22.č člen ZPND

Pritrditi je sodišču prve stopnje, da je obravnavani dogodek presegel siceršnjo napetost, konflikte in tudi občasna fizična obračunavanja med udeleženkama. Če pri prejšnjih dogodkih v razmerjih z nasprotno udeleženko predlagateljica ni bila v podrejenem položaju, to ne pomeni, da se to (ob stopnjevanju nasilja) ne more spremeniti. V konkretnem primeru je bil primarni konflikt med predlagateljico in bivšim možem, v katerega pa je (tokrat) brez razloga (saj ni bila sama z ničemer izzvana s strani predlagateljice) posegla nasprotna udeleženka in to celo z udarcem po glavi s trdim predmetom, izza hrbta, kar še posebej predstavlja obteževalno okoliščino.

Namen zakona je zaščita žrtev pred dejanji, ki pomenijo dejansko nasilje, ogrožanje ali hud poseg v dostojanstvo in varnost posameznika. Izrek oziroma izvršitev denarne kazni morata biti sorazmerna in utemeljena z dejanskim ogrožanjem. Teh standardov tudi po oceni sodišča druge stopnje ravnanje pritožnika, ki je za sina hčerki izročil darilo ter pismo z voščilom, ne dosega.

Stik z očetom za otroka predstavlja mučenje. Otroka, ki sta bila vrsto let izpostavljena nasilju očeta, se v roku treh mesecev ne moreta tako čustveno okrepiti, da bi se s svojimi stiskami lahko spopadala.

Iz dejanskih ugotovitev sodišče prve stopnje izhaja, da je nasprotni udeleženec navedeni sklep z dne 16. 1. 2024 v obdobju od 16. 1. 2024 do 1. 3. 2024 kršil kar 63 krat, kar sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi dopisov Policijske postaje Murska Sobota z dne 15. 2. 2024 in 11. 3. 2024, zaslonskih posnetkov telefona predlagateljice in njenih navedb v vlogi z dne 6. 3. 2024 o tem, da je prepoved približevanja kršena. Glede na navedeno in glede na to, da zakon omejuje izrek denarne kazni fizični osebi na 10.000,00 EUR (tretji odstavek 226. člena ZIZ) in glede na to, da je bila s sklepom z dne 16. 1. 2024 nasprotnemu udeležencu za vsako kršitev izrečena kazen v višini 1.000,00 EUR, mu je sodišče prve stopnje pravilno naložilo plačilo denarne kazni v višini 10.000,00 EUR (kot pojasnjeno v 4. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa). Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v primerih, kot je predmetni, ko je dolžniku z izvršilnim naslovom naloženo dejanje (ali opustitev), ki ga lahko opravi le dolžnik osebno in dolžnik svoje obveznosti iz izvršilnega naslova ne izpolni oziroma jo krši, za naložitev plačila denarne kazni (in

Sodišče prve stopnje je sledilo navedbam predlagateljev, da je prvi nasprotni udeleženec kršil prepoved približevanja dne …. in mu zaradi tega naložilo, da poravna izrečeno denarno kazen. Slednji v pritožbi upravičeno opozarja, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevanim kršitvam nasprotoval in za svoje navedbe predlagal določene dokaze (med drugim zaslišanje udeležencev). Prvostopenjsko sodišče je njegova stališča zavrnilo, brez da bi izvedlo predlagane dokaze, prav tako pa ni pojasnilo, zakaj teh dokazov ni izvedlo.

Sodišče prve stopnje je dokazna predloga nasprotne udeleženke za zaslišanje A. A. in opravo poizvedb pri SOS telefonu, s katerima je želela dokazovati, da grožnje kritičnega dne ni izrekla ona, temveč A. A., zavrnilo z argumentom, da so navedbe nasprotne udeleženke v odgovoru na predlog in njena izpovedba na zaslišanju nasprotujoče (pri čemer sploh ni navedlo, v čem naj bi šlo za protislovje). Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbi, da to ni pravno upošteven razlog za zavrnitev dokaznega predloga. Nasprotna udeleženka z namenom dokazovanja, da sporne grožnje (bo predlagatelja ubila s sekiro) 13. 5. 2023 ni izrekla ona, temveč A. A., predlagala njegovo zaslišanje in dokaz s poizvedbami pri SOS telefonu, kdo je 13. 5. 2023 na SOS telefonu opravil razgovor z nasprotno udeleženko, saj je to verjetno ista oseba, ki je obvestila obvestila policijo v zvezi s podano grožnjo in da se pridobijo podatki o tej osebi in se to osebo tudi neposredno zasliši. Nasprotna udeleženka je torej s temi dokaznimi predlogi želela dokazati pravno odločilno dejstvo, in sicer z osebami, ko so neposredno prisostvovale spornemu telefonskemu pogovoru 13. 5. 2023. Ker ti dokazi neupravičeno niso bili izveden

