23. člen ZPND

Ni videti razlogov, da tudi denarna kazen, določena za kršitev zapovedane opustitve na podlagi ZPND, ne bi bila izrečena za vsako kršitev zapovedane opustitve, izrečeno s sodno odločbo. Namen denarne kazni je prvenstveno v zagotovitvi varstva žrtve pred nasilnimi ravnanji. Dolžnika naj izrek denarne kazni (in ne šele izvršitev, kot meni pritožnik) odvrne od kršitve izrečenih ukrepov. V nasprotju s tem namenom bi bilo stališče, da se prvotno izrečena kazen izreče ne glede na to, kolikokrat je dolžnik kršil s sodno odločbo izrečeno prepoved. Ker izvedba postopka po naravi stvari terja določen čas, se v primeru ponavljajočih kršitev v krajšem časovnem obdobju sodišče ne more odzvati na vsako od kršitev (ugotoviti kršitev, naložiti plačilo izrečene denarne kazni in določiti novo, višjo denarno kazen). Če bi se za vse kršitve, izvršene v času do izdaje sodne odločbe, izterjala le ena denarna kazen, bi bil kršitelj prej vzpodbujen k ponavljanju kršitev, kot pa da bi ga denarna kazen od njih odvračala. Namen denarne kazni bi bil izjalovljen.

Za izvršitev denarne kazni zadošča ugotovitev, da je dolžnik po izvršljivosti izvršilnega naslova vsaj enkrat kršil obveznost opustiti določeno ravnanje iz izvršilnega naslova.

Ali določeno ravnanje predstavlja kršitev izrečenih ukrepov, se presoja objektivno - s primerjavo tega ravnanja z vsebino izrečenih ukrepov. Ta presoja je zato neodvisna od subjektivnih razlogov, ki so nasprotnega udeleženca po njegovih trditvah privedla do tega ravnanja. Presoja, ali gre za ravnanje, ki pri žrtvi nasilja povzroča stisko, je potencialno pomembna zgolj pri odločanju o utemeljenosti izrečenih ukrepov (prim. določbe 19. člena ZPND in določbe 3. člena ZPND), ne pa več v postopku ugotavljanja, ali je nasprotni udeleženec kršil izrečene ukrepe, in pri izterjavi izrečene denarne kazni po uradni dolžnosti.

Globe so bile obdolžencu v nepravdnem postopku izrečene ob uporabi 23. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND) zaradi kršitev prepovedi približevanja in navezovanja stikov z oškodovanko, te kršitve v nepravdnem postopku določenih prepovedi pa nimajo narave prekrška, zato pritožba neutemeljeno navaja, da gre za že razsojeno stvar in da obdolženca zato za kaznivo dejanje zalezovanja iz 134.a člena KZ-1 ni mogoče obsoditi. Izrečene globe zato tudi niso predmet vštevanja v izrečeno kazensko sankcijo v kazenskem postopku. Tretji odstavek 56. člena KZ-1 namreč določa, da se globa, odvzem prostosti ali kakšna druga sankcija, ki jo je obsojenec prestal oziroma plačal za prekršek, ter kazen ali disciplinski odvzem prostosti, ki ga je prestal zaradi kršitve vojaške discipline, obsojencu všteje v kazen, izrečeno za kaznivo dejanje, katerega znaki imajo tudi znake prekrška oziroma kršitve vojaške discipline. Kršitev prepovedi, naloženih nasprotnemu udeležencu v nepravdnem postopku, pa ne predstavljajo nobenega od navedenih primerov, torej ne prekrška in tudi ne kršitve vojaške discipline.

Glede na namen Zakona o preprečevanju nasilja v družini in samo naravo odločanja v postopku po tem zakonu bi odlog izvršbe izničil učinek sprejete odločitve po tem zakonu.

Četudi bi bilo srečanje na A. res naključno, pa ni nobenega dvoma, da je nasprotni udeleženec s tem, ko je predlagateljici z A. sledil na avtobusno postajo (in nato še celo na dva avtobusa, saj je morala predlagateljica prestopiti, da je prišla z A. domov), namerno in vedoma kršil izrečeno prepoved. Pravno nepomembna je okoliščina, da naj bi predlagateljica izjavila, da izrek denarne kazni ni v njenem interesu.

