VSL Sodba I Cpg 157/2024

I. Toženkina pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnica sama trpi stroške s pritožbo, tožniku pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo 298,66 EUR, v 15 dneh.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka tožniku plačati 5034 EUR in mu povrniti pravdne stroške, oboje z ustreznimi obrestmi.

2Toženka se pritožuje, tožnik pa odgovarja, da neutemeljeno.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je glede dogovora o ceni po ustni pogodbi za pleskarska dela v treh stanovanjih v dveh hišah v D. verjelo tožniku, da sta se s toženko dogovorila za ceno po kvadratnem metru in drugih enotah mere, kot izhajajo iz treh računov, ki ji jih je po opravljenem delu izdal za vsako od stanovanj (v zneskih 5296, 5156 in 5034 EUR). Ni pa verjelo toženkinemu direktorju ter njegovima očetu in materi (ta sta bila s toženkine strani ob sklenitvi pogodbe edina navzoča, pri čemer je prvi od njiju pogodbo tudi sklenil kot toženkin pooblaščenec), da je bila dogovorjena cena 10.000 EUR "fiksna" oziroma "na ključ" s pomenom, ki je blizu t. i. skupaj dogovorjeni ceni iz 654. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Ker s tem in z drugimi ugovori ni uspela in ker sicer ni bilo sporno, da je tožnik vsa dela opravil in da mu je toženka prva dva navedena računa plačala, je presodilo, da mu mora plačati še tretjega.

5Svojo presojo je zgledno utemeljilo, s pravo mero za vsakega od elementov procesnega gradiva: tistemu, kar je bilo najbolj pereče, je namenilo največ prostora in pozornosti (dokazni oceni personalnih dokazov).

6Nikakršnega nasprotja v razlogih ni med 5. in 11. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje ni "poklonilo vere" toženki, da je obstajal dogovor glede plačila. Da je ta obstajal, samodejno izhaja iz nespornega dejstva, da sta pravdni stranki sklenili podjemno pogodbo, saj je ta odplačna (619. člen OZ). Sodišče prve stopnje je v 5. točki omenilo, kakšno vsebino te odplačnosti, glede katere sta bili stranki sprti, je ugotovilo v dokaznem postopku - takšno, kakršno je zatrjeval tožnik. Kot je tudi pojasnilo (v 9. točki), je dolžno plačilo na prvem mestu stvar dogovora strank, kot izhaja iz prvega odstavka 642. člen OZ. Ker pa se dogodi, da se stranki dogovorita za posel, ne pa tudi konkretno o plačilu (ali dogovora v tem delu v primeru spora ni mogoče dokazati), in da bi pogodba obstala (prim. 35. člen in prvi odstavek 442. člena OZ), drugi odstavek tega člena določa: "Če plačilo ni določeno [beri: dogovorjeno], ga določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu." Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo konkreten dogovor pravdnih strank o ceni del, je torej ravnalo dosledno, da se ni ukvarjalo s tem, kakšno plačilo je sicer običajno za primerljiva dela. Ne drži pa (in ni smiselno), da iz zaključka sodišča, da je obstajal dogovor o plačilu in da zato ugotavljanje ustreznosti dogovorjenega plačila ni bilo odločilno (kar je pravilno), izhaja, da je sodišče sledilo toženkinim navedbam o fiksno dogovorjeni ceni. V 11. točki obrazložitve sodišče prve stopnje sploh ni zapisalo, da tožnik "zanika dogovor o vnaprej dogovorjeni ceni", pač pa da zatrjuje dosežen dogovor o ceni glede na merske enote. Med 5. in 11. točko obrazložitve ni nobenega protislovja, in da se to očita (in sicer kot "protispisnost", ki je čisto nekaj tretjega) kot bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravd­nem postopku (ZPP), ni utemeljeno.

7V prejšnji točki te obrazložitve najdemo tudi odgovor na očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka (smiselno po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) zaradi zavrnitve dokaza z izvedencem. Ni pomembno, da sta ta dokaz predlagali obe stranki. Tožnik ga je predlagal, saj je bilo dokazno breme spornega dogovora o ceni na njem, in če mu ne bi uspel po svoji naravi tvegani dokaz z zaslišanjem strank (odločilen s stališča prvega odstavka 642. člena OZ), bi si prisojo iztoževanega plačila lahko obetal s pomočjo dokaza z izvedencem (toda v tem primeru s stališča drugega odstavka 642. člena OZ). Ker pa je bila tožnikova trditev o vsebini dogovora dokazana, običajno plačilo ni postalo pravno odločilno. Zavrnitev dokaza, ker dejstvo, ki se s tem dokazom dokazuje, ni pravno odločilno, spada k dovoljenim in praktično najpogostejšim razlogom za neizvedbo predlaganih dokazov.

