UPRS Sodba in sklep I U 1313/2024-7

I. Tožbi se ugodi tako, da se toženi stranki naloži, da v roku 30 dni od prejema te sodbe ugotovi, ali je rok 6 mesecev za predajo tožnika Republiki Hrvaški iz določila drugega odstavka 29. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 podaljšan ali ne in o tem izda ustrezen upravni akt.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

1V predmetni zadevi je tožena stranka na podlagi obvestila tožnika o poteku roka za predajo in prevzemu odgovornosti z dne 27. 6. 2024, ki ga je tožena stranka prejela dne 3. 7. 2024, tožniku odgovorila z dopisom št. 2142-5822/2023/43 (121-11) z dne 8. 7. 2024.

2V tem dopisu tožena stranka med drugim pravi, da je bil tožnik o vrnitvi v odgovorno državo članico, t.j. Republiko Hrvaško, povsem ustrezno obveščen, saj je bilo potrebno odločitev ministrstva po izčrpanju vseh pravnih sredstev samo še izvršiti. Ministrstvo je dne 20. 5. 2024, skladno s sprejeto pravnomočno in izvršljivo odločitvijo, znotraj šestmesečnega roka, organiziralo vrnitev tožnika v odgovorno državo članico. Ko so uradne osebe ministrstva prišle v prostore azilnega doma, kjer naj bi bil tožnik nastanjen in bival, so ugotovili, da tožnika tam ni bilo. Ob pregledu evidence o prihodih in izhodnih prosilcev so ugotovili, da je tožnik prostore azilnega doma zapustil dan prej, to je dne 19. 5. 2024 ob 22. 23 uri in se do prihoda uradnih oseb ob 6.30 naslednji dan vanje ni vrnil. Za bivanje izven azilnega doma tožnik ni zaprosil in izdana mu ni bila nobena dovolilnica, zato je s tem prekršil določila prvega odstavka 6. člena Uredbe o hišnem redu azilnega doma. Kot je razvidno, je za dovolilnico in bivanje izven azilnega doma zaprosil šele dne 21. 5. 2024, ko mu je bil odobren izhod do dne 24. 5. 2024. Ker se je tožnik nato vrnil v azilni dom, je ministrstvo skladno z ustaljeno prakso skušalo predajo ponovno organizirati, vendar se je tako dne 27. 5. 2024 kot tudi dne 12. 6. 2024 izkazalo, da je tožnik prekršil določila hišnega reda ter je brez potrebnih soglasij prejšnji večer zapustil prostore azilnega doma in ga na dan predaje zjutraj ni bilo v azilnem domu. Ker je tožnik kraj bivanja, ki mu je bil določen, zapustil, ne da bi pristojne nacionalne organe obvestil o svoji odsotnosti, in to kar trikrat, je ministrstvo njegovo dejanje razumelo, da se je namerno izognil predaji Republiki Hrvaški. Zato je na podlagi sodbe Sodišča Evropske unije (C-163/17) z dne 19. 3. 2019 potrebno to dejanje razlagati tako, da je tožnik "pobegnil" v smislu določbe drugega odstavka 29. člena Dublinske uredbe. Ker tožnika na dan predaje ni bilo v azilnem domu (in to kar trikrat), čeprav je bil o predaji obveščen, je ministrstvo njegovo ravnanje razumelo kot umik iz postopka predaje, zato je v skladu z drugim odstavkom 29. člena Dublinske uredbe podaljšalo rok predaje na 18 mesecev in o tem obvestilo pristojno državo članico. Glede na navedeno rok za njegovo predajo odgovorni državi članici v nasprotju z njegovim zatrjevanjem še ni potekel. Posledično, kot je zapisala tožena stranka v tem dopisu z dne 8. 7. 2024, Ministrstvo za notranje zadeve RS še ne more prevzeti odgovornosti za obravnavo njegove prošnje.

3Tožnik, ki je prosilec za azil, v tožbi pravi, da vlaga tožbo na podlagi tretje alineje prvega odstavka 33. člena ZMZ-1. Navaja, da je dne 27. 9. 2023 v Sloveniji zaprosil za azil, dne 22. 1. 2024 pa mu je bil vročen sklep št. 2142-58822/2023/17 (121-11), s katerim je bila njegova prošnja zavrnjena, saj je za njegovo prošnjo za azil odgovorna Republika Hrvaška. Upravno sodišče je s sodbo št. I U 227/2024-12 z dne 12. 2. 2024 tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve zavrnilo, enako je glede pritožbe storilo Vrhovno sodišče s sodbo I Up 74/2024 z dne 30. 4. 2024. Ker je Hrvaška sprejela pristojnost za obravnavo tožnikove prošnje za azil že dne 12. 12. 2023, tožnik meni da je rok za njegovo predajo po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju: Dublinska uredba) potekel dne 12. 6. 2024. Zato je dne 27. 6. 2024 na Ministrstvo za notranje zadeve poslal dopis, v katerem jih obvešča o potečenem roku za predajo, s čimer pristojnost za obravnavo njegove prošnje za azil preide na Republiko Slovenijo. Hkrati je opozoril, da je izvedel od socialne delavke, da naj bi ga nekega jutra uradne osebe prišle skati z namenom izvršitve predaje Republiki Hrvaški, a ga ravno takrat ni bilo v sobi, saj o predaji ni bil obveščen, zato tega ne morejo šteti kot njegov pobeg oziroma izogibanje predaji.

4V tožbi tožnik tudi povzema dopis tožene stranke št. 2142-5822/2023/43 (1211-11) z dne 8. 7. 2024. Tožnik se z ugotovitvijo tožene stranke v dopisu ne strinja. Ker ni bil o predaji obveščen, tudi ni vedel, da bi moral biti takrat v sobi, torej se ni namerno izogibal svoji obveznosti. Po členu 29(2) Dublinske uredbe je podaljšanje roka za predajo na 18 mesecev dopustno le, če je prosilec zbežal, da bi se izognil deportaciji. Tožnik navaja, da se predaji ni načrtno izogibal, saj o njen ni bil obveščen niti ni bila o predaji obveščena njegova svetovalka za begunce. Tožena stranka v dopisu navaja, da je bil ustrezno obveščen s tem, da je dobil odločitev Vrhovnega sodišča, da bo predan, vendar je bila odločitev izdana dne 30. 4. 2024, medtem ko se je predajo poskušalo nenapovedano izvesti 20. 5. 2024. Popolnoma nemogoče je pričakovati od tožnika, da bi bil ves ta čas med 30. 4. in 20. 5. 2024 v svoji sobi. Prav tako tožniku ni bila zagotovljena pravica do izjave, torej možnost, da se izjasni glede okoliščin tistega dne, temveč mu je tožena stranka avtomatično podaljšala rok za predajo na 18 mesecev, kar je prav tako izvedel šele po tem, ko je ministrstvo obvestil o poteku roka za predajo. Pravica do izjave oziroma do kontradiktornega postopka je neposreden in najpomembnejši izraz pravice do enakega varstva pravic, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave RS. V primeru podaljšanega roka se odgovornost za obravnavanje prošnje prenese ob izteku tako podaljšanega roka.

5Sodišče EU je v sodbi v zadevi C-163/17 (Jawo) pojasnilo, da pojem "pobeg" predpostavlja voljo osebe, da se izogne nekomu ali nečemu, v obravnavanem primeru pristojnim organom in s tem predaji. Zato se določba uredbe, ki ureja podaljšanje roka za izvedbo predaje, kadar prosilec pobegne, načeloma uporabi zgolj, kadar se organom izogne namenoma.

6Stališče Sodišča EU je, da je za zagotovitev učinkovitega delovanja dublinskega sistema in uresničitev njegovih ciljev treba šteti, da lahko pristojni nacionalni organ, kadar predaje osebe ni mogoče opraviti, ker je oseba zapustila kraj bivanja, ki ji je bil določen, ne da bi o odsotnosti obvestila pristojne organe, domnevajo, da se jim je dejansko hotela izogniti in s tem preprečiti svojo predajo pod pogojem, da je bila navedena oseba ustrezno obveščena o svoji obveznosti v zvezi s tem. Prosilcu namreč ni mogoče očitati, da je zapustil kraj bivanja, ki mu je bil odločen, ne da bi o tem obvestil pristojne organe in ne da bi glede na okoliščine primera od njih pridobil predhodno dovoljenje, če prosilec o svojih navedenih obveznostih ni bil obveščen. Kot navaja tudi Varuh človekovih pravic v dopisu z dne 30. 4. 2024, sodba Sodišča EU v zadevi C-163/17 (Jawo) poudarja, da je nujno, da ima prosilec možnost dokazati, da ni imel namena izogniti se organom oziroma predaji. Domneva pobega kot taka je lahko izpodbojna, prosilec pa mora imeti na voljo pravne možnosti, da lahko domnevno izpodbija. Sodišče EU je opozorilo, da se izraz "pobeg" nanaša na namerno izogibanje oblastnemu organu ob pogoju, da je bil poučen o svoji obveznosti. Vendar mora imeti tudi v tem primeru prosilec možnost, da izkaže veljaven razlog za to, da ni sporočil organu svoje odsotnosti in da ni imel namena izogibati se organu.

7Meni, da gre v predmetni zadevi za kršitev postopka, zato zahteva s tožbo izdajo upravnega akta (tožba zaradi molka), s katerim Republika Slovenija, ki jo zastopa Ministrstvo za notranje zadeve, prevzame pristojnost za obravnavo njegove prošnje za azil. Kot dokaz predlaga vpogled v odgovor Varuha za človekove pravice RS ter zaslišanje tožnika. Predlaga, da sodišče ugotovi, da je tožena stranka pristojna za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito z dne 27. 9. 2023. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka.

8V odgovoru na tožbo toženka meni, da je izpodbijano ravnanje zakonito in pravilno, zato pri njemu vztraja in naslovnemu sodišču predlaga, da tožbo zavrne. Meni, da je pravno pravilno odločila o podaljšanju raka za vrnitev tožnika v odgovorno državo članico. Pojasnjuje, da je z dopisom 2142-5822/2023/43 (121-11) z dne 8. 7. 2024 odgovorila na dopis tožnika, s katerim je ta toženo stranko obvestil o poteku roka. Odgovorila je, da so poskušali izvesti predajo tožnika dne 20. 5. 2024, dne 27. 5. 2024 in dne 12. 6. 2024, vendar ga nikoli ni bilo v sobi, s čimer je kršil določila hišnega reda. Tožena stranka je tako potegnila zaključek, da se je tožnik namerno izogibal predaji, torej se njegovo dejanje na podlagi sodbe Sodišča EU (zadeva C-163/17) z dne 19. 3. 2019 razlaga tako, da je "pobegnil" v smislu 29. člena Dublinske uredbe, s čimer so mu v skladu z 29. členom Dublinske uredbe rok za predajo podaljšali na 18 mesecev. Tožena stranka vztraja pri obrazložitvi, ki jo je tožniku podala že v odgovoru št. 2142-5822/2023/43 (121-11) z dne 8. 7. 2024.

9Tožena stranka izpostavlja, da sta vhod in izhod iz azilnega doma ter njegovih izpostav ter vstop in prihod pravno urejena v ZMZ-1 ter v Uredbi o hišnem redu azilnega doma. Tožena stranka je zato dne 20. 5. 2024 skušala organizirati vrnitev tožnika v odgovorno državo članico, vendar tožnika ob prihodu uradnih oseb tožene stranke ni bilo v azilnem domu, o svoji odsotnosti na dan predaje pa ni obvestil ne tožene stranke ne predstavnikov Urada Vlade za oskrbo in integracijo migrantov, v katerih domeni je bivanje v azilnem domu. Po pregledu evidence prisotnih v azilnem domu s strani varnostne službe je bilo ugotovljeno, da tožnika v ponedeljek dne 20. 5. 2024 ob 6:40 uri ni bilo v azilnem domu in da je azilni dom zapustil v nedeljo dne 19. 5. 2024 ob 22:23 uri. Prav tako tožnik ni imel izdane nobene dovolilnice. Tožena stranka prav tako poudarja, da tožnik do morebitne izdaje dovolilnice ni bil upravičen skladno z določili četrte alineje sedmega odstavka 82. člena ZMZ-1. Glede na navedeno je tožena stranka mnenja, da je upravičeno pričakovala, da bo tožnik, če že ne v svoji sobi, vsaj v prostorih azilnega doma, v katerih je nastanjen. Ker se je tožnik po mnenju tožene stranke namerno umaknil iz azilnega doma oziroma je kraj bivanja, ki mu je bil določen, zapustil, ne da bi pristojne organe obvestil o svoji odsotnosti, si je na podlagi sodbe Sodišča Evropske unije v zadevi C-163/17 tožena stranka dejanje tožnika razlagala tako, da je tožnik "pobegnil" v smislu določbe drugega odstavka 29. člena Dublinske uredbe. Ker torej tožnika na dan predaje ni bilo v azilnem domu, čeprav je bil o predaji pravilno obveščen, je tožena stranka v obravnavanem primeru njegovo ravnanje razumela kot umik iz postopka predaje, zato je v skladu z drugim odstavkom 20. člena Uredbe 604/2013/EU še istega dne (20. 5. 2024) podaljšala rok predaje na 18 mesecev in o tem obvestila pristojno državo članico. To je storila z ustaljenim obvestilom, s katerim se države članice medsebojno obveščajo o preklicih predaj, rokih in tudi o njihovem podaljšanju. Glede na navedeno tožena stranka v celoti prereka stališče tožnika, da je do drugega poskusa vrnitve tožnika v odgovorno državo članico prišlo po poteku za to določenega roka.

10Stališče sodišča EU je, da je treba šteti, da nacionalni organi domnevajo, da se jim je oseba dejansko hotela izogniti in s tem preprečiti svojo predajo pod pogojem, da je bila navedena oseba ustrezno obveščena o svojih obveznostih v zvezi s tem. Prosilcu namreč ni mogoče očitati, da je zapustil kraj bivanja, ki mu je bil določen, ne da bi o tem obvestili pristojne organe in ne da bi glede na okoliščine primera od njih pridobili predhodno dovoljenje, če prosilec o svojih navedenih obveznostih ni bil obveščen.

11Tožena stranka izpostavlja, da ne nacionalnega zakonodaja ne Dublinska uredba ne predvidevata obveščanja tožnika o podaljšanju roka za vrnitev v odgovorno državo članico. Tožena stranka ob tem mnenju upošteva oziroma omenja tudi mnenje Varuh človekovih pravic in v zvezi s tem pravi, da je bil tožnik deležen številnih informiranj, kjer se je imel priložnost seznaniti s svojimi pravicami in dolžnostmi ter pravne pomoči, naprej s strani pooblaščencev in končno svetovalca za begunce. Glede na navedeno je bil zagotovo seznanjen, če že ne neposredno z določili, pa vsaj s sporočilom, prvega odstavka 6. člena Uredbe o hišnem redu azilnega doma ter četrtega in šestega odstavka ter četrte alineje sedmega odstavka 82. člena in tretje, četrte in dvanajste alineje prvega odstavka 89. člena ZMZ-1. Glede na navedeno je tožena stranka menila, da je podaljšanje roka za predajo razumljiva posledica, ki je izšla iz njegovega nespoštovanja obveznosti, s katero je bil jasno seznanjen, in je utemeljena v drugem odstavku 29. člena Dublinske uredbe in natančneje opredeljena s sodbo sodišča EU v zadevi C- in kot taka ne predstavlja kršitve ustavne ureditve RS.

12K navedenemu tožena stranka še dodaja, da tožnik po tem, ko se je dne 20. 5. 2024 izognil predaji drugi državi članici, ne tožene stranke ne predstavnikov azilnega doma ni obvestil, zakaj ga ob dogovorjeni uri ni bilo v azilnem domu, torej svoje odsotnosti ni poskušal utemeljiti, kar še dodatno potrjuje pravilnost odločitve tožene stranke, da je rok za predajo odgovorni državi članici podaljšala zaradi pobega.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

Tožba zaradi molka organa je utemeljena.

13Med strankama je sporna okoliščina teka rokov iz drugega odstavka 29. člena Dublinske uredbe za predajo tožnika Hrvaški. Ni pa med strankama sporno dejstvo, da je tožena stranka očitno brez formalno izdanega upravnega akta po določilih ZUP odločila, da je rok 6 mesecev za predajo tožnika Hrvaški podaljšan na 18 mesecev, ker tožena stranka šteje, da je tožnik pobegnil in se je namenoma izogibal predaji na Hrvaško. Za razrešitev tega upravnega spora je na podlagi vložene tožbe zaradi molka organa prvo ključno vprašanje ne to, ali je omenjeni rok za presojo potekel ali ne, ampak je ključno vprašanje, ali bi tožena stranka morala v konkretnih okoliščinah tega primera izdati upravni akt o podaljšanju roka za predajo tožnika Hrvaški na 18 mesecev. V drugem koraku, če sodišče pred tem ugotovi, da bi tožena stranka v okoliščinah konkretnega primera morala izdati upravni akt o teku roka iz člena 29(2) Dublinske uredbe, pa mora Upravno sodišče preveriti, ali so izpolnjene procesne predpostavke za tožbo zaradi molka organa iz tretjega in drugega odstavka 28. člena ZUS-1.

14V predmetni zadevi tožena stranka in sodišče izvajata pravo EU. Zato je treba za odgovor na prvo vprašanje, ali bi tožena stranka morala namesto obrazloženega dopisa z dne 8. 7. 2024 izdati upravni akt po pravilih ZUP uporabiti metode razlage predpisov, ki veljajo v pravu EU, za kar pa je bistvena sodna praksa Sodišča EU in šele po tem pride v poštev procesna avtonomija Slovenije kot države članice v mejah dovoljenega z vidika 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

15Sodišče EU je že odločilo, da je rok 6 mesecev iz člena 29(2) Dublinske uredbe zavezujoč rok¹ oziroma je prekluziven rok.² Njegov namen je prispevati k uresničevanju cilja hitre obravnave prošenj³ in enako kot merila iz poglavja III Dublinske uredbe ta rok prispeva k določitvi odgovorne države članice za obravnavo prošnje.⁴ Upoštevanje izteka roka je odločilno za pravilno uporabo Dublinske uredbe⁵ in to tožnik preko tožbe zaradi molka organa v bistvu poskuša zavarovati v tem postopku; poleg tega s tožbo zaradi molka organa posredno varuje interes oziroma pravico, da ni predan Hrvaški oziroma da naj o njegovi prošnji odloča organ v Sloveniji. Drugih pravic v tem postopku posredno preko tožbe zaradi molka organa ne uveljavlja.

16Iz sodne prakse Sodišča EU dovolj jasno izhaja, da se s potekom roka 6 mesecev iz člena 29(2) Dublinske uredbe odgovornost za obravnavo prošnje na državo članico prenese avtomatično (ipso facto), če državi v 6 mesecih nista uspeli izvesti predaje.⁶ Prenos odgovornosti namreč izhaja iz določbe 29(2) člena Dublinske uredbe, kar pomeni, da je treba v skladu s členom 29(2) Dublinske uredbe "odtlej šteti" za odgovorno državo tisto državo, ki v roku ni uspela izvršiti odločbe o predaji.⁷ Prenos odgovornosti zaradi izreka roka je namreč ovira za izvršitev odločbe o predaji.⁸ Ali mora pristojni organ za omenjeno upoštevanje prenosa odgovornosti izdati upravni akt, je stvar procesne avtonomije države članice.

17Procesnih vidikov glede ključnega vprašanja, ki je sporno v tem primeru, Dublinska uredba torej ne ureja. Vendar se je o nekaterih procesnih vidikih Sodišče EU že izreklo, kar pomeni, da imajo le v tem nereguliranem okviru oziroma izven presoje in interpretacije Sodišča EU države članice EU možnosti za procesno avtonomijo. Ta procesna avtonomija držav članic EU pa je omejena z načeli učinkovitosti in enakovrednosti iz člena 47. Listine.⁹ V predmetni zadevi sta pomembni obe načeli, odločilno pa je načelo enakovrednosti (ekvivalentnosti).

18Z vidika načela učinkovitosti je pomembno, da se je Sodišče EU že izreklo o tem, da je treba zaradi določila 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) določbo sekundarnega prava iz člena 27(1) Dublinske uredbe razlagati tako, da mora prosilec imeti zadostno sodno varstvo za uresničevanje pravice iz 47. člena Listine v tem smislu, da mora imeti na razpolago "posebno pravno sredstvo", ločeno od pravnega sredstva po členu 27(1) Dublinske uredbe, da se prosilcu v praksi zagotovi možnost, da doseže, da pristojni organ ne more opraviti predaje, kadar okoliščina, nastala po odločbi o predaji, preprečuje izvršitev te odločbe. V takem primeru je država zavezana sprejeti ukrepe za priznanje te odgovornosti in za takojšnji začetek obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito.¹⁰ To je sicer znano že od sodbe Sodišča EU v zadevi Shiri iz leta 2017.¹¹

19Nekako od leta 2019 naprej, to je od sodbe Sodišča EU v zadevi Jawo, pa je jasno tudi, da mora to "posebno pravno sredstvo" z vidika prava EU zajemati najmanj oziroma vsaj dva elementa (presoje) in sicer: ali je bil prosilec dejansko obveščen o vseh obveznostih glede informiranja pristojnega organa o odsotnosti, zapuščanju oziroma o kraju bivanja;¹² poleg tega pa mora imeti prosilec tudi možnost dokazati, da ni imel namena izogniti se organom.¹³ Ključno vprašanje tega spora je torej, v kakšnem postopku ima tožnik ti dve procesni možnosti, kar pa mora biti podvrženo tudi sodni kontroli zakonitosti v upravnem sporu.

20V zvezi s procesnimi posledicami z vidika splošnega pravnega načela o pravici do dobrega upravljanja, ko pristojni organ šteje, da je rok 6 mesecev za predajo podaljšan, ker velja domneva, da se prosilec izogiba predaji, se Sodišče EU še ni izreklo. V zadevi Jawo je na specifično vprašanje nemškega sodišča Sodišče EU odgovorilo zgolj s tem, da ni predvideno nobeno posvetovanje med obema vpletenima državama članicama EU, če je rok za predajo podaljšan, in tudi takšno posvetovanje ni potrebno, ampak mora država članica zgolj obvestiti drugo državo članico (v skladu s členom 9(2) Izvedbene uredbe 1560/2003).¹⁴ To je sicer tožena stranka v konkretnem primeru tudi naredila, ni pa izdala upravnega akta o teku roka in ga ni vročila prosilcu oziroma njegovemu pooblaščencu.

21Vse navedeno v zvezi z načelom učinkovitosti iz 47. člena Listine pomeni, da je vprašanje, ali bi tožena stranka morala za ugotovitev o podaljšanju roka iz člena 29(2) Dublinske uredbe izdati upravni akt z uvodom, izrekom, obrazložitvijo in pravnim poukom stvar procesne avtonomije držav članic EU. Argument tožene stranke, ko se sklicuje na sodbo Sodišča EU v zadevi Jawo, na način, da tožena stranka izpeljuje, da je zaradi zagotovitve učinkovitega delovanja dublinskega sistema in uresničitev njegovih ciljev "treba šteti, da lahko pristojni nacionalni organi /.../ domnevajo, da se jim je ta oseba dejansko hotela izogniti in s tem preprečiti predajo /.../,¹⁵ in da ji zato ni treba izdati upravnega akta, ni pravilen. Sodišče EU se v tem 62. odstavku obrazložitve ni opredelilo do tega, kako mora pristojni organ to domnevo izraziti navzven, v razmerju do stranke oziroma z vidika tega, ali mora izdati upravno odločbo, ali ne. Po mnenju Upravnega sodišča se o tem Sodišče EU ni izreklo in je to stvar procesne avtonomije, kar bo predmet utemeljevanja tudi v nadaljevanju te sodbe, pri čemer pa je ta procesna avtonomija omejena z načeli učinkovitosti in ekvivalentnosti (enakovrednosti).

22Iz določila 41. člena Listine, po katerem pravica do dobrega upravljanja med drugim zajema tudi, da mora biti "odločitev" obrazložena in da ima oseba pravico, da se izjasni prej sprejemom kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki jo prizadene, bi logično lahko izhajal sklep, da pravica do dobrega upravljanja pomeni tudi to, da mora osebi biti izdana oziroma vročena odločitev, ki posega v njene pravice, pravne koristi ali obveznosti.¹⁶ V okviru tega pravica do izjave oziroma obrambe zagotavlja, da ima vsaka oseba možnost, da koristno in učinkovito poda svoje stališče v upravnem postopku, "in to pred sprejetjem vsake odločbe", ki bi lahko negativno vplivala na njene interese,¹⁷ tudi če se z ureditvijo, ki se uporablja, to ne zahteva izrecno.¹⁸

23Upravno sodišče si v navezavi na obravnavani primer lahko samo do določene mere pomaga z analogijo s pravnim vprašanjem, o katerem se je Sodišče EU izreklo v zadevi Mahdi. V zadevi Mahdi je šlo za vprašanje, ali mora organ izdati posebno, to je novo odločbo o tem, da se začetno pridržanje tujca, za katerega je že bila izdana odločba, podaljša za določeno obdobje. Direktiva o vračanju 2008/115 v členu 15(2) namreč izrecno določa, da je treba odrediti pridržanje s pisnim aktom, nič takega pa ne določa za odločitev o podaljšanju pridržanja. Sodišče EU je kljub temu odločilo, da je treba zahtevo po sprejetju pisne odločbe razlagati tako, da se nanaša na vsako odločbo o podaljšanju pridržanja, ker sta pridržanje in podaljšanje analogna, saj se z obema aktoma tujcu odvzame prostost, da se pripravi njegova vrnitev in/ali izvede njegova odstranitev, po drugi strani pa mora biti tujcu v obeh primerih omogočeno, da se seznani z razlogi za odločitev, sprejeto zoper njega,¹⁹ zato da mu je s tem omogočena obramba njegovih pravic "v kar najboljših okoliščinah" in sprejetje odločitve o "popolnem poznavanju" razlogov o tem, ali je smiselno, da se obrne na pristojno sodišče, ter zato da se mu v celoti omogoči nadzor nad zakonitostjo zadevne odločbe.²⁰ Posledica vsake drugačne razlage, po mnenju Sodišča EU, bi bila, da bi državljan tretje države "težje izpodbijal zakonitost odločbe" o podaljšanju pridržanja, odrejenem zoper njega, kot je lahko izpodbijal zakonitost odločbe o začetnem pridržanju, s čimer bi bila kršena temeljna pravica do učinkovitega pravnega sredstva.²¹

24Sodišče EU je torej utemeljitev, da mora biti o podaljšanju pridržanja izdan pisni akt, oprlo na argument pravice do učinkovitega sodnega varstva, in ne na argument pravice do dobrega upravljanja. Vendar pa med zadevo Mahdi in obravnavanim sporom obstaja razlika, ki je v tem, da Direktiva o vračanju 2008/115 izrecno določa (člen 15(3)), da je treba pridržanje državljana tretje države v vsakem primeru pregledati v razumnih časovnih presledkih, bodisi na zahtevo zadevne osebe, bodisi po uradni dolžnosti in Sodišče EU je odločilo, da sprejetje izrecnega pisnega akta za "ukrep vsakega pregleda" ni potreben; samo v primeru, če organ odloči o podaljšanju začetnega pridržanja, mora o tem izdati obrazložen akt.²²

25Očitno je Sodišče EU v tem primeru uporabilo strožje kriterije načela učinkovitosti, kot to velja v primeru, ko gre za procesno avtonomijo držav članic EU, saj ni ugotavljalo zgolj to ali bi bilo stranki v praski "onemogočeno ali čezmerno oteženo" uveljavljanje pravic, ki jih zagotavlja pravo EU,²³ ker tudi ni štelo, da imajo države članice procesno avtonomijo glede tega, ali morajo izdati pisni akt o podaljšanju pridržanja, ampak je uporabilo standard, polnega poznavanja razlogov za odločitev, da mora biti stranki v kar najboljših okoliščinah omogočeno sodno varstvo oziroma da mu ni oteženo izpodbijati zakonitosti odločbe. Morda je treba uporabo tega višjega standarda povezati z dejstvom, da je šlo v zadevi Mahdi za varstvo pravice do prostosti iz 6. člena Listine, v konkretni zadevi, pa gre za to, da se tožnik poteguje, da ne bi bil predan Hrvaški, da bi bil nastanjen v Sloveniji in da bi Slovenija odločala o njegovi prošnji za mednarodno zaščito ter da bi bile določbe Dublinske uredbe pravilno uporabljene; v preostalih vprašanjih, na primer o varstvu pravice iz 4. člena Listine, pa je že bilo pravnomočno odločeno z izdajo sodbe Vrhovnega sodišča v tem konkretnem primeru. Razlika med zadevo Mahdi in obravnavanim sporom je torej v tem, da v zadevi Mahdi Sodišče EU državam članicam ni priznalo procesne avtonomije in je uporabilo strožji test načela učinkovitosti, kot velja v primerih, ko države imajo procesno avtonomijo, med tem ko je iz 62. odstavka sodbe v zadevi Jawo bilo mogoče izpeljati sklep, da imajo države članice procesno avtonomijo o tem, kako v procesnem smislu izpeljati domnevo, da je prosilec pobegnil in da se rok za predajo podaljša na 18 mesecev.

26Vendar pa Upravno sodišče zgolj z vidika načela učinkovitosti sodnega varstva iz člena 47. Listine še ne more zanesljivo priti do zaključka, da je z vidika prava EU ravnanje tožene stranke kakor koli problematično oziroma nezakonito, kajti tožnik je dobil natančno in celovito pisno obrazložitev, zakaj tožena stranka meni, da še ne more prevzeti odgovornosti za obravnavo tožnikove prošnje. Tožnik je bil z razlogi za mnenje tožene stranke seznanjen v celoti, ob polnem poznavanju dejstev, ki jih je uporabila tožena stranka, in tožnik je na podlagi obrazloženega dopisa tožene stranke z dne 8. 7. 2024 tudi lahko podal učinkovito tožbo v upravnem sporu. Zaradi tega, ker mu ni bil izdan upravni akt ustrezne oblike, z razmejitvijo vsebine med uvodom, izrekom in obrazložitvijo ter pravnim poukom, sodišče še ne more ugotoviti, da mu je onemogočeno ali čezmerno oteženo sodno varstvo.

27Nedvomno pa je bilo v postopku poseženo v tožnikovo pravico do izjave in obrambe, saj je tožnik v dopisu z dne 27. 6. 2024 lahko navedel zgolj to, da je izvedel, da so ga iskali, a da ga takrat ni bilo v sobi, da ni bil obveščen o nameravani predaji in da se ni načrtno izognil predaji. Tožnik torej ni imel pravice, da bi se v popolnosti izjavil oziroma branil pred odločitvijo upravnega organa glede na zelo konkretno navedena dejstva, ki jih je uporabila tožena stranka v dopisu z dne 8. 7. 2024. Postavlja se torej vprašanje, ali je bila ta omejitev pravice do izjave, ker se tožnik ni mogel v popolnosti izjaviti o dejstvih, v nasprotju s pravico do izjave oziroma obrambe kot splošnim pravnim načelom v pravu EU²⁴ in če ima to kakršen koli vpliv na presojo o tem, da bi tožena stranka morala odločitev sprejeti z upravnim aktom ne pa z dopisom.

28Po analogiji iz sodbe v zadevi Boudjlida bi pravica do izjave oziroma obrambe v tem primeru pomenila, da mora biti osebi omogočeno, da predstavi svoja stališča, preden je odločitev sprejeta, pristojni organ pa mora ustrezno upoštevati celoto upoštevnih elementov. Da bi se zagotovilo učinkovito varstvo zadevne osebe, je namen pravila med drugim, da lahko ta oseba popravi napako ali uveljavlja dejstva v zvezi z njenim osebnim položajem, ki utemeljujejo sprejetje ali nesprejetje odločbe ali njeno določeno vsebino. Navedena pravica pomeni tudi, da mora upravni organ ustrezno upoštevati pripombe, ki jih je podala zadevna oseba, pri tem pa skrbno in nepristransko preučiti vse upoštevne elemente obravnavane zadeve in svojo odločbo podrobno obrazložiti, pri čemer gre za obveznost dovolj specifične in natančne obrazložitve odločbe, ki zadevni osebi omogoča razumeti razloge za odločitev.²⁵

29Vendar pa pravica do izjave in obrambe preden je sprejeta odločitev, ki posega v pravice ali obveznosti posameznika, ni absolutna, ampak je ta pravica lahko omejena oziroma je vanjo lahko poseženo v skladu z načelom sorazmernosti iz člena 52(1) Listine oziroma, kot pravi Sodišče EU v zadevi Boudjlida, je lahko ta pravica omejena pod pogojem, da omejitve dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki se uresničujejo z zadevnim ukrepom, in da glede na zastavljeni cilj ne pomenijo pretiranega in nesprejemljivega posega, ki bi ogrožal samo bistvo tako zagotovljenih pravic.²⁶ Pravica do izjave se ne sme razlagati tako, da mora upravni organ pred sprejetjem odločitve predhodno stranki posredovati dejstva, na katerih bo utemeljil odločbo, in mu dovoliti rok za razmislek, ampak je dovolj, da je osebi omogočeno, da ustrezno in učinkovito predstavi svoje mnenje v zadevi. Izjema glede slednjega pa velja v primerih, kadar oseba oziroma stranka ni mogla razumno domnevati, katera dejstva so mu očitana, ali kadar je oseba objektivno v takem položaju, da nanje ni mogla odgovoriti brez nekaterih preverjanj ali postopkov, zlasti z namenom pridobitve potrdil.²⁷

30Upravnemu sodišču se ni bilo treba spustiti v tovrstno analizo o tem, v kolikšni meri je tožnik imel možnost, da se brani glede na dejstva, ki so mu bila poznana pred njegovo vlogo z dne 27. 6. 2024, in glede na dejstva, ki jih je organ upošteval v dopisu z dne 8. 7. 2024, ne o tem, ali so bile omejitve v skladu z načelom sorazmernosti iz člena 52(1) Listine, in ne o tem ali je to imelo odločilen vpliv na obveznost, da bi tožena stranka morala odločiti z upravnim aktom ne pa z dopisom, ob upoštevanju dejstva, da ima Upravno sodišče možnost iz druge alineje tretjega odstavka 59. člena ZUS-1.²⁸

31V tovrstno analizo (z vidika načela učinkovitosti) se Upravnemu sodišču ni bilo treba spustiti, ker je za presojo vprašanja, ali mora tožena stranka v okoliščinah konkretnega primera izdati upravni akt o podaljšanju roka iz člena 29(2) Dublinske uredbe odločilna presoja z vidika načelo enakovrednosti. Načelo enakovrednosti iz 47. člena Listine pomeni, da procesno pravilo (nacionalnega prava) na področju azila ne sme biti manj ugodno od tistih, ki urejajo podobne položaje, za katere velja nacionalno pravo. Tožena stranka zagovarja "procesno pravilo", da ji v konkretnem primeru ni treba izdati upravnega akta. V tem se moti.

32V zvezi z načelom enakovrednosti iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da ni dovolj kakršna koli oziroma zgolj splošna primerjava z drugimi upravnimi spori, ampak sodišče EU v zadevi JP pravi, da je "treba na eni strani identificirati primerljive postopke ali pravna sredstva in na drugi strani ugotoviti, ali se pravna sredstva, ki temeljijo na nacionalnem pravu, obravnavajo ugodneje od pravnih sredstev, ki se nanašajo na varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije /.../. V zvezi s primerljivostjo pravnih sredstev mora nacionalno sodišče, ki neposredno pozna postopkovna pravila, ki se uporabijo, preveriti, ali sta si zadevni pravni sredstvi podobni po predmetu, podlagi in bistvenih elementih /.../. V zvezi s primerljivo obravnavo pravnih sredstev je treba opozoriti, da mora nacionalno sodišče vsak primer, v katerem se zastavi vprašanje, ali je neka nacionalna procesna določba v zvezi s pravnimi sredstvi, ki temeljijo na pravu Unije, manj ugodna od določb v zvezi s primerljivimi pravnimi sredstvi po nacionalnem pravu, preizkusiti ob upoštevanju položaja zadevnih pravil v celotnem postopku, poteka tega postopka in posebnosti teh pravil pred različnimi nacionalnimi sodišči."²⁹

33Z vidika načela enakovrednosti je v konkretnem primeru odločilno, da obstaja pravnomočna in izvršljiva odločba tožene stranke z dne 22. 1. 2024, ki v tretji točki izreka določa, da se predaja tožnika izvrši najkasneje v 6 mesecih od 12. 12. 2023 oziroma najkasneje v šestih mesecih od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Dublinske uredbe obstaja odložilni učinek. Upravno sodišče je tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe skupaj s tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22. 1. 2024 zavrnilo s sodbo in sklepom I U 227/2024 z dne 12. 2. 2024. Odložilnega učinka v upravnem sporu v zadevi I U 227/2024 torej ni bilo. Tožnik se je pritožil zoper sodbo in sklep I U 227/2024, vendar je Vrhovno sodišče pritožbo zoper sodbo zavrnilo v zadevi I Up 74/2024 z dne 30. 4. 2024. Izrek iz tretje točke odločbe tožene stranke z dne 22. 1. 2024, da se predaja tožnika izvrši najkasneje v 6 mesecih od 12. 12. 2023 oziroma najkasneje v šestih mesecih od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Dublinske uredbe obstaja odložilni učinek, je torej še vedno v veljavi. Po določbi 158. člena Ustave RS je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopkih, določenih z zakonom. V upravnih zadevah, kjer ne gre za izvajanje prava EU, je možno spremeniti pravnomočno urejeno razmerje samo po določbah ZUP, torej z ustreznim upravnim aktom in zaradi načela enakovrednosti iz 47. člena Listine (v luči procesne avtonomije) mora enako veljati tudi, ko gre za izvajanje prava EU, torej tudi v konkretnem primeru.

