VSC Sklep I Cp 376/2024

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka I izreka) potrdi.

1Predlagateljica je dne 5. 3. 2024 vložila predlog za ureditev razmerij med skupnima lastnikoma po členu 149 Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1), navajajoč, da sta z nasprotnim udeležencem bivša zunajzakonska partnerja, med katerima ni soglasja o uporabi tekom trajanja zunajzakonske skupnosti odplačno pridobljenega premoženja. Zato je predlagala, da se za čas do razdelitve slednjega določi način uporabe dela skupnega premoženja (vrstna hiša na naslovu ... stanovanje na naslovu ..., osebni vozili znamke Mercedes-Benz reg. št. ... (prej ...) in Mitsubishi Pajero reg. št. ...), ki je nujno potrebno za vsakodnevno življenje.

2Hkrati je podala predlog za začasno odredbo z vsebino, identično vsebini predloga, in sicer je predlagala, da se razmerje med udeležencema glede uporabe dela njunega skupnega premoženja začasno, do pravnomočnosti sklepa o ureditvi razmerij, uredi na način, da predlagateljica izključno uporablja in upravlja vrstno hišo na naslovu ... ter osebno vozilo znamke Mercedes-Benz reg. št. ... (prej ...), nasprotni udeleženec pa izključno uporablja in upravlja stanovanje na naslovu ... in osebno vozilo znamke Mitsubishi Pajero reg. št. ..., pri čemer sta udeleženca dolžna vsak v celoti kriti vse stroške vzdrževanja, upravljanja in uporabe tistega nepremičnega in premičnega premoženja, ki ga dobita v začasno izključno uporabo in upravljanje, ne da bi bila drug drugemu dolžna plačevati nadomestila za izključno uporabo tega premoženja (predlagani izrek pod točko I). Zahtevala je tudi, da se nasprotnemu udeležencu prepove preprečevati, ovirati ali na kakršenkoli drug način posegati v izključno uporabo in upravljanje nepremičnega in premičnega premoženja, ki ga začasno izključno uporablja in upravlja predlagateljica, in se mu v primeru kršitve izreka denarna kazen v višini 500,00 EUR (predlagani izrek pod točko II in III).

3Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 13. 3. 2024 izdalo začasno odredbo s predlagano vsebino. Z v uvodu navedenim sklepom je nato odločilo o ugovoru nasprotnega udeleženca, po tem, ko je nanj predlagateljica odgovorila, in sicer je ugovor zavrnilo (I. točka izreka), in odločilo, da bo o stroških, ki so del stroškov postopka, odločeno s končnim sklepom (IV. točka izreka).

4Zoper zadnje citirani sklep nasprotni udeleženec po pooblaščencu vlaga pritožbo, in sicer izpodbija odločitev pod točko I izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in v zvezi s členom 42 Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) ter 239. in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva v ponovno odločanje vrne prvemu sodišču oz. podredno, da se sklep razveljavi in spremeni tako, da se ugovoru ugodi.

Sodišču očita, da je zmotno ugotovilo, da nepremičnina na naslovu ..., ne predstavlja posebnega premoženja nasprotnega udeleženca. Razlogi o tem so tudi sami sebi v nasprotju, saj sodišče šteje, da omenjena nepremičnina spada v skupno premoženje udeležencev, hkrati pa v točki 8 sklepa navaja, da hiša ne predstavlja skupnega premoženja udeležencev, kar je v odgovoru na ugovor navedla oz. priznala tudi predlagateljica. Zato uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. Pritožnik je s svojimi trditvami, ki jih je utemeljil z dokazi, v ugovornem postopku omajal ugotovitve sodišča o obstoju stopnje verjetnosti, da nepremičnina predstavlja skupno premoženje udeležencev, do česar se sodišče v izpodbijanem sklepu sploh ni opredelilo.

Sodišče v točki 10 na ugovorne trditve, da predlagateljica v predlogu za izdajo začasne odredbe sploh ni zatrjevala obstoja pogoja znatne premoženjske škode v primeru neizdaje začasne odredbe, navaja, da izpolnitev pogoja o nastanku znatne premoženjske škode ob izpolnjenih pogojih, ki jih ugotavlja (izselitev nasprotnega udeleženca iz hiše, leto dni nespremenjeno stanje, bivanje skupnih otrok v hiši, nastanek finančnega bremena za predlagateljico v primeru selitve iz hiše), sploh ni potrebna. Stališče je posledica zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, in je v nasprotju s specialno določbo čl. 151. ZNP-1, katere namen je v začasni ureditvi razmerja med udeležencema. Sodišče bi moralo slediti temeljnim izhodiščem Ustavnega sodišča v odločbi Up-275/97 z dne 16. 7. 1998. Tega ni storilo, saj je začasno odredbo za urejanje premoženjskih razmerij dopustno izdati izključno, ko je to edini možni način za preprečitev ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena (če bi predlagateljici že med nepravdnim postopkom nastala nenadomestljiva/težko nadomestljiva škoda), tega pogoja pa izpodbijani sklep ne vsebuje in tudi ne more, ker se predlagateljica v predlogu za izdajo začasne odredbe do pojma težko nadomestljive škode sploh ne opredeljuje, temveč posplošeno navaja hipotetične situacije, do česar vsega lahko v bodoče pride, če sodišče ne izda začasne odredbe. Ugotovitve sodišča v točki 9 sklepa, da skupno bivanje v stanovanjski hiši ni več mogoče, da zatečeno stanje, ko predlagateljica že več kot leto dni sama z otrokoma živi v hiši ter da obstoji tveganje za samovoljno ravnanje nasprotnega udeleženca, so za ugotavljanje izpolnitve pogoja težko nadomestljive škode nezadostne. Predlagateljica ima in je ves čas že od razpada zunajzakonske zveze dalje imela možnost bivanja v stanovanju na naslovu ..., ki predstavlja skupno premoženje udeležencev, vendar je to možnost kategorično zavračala. Zmotna in napačna je ugotovitev sodišča o vzroku za njeno slabo finančno stanje, o tem, da je predlagateljica tista, ki v pretežni meri skrbi za varstvo otrok, ter o tem, da bi selitev mlajše hčerke, ki ima zdravstvene težave, negativno vplivala nanjo. Udeleženca imata nad skupnima hčerkama skupno varstvo in vzgojo ter hčerki pri vsakem od njiju živita enako časa, predlagateljica pa bi brez težav lahko imela zaposlitev za polni delovni čas. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo obstoj samovoljnega ravnanja pritožnika, kljub dejstvu, da mu Okrožno sodišče v Celju s sklepom z dne 27. 6. 2024 ni podaljšalo ukrepa prepovedi približevanja. Razlogi izpodbijanega sklepa so v tem delu neobrazloženi in v popolnem nasprotju z ugotovitvami Okrožnega sodišča v Celju, sodišče pa si je dovolilo subjektivno sliko o nasilju, ki ga je obrazložilo zgolj z navedbo, da odločitev sodišča v postopku po ZPND ne vpliva na pravilnost presoje sodišča za izdajo začasne odredbe. Do pogojev po ZNP-1 (znatna premoženjska škoda, samovolja, očitna krivica za posameznika) se sodišče kljub podani trditveni podlagi pritožnika v ugovoru ni opredelilo, niti ni ugotavljalo relevantnega dejanskega stanja oz. ga je ugotovilo napačno in nepopolno.

Zmotno in nepopolno je nadalje ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z obstojem posebnega premoženja pritožnika, ki ga predstavlja hiša na naslovu ... Nepremičnina je bila kupljena v stečajnem postopku za znesek skupno 74.458,47 EUR, sredstva za nakup je pritožnik zagotovil z najemom kredita pri A. d. d.v višini 80.000,00 EUR, ki ga je dokončno odplačal, ko je v letu 2017 prodal svoje posebno premoženje - stanovanje na ... Sodišče se do teh navedb ni opredelilo. Nezadostna je razlaga, da je sodišče glede na čas trajanja zunajzakonske zveze udeležencev (od leta 2014 do leta 2022) s stopnjo verjetnosti zaključilo, da hiša, stanovanje in dva avtomobila predstavljajo skupno premoženje udeležencev (točka 8 sklepa). Izdaja regulacijske odredbe z zavarovanjem posebnega premoženja pritožnika predstavlja kršitev ustavno zajamčenih pravic do zasebne lastnine in do doma. Sodišče je začasno odredbo izdalo izključno ob presojanju pogojev po ZIZ, saj razloge utemeljuje zgolj z obstojem terjatve in obstojem nevarnosti, ki bo povzročila, da bo uveljavitev terjatve predlagateljice onemogočena ali precej otežena, kar izhaja iz zaključka sodišča, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode.