8Ni utemeljen (do stopnje, da že ni primeren) očitek, da je sodišče povsem neargumentirano zavrnilo toženkino trditev, da je bila dogovorjena fiksna cena. Temu je vendar posvetilo 12.-19. točko jasne, temeljite in življenjskologične obrazložitve na 5.-8. strani svoje sodbe, potem ko je to analizo dokazov postavilo v ustrezen materialno- (6.-9. točka obrazložitve) in procesnopravni okvir (5., 6. in 20. točka obrazložitve). Ni res, da je prezrlo, da tožnik ni predložil predračuna, ker se je do tega izrecno opredelilo v 13. točki. Ni utemeljen očitek, da je sodišče prezrlo, da naj tožnik ne bi bil vodil knjige obračunskih izmer in gradbenega dnevnika, saj toženka ni navedla, da je kaj s tem v zvezi sploh uveljavljala v postopku na prvi stopnji. Ne drži, da "oboje predstavlja najosnovnejšo dokumentacijo, ki jo mora voditi izvajalec del". Takšna obveznost obstaja pri gradbenih pogodbah (se pravi, pri kompleksnejših podjemih; prim. še 10. člen Pravilnika o gradbiščih, Uradni list RS, št. 55/08, 54/09 - popr., 61/17 - GZ in 199/21 - GZ-1), medtem ko je zadevna navadna podjemna pogodba. Gre tudi za upravnopravno obvez­nost, katere (ne)izpolnjevanje ničesar neposredno ne pove o zasebnopravnem dogovoru o ceni.

9Očitek o neizvršeni primopredaji ni utemeljen, ker toženka niti glede nje ni navajala, da bi karkoli z njo v zvezi uveljavljala pred sodiščem prve stopnje. Sicer pa je mogoče razbrati že iz same pritožbe, da so prebeljena stanovanja že v uporabi, ta pa predpostavlja opravljeno izročitev in prevzem del.

10Sodišče pričanja A. A., matere toženkinega direktorja B. B., ni neutemeljeno ocenilo kot kontradiktorno. Natančni, življenjski in logični razlogi o tem so v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Z njimi se pritožnica niti ni soočila (ni podala razlage, zakaj naj bi bili napačni). Isto velja za očitek o popolnoma nekritičnem sledenju tožnikovi izpovedbi. Niti v tem primeru se pritožnica ni soočila z razlogi sodbe (o notranji skladnosti te izpovedbe in o njeni dobri vpetosti med druge izvedene dokaze in nesporne okoliščine gl. zlasti 14. točko tiste obrazložitve). Sodišče v zvezi z vsebino pogodbe ni zanikalo resnicoljubnosti B. B., tj. njegove volje povedati vse, kar ve, tako, kot verjame, da je zares bilo, pač pa je kot glavni (in utemeljen) razlog, da mu ne sledi, navedlo, da sam ni sklepal pogodbe (pač pa jo je njegov oče kot toženkin pooblaščenec) in je njeno vsebino poznal "iz druge roke" (tj. slabo, nezanesljivo, zaznamovano z objektivno - ne nujno tudi subjektivno - pristranostjo). Isto velja za pričo C. C. O resnicoljubnosti B. B. glede neprejema zdaj iztoževanega tožnikovega računa po elektronski pošti je sodišče upravičeno podvomilo, sicer pa niti popolna resnicoljubnost ne bi bila sama po sebi zadostna opora, da bi toženka zmogla svoje dokazno breme, potem ko ga je tožnik nanjo prevalil z dokazom posnetka zaslona e-maila, na katerem je B. B. potrdil pravilnost svojega elektronskega naslova (podrobneje v 24. točki obrazložitve izpodbijane sodbe).

11Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče izrecno ne odgovarja. Z njimi v zvezi pojasnjuje, da noben pritožnik ne more uspeti s pritožbo, v kateri zgolj navaja druga in nasprotna dejstva, kot pa so tvorila podlago izpodbijane sodbe (kadar mimo nje "pripoveduje svojo zgodbo"). Da bi imel možnost uspeha, mora utemeljevati - da bi uspel, pa tudi izkazati -, da je odločilna dejstva pravočasno zatrjeval, a jih je sodišče prezrlo, ali da je dokaze o njih sicer izvedlo, a napačno ovrednotilo in zakaj (praktično redka je tretja možnost praviloma sicer nedovoljenih pritožbenih novot, gl. 337. člen ZPP). Tako je zato, ker pritožbeno sodišče v zadevi ne sodi povsem na novo (de novo; ab ovo), temveč izhaja iz izpodbijane sodbe in njo preizkusi v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na nekatere od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, med katerimi ni tiste, da je sodišče prezrlo kaj pomembnega, kar je stranka navajala (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ravno tako pa po uradni dolžnosti ne pazi na zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Da je karkoli s tem dvojim narobe, mora utemeljiti pritožnik. Pritožnica na več mestih vztraja pri svojem, a se z izpodbijano sodbo ne sooči, tako kot je treba in je bilo pravkar opisano.

12Ker pritožbeni očitki niso utemeljeni in ker samo ni našlo napak, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

13Odgovor na pritožbo je bil potreben, zato je pritožbeno sodišče na podlagi prvih odstavkov 165., 154. in 155. člena ZPP tožniku priznalo stroške z nagrado njegove pooblaščenke za sestavo tega odgovora, povečane za pavšal za materialne stroške in za DDV (po tarifni št. 22/1 ter tretjem odstavku 11. člena, drugem odstavku 12. člena in prvem odstavku 13. člena Odvetniške tarife), v znesku 298,66 EUR (400 točk x 1,02 x 1,22 x 0,6 EUR/točko). V to nagrado sta posvet s stranko in pregled listin že vključeni, zato dodatno plačilo za ti storitvi ni utemeljeno, v vsakem primeru pa ga ni utemeljeno naprtiti toženki.