VSL Sklep III Cp 2116/2024

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se prekinjeni pravdni postopek nadaljuje z dnem 19. 12. 2019 (I. točka izreka) in da Okrožno sodišče v Ljubljani ni pristojno za odločanje v tej zadevi (II. točka izreka).

2Zoper sklep se pritožujeta tožnika iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ne drži navedba sodišča prve stopnje, da tožnika svoj zahtevek opirata na določbo 350a. člena ZBan-1, ker sta od vložitve dalje trdila, da je citirano določilo protiustavno ter vse od vložitve tožbe zahtevata povrnitev vse nastale škode (ne samo razlike med škodo, ki jima je nastala z odvzemom upravičenj, ki sta jih imela kot imetnika podrejenih obveznic do banke, in med višino plačila, do katerega bi bila upravičena v primeru, da bi prišlo do stečaja banke, kar je določal 350a. čl. ZBan-1). Ker je sodišče napačno ugotovilo pravno podlago zahtevka, je zagrešilo kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ter bistveno kršilo določbo 45. čl. ZPSVIKOB, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sklepa. Tožnika v pritožbi ponavljata podane obširne tožbene trditve in navedbe, ki sta jih podala v pripravljalni vlogi z dne 7. 2. 2017. Navajata, da je bila izdana odločba toženke o izrednih ukrepih PBH-24.20-024/13-023 neustavna ter da sta tožnika zaradi učinkovanja te neustavne odločbe toženke o izrednih ukrepