VSL Sodba I Cp 1315/2024

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 1.116,30 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku petnajstih dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Tožeča stranka (tožnica) je na podlagi sklepa zapuščinskega sodišča o napotitvi na pravdo vložila tožbo, v kateri je zatrjevala, da ima kot zunajzakonska partnerica dedno pravico po pokojnem A. A. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, glede stroškov postopka pa odločilo, da jih bo odmerilo s posebnim sklepom po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari.

2V obsežni pritožbi tožnica uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da višje sodišče tožbi (pravilno toženemu zahtevku) v celoti ugodi, podredno naj razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker sodišče v obrazložitvi ni povedalo, kakšne intenzitete bi moralo biti njeno razmerje s pokojnim, da bi priznalo ta element zunajzakonske skupnosti, se sodbe ne da preizkusiti. Izpodbija zaključke, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje s sklicevanjem na izpovedbo prič, katerih zaslišanje je predlagala tožena stranka (toženka), in na izpovedbo toženke. Sodišču očita pristranskost in napačno razumevanje vloge tožnice v življenju pokojnega A. A. ter njune skupnosti. Nobena od prič ni potrdila, da bi tožnici za delo negovalke in skrbnice vseskozi plačeval. Ni bila zgolj negovalka, ampak "človek za vse" in to vse do smrti A. A. Nesprejemljivo je ravnanje sodišča, ko je njeni dve priči "diskvalificiralo", češ da sta bližnja sorodnika, toženkinih sorodnikov pa ne. Zapis o poštenem plačilu je iztrgalo iz konteksta. Tudi, če bi prejemala 700 EUR na mesec (pa jih ni), bi urna postavka znašala zgolj 90 centov. Skupne finance so zgolj ena od nenujnih predpostavk ekonomske skupnosti. V ekonomsko skupnost z A. A. je prispevala predvsem s svojim delom - s skrbjo za partnerja in gospodinjstvo, nekaj pa tudi z materialnimi dobrinami (domače dobrote) in denarjem; prišlo je do mešanja financ. Zaključek, da naj ne bi bilo ekonomske skupnosti, ni pravilen. Notornost skupnosti so potrdile vsaj štiri priče, tudi H. H., ki je bila z njima več kot vse ostale priče skupaj. Ko dva človeka živita pet let skupaj po svobodni odločitvi, morajo med njima obstajati čustva, drug drugemu morata biti naklonjena. Če ne bi bila globoko čustveno navezana, zaljubljena v partnerja, ne bi zdržala v takšnem razmerju in okolju. Dejstvo je, da je kljub svojim zdravstvenim težavam zapustniku pomagala pri njegovih potrebah in po svojih najboljših močeh do zadnjega dne njegovega življenja. Z zapustnikom sta od leta 2014 dalje imela namen živeti skupaj, njun cilj je bil, da bi on shodil in bi lahko skupaj pozneje zaživela in kam šla. Sodba se pretirano ukvarja z dogodki in dejstvi, ki niso pravno pomembni za to pravdo, pretirano pogosto tožnico opredeli kot negovalko, ki je bila plačana, prisoten je občutek, da je zapuščinski postopek nadrejen postopku o ugotovitvi izvenzakonske skupnosti. Izkazane so vse komponente zunajzakonske partnerske zveze, vključno z voljo obeh partnerjev, da funkcionirata in živita enako, kot bi bila zakonska partnerja.

3Toženka je na pritožbo odgovorila. Prereka navedbe pritožbe in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe. Višjemu sodišču predlaga, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Glede na podano trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo za presojo relevantna dejstva in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, ki jo je utemeljilo z jasnimi in pravilnimi razlogi. V pritožbi tožnica pretežno le ponavlja navedbe in stališča, ki jih je izpostavljala že med postopkom na prvi stopnji sojenja. Ker je nanje pravilno odgovorilo že prvostopenjsko sodišče, višje sodišče ne bo ponovno vse podrobno pojasnjevalo, pač pa se sklicuje tudi na razloge izpodbijane sodbe.

