VSM Sodba II Kp 24211/2024

I. Pritožba pooblaščenke zasebne tožilke A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Zasebna tožilka je dolžna plačati sodno takso v znesku 360,00 EUR.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo II K 24211/2024 z dne 28. 8. 2024 obtoženega B. B. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, da je na škodo zasebne tožilke A. A. storil kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 160. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Z izpodbijano sodbo je zasebni tožilki naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da mora plačati potrebne izdatke obtoženca ter izdatke in nagrado njegovega zagovornika (drugi odstavek 96. člena ZKP).

2Zoper takšno sodbo se je pritožila pooblaščenka zasebne tožilke iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločitve o stroških kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni na način, da obtoženca spozna za krivega očitanega mu kaznivega dejanja oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje pred spremenjen senat.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pooblaščenka se uvodoma pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj trdi, da sodišče prve stopnje v sodbi ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih. Izpostavlja, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do izpovedbe zasebne tožilke in zvočnega posnetka, vendar nima prav. Prvostopenjsko sodišče je namreč v točki 14 in 15 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da je svoj zaključek sprejelo tudi na podlagi izpovedbe zasebne tožilke, pri tem pa s tehtnim razlogovanjem pojasnilo, zakaj ji ni sledilo. Tako je smiselno izpostavilo presojo, zakaj je sprejelo drugačno stališče glede namena obtoženca s podajo očitane mu izjave, kot ga je zatrjevala zasebna tožilka. Prav tako se je sodišče prve stopnje zadostno opredelilo do zvočnega posnetka in poslušane vsebine seje, na podlagi česar je, kot je pojasnilo, tudi analiziralo izrečene besede obtoženca in kontekst, v katerem so bile izrečene. Nenazadnje pooblaščenka zasebne tožilke v nadaljevanju pritožbe izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, sprejeto na podlagi zvočnega posnetka, s čimer tudi sama potrdi, da se je sodišče do zvočnega posnetka opredelilo, njena pritožbena zatrjevanja v nasprotnem pa so povsem neutemeljena. Na podlagi navedenega zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

5Ko pooblaščenka zasebne tožilke v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da dejanskega stanja ni ugotovilo popolno in pravilno, saj v dokaznem postopku ni zaslišalo predlaganih prič, C. C., D. D., E. E., F. F., G. G. ter H. H., ki bi lahko izpovedale o tem, kako je bilo razumeti izrečene besede obtoženca ter o tem, zakaj so na izredni seji dne 28. 12. 2023 večkrat glasovali o razrešitvi zasebne tožilke, pravzaprav uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Vendar neutemeljeno. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje glede na načelo proste presoje dokazov samo odloči o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Vendar ima tudi prosti preudarek glede obsega dokaznega postopka določene omejitve. Sodišče sme namreč posamezni dokazni predlog zavrniti tedaj, ko postane nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki bi se naj s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.¹ Pravica do obrambe torej ni kršena vselej, ko sodišče zavrne dokazni predlog obrambe, lahko pa je podana, če sodišče ne izvede pravno relevantnih dokazov. Pri tem je na obrambi breme, da obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti, medtem ko se v dvomu šteje, da je vsak dokazni predlog v korist obdolženega in ga sodišče mora izvesti, razen, če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Sodišče potemtakem ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, mora pa vselej ustrezno obrazložiti, zakaj predlagani dokaz ni pomemben in ne more vplivati na dokazno oceno, kar je v danem primeru sodišče prve stopnje tudi storilo. Iz točke 6 obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje omenjene dokazne predloge zavrnilo kot nepotrebne za presojo konteksta izrečenih besed obtoženca, saj si je ogledalo posnetek seje z dne 28. 12. 2023, pri čemer pritožbeno sodišče povzema stališče prvostopenjskega sodišča, da si je na podlagi omenjenega posnetka ustvarilo prepričljivo in objektivno predstavo o dogajanju na seji tega dne in o kontekstu izrečenih besed. Ob tem dodaja, da je obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov po zaslišanju omenjenih prič prepričljivo zadostna, notranje skladna in logično vzdržna,² tako pa na tem mestu zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

6Pritožba v jedru sicer graja dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se pooblaščenka zasebne tožilke ne strinja. Skuša prepričati, da je sodišče prve stopnje napravilo zmoten zaključek, da je obtoženec obravnavano trditev podal kot kritiko ravnanja zasebne tožilke, temveč bi moralo njegovo ravnanje presoditi kot napad na osebnost zasebne tožilke, kakor je to razumela zasebna tožilka sama. Navaja, da prvostopenjsko sodišče ni pravilno presodilo okoliščin izredne seje ter sestanka Sveta zavoda za turizem in razvoj, temveč je napačno štelo, da se dogodki na sestanku Sveta zavoda nanašajo tudi na ravnanje zasebne tožilke kot predsednice Zveze, pri tem pa nekritično sledilo izpovedbi obtoženca.