34Na tak način poseganja v pravnomočno urejena razmerje nakazuje tudi drugi odstavek 51. člena ZMZ-1. V tem določilu je slovenski zakonodajalec določil, da če po izvršljivem sklepu o predaji država članica prosilca ne sprejme na svoje ozemlje oziroma ga v odgovorno državo članico ni možno predati zaradi drugih razlogov, "pristojni organ sklep razveljavi" in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito. To pomeni, da je za prenos odgovornosti iz druge države članice nazaj na Slovenijo zakonodajalec predpisal obveznost izdaje posebnega upravnega akta, ker se to navezuje na prvotno izdani drugačen akt, da Slovenija ne bo obravnavala prošnje, ker je za njeno obravnavo pristojna druga država članica. Tudi odločitev, da se rok iz določila člena 29(2) Dublinske uredbe podaljša, se navezuje na prvotni upravni akt, kjer je določen drugačen rok za predajo, kot ga zdaj uveljavlja tožena stranka.

35To pomeni, da prosilec lahko uveljavlja izdajo odločbe o razveljavitvi sklepa o predaji po Dublinski uredbi zaradi poteka roka iz člena 29(2) Dublinske uredbe na podlagi drugega odstavka 51. člena ZMZ-1 v zvezi s tretjo alinejo prvega odstavka 33. člena ZMZ-1, ravno tako pa lahko uveljavlja izdajo upravnega akta, če tožena stranka šteje, da je rok iz določila člena 29(2) Dublinske uredbe podaljšan.

36Temu je treba še vedno z vidika načela enakovrednosti iz 47. člena Listine dodati tudi, da v slovenskem pravnem redu na prvi stopnji upravnega odločanja ne razsoja Upravno sodišče (četrti odstavek 153. člena, tretji odstavek 121. člena, prvi odstavek 157. člena Ustave), ko se odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov v upravnih zadevah (prvi odstavek 1. člena ZUP), ampak na prvi stopnji odloča pristojen (državni) organ, Upravno sodišče pa izvaja sodno kontrolo nad zakonitostjo odločanja upravnega organa v skladu s 23. členom Ustave, 47. členom Listine in prvim odstavkom 157. člena Ustave. Če oziroma ker tožena stranka vztraja na stališču, da rok iz določila člena 29(2) Dublinske uredbe še ni potekel oziroma da je rok 6 mesecev podaljšan na 18 mesecev, je s tem odločala o pravici oziroma obveznosti prosilca in je dolžna o tem izdati ustrezen upravni akt tudi v razmerju do prvotno izdanega, ki je postal pravnomočen, pred tem pa je dolžna zaslišati tožnika in mu dati možnost izjave oziroma obrambe. Če je rok iz člena 29(2) Dublinske uredbe potekel, mora izdati upravni akt na podlagi drugega odstavka 51. člena ZMZ-1, če pa je prvotni rok 6 mesecev podaljšan na 18 mesecev, mora o tem izdati upravni akt po določilih ZUP. To zahteva načelo enakovrednosti iz 47. člena Listine.

37V nadaljevanju mora sodišče presoditi še, ali so izpolnjene procesne predpostavke za tožbo zaradi molka organa.

38Tožena stranka ni izdala "odločbe" v smislu ZUP in tretjega odstavka 28. člena ZUS-1, čeprav je od poteka 6 mesečnega roka, to je od 13. 6. 2024 štela, da je rok za predajo podaljšan na 18 mesecev, ampak je v zvezi s tem odposlala zgolj dopis z dne 8. 7. 2024 oziroma odgovor tožeči stranki na njeno vlogo z dne 27. 6. 2024. Tožnik je z dopisom toženi stranki z dne 27. 6. 2024 uveljavljal, da je potekel rok za predajo, da je nastopil prevzem odgovornosti za obravnavo prošnje s strani Slovenije in da naj jo tožena stranka obravnava. Tudi v smiselni povezavi z določilom drugega odstavka 51. člena ZMZ-1 je potrebno upoštevati, da je tožeča stranka dne 27. 6. 2024 nedvomno pozvala toženo stranko, da izda odločbo in tožena stranka je v nadaljnjih 7 dneh in do odločitve v tem upravnem sporu ni izdala. Zato so procesne predpostavke za tožbo zaradi molka organa izpolnjene. Po določbi prvega odstavka 69. člena ZUS-1 če je tožba vložena zaradi molka, sodišče pa spozna, da je upravičena, ji s sodbo ugodi in pod pogoji iz prvega oziroma petega odstavka 65. člena tega zakona samo odloči o stvari ali pa naloži pristojnemu organu, kakšen upravni akt naj izda, oziroma če odločba ni bila vročena, naloži vročitev odločbe. Iz zgoraj navedenih razlogov v zvezi z načelom delitve oblasti in zaradi pravne narave oziroma ustavnega koncepta upravnega spora v konkretni zadevi niso izpolnjene izjemne okoliščine (prvi odstavek 65. člena ZUS-1), da bi sodišče odločalo v sporu polne jurisdikcije, preden o zadevi odloči pristojni upravni organ. Zato je v izreku naložilo toženi stranki, da izda ustrezen upravni akt.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

39Sodišče je z vpogledom v evidence o seznamu svetovalcev za begunce ugotovilo, da tožnikov odvetnik ni svetovalec za begunce. Zato je sodišče v drugi točki izreka odločilo o stroškovnem zahtevku tožeče stranke.

40Določilo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Ur. l. RS št. 24/2007, 107/2013), se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 prisojeni znesek plača toženec. Tožena stranka je dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki, povečan za 22% DDV, kar skupaj znese 347,70 EUR. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožeči stranki v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

Obrazložitev pravnega pouka, po katerem tožena stranka nima pritožbe zoper sodbo in sklep v tem primeru:

41Upravno sodišče je v nekaterih sodbah, izdanih od aprila 2023 naprej,³⁰ izpeljalo interpretacijo, da je z objavo sodbe Sodišča EU v zadevi E.N., S.S., J.Y.³¹ z dne 30. 3. 2023 v Sloveniji nastala posebna pravna situacija glede (ne)možnosti vložitve pravnega sredstva tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo Upravnega sodišča, s katero je upravni akt tožene stranke odpravljen in je zadeva vrnjena v ponovno odločanje toženi stranki. Kadar je namreč tožbi zaradi molka ugodeno, se namreč po določilu drugega in tretjega odstavka 28. člena ZUS-1 šteje, kot da je bila vloga oziroma prošnja stranke zavrnjena.

42V nadaljevanju bo Upravno sodišče ponovilo dosedanjo interpretacijo (ne)možnosti za pritožbo tožene stranke, kadar Upravno sodišče tožbi ugodi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje, upoštevajoč pri tem interpretacijo tega istega pravnega vprašanja s strani Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 175/2023 z dne 5. 7. 2023, I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023, I Up 73/2024 z dne 13. 5. 2024 in I Up 129/2024 z dne 9. 7. 2024, kjer Vrhovno sodišče izpeljuje drugačno interpretacijo prava EU kot Upravno sodišče.

43V zadevi E.N., S.S., J.Y., ki se nanaša na vložitev pravnih sredstev v zvezi z Dublinsko uredbo 604/2013, je Sodišče EU prvič (jasno) izpeljalo, da namen določbe člena 27(3) Dublinske uredbe "ni urejati začasne ukrepe, ki bi se lahko morebiti sprejeli v okviru drugostopenjskega pravnega sredstva, ki so ga vložili pristojni organi."³² Po stališču Sodišča EU iz člena 27(4) Dublinske uredbe izhaja, da "lahko za pretrganje ali zadržanje roka za predajo v nekaterih primerih pobudo podajo pristojni organi," in ta določba, kot je opozorjeno v točki 22 te sodbe, pomeni "dopolnitev člena 27(3) te uredbe, katerega namen je odložiti izvršitev odločitve o predaji."³³ Sodišče EU nato nadaljuje, če je odločba o predaji na prvi stopnji sojenja razglašena za nično, potem v okviru drugostopenjskega sredstva, ki so ga vložili pristojni upravni organi, odločitev o predaji, "ne obstaja več.³⁴ Ker Dublinska uredba ne vsebuje nobenega pravila v zvezi z možnostjo vložitve pritožbe zoper prvostopenjsko sodno odločbo, s katero je odločeno o pravnem sredstvu zoper odločbo o predaji, ali ki bi izrecno urejalo sistem morebitne pritožbe, je treba ugotoviti, da je varstvo, zagotovljeno s členom 27(1) navedene uredbe v povezavi s členom 18 in členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, omejeno na obstoj sodnega pravnega sredstva in ne zahteva določitve več sodnih instanc".³⁵

44Iz tega dela obrazložitve oziroma na podlagi razlage Sodišča EU do tega mesta, ob upoštevanju precej starejše zadeve Diouf,³⁶ ki pa se nanaša na razlago prvotno veljavne Procesne direktive, bi bilo sicer možno izpeljati ugotovitev, da pristojni organi držav članic EU za odločanje o mednarodni zaščiti nimajo pravice do pritožbe zoper sodne odločbe sodišč prve stopnje. Razumljivo je, da določilo člena prvega odstavka 27. člena Dublinske uredbe izrecno daje pravico do pravnega sredstva prosilcu oziroma drugemu tujcu, kar je sicer skladno tudi z besedilom in konceptom varstva človekove pravice iz 47. člena Listine, ki pripada posamezniku (in zasebnim pravnim osebam) in ne državnemu organu. Vendar pa Sodišče EU ni ustavilo interpretacije na omenjeni točki, ampak je dodalo naslednje:

45"Glede na prej navedeno in ker na tem področju ni predpisov Unije, je treba torej na podlagi načela procesne avtonomije v notranjem pravnem redu vsake države članice sprejeti odločitev o tem, da se morebiti določi drugostopenjska sodna instanca zoper sodbo, s katero je odločeno o pravnem sredstvu, ki se nanaša na odločbo o predaji, in po potrebi določiti postopkovna pravila za to drugostopenjsko sodno instanco, vključno z morebitno izdajo začasnih ukrepov, vendar pod pogojem, da ta pravila v položajih, ki so zajeta s pravom Unije, niso manj ugodna od pravil v podobnih položajih, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), in da ta pravila v praksi ne onemogočajo ali čezmerno ne otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih priznava pravo Unije (načelo učinkovitosti) (glej v tem smislu sodbi z dne 26. septembra 2018, Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie (Odložilni učinek pritožbe), C‑180/17, EU:C:2018:775, točki 34 in 35, in z dne 15. aprila 2021, État belge (Elementi, nastali po odločbi o predaji), C‑194/19, EU:C:2021:270, točka 42)."³⁷ Načelo učinkovitosti se torej nanaša na vprašanje, ali sporna pravila "onemogočajo ali čezmerno otežujejo uveljavljanje pravic, ki jih priznava pravo Unije", kar v predmetni zadevi pomeni uveljavljanje pravic za tožnika in ne za toženo stranko. Pogoja (oziroma načeli) enakovrednosti in učinkovitosti sta postavljena kumulativno. Mutatis mutandis to isto velja tudi za možnost pritožbe tožene stranke zoper sodbo, s katero je odpravljena odločba o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito.

46Upravno sodišče se zato vsekakor strinja z ugotovitvijo Vrhovnega sodišča v sodbah z dne 5. 7. 2023 in 6. 9. 2023, da je "morebitna določitev drugostopne sodne instance v procesni avtonomiji notranjega pravnega reda vsake države članice."³⁸ Vendar je Vrhovno sodišče v omenjeni sodni odločbi tudi pritrdilo Upravnemu sodišču, da mora biti procesna avtonomija države članica v skladu z dvema načeloma iz prava EU in sicer z načelom enakovrednosti in načelom učinkovitosti.³⁹ Torej ne gre za nevezano procesno avtonomijo.

47V zadevi E.N., S.S., J.Y. je Sodišče EU v zvezi z načelom enakovrednosti ugotovilo, da se predmetna nacionalna ureditev glede dvostopenjskega sodnega postopka v nizozemskem pravnem redu uporablja "za vse postopke s pravnimi sredstvi v upravnem pravu" in da zato lahko taka nacionalna ureditev določa, da sodišče, ki odloča o drugostopenjskem pravnem sredstvu, na predlog pristojnih organov izda začasne ukrepe.⁴⁰

48V Sloveniji pa je po mnenju Upravnega sodišča pravna situacija glede upoštevanja pogoja oziroma načela enakovrednosti drugačna, kot je to presodilo Sodišče EU za primer ureditve pravnega sredstva na Nizozemskem, in zato uporaba načela enakovrednosti pripelje do sklepa, da tožena stranka v primeru, kot je obravnavani, ne bi smela imeti možnosti vložiti pravnega sredstva zoper odločitev sodišča in s tem odložiti pravnomočnost sodne odločbe, ki gre v prid prosilcu. Glede ureditve na Nizozemskem namreč Sodišče EU ni presojalo, ali je dostop do pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo v azilni zadevi urejen na enak način za toženo s stranko in za prosilca, na kar se je oprlo Vrhovno sodišče v omenjenih dveh zadevah. Sodišče EU je namreč ugotavljalo, ali je dostop do drugostopenjskega sodišča v azilnih zadevah urejen na enak način kot dostop do drugostopenjskega sodišča v azilu primerljivih zadevah, kjer ne gre za izvajanje prava EU. Slednje je bistveno in to je treba primerjati. To pomeni, da za uporabo načela enakovrednosti v tem primeru ni bistveno, da po ZTuj-2 tožena stranka nima pritožbe zoper ugodilno sodbo in da enako tudi tožnik po ZTuj-2 nima pritožbe zoper zavrnilno sodbo.⁴¹

49Kot že rečeno, na podlagi načela enakovrednosti v zvezi s procesno avtonomijo držav članic, ki je v pravu EU uveljavljeno že precej dolgo časa pred zadevo E.N., S.S., J.Y., država članica lahko določi postopkovna pravila v zvezi s pravnimi sredstvi pred sodišči, s katerimi se zagotavlja "varstvo pravic upravičencev, vendar pod pogojem, da ta pravila niso manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne položaje, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti)." Sodišče EU dodaja, da je treba ob upoštevanju preverjanj, ki jih mora opraviti nacionalno sodišče, ugotoviti, da /.../ "ni razvidno, da bi za podobne položaje veljala nacionalna postopkovna pravila, ki so ugodnejša od tistih, ki so bila določena za izvajanje direktive EU."⁴²

50Na tej točki, torej ob razlagi in uporabi načela enakovrednosti po pravu EU v konkretnem primeru možnosti pritožbe tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo, je prišlo do razlik med interpretacijo prava EU s strani Upravnega sodišča (v nekaterih zadevah) in Vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče namreč izhaja iz predpostavke, da možnost pritožbe Ministrstva za notranje zadeve in tožnika na prvostopno sodno odločbo Upravnega sodišča vedno in v vsakem primeru pomeni bolj "ugodno ureditev" in pri tem po mnenju Vrhovnega sodišča ni važno, če takšna "bolj ugodna" ureditev možnosti za pristojno ministrstvo glede na primerljive druge spore, kjer ne gre za uporabo prava EU, pomeni manj ugodno ureditev za prosilca; poleg tega Vrhovno sodišče stoji na stališču, da "takoj, ko je nacionalno pravno pravilo ugodnejše od pravnega pravila EU, je sklicevanje sodišča prve stopnje na Listino EU in na sodno prakso Sodišča EU sistemsko zgrešeno."⁴³

51Upravno sodišče ne pozna pravne podlage za stališče, po katerem takoj, ko je nacionalno pravno pravilo ugodnejše od pravnega pravila EU, je sklicevanje nacionalnega sodišča na Listino EU in na sodno prakso Sodišča EU "sistemsko zgrešeno". Enako velja tudi za stališče Vrhovnega sodišča oziroma predpostavko, da možnost pritožbe Ministrstva za notranje zadeve in tožnika na prvostopno sodno odločbo Upravnega sodišča vedno in v vsakem primeru pomeni bolj "ugodno ureditev"⁴⁴ in pri tem po mnenju Vrhovnega sodišča ni važno, če takšna bolj ugodna ureditev možnosti za pristojno ministrstvo glede na primerljive druge spore, kjer ne gre za uporabo prava EU, pomeni manj ugodno ureditev za prosilca. Podlage za to v načelih uporabe in metodah razlage prava EU, kot jih je razvilo Sodišče EU v svoji praksi, Upravno sodišče ne pozna in tudi Vrhovno sodišče je ni navedlo.

52Upravno sodišče zato v takih primerih uporablja načelo primarnosti prava EU in enotne razlage prava EU, kot to izhaja iz dolgoletne prakse Sodišča EU.⁴⁵ Zaradi tega Upravno sodišče ni smelo oziroma ni moglo upoštevati navedenega stališča Vrhovnega sodišča v omenjenih dveh zadevah.

53Drugače od navedenega stališča Vrhovnega sodišča iz sodne prakse Sodišča EU namreč izhaja, da je treba primerljivost in enakovrednost ureditve oziroma pravnih pravil v nacionalnem pravu glede možnosti pritožbe zoper prvostopno sodbo presojati glede na položaj upravičenca/ke do pravice, ki mu/ji pripada po pravu EU, ne pa zgolj abstraktno za pristojni organ in upravičenca skupaj. Bistvena so torej pravila o pravnih sredstvih z vidika upravičenca do človekove pravice in sicer brez razlikovanja za pravna sredstva, ki temeljijo na kršitvi prava EU, in tista, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava.⁴⁶ Kršitve prava pa uveljavljajo posamezniki in zasebne pravne osebe kot tožniki, ne pa pristojni državi organi, ki so sporne odločitve sprejeli. Človekove pravice in med njimi tudi pravica do pravnega sredstva po azilnem pravu EU namreč pripada(jo) prosilcem, ki so tožniki v upravnih sporih, kjer se izvaja pravo EU, ne pa pristojnim organom, ki odločajo o teh pravicah.⁴⁷

54Upravno sodišče ni moglo slediti interpretaciji Vrhovnega sodišča tudi zato, ker Vrhovno sodišče odstavka 32., kjer Sodišče EU v zadevi E.N., S.S., J.Y. pojasni, kaj je treba pravzaprav primerjati, ni uporabilo, kakor tudi ne kakšnega drugega primerljivega vira iz sodne prakse Sodišča EU, ki bi morda drugače razjasnjeval, kaj je treba primerjati z vidika načela enakovrednosti.