6Pravna podlaga obravnavanega tožbenega zahtevka je drugi odstavek 10. člena Zakona o dedovanju (ZD), po katerem kot zakoniti dedič po zapustniku deduje oseba, s katero živita v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, pa nista sklenila zakonske zveze, vendar le v primeru, če ni razlogov, iz katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Enako kot ZD je izvenzakonsko skupnost opredeljeval tudi Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) v 12. členu in sedaj veljavni Družinski zakonik (DZ) v 4. členu. Gre za pravni standard, katerega vsebino je treba napolniti glede na okoliščine konkretnega primera. Naloga sodišča je, da presodi, če sta partnerja dalj časa skupaj zadovoljevala svoje interese na čustvenem in materialnem področju, si medsebojno zaupala in pomagala, bila intimna, ipd.: da sta živela kot mož in žena. Odnos med partnerjema je treba presojati kot celoto. Kriteriji za ugotavljanje obstoja izvenzakonske zveze so strogi,¹ še posebna zadržanost je potrebna pri odločanju o obstoju izvenzakonske skupnosti starejših oseb, ki imajo že ustvarjene družine.²

7Ker se v tej pravdi odloča, ali bo tožnica dedovala po pokojnem A. A., so očitki o "nadvladi" dednega postopka in da je sodišče preveč upoštevalo materialno motivacijo, nerazumni. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vsa, v prejšnjem odstavku navedena stališča in to pregledno ter jasno pojasnilo, tako da sodba nima pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus. V okviru trditvene podlage obeh strank, na katero je vezano, je ugotavljalo, ali je med tožnico in pokojnim A. A. obstajala življenjska skupnost, kakršna je značilna za zakonca: skupno bivanje, skupno gospodinjstvo, ekonomska skupnost, obojestranska čustvena navezanost, spoštovanje in zaupanje, medsebojna pomoč, obojestranska želja živeti v partnerski (ne zgolj prijateljski, ekonomski, stanovanjski, ipd.) skupnosti, da ju kot par zaznava okolica (t. i. notornost skupnosti). Neutemeljeno pritožba očita sodišču, da se je opredeljevalo do nerelevantnih dejstev. Pravno relevantna dejstva morajo zatrjevati stranke, sodišče pa mora trditve strank presoditi in nanje odgovoriti, kar je storilo. Dokazno oceno je naredilo skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP: dokazno gradivo je presojalo celostno, po pravilih logike in upoštevaje življenjske izkušnje.

8Nesporno je, da je tožnica v stik z nepokretnim A. A. prišla zato, da ga je za plačilo negovala. K njemu se je nato zaradi spleta okoliščin po nekaj mesecih preselila. Toženka si je namreč prizadevala, da bi za hudo bolnega očeta, ki je po smrti B. B. ostal sam v stanovanju, uredila oskrbo v domu, on pa je hotel ostati doma. V teh okoliščinah je življenjsko logičen zaključek, da se je tožnica k A. A. preselila zaradi njegove želje, da ostane v svojem stanovanju in ne zaradi njegove želje, da bi živel z njo kot življenjsko sopotnico. Kaj, kdaj in zakaj je povzročilo, da jo je A. A. potem, ko je v njegovo življenje prišla kot plačana negovalka, pričel dojemati kot svojo partnerico, tožnica razumno ni pojasnila. Realne podlage za zatrjevanje, da je bil njun skupni cilj, da bo A. A. shodil, ni. Ko se je preselila k njemu (leta 2014), že več let zaradi poškodbe kolkov ni mogel hoditi, njegovo stanje je bilo slabo (to sama trdi), star je bil 78 let (rojen leta 1936).

9Ker je bil A. A. nepokreten, je logično, da je tožnica kot oseba, ki je skrbela zanj, imela dostop do njegovih financ. Svojih rednih dohodkov ni imela, za kupovanje življenjskih potrebščin za oba in za plačevanje stanovanjskih stroškov je trošila denar z računa A. A. Da je tudi ona prispevala finančna sredstva (denar od dediščine, najemnin in daril brata) za svoje in za potrebe A. A., tožnica ni uspela dokazati. Te trditve so namreč podprte le z njeno in izpovedbo njenega brata, ki sodišča nista prepričali (več o verodostojnosti izpovedb v nadaljevanju). Prispevek v obliki domačih dobrot, ki jih je prinašal tožničin brat, ni kakšen bistven materialni doprinos. Da bi sama kaj investirala v stanovanje ali drugo premoženje A. A., tožnica ne trdi. Pridobivanje skupnega premoženja ali ohranjanje premoženja partnerja sicer ni pogoj za priznanje izvenzakonske skupnosti, je pa skupno pridobivanje materialnih dobrin ena od okoliščin, ki ločuje nedružinske od družinskih članov. Dokazi ne potrjujejo tožničinih zatrjevanj o mešanju financ, pač pa navedbe toženke, da je za življenje obeh finančna sredstva prispeval njen oče. Stanovanje, v katerem sta prebivala, je bilo njegovo, redne dohodke je prejemal le on.