7S povzetim ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je odločitev, da v konkretnem primeru ne gre za trditev o dejstvih, ki bi bila objektivno sposobna škoditi časti ali dobremu imenu drugega, v razlogih izpodbijane sodbe tehtno in prepričljivo pojasnilo. Iz obrazložitve sodbe prvostopenjskega sodišča v točki 14 izhaja, da je obtoženec z izrečenimi besedami na seji dne 28. 12. 2023 komentiral in ocenjeval primernost zasebne tožilke kot predsednice Zveze, tako pa ni sledilo zasebni tožilki, ki je obtožencu očitala, da je podal obravnavano izjavo z namenom napada na osebnost zasebne tožilke. Prepričljivo je pojasnilo, da je upoštevaje kontekst celotne seje dne 28. 12. 2023, povsem jasno, da je obtoženec komentiral primernost zasebne tožilke za opravljanje omenjene funkcije, tudi na podlagi njenega ravnanja, ki ga je obtoženec opisal, kot bi se naj na sestanku teden dni pred sejo, ulegla na tla in hlinila bolezen. Pri presoji je upoštevalo, da so se na omenjeni seji obravnavali številni očitki glede dela zasebne tožilke, s strani različnih članov skupščine. Pri tem je posebej izpostavilo, da je obtoženec izjavo podal na skupščini, kot član izvršilnega odbora in to neposredno po glasovanju o predsedstvu zasebne tožilke Zveze. Za sprejeti zaključek je imelo prvostopenjsko sodišče zadostno oporo v presoji zagovora obtoženca, poslušani vsebini seje z dne 28. 12. 2023 in pripadajočega zapisnika. Tehtno je obrazložilo, da trditve obtoženca predstavljajo kritiko primernosti v celoti zasebne tožilke kot kandidatke za predsednico Zveze, pri čemer je obtoženec kot primer za njeno neprimernost nadaljnjega opravljanja omenjene funkcije izpostavil tudi dogajanje na sestanku Sveta zavoda. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje to pravilno ocenilo kot v kontekstu celotne seje smiselno kritiko obtoženca, člana skupščine, izglasovane odločitve o tem, da se zasebne tožilke ne razreši s funkcije predsednice ter pobudo ostalim članom skupščine o možnosti za spremembo izida glasovanja o predsedniku zveze.

8Pritožnica nenazadnje graja interpretacijo sodišča prve stopnje in pri tem izpostavlja, da bi moralo sodišče trditve obtoženca razumeti kot napad na osebnost zasebne tožilke, kajti, raznašal je, po njenem zatrjevanju, trditve v zvezi z njenim zdravstvenim stanjem in njenim ravnanjem v prostem času. Vendar s takimi pritožbenimi navedbami ne more uspeti, saj je namreč prvostopenjsko sodišče razloge za svojo odločitev v sodbi navedlo in jih argumentirano pojasnilo, pritožbeno sodišče pa se z njimi strinja in jih v celoti povzema. Sodišče prve stopnje je pri sprejemanju in podajanju dokazne ocene vse izvedene dokaze analiziralo v skladu z načelom proste presoje dokazov, uzakonjenem v prvem odstavku 18. člena ZKP in drugem odstavku 335. člena ZKP, torej vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, in na tej podlagi sprejelo pravilne dokazne zaključke glede ravnanja obtoženca, kar je utemeljilo z življenjsko sprejemljivimi in prepričljivimi razlogi. Posledično so pritožbene navedbe pooblaščenke zasebne tožilke, da je sodišče arbitrarno verjelo izpovedi obtoženca, neutemeljene. Prvostopenjsko sodišče je namreč obravnavalo in upoštevalo navedbe zasebne tožilke, da je trditve obtoženca razumela kot napad nanjo osebno, vendar je prav tako pojasnilo, zakaj njenemu stališču ne more slediti. Izjavo obtoženca je ustrezno štelo kot naperjeno zoper osebo, ki opravlja javno funkcijo, zaradi česar mora biti pripravljenost zasebne tožilke na kritiko v zvezi z njeno funkcijo primerno večja. Nenazadnje povpraševanje in interes medijev o upravičenosti bolniške odsotnosti zasebne tožilke prav tako potrjuje, da so bile inkriminirane izjave dane znotraj konteksta njene primernosti kot osebe, vredne zaupanja za opravljanje funkcije predsednice zveze in ne z namenom poniževanja ali izpostavljanja osebnih okoliščin zdravstvenega stanja zasebne tožilke. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da izjava, ki v okviru predmetnega postopka bremeni obtoženca, ni bila podana z namenom napada na osebnost zasebne tožilke, temveč zgolj kot kritika njenega ravnanja v vlogi predsednice zveze, z vidika pod vprašaj postavljene primernosti za opravljanje te funkcije.