55Izmed do sedaj navedenih pravnih virov v zvezi z načelom enakovrednosti je morda najbolj jasno, natančno in razdelano stališče Sodišča EU v zadevi JP. Enakovrednost pravnih sredstev v azilnih zadevah in v domačih zadevah, kjer ne gre za uporabo prava EU, je treba presojati po predmetu, podlagi in bistvenih elementih ureditve pravnih sredstev.⁴⁸ V zvezi s primerljivo obravnavo pravnih sredstev Sodišče EU opozarja, da "mora nacionalno sodišče vsak primer, v katerem se zastavi vprašanje, ali je neka nacionalna procesna določba v zvezi s pravnimi sredstvi, ki temeljijo na pravu Unije, manj ugodna od določb v zvezi s primerljivimi pravnimi sredstvi po nacionalnem pravu, preizkusiti ob upoštevanju položaja zadevnih pravil v celotnem postopku, poteka tega postopka in posebnosti teh pravil pred različnimi nacionalnimi sodišči."⁴⁹ Zato Upravno sodišče tudi ni moglo upoštevati interpretacije iz omenjene sodbe Vrhovnega sodišča, po kateri "presoje, katero sredstvo je ugodnejše v smislu načela enakovrednosti, ni mogoče opraviti na ravni konkretnega primera, temveč je treba ureditvi primerjati na splošni in abstraktni ravni."⁵⁰ To je ravno nasprotno interpretaciji Sodišča EU, ko le-to v zadevi JP utemeljuje, da je treba narediti konkretno primerjavo v vsakem primeru.⁵¹

56Vrhovno sodišče v navedeni zadevi ni naredilo primerjave pravnega sredstva upravičenca po členu 27(1) Dublinske uredbe in 47(1) Listine v azilni zadevi in pravnega sredstva tožnika v drugem primerljivem upravnem sporu, ko ne gre za izvajanje prava EU, ampak je štelo za ključno, da tudi tožnik po ZTuj-1 nima možnosti pritožbe, in da imata tako tožena stranka kot tožnik možnost pritožbe v procesnem položaju po prvem odstavku 73. člena ZUS-1 in da pravica do pritožbe po ZMZ-1 pripada obema.⁵² To pa ni vsebina načela enakovrednosti, kot jo razlaga Sodišče EU, kajti načelo enakovrednosti v pravu EU ni reducirano na vprašanje, ali imata obe stranki enakopraven položaj v postopku.

57Nadalje ne gre zgolj za to, da bi Upravno sodišče v nekaterih tovrstnih zadevah (tudi v zvezi s pritožbo po Dublinski uredbi 604/2013) ugotovilo, da prvi odstavek 27. člena Dublinske uredbe izrecno daje pravico do pravnega sredstva samo prosilcu, čemur Vrhovno sodišče dodaja, da je Upravno sodišče spregledalo, da svoje lastne odločitve državni organ logično ne more izpodbijati.⁵³ Bistveno je, da tudi člen 47(1) in (2) Listine, ki ima neposredni učinek, daje pravico do pravnega sredstva vsakomur, komur so kršene pravice, zagotovljeno s pravom EU; to pa pristojni organ za odločanje o prošnjah za mednarodno zaščito v zgoraj opisanih pravnih okoliščinah v Sloveniji in v konkretnem primeru ne more biti. Zato sta določbi 4. odstavka 70. člena ZMZ-1, ki pravi, da je zoper sodbe Upravnega sodišča, dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče, in določili člena 47(1) in (2) Listine bistveno različni in je treba določbo iz četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 razlagati v skladu z načelom enakovrednosti iz določbe člena 47(1) in (2) Listine.

58Problem z vidika načela enakovrednosti je torej v tem, da je zakonodajalec Republike Slovenije v četrtem odstavku 70. člena ZMZ-1 samo za zadeve mednarodne zaščite (in za nobeno drugo primerljivo zadevo) predpisal naslednje: "Zoper sodbe, ki jih izda upravno sodišče, je dovoljena pritožba na vrhovno sodišče."

59Ta možnost dostopa upravnega organa oziroma tožene stranke do sodišča druge stopnje pa ni predpisana za druga (primerljiva) pravna področja, kjer se sicer uporablja samo nacionalno pravo o upravnem sporu. Na splošno je za druga področja upravnega prava urejeno tako, da v situaciji, ko sodišče prve stopnje upravni akt odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek, tožena stranka nima pravice do pritožbe. Pritožba je dovoljena samo v primeru, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona (prvi odstavek 73. člena ZUS-1).

60Enako velja tudi za tožbo zaradi molka organa: če sodišče taki tožbi ugodi, pa ne gre za izvajanje prava EU, tožena stranka nima pravice do pritožbe.

61Prosilci za mednarodno zaščito so torej zaradi četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 v slabšem oziroma neenakovrednem položaju glede njihove pravice do pravnega sredstva v situaciji, ko s tožbo v azilnem postopku - zaradi molka organa - uspejo pred sodiščem prve stopnje, tako da sodišče tožbi ugodi in vrne zadevo ministrstvu v odločanje, kakor tožniki v drugih primerljivih upravnih sporih zaradi molka organa, kjer ne gre za izvajanje prava EU in to velja tudi za tožnika v tem konkretnem primeru. Zato procesna avtonomija, ki jo izvršuje Slovenija, z upoštevanjem načela enakovrednosti, Upravno sodišče vodi k sklepu, da četrti odstavek 70. člena ZUS-1, kolikor se nanaša na pravico do pritožbe tožene stranke, ni v skladu z načelom enakovrednosti iz 47. člena Listine.

62Kot je sodišče citiralo interpretacijo Sodišča EU že v razdelku te sodbe o tožbi zaradi molka organa, glede uporabe načela enakovrednosti ni dovolj kakršna koli oziroma zgolj splošna primerjava z drugimi upravnimi spori, ampak sodišče EU v zadevi JP pravi, da je "treba na eni strani identificirati primerljive postopke ali pravna sredstva in na drugi strani ugotoviti, ali se pravna sredstva, ki temeljijo na nacionalnem pravu, obravnavajo ugodneje od pravnih sredstev, ki se nanašajo na varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije /.../. V zvezi s primerljivostjo pravnih sredstev mora nacionalno sodišče, ki neposredno pozna postopkovna pravila, ki se uporabijo, preveriti, ali sta si zadevni pravni sredstvi podobni po predmetu, podlagi in bistvenih elementih /.../. V zvezi s primerljivo obravnavo pravnih sredstev je treba opozoriti, da mora nacionalno sodišče vsak primer, v katerem se zastavi vprašanje, ali je neka nacionalna procesna določba v zvezi s pravnimi sredstvi, ki temeljijo na pravu Unije, manj ugodna od določb v zvezi s primerljivimi pravnimi sredstvi po nacionalnem pravu, preizkusiti ob upoštevanju položaja zadevnih pravil v celotnem postopku, poteka tega postopka in posebnosti teh pravil pred različnimi nacionalnimi sodišči."⁵⁴

63Tudi upoštevajoč kasnejšo sodbo Sodišča EU v zadevi X, Upravno sodišče ne more priti do razlage, da bi se pridružilo stališču Vrhovnega sodišča. Iz sodbe v zadevi X v zvezi s procesno avtonomijo glede urejanja pritožbenega sodnega postopka namreč izhaja, da bi se morala postopkovna pravila za pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo "vedno" uporabljati za nadzor na drugi stopnji, ki ga sodišče opravlja, kadar položaj spada na področje uporabe prava EU in kadar spada na področje uporabe nacionalnega prava.⁵⁵

64V slovenskem pravnem redu, ko gre za tožbo zaradi molka organa v zadevah mednarodne zaščite, je ta primerjava bolj enostavna, kot v zadevah, ko gre za mednarodno zaščito in ne gre za tožbo zaradi molka organa. Povsem jasno je, da nobeni drugi vrsti zadeve, ko gre za tožbo zaradi molka organa, ni določbe, ki bi bila primerljiva z določbo 4. odstavka 70. člena ZMZ-1. Zaradi načela enakovrednosti v zvezi z načelom procesne avtonomije držav članic EU je Upravno sodišče prišlo do zaključka, da v povezavi z določbo 27. člena Dublinske uredbe, določbe določila četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 zaradi načela enakovrednosti, kot sestavnega dela 47. člena Listine, ki ima neposredni učinek, ni mogoče razlagati tako, da se to določilo nanaša na toženo stranko.

65Do te razlage in pravne posledice je Upravno sodišče prišlo z uporabo načel uporabe prava EU, po katerih, če zakonskim določbam ni mogoče dati pravu EU skladne razlage, Upravno sodišče ne sme prekiniti postopka in vložiti zahteve za presojo zakona z vidika določila člena 3.a Ustave, ker to ne bi bila učinkovita in lojalna uporaba prava EU,⁵⁶ ampak mora bodisi razlagati nacionalno pravo v skladu s pravom Unije in z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU in paziti, da se ne opre na tako razlago besedila sekundarne zakonodaje, ki bi bila v nasprotju s temeljnimi pravicami, ki jih varuje pravni red Unije, ali z drugimi splošnimi načeli prava Unije,⁵⁷ ali pa mora Upravno sodišče ravnati, kot je odločilo Sodišče EU na primer v azilni zadevi Torubarov. Po stališču Sodišča EU v zadevi Torubarov je vsaka določba nacionalnega pravnega reda ali vsaka zakonodajna, upravna ali sodna praksa, katere učinek bi bil zmanjšanje učinkovitosti prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morda ovirajo polni učinek predpisov Unije, ki imajo neposredni učinek nezdružljiva z zahtevami same narave prava Unije. To na primer pomeni, da mora upravni organ ali nacionalno sodišče v skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) Pogodbe EU po potrebi ravnati tako, da sporne nacionalne ureditve ali sodne prakse ne uporabi.⁵⁸ V konkretni zadevi je sodišče za potrebe potrebe pravnega pouka v zvezi s sodbo moralo uporabiti to drugo varianto v tem smislu, da se po stališču Upravnega sodišča določba četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 ne uporablja za toženo stranko.