Uveljavlja tudi nadaljnje absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere bo odgovorjeno v nadaljevanju obrazložitve.

5Predlagateljica odgovora na pritožbo ni podala.

6Pritožba ni utemeljena.

7S pritožbeno izpodbijano odločitvijo je sodišče prve stopnje odločilo o ugovoru zoper sklep o izdani začasni odredbi (izrek pod točko I).¹ Sodišče druge stopnje je presojalo pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora z vidika razlogov, navedenih v pritožbi, in razlogov, na obstoj katerih pri pritožbenem preizkusu izpodbijane odločitve pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 239. in 15. členom ZIZ ter 42. členom ZNP-1).

8Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti ugovora izhajalo iz pravilne pravne podlage, ki je v določbi 151. člena ZNP-1,² in ki jo je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno povzelo kot določbo, ki v postopku za urejanje razmerij med skupnimi lastniki določa pogoje za izdajo začasne odredbe. Pri tem je glede na ureditveno naravo predlagane začasne odredbe ustavnoskladno³ presojalo tudi pogoj reverzibilnosti v povezavi z vsebinsko presojo pogoja iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ⁴ (in ne iz 2. alineje iste določbe), kot to izhaja iz 7. točke obrazložitve. V nadaljevanju obrazložitve je nato obširno in pravilno obrazložilo tako obstoj terjatve, ki je predmet pravnega varstva v nepravdnem postopku, kot zaradi posega v pravno razmerje tudi povezanost z vsebino predlaganega zavarovanja v smislu začasne ureditve razmerja med udeležencema kot bivšima zunajzakonskima partnerjema, med katerima, kot skupnima lastnikoma, ni soglasja o načinu uporabe dela skupnega premoženja, ki je predmet predloga, vse s stopnjo verjetnosti.

9S tem, ko prvostopno sodišče s stopnjo verjetnosti ugotavlja, da je bil v nepravdnem postopku obravnavan del skupnega premoženja pridobljen odplačno in v času trajanja zunajzakonske skupnosti, kar velja tudi glede pritožbeno sporne nepremičnine - hiše na naslovu ...odgovarja na drugačne ugovorne navedbe nasprotnega udeleženca, da hiša (oz. tudi ostalo premoženje, ki je predmet začasne odredbe) predstavlja njegovo posebno premoženje; zaključka o skupnem premoženju pritožnik z ugovornimi trditvami o viru financiranja (posebno premoženje nasprotnega udeleženca) in o njegovem večjem finančnem prispevku, namreč ne more izpodbiti, kot je na to pravilno odgovorilo že prvostopno sodišče. Pritožbeno ponavljanje trditev (nakup nepremičnine v stečajnem postopku s sredstvi, zagotovljenimi po nasprotnem udeležencu z najemom kredita pri A. d. d., dokončno odplačanim v letu 2017 s prodajo njegovega posebnega premoženja - stanovanje) prvostopnih zaključkov ne uspe izpodbiti. Obrazložitev prvostopnega sodišča, ki se ji pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pridružuje in se nanjo sklicuje, omogoča preizkus in ne vsebuje nejasnosti oz. nasprotij v razlogih, zato ni podana uveljavljana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako kršitve ne predstavlja zgolj zaradi načina zapisa le navidezno nasprotje med razlogi, saj se zapis v točki 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa o ugotovitvi predlagateljice v odgovoru na ugovor nanaša na njeno povzemanje navedb nasprotnega udeleženca, in ne na njene lastne navedbe, s katerimi sicer obrazloženo izraža nestrinjanje z ugovornimi navedbami nasprotnega udeleženca, da hiša ne predstavlja skupnega premoženja. Pritožniku lasten in zato neutemeljen je očitek, da se sodišče v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do ugovornih navedb nasprotnega udeleženca oz. da je razlaga nezadostna.

10Predhodno predstavljeno ob ugovorno neizpodbijanih ugotovitvah (o tem, da je bilo skupno premoženje, ki je predmet nepravdnega postopka, pridobljeno odplačno in v času trajanja zunajzakonske skupnosti udeležencev, ki je prenehala, ob njunem nedoseženem soglasju glede uporabe iz razlogov predvsem na strani nasprotnega udeleženca, pri čemer je način uporabe nespremenjen eno leto, česar vse ne izpodbija niti pritožba) zadošča za verjetnostni zaključek o z ugovorom neomajanem zaključku iz začasne odredbe, da premoženje, v zvezi s katerim je bilo predlagano zavarovanje terjatve v smislu začasne ureditve razmerja med udeležencema, predstavlja skupno premoženje. Upoštevaje takšne neizpodbijane zaključke, je prvostopno sodišče lahko zaključilo, da nasprotni udeleženec z ugovornimi trditvami zaključkov sodišča prve stopnje o verjetni izkazanosti predlagateljičine terjatve, v zvezi s katero je predlagala zavarovanje, ni uspel izpodbiti. Zato se za neutemeljeno izkaže tudi pritožbena graja zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi s ponovljenimi trditvami o načinu financiranja hiše na naslovu ..., ... Zato ne more biti utemeljena niti nadaljnja graja, da izdaja začasne odredbe v konkretnem primeru predstavlja kršitev pravic iz 33. člena Ustave RS (pravice do zasebne lastnine in do doma).

11Ob tem, ko se je sodišče v 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa vsebinsko opredelilo do vsakega od pogojev, ki jih za izdajo začasne odredbe predvideva člen 151 ZNP-1, tudi ni moč pritrditi pritožbeni graji, da je bila začasna odredba izdana izključno ob presojanju pogojev po ZIZ. Začasna odredba je bila sicer pravilno izdana tudi ob upoštevanju pogojev po določbah ZIZ, ker gre za postopek zavarovanja v nepravdni zadevi, določba ZNP-1 v 151. členu pa tudi ne določa drugačnih pogojev od pogojev, predvidenih v ZIZ (glede obstoja terjatve). Neutemeljene so tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da prvostopno sodišče ni sledilo temeljnim izhodiščem iz odločbe Up-275/97 z dne 16. 7. 1998, ko naj ne bi upoštevalo, da je začasno odredbo za urejanje premoženjskih razmerij dopustno izdati le, ko je to edini možni način za preprečitev ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Ravno z razlogovanjem v točkah 9 in 10 obrazložitve, v katerih se je na podlagi ponujene trditvene podlage opredelilo do pogojev po določbi 151. člena ZNP-1, ki uokvirja pravni standard škode, predviden v določbah ZIZ (pri čemer se v obrazložitvi omenjena 6. točka nanaša na z ugovorom izpodbijani sklep, to je na sklep o začasni odredbi), je ob tem, ko je sicer potrdilo obstoj vsakega od treh nadaljnjih pogojev, za katere pa ZNP-1 v 151. členu ne predvideva kumulativnosti, prepričljivo razložilo svojo odločitev glede nujnosti izdaje začasne odredbe, česar nasprotnemu udeležencu z ugovornimi navedbami ni uspelo izpodbiti. Čeprav je pritrditi pritožbenemu stališču o potrebnem restriktivnem pristopu k izdaji začasne odredbe, ki ga pritožba navedbeno zasleduje, pa je ugotoviti, da je prvostopno sodišče ravnalo v zahtevani smeri, ob hkratnem tehtanju tudi interesov nasprotne stranke (ugotavljanje reverzibilnosti), kot to izhaja iz pravilnih razlogov v točkah 9 do 12 obrazložitve. Pritožba pravilnosti zaključkov o nujnosti zavarovanja zaradi preprečitve znatne premoženjske škode, samovolje ali očitne krivice za predlagateljico kot skupno lastnico, s tem, ko se sklicuje na možnost predlagateljičinega bivanja v stanovanju na ... na napačno ugotovitev o pretežni skrbi slednje za otroka in o negativnem vplivu v primeru selitve na mlajšo hčerko, ki se v času stikov seli k vsakemu od staršev, kot tudi na nepodaljšanje ukrepa prepovedi približevanja in na vzroke za slabo finančno stanje predlagateljice, kar vse predstavlja drugačna lastna naziranja pritožnika, ob vsem obrazloženem in glede na stopnjo dokaznega standarda, ki je "verjetnost", ne uspe izpodbiti.

12Procesno kršitev pritožba utemeljuje (tudi) z dejstvom, da je bila odločitev sprejeta brez razpisanega naroka. Očitek ni utemeljen, ker ZIZ obligatornega naroka ne predvideva, medtem ko se pritožnik na smotrnost oprave naroka obrazloženo niti ne sklicuje. Z 29.a in 239. členom ZIZ je namreč določeno, da v postopku za izdajo začasne odredbe (kot je konkretni, zato ni uporabljiv člen 8 ZNP-1, na katerega se sklicuje pritožnik) sodišče narok opravi, kadar zakon takó določa ali kadar je po njegovem mnenju to smotrno. Uveljavljana kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana, prav tako nista bila kršena načelo obojestranskega zaslišanja in pravica do enakopravnega obravnavanja udeležencev pred sodiščem, medtem ko se izkaže za nerazumljivo graja o kršitvi 4. člena ZNP-1. Prvostopno sodišče je na podlagi trditev in po predlagateljici predloženih listin lahko sprejelo odločitev o verjetni izkazanosti zatrjevane nedenarne terjatve, zato ni bilo dolžno opraviti naroka. Zatrjevanega odstopa od ustaljene sodne prakse med odločanjem o začasni odredbi tekom nepravdnega postopka s sklicevanjem na odločitve VSC Cp 482/2011, VSL II Cp 2878/2011 pritožba ne obrazloži.

13Pritožnik tudi graja, ker mu sodišče pred izdajo začasne odredbe ni vročilo predloga v izjavo, s čimer uveljavlja kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP - neutemeljeno, glede na stališče Ustavnega sodišča⁵, ki je sicer pritrdilo naziranju, da mora biti načelo kontradiktornosti kot sestavni del pravice do enakega varstva pravic v postopku, zagotovljene v 22. člen Ustave, spoštovano tudi v postopku izdaje začasne odredbe, kot to uveljavlja pritožnik, vendar je zaradi upoštevanja posebnosti postopka zavarovanja z začasno odredbo hkrati dopustilo, da se kontradiktornost vzpostavi tudi naknadno, to je v okviru odločanja o pravnem sredstvu, če to poteka pred sodiščem prve stopnje. Slednje je bilo spoštovano; pritožnik je svojo pravico tudi izkoristil z vložitvijo pravnega sredstva - ugovorom zoper izdano začasno odredbo. Da bi sodišče zaradi nevročitve pred izdajo začasne odredbe storilo kršitev iz 9. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je nerazumljiv oz. vsebinsko nekonkretiziran očitek.

14Pritožbeni očitki o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja ter o zmotno uporabljenem materialnem pravu (členi 151, 149 ZNP-1), kot tudi o kršitvah pritožnikovih ustavnih pravic iz 14. in 22. člena Ustave (ker za neenako obravnavo sodišče naj ne bi podalo tehtnih argumentov), iz 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva zaradi odločanja brez obveznega naroka), iz 25. člena Ustave (ker naj bi odločitve skoraj ne obrazložilo) in iz 33. čl. Ustave RS (pravica do zasebne lastnine in dedovanja), utemeljevani s pritožbenimi trditvami, na katere je bilo odgovorjeno, se ob obrazloženem izkažejo za neutemeljene. Zaključkov prvostopnega sodišča o izkazanosti pogojev za izdano začasno odredbo ne uspejo izpodbiti. Odločitev o neutemeljenosti ugovora se izkaže za pravilno, zato ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno zavrnilo.

15Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točka 365. in 366. člena ZPP, vse v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ ter s členom 42 ZNP-1).

16Odločitev o stroških postopka odpade, ker pritožbeni stroški v zvezi z vloženim pravnim sredstvom, ki so nadaljnji stroški postopka, niso bili priglašeni.

¹ Zavrnitev predloga predlagateljice in nasprotnega udeleženca za izrek denarne kazni (izrek pod točko II in III) in stroškovna odločitev (izrek pod točko IV) nista predmet pritožbene presoje.
² Ta v povezavi s členom 154 ZNP-1 določa, da sodišče na predlog udeleženca lahko izda začasno odredbo o ureditvi razmerij med skupnimi lastniki, če to zahtevajo okoliščine primera, zlasti zato, da bi se preprečila znatna premoženjska škoda, samovolja ali očitna krivica za posamezne skupne lastnike oziroma uporabnike.
³ Stališča v Up-275/97 z dne 16. 7. 1998.
⁴ Citirani člen za zavarovanje nedenarne terjatve zahteva, da upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo zoper dolžnika nastala (prvi odstavek), hkrati pa mora upnik izkazati tudi eno izmed predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, izmed katerih tretja alineja določa predpostavko, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopa izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.
⁵ Glej na primer Up - 419/2010 z dne 2. 12. 2010.