dogodku in s tem za materialnopravna upravičenca za izrek ukrepov in prepovedi iz ZPND.