66Zato Upravno sodišče tudi ni moglo upoštevati stališča Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 73/2024 z dne 13. 5. 2024 v odstavkih 9 in 10, saj Upravno sodišče ne uspe podlage za vsebino argumentov v teh dveh odstavkih obrazložitve odločbe Vrhovnega sodišča najti v razlagi načela enakovrednosti, ki jo je podalo Sodišče EU v zgoraj citiranih sodbah.⁵⁹ Kljub temu, da imajo države članice EU glede ureditve pravnega sredstva zoper prvostopenjsko sodbo procesno avtonomijo, to namreč ne pomeni, da pri obravnavi procesne avtonomije v zvezi s pravnimi sredstvi zoper prvostopenjsko sodbo niso vezane na razlago načela enakovrednosti iz 47. člena Listine, kot jo je podalo Sodišče EU. Pri upoštevanju te razlage pa je prvostopenjsko sodišče varovano tudi z načelom sodniške neodvisnosti, saj mora po potrebi odstopiti od presoje hierarhično višjega nacionalnega sodišča, če glede na razlago, ki jo je podalo Sodišče EU, meni, da ta presoja ni skladna s pravom EU.⁶⁰ Zaradi (avtonomne) razlage, ki jo je podalo Upravno sodišče v tej zadevi, upoštevajoč določbo drugega pod-odstavka člena 267 PDEU, za izrek sodbe v tej zadevi Upravno sodišče ne potrebuje odgovora na predhodno vprašanje s strani Sodišča EU.

-------------------------------

¹ B F K, C-323/21, C-324/21 in C-325/21, 12. 1. 2023, odst. 54, 71; S.S., N.Z., S.S., C-338/21, 30. 3. 2023, odst. 66.
² Jawo, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 52.
³ B F K, C-323/21, C-324/21 in C-325/21, 12. 1. 2023, odst. 55.
⁴ Ibid. odst. 75.
⁵ Ibid. odst. 93.
⁶ Ibid. odst. 54, 72; S.S., N.Z., S.S., C-338/21, 30. 3. 2023, odst. 67, 70; Jawo, C-163717, 19. 3. 2019, odst. 52.
⁷ B F K, C-323/21, C-324/21 in C-325/21, 12. 1. 2023, odst. 75.
⁸ Ibid. odst. 79.
⁹ État belge, C-194/19, 15. 4. 2021, odst. 42; S.S., N.Z., S.S., C-338/21, 30. 3. 2023, odst. 40.
¹⁰ État belge, C-194/19, 15. 4. 2021, odst. 43-49; glej tudi odst. 37-38 in B F K, C-323/21, C-324/21 in C-325/21, 12. 1. 2023, odst. 94-95; Jawo, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 68.
¹¹ C-201/16, 25. 10. 2017, odst. 43-45; glej tudi: Hasan, C-360/16, 25. 1. 2018, odst. 32.
¹² Jawo, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 62-64.
¹³ Ibid. odst. 65.
¹⁴ Ibdi. odst. 71-75.
¹⁵ Glej: Jawo, C-163/17, odst. 62.
¹⁶ Ta pravica se sicer navezuje na situacije, ko postopke vodijo institucije in organi EU, vendar pa jo Sodišče EU kot splošno pravno načelo uporablja tudi v azilnih zadevah (glej na primer: M, C-277/11, 22. 11. 2012, odst. 81-88).
¹⁷ Ibid. odst. 87.
¹⁸ Ibid. odst. 88; glej tudi: Boudjlida, C-249/13, odst. 39.
¹⁹ Mahdi, C-146/14 PPU, 5. 6. 2014, odst. 44.
²⁰ Ibid. odst. 45.
²¹ Ibid. odst. 46.
²² Mahdi, C-146/14 PPU, 5. 6. 2014, odst. 43-48.
²³ Glej: LH, C-564/18, 19. 3. 2020, odst. 63.
²⁴ O vseh elementih te pravice glej sodbo Sodišča EU v zadevi Boudjlida, C-249/13, odst. 30-56.
²⁵ Ibid. odst. 37-38.
²⁶ Ibid. odst. 44.
²⁷ Ibid. odst. 55-56.
²⁸ Po tej določbi ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi, če stranki v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.
²⁹ JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 37-39.
³⁰ Glej sodbe v zadevah: I U 443/2023, 26. 4. 2023, odst. 83-95; I U 688/2023, odst. 53-64; I U 836/2023 z dne 20. 6. 2023, odst. 84-95; I U 828/2023 z dne 10. 8. 2023, odst. 13-34.
³¹ C-556/21.
³² C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 27.
³³ Ibid. odst. 28.
³⁴ Ibid. odst. 29.
³⁵ Ibid. odst. 30.
³⁶ Po sodbi Sodišča EU v zadevi Diouf načelo učinkovitega sodnega varstva zagotavlja "posamezniku" pravico do dostopa do sodišča, in ne do večstopenjskega sodnega varstva (C-69/10, 28. 7. 2011, odst. 69).
³⁷ E.N., S.S., J.Y., C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 31.
³⁸ Sodni odločbi Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 9, 11 in I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023, odst. 9, 11.
³⁹ I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 11; I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 11.
⁴⁰ C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 32.
⁴¹ Na to se sklicuje Vrhovno sodišče v sodbi v zadevi I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 13.
⁴² LH, C-564/18, 19. 3. 2020, odst. 63-64; PG, C-406/18, 19. 3. 2020, odst. 26-27; JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 36.
⁴³ Sodni odločbi Vrhovega sodišča I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 12 in I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 12.
⁴⁴ I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 12.
⁴⁵ Glej na primer sodbe Sodišča EU o teh načelih iz različnih pravnih področij: Internationale Handelsgesellschaft, 11/70, 17.12.1979, odst. 3; Winner Wetten, C-409/06, 8. 9. 2010, odst. 54-56, 60; Križan in ostali, C-416/10, 15. 1. 2013, odst. 69-70; Melloni, C-399/11, odst. 35-64; Minister for Justice and Equality, C-378/17, 4. 12. 2018, odst. 36, 49; AB in ostali, C-824/18, 2. 3. 2021, odst. 144-145, 148; več o tem glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1754/2022, 27.3.2023, odst. 55-58.
⁴⁶ O tem glej stališča Sodišča EU iz različnih pravnih področij, kot na primer: El Hassani, C-403/16, 13. 12. 2017, odst. 28-29; Alassini, C-317/08 do C-320/08, 18. 3. 2010, odst. odst. 49-51; Aquino, C-3/16, odst. 50; UI, C-300/21, 5. 5. 2023, odst. 53-57; Uniqa Versicherungen AG, C-18/21, odst. 36-38; Manfredi in drugi, C-295/04 do C-298/04, odst. 92-98; LH, C-564/18, 19. 3. 2020, odst. 63-64; PG, C-406/18, 19. 3. 2020, odst. 26-27; JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 36-37.
⁴⁷ Glej člen 47(1) Listine.
⁴⁸ JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 38.
⁴⁹ Ibid. odst. 39.
⁵⁰ I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 13, I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 14.
⁵¹ Glej: JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 40-47.
⁵² I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 13-14; I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 14. Glej tudi sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 73/2024 z dne 13. 5. 2024 (odst. 9), kjer Vrhovno sodišče doda argument, da upoštevanje načel enakovrednosti in učinkovitosti "ni v funkciji utrjevanja položaja posamezne stranke, ki je v postopku uspela".
⁵³ Sodba Vrhovnega sodišča I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 15; I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 14. S pravno interpretacijo, da mora biti pritožba na podlagi člena 27(1) Dublinske uredbe dana na voljo naslovniku odločbe o predaji, pri čemer pristojni organi nimajo nobenega interesa za izpodbijanje svojih odločitev, se je ukvarjalo tudi Sodišče EU (in ne samo Upravno sodišče). Kajti Dublinska uredba zakonodajalcu daje možnost, da uredi možnost, da pristojni organ po uradni dolžnosti odloči, da se odloži izvršitev odločitve tega istega organa o predaji, če bi moralo biti zadevni osebi dovoljeno, da ostane na ozemlju države članice do sprejetja dokončne odločitve o pravnem sredstvu, vloženem zoper to odločitev (E.N., S.S., J.Y, C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 22, 26).
⁵⁴ JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 37-39.
⁵⁵ X, C-756/21, 29. 6. 2023, odst. 67-68.
⁵⁶ Simmenthal, 106/77, 9. 3. 1978, odst. 24; RS, C-430/21, 22. 2. 2022, odst. 51-53.
⁵⁷ N. S. in M. E. (C-411/10 in C-493/10), tč. 77; glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up 2012/08-18, 5. 3. 2009, odst. 9.
⁵⁸ Torubarov, C-556/17, 29. 7. 2019, odst. 73-74. To velja tudi za upravni organ (FMS, C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, odst. 183; Minister For Justice and Equality, C-378/17, 4. 12. 2018, odst. 38; glej tudi: Randstad Italia SpA, C-497/20, odst. 54, 79.
⁵⁹ V teh dveh odstavkih Vrhovno sodišče med drugim pravi, da upoštevanje načel enakovrednosti in učinkovitosti ni v funkciji utrjevanja položaja posamezne stranke, ki je v postopku uspela in da je Upravno sodišče zaradi načela pravne države in enakega varstva pravic (22. člen in 2. člen ustave) vezana na stališče Vrhovnega sodišča glede dovoljenosti pritožbe države zoper sodno odločbo Upravnega sodišča, s katero je bilo tožbi tožnika ugodeno in zadeva vrnjena v ponovni postopek.
⁶⁰ RS, C-430/21, 22. 2. 2022, odst. 75.
⁶¹ Za drugačno pravno stališče glede tega glej sodbi Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 175/2023 z dne 5. 7. 2023, odst. 9-15 in I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 9-15; I Up 129/2024, 9. 7. 2024, odst. 7.