9Prav tako je prvostopenjsko sodišče v točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe natančno obrazložilo sprejeti zaključek, da je obtoženec utemeljeno verjel v resničnost očitane mu trditve. Razumno je namreč sledilo njegovim sklepom, ko je na sestanku Sveta izpostavil, da se obravnavajo tudi finančne nepravilnosti v zvezi z vodenjem zasebne tožilke kot predsednice zveze ter odločanjem o njeni razrešitvi s funkcije predsednice, ter nenadno slabostjo zasebne tožilke in dejstvom, da je, kot je prepričljivo pojasnil, že pred sestankom opazil partnerja zasebne tožilke, da je krožil z vozilom okoli zgradbe, kjer je sestanek potekal ter majhno oddaljenostjo stranišča ter sobe, kjer je potekal sestanek. Pojasnil je tudi, da je takrat kot smiselno presodil, da bi v primeru slabosti zasebna tožilka najprej o slabosti obvestila navzoče na sestanku, tako pa je vse skupaj razumel kot farso, s katero je želela zasebna tožilka prekiniti pogovor na sestanku o njeni vlogi pri nepravilnostih v poslovanju zveze. Glede na celotno dogajanje tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bil obtoženec v dobri veri za izraženo sklepanje, v posledici česar je lastno zaznavo izpostavil tudi na seji dne 28. 12. 2023. Na podlagi vsega navedenega je po oceni pritožbenega sodišča dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno.

10K pritožbenim izvajanjem v zvezi s kršitvijo kazenskega zakona pa je pripomniti, da ima pritožba sicer smisel, ko navaja, da gre pri izjavi obtoženca glede na kontekst celotne seje, na kateri je bila izrečena, za tako vsebino in naravo izjave, da bi obtoženec z njo lahko škodil časti in dobremu imenu zasebne tožilke, kar je nenazadnje ocenilo tudi sodišče prve stopnje v točki 14 obrazložitve, ko je v inkriminirani izjavi obtoženca prepoznalo pravno vzdržno kritiko zasebne tožilke kot predsednice zveze. Pri tem je sprejemljivo pojasnilo svojo presojo, da in čemu pri taki izjavi ni šlo za prekoračitev dopustnih okvirjev pravice do svobode izražanja, upoštevaje judikaturo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Pritožbeno sodišče zgolj dodatno poudarja, da je pri tehtanju med pravico do svobode izražanja in varstvom časti in dobrega imena namreč presoja, ali je prišlo do nedopustnega posega v pravico do varstva časti in dobrega imena odvisna tudi od tega, koliko je posameznik vpet v javno funkcijo, temu sorazmerno pa mora trpeti posege na račun svobode izražanja drugega, povezane s kritiko, ki izhajajo iz opravljanja konkretne javne funkcije.³ Vendar pritožba prezre, da v danem primeru obtoženec ni bil oproščen po 1. točki prvega odstavka 358. člena ZKP, pač pa po 3. točki prvega odstavka 358. člena ZKP. Pri tem je ključnega pomena upoštevati, da gre v obravnavani zadevi za oprostilno sodbo, ki je ne glede na razlog iz 358. člena ZKP materialnopravno pravilna odločitev v korist obtoženca.

11V posledici neutemeljene pritožbe glede zgoraj navedenih razlogov, pritožbeno sodišče soglaša tudi z odločitvijo prvostopenjskega sodišča glede naložitve plačila stroškov kazenskega postopka, potrebnih izdatkov obtoženca ter potrebnih izdatkov in nagrade njegovega zagovornika zasebni tožilki (točka 20 obrazložitve izpodbijane sodbe).

12V ostalem pritožba glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov prvostopenjskega sodišča. Ker tudi pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je bilo o pritožbi pooblaščenke zasebne tožilke odločiti, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

13Odločba o stroških pritožbenega postopka je posledica neuspešne pritožbe in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP. Sodna taksa je bila odmerjena po tarifni številki 7222 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

¹ Prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 43956/2017 z 9. 7. 2020.
² Tako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 17814/2014 z 18. 5. 2017.
³ Sodba ESČP v zadevi Couderc and Hachette Filipacchi Associés proti Franciji, št. 40454/07 z dne 10. novembra 2015, §§ 116-119; Sodba ESČP v zadevi Von Hannover proti Nemčiji (No. 2), 40660/08 in 60641/08 z dne 7. februarja 2012, § 110; Sodba ESČP v zadevi Axel Springer AG proti Nemčiji, št. 39954/08 z dne 7. februarja 2012, § 91.