10Odplačen odnos med njo in A. A. potrjuje tudi ravnanje tožnice in njenega brata, ki je bil pred pravdo njen pooblaščenec, saj sta se večkrat sklicevala na njeno pravico do plačila za negovanje in skrb za A. A. Pismo, ki ga je tožnici poslal pooblaščenec toženke, ni grozilno. Le pojasnilo o porabi denarja pokojnega očeta toženke je zahteval. Tožnica je v odgovoru porabo denarja utemeljevala med drugim s plačilom za svoje delo. Sodišče ravnanj tožnice ni iztrgalo iz konteksta. Kdo je podpisoval dopise, tožnica sama ali njen pooblaščenec, ni pomembno.

11Koliko je bila tožnica dejansko plačana za nego in skrb, za presojo obstoja izvenzakonske skupnosti ni odločilno dejstvo. Bistveno je, da ni bilo medsebojne finančne pomoči, pač pa so se za življenje obeh uporabljala sredstva A. A. Ker je bil denarni tok le enosmeren, ni šlo za tako ekonomsko skupnost, ki bi utemeljevala obstoj izvenzakonske skupnosti.

12V okoliščinah konkretnega primera o medsebojni pomoči ni mogoče govoriti. A. A. tožnici zaradi fizične onemoglosti ni mogel nuditi nobene z gibanjem povezane pomoči. Pomoč v obliki skrbi za drugega je nudila le tožnica njemu. A skrb za nekoga, pa če je še tako nesebična, če ni drugih elementov izvenzakonske skupnosti, njenega obstoja ne dokazuje. Dejstvo, da so poleg tožnice za A. A. skrbele še druge osebe (fizioterapevtke, patronažna sestra) tudi ne dokazuje obstoja izvenzakonske skupnosti. Enako ne duhovna povezanost, na katero se sklicuje pritožba. Obstajati mora na medsebojni ljubezni osnovana čustvena povezanost.

13Pri izpodbijanju dokazne ocene prič, katerih zaslišanje je predlagala toženka, tožnica enkrat zatrjuje, da so priče delovale naučeno, drugič pa, da so se na temo čustev in čustvenih razmerij med njo in pokojnim zelo težko izrekale oziroma opredeljevale. Če bi bile priče naučene, bi se verjetno o njunem razmerju izražale z enakimi ali podobnimi, v naprej pripravljenimi izrazi in ne bi premišljevale, kako ubesediti njun odnos. Gre za ljudi, ki so A. A. dobro poznali, izpovedovali so prepričljivo, brez izmikanja, ovinkarjenja, ipd., izpovedbe so življenjsko logične. Te priče so pokojnikov bratranec C. A., prijatelji in sosed. Bratranec pokojnega je sicer sorodnik toženke (pokojnikove hčerke), kar lahko vzbudi dvom v njegovo nepristranskost, a je njegova izpovedba podprta z več drugimi dokazi, zato ni razloga, da mu sodišče ne bi verjelo. Pri ostalih s strani toženke predlaganih pričah razloga za pričanje v korist toženke ni. So prijatelji pokojnega, ki obe pravdni stranki poznajo preko njega, zato je logično, da so pri izpovedovanju izhajali z vidika pokojnega in ne koristi ene ali druge pravdne stranke. Da med pokojnim ni bilo zaznati odnosa, kakršen je običajen za moža in ženo, so izpovedale tudi s strani tožnice predlagane priče fizioterapevtki D. D. in E. E. ter F. F. Drugače sta izpovedala tožničin brat G. G. in nečakinja I. I. Njuno pričanje je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo. Oba sta pokojnika videla le nekajkrat v življenju, ko sta prišla na obisk k svoji sorodnici. Glede G. G. je ugotovilo, da je (pred pravdo) nastopal kot tožničin pooblaščenec in zastopal njene interese, kar vsekakor kaže na njegovo močno zainteresiranost za njen uspeh. J. J. je bivši partner tožnice, ki je očitno z njo ohranil dober odnos. K. K. je pokojnega videl le enkrat, ko je prišel tja na obisk. Zaradi povezanosti s tožnico in slabega poznavanja pokojnega je utemeljen sklep, da so te štiri priče izpovedovale v korist tožnice.