Po namenski in jezikovni razlagi določb ZPND (in zakonodajalca) sodišče, če ugotovi obstoj zakonskih pogojev, s sklepom izreče ukrep, predviden v določbah istega zakona. V takšnem primeru, kot to izhaja iz dikcije 22č člena, obstaja tudi podlaga za izrek denarne kazni ter za njeno kasnejšo prisilno izvršitev v okviru postopka po določbah ZPND in v skladu z določbo 226 ZIZ, torej za primer, če povzročitelj nasilja ne bo ravnal v skladu s sklepom sodišča, s čimer se poskuša vplivati nanj, da se vzdrži nasilja, ki je prepovedano, in hkrati zaščititi žrtev nasilja, kar je tudi namen zakona. Zato nepravdno sodišče v postopku, ki je tekel po določbah ZPND, in se je končal s sklenitvijo sodne poravnave, sklenjene med udeležencema (ta je samostojni izvršilni naslov), ne more po uradni dolžnosti izvrševati denarne kazni po določbah ZIZ, saj se člen 23 ZPND glede na dikcijo prvega odstavka nanaša le na primere, ko je sodišče s sklepom povzročitelju nasilja izreklo ukrep od prve do pete alineje prvega odstavka 19. čl. ZPND.

V skladu s 23. členom ZPND sodišče izvrši denarno kazen, izrečeno v sklepu sodišča, v skladu z zakonom, ki ureja izvršbo. S sklepom o izvršbi izreče sodišče tudi denarno kazen za primer, če dolžnik ne bo izpolnil obveznosti. Slednja lahko znaša največ do 10.000,00 EUR.

Glede na obvestilo predlagateljice o kršitvah izrečenih ukrepov je moralo sodišče prve stopnje za to, da je nasprotnemu udeležencu z izpodbijanim sklepom naložilo v plačilo denarno kazen, ugotoviti, da je nasprotni udeleženec izrečene ukrepe kršil. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje to tudi pravilno ugotovilo.

Ker je nasprotni udeleženec večkrat kršil izrečeni ukrep prepovedi približevanja in navezovanja stikov in s tem vznemirjal predlagateljico ter pri njej vzbujal strah, je sodišče prve stopnje zagroženo denarno kazen utemeljeno izvršilo.

Namen ZPND je varstvo družinskih članov pred fizičnim, spolnim, psihičnim in ekonomskim nasiljem. Za dosego namena sodišče določi ukrepe (1. člen ZPND), ki se v primeru kršitve izvršijo v skladu z zakonom, ki ureja izvršbo (drugi odstavek 23. člena ZPND). Ker je nasprotni udeleženec kršil izrečeni ukrep in preko tretje osebe, celo z grožnjo, od predlagateljice želel izposlovati soglasje za izplačilo odškodnine osebi po njegovem izboru, je sodišče prve stopnje zagroženo denarno kazen utemeljeno izvršilo.

V skladu z drugim odstavkom 236.a člena ZPP v primeru, če sodišče stranko pozove, naj predloži pisno izjavo priče, katere zaslišanje je predlagala, pa stranka tega ne stori, sodišče dokaz z zaslišanjem te priče izvede le, če stranka izkaže za verjetno, da je pisno izjavo priče poskušala pridobiti, vendar pri tem ni bila uspešna.

Za primer prepustitve stanovanja po 21. členu ZPND zakon določa, da se izvršba opravi po pravilih za izpraznitev in izročitev nepremičnine (23. člen ZPND). ZPND ne govori o zavarovanju, temveč o izvršbi. V skladu s 5. členom ZIZ je za odločitev o predlogu za izvršbo stvarno pristojno okrajno sodišče. Na podlagi 220. člena ZIZ pa je za odločitev o predlogu za izvršbo za izpraznitev in izročitev nepremičnine in za samo izvršbo krajevno pristojno sodišče, na območju katerega je nepremičnina.