Četudi bi bilo srečanje na A. res naključno, pa ni nobenega dvoma, da je nasprotni udeleženec s tem, ko je predlagateljici z A. sledil na avtobusno postajo (in nato še celo na dva avtobusa, saj je morala predlagateljica prestopiti, da je prišla z A. domov), namerno in vedoma kršil izrečeno prepoved. Pravno nepomembna je okoliščina, da naj bi predlagateljica izjavila, da izrek denarne kazni ni v njenem interesu.

Pritožbena trditev, da nasprotni udeleženec nad otrokoma (druga predlagateljica in tretji predlagatelj) glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ni izvajal fizičnega nasilja, sicer drži, vendar takšno dejstvo še ne preprečuje izreka ukrepov za njuno zaščito, kot to očitno zmotno meni nasprotni udeleženec. Sodišče prve stopnje je ob dejanski ugotovitvi, da sta bila oba otroka prisotna ob izvajanju fizičnega nasilja nad prvo predlagateljico dne 27. 1. 2023, pravilno zaključilo, da na podlagi drugega odstavka 4. člena ZPND druga predlagateljica in tretji predlagatelj štejeta za žrtvi nasilja v tem dogodku in s tem za materialnopravna upravičenca za izrek ukrepov in prepovedi iz ZPND.

Namen denarne kazni ni v kaznovanju povzročitelja nasilja, ampak v tem, da ga sili, da spoštuje izrečene ukrepe. Za dosego tega cilja (spoštovanje sodne odločbe) je potrebno, da je povzročitelj nasilja seznanjen s sklepom o izrečenih ukrepih (da mu je sklep vročen). Pred tem sklep ne more biti izvršljiv in denarne kazni ni mogoče izterjati oziroma izvršiti. Podaljšanje izrečenih ukrepov pride v poštev, ko izrečeni ukrepi niso dosegli svojega namena oziroma ko povzročitelj nadaljuje s povzročanjem nasilja (ali s tem preti). Teh okoliščin predlagateljica ni niti zatrjevala in dokazovala.

Obsodba za kaznivi dejanji nima nobenega pomena za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa. S sklepom je bila nasprotnemu udeležencu izrečena denarna kazen 1.000,00 EUR za primer, če bo kršil katero od prepovedi oziroma katerega od ukrepov, katerih trajanje je bilo podaljšano zaradi nasilnih dejanj nasprotnega udeleženca. Ker je nasprotni udeleženec kršil izrečene prepovedi oziroma ukrepe, je prvo sodišče utemeljeno izdalo izpodbijani sklep o plačilu izrečene denarne kazni oziroma o njeni izterjavi, če je nasprotni udeleženec ne bo plačal v danem roku.

Glede na obvestilo predlagateljice o kršitvah izrečenih ukrepov je moralo sodišče prve stopnje za to, da je nasprotnemu udeležencu z izpodbijanim sklepom naložilo v plačilo denarno kazen, ugotoviti, da je nasprotni udeleženec izrečene ukrepe kršil. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje to tudi pravilno ugotovilo.

Neutemeljena je navedba, da je sodišče kršilo načelo ne bis in idem, ker je bil nasprotni udeleženec zaradi obravnavanih kršitev obsojen (tudi) v kazenskem postopku in je kazen že prestal. Kot navaja sam nasprotni udeleženec, je namen denarne kazni, izrečene po ZPND, v tem, da se povzročitelja nasilja odvrne od bodočih kršitev izrečenih ukrepov in odvrne nastanek nadaljnje škode, medtem ko je bil nasprotni udeleženec kaznovan za predhodno izvršena kazniva dejanja.

Napotitev iz 19.a člena ZPND ne predstavlja ukrepa, saj ta ni primeroma navedena v 19. členu ZPND, ki govori o ukrepih, ampak je določena v posebnem členu in se lahko izreče ob izdaji ukrepa. Sankcioniranje, ki je določeno v 22.č členu ZPND pa je omejeno le na točno določne primere, ki so v njem taksativno navedeni in zato ne more veljati tudi za napotitev iz 19.a člena ZPND.

Denarna kazen, določena v sklepu, s katerim sodišče odloči o ukrepih po ZPND, ni namenjena realizaciji upnikove terjatve, niti kaznovanju dolžnika. Njen namen je, da vpliva na voljo nasprotnega udeleženca, da opusti dejanja, ki imajo za predlagateljici lahko škodljive posledice.

Med oblikami nedovoljenega nasilja sta v 3. členu ZPND navedena tudi psihično nasilje in zalezovanje. Kot psihično nasilje so opredeljena ravnanja in razširjanje informacij, s katerimi povzročitelj nasilja pri žrtvi povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske, tudi če so storjena z uporabo informacijsko komunikacijske tehnologije. Zalezovanje je naklepno ponavljajoče se neželeno vzpostavljanje stika, zasledovanje, fizično vsiljevanje, opazovanje, zadrževanje na krajih, kjer se žrtev giba ali druga oblika neželenega vdora v življenje žrtve. Po 19. členu ZPND lahko sodišče povzročitelju nasilju, ki je žrtvi prizadejal škodo na zdravju ali je drugače protipravno posegel v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice, prepove vstopiti v stanovanje, v katerem živi žrtev, in se zadrževati v njegovi bližini, mu prepove zadrževati in približevati se krajem, kjer se žrtev običajno nahaja, prepove navezovati stike z žrtvijo na kakršenkoli način, vključno s sredstvi za komuniciranje na daljavo in tudi prek tretjih oseb, in prepove vzpostaviti srečanje z žrtvijo. Po 21. členu ZPND lahko sodišče povzročitelju nasilja, ki živi ali je živel v

Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je nasprotni udeleženec s svojimi ravnanji večkrat zavestno prekršil izrečeni ukrep prepovedi približevanja, to pa pomeni, da je izpolnjen pogoj za izrek denarne kazni.

V sklepu, s katerim sodišče izreče ukrep po določilih ZPND, izreče tudi denarno kazen za primer, če povzročitelj nasilja ne bo ravnal v skladu s sklepom sodišča. Denarna kazen se izreče v skladu z določbami zakona, ki ureja izvršbo glede obveznosti kaj storiti, dopustiti ali opustiti. V skladu s tretjim odstavkom 226. člena ZIZ sodišče, če dolžnik ne izpolni obveznosti (se ne vzdrži ravnanja, ki je prepovedano, postopa po uradni dolžnosti tako, da opravi izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni, hkrati pa izda nov sklep, s katerim določi dolžniku nov rok za izpolnitev obveznosti in izreče novo denarno kazen, višjo kot v prejšnjem sklepu za primer, če dolžnik niti v novem roku ne bo izpolnil obveznosti. Izvršba zaradi izterjave denarne kazni ni namenjena realizaciji upnikove terjatve, niti kaznovanju nasprotnega udeleženca, ampak je namen varstvo žrtve pred nasiljem, torej prenehanje in preprečitev nasilja v družini in odvrnitev nadaljnje škode. Na to utemeljeno opozarja nasprotni udeleženec, ko najava, da ima pravico izražati svoja stališče in nazore v zvezi z vzgojo skupnih otrok in da zato predloženi zapisi SMS sporočil ne izkazujejo posegov v duševno integrite

Za podaljšanje ukrepov po ZPND morajo biti podani enaki razlogi kot za njihov izrek, torej povzročanje nasilja s telesno poškodbo žrtve ali prizadejanjem škode na njenem zdravju, ali drugačen protipraven poseg v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice (prvi odstavek 19. člena ZPND), izkazano pa mora biti tudi, da izrečeni ukrepi niso zalegli.