14Od prič, ki niso sorodstveno ali drugače povezane s tožnico, je edino patronažna sestra H. H. izpovedala, da je bila tožnica za A. A. več kot le negovalka in gospodinjska pomočnica in da je večkrat rekel, da bo moral poskrbeti za njo. A dejstvo je, da tega ni storil. Tudi to negira obstoj izvenzakonske skupnosti. A. A. je bil vse do smrti priseben, kar poudarja tudi tožnica. Bil je razgledan, poslovno uspešen človek, poskrbel je npr. za pooblastila toženki, da je lahko prodala njegovo premoženje. To kaže, da bi se, če bi tožnico dojemal kot svojo partnerico, z njo poročil ali na drug način poskrbel za priznanje takega odnosa: napisal bi izjavo o tem, oporoko, povedal svojim sorodnikom ali prijateljem, da je njegova nova partnerka.

15Izpovedbo večine prič, da odnos med tožnico in A. A. ni bil enak odnosu izvenzakonskih partnerjev, potrjujejo tudi zapisi v zdravstveni dokumentaciji. Navedena je kot skrbnica in negovalka (ne partnerka), kar pritožnica opravičuje z navedbami, da ob obiskih pri zdravnikih ni bila pozorna na opredelitev svojega statusa. Po mnenju pritožbenega sodišča ravno to izkazuje verodostojnost zapisov.

16Nadaljnja okoliščina, ki govori proti obstoju izvenzakonske skupnosti, je prijava začasnega prebivališča tožnice pri A. A. Tožnica je obrazec za prijavo izpolnila sama, zahtevala je prijavo le začasnega in ne stalnega prebivališča. Ni verjetno, da bi ravnala tako, če bi se k njemu preselila kot izvenzakonska partnerka.

17Brezpredmetno je sklicevanje pritožbe na opredelitev posameznih izrazov (ekonomska skupnost, ljubezen) v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Sodišče presoja okoliščine konkretnega primera, ne slovnični pomen besed. Enako velja za sklicevanje na opis del na delovnem mestu bolničar - negovalec. Kaj je obsegalo tožničino delo, ni sporno in so povsem odveč primerjave njenega dela z več poklici.

18Ko se je zdravstveno stanje A. A. še poslabšalo, se je tožnica obrnila na toženko, da je pričela iskati (dodatno) pomoč za očeta. Med njegovo zadnjo hospitalizacijo je z zdravniki in osebjem komunicirala toženka, vse v zvezi s pogrebom in pogrebščino je urejala toženka. Zelo malo verjetno je, da bi se žena odpovedala informacijam o zdravstvenem stanju moža in da ne bi imela nobenega vpliva na to kje, kdaj in kako bo pokopan ter kdo bo povabljen na pogrebščino.

19Po obrazloženem pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da je odnos med tožnico in A. A. temeljil na potrebi nepokretnega A. A., ki ni želel iti v dom, da nekdo v domačem okolju skrbi zanj, ter da ni šlo za neodplačen odnos. Tako je njun odnos dojemala večina zaslišanih prič. Tak odnos pa ne napolnjuje pravnega standarda izvenzakonske skupnosti in je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna. S pritožbo uveljavljanih procesnih kršitev ni in tudi ne tistih, na katere mora skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi z prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker s pritožbo ni uspela, mora tožnica toženki povrniti potrebne (155. člen ZPP) stroške, ki jih je imela v zvezi s pritožbo. Višje sodišče jih je odmerilo na podlagi stroškovnika in skladno z Odvetniško tarifo (OT). Za odgovor na pritožbo je toženki po tar. št. 22/1 OT priznalo 1500 točk, ob vrednosti točke 0,6 EUR je to 900 EUR, 15 EUR administrativnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT ter 22 % DDV (201,30 EUR); skupaj je to 1.116,30 EUR. Dosojene stroške pritožbenega postopka je tožnica toženki dolžna povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe (313. člena ZPP), če jih ne bo, bo prišla v zamudo in bo od tedaj dalje dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika).

¹ Sodba VS RS II Ips 40/2004.
² Prim. odločbe VS RS II Ips 106/2006 in II Ips 361/2017, VSL II Cp 96/2017, VSL III Cp 1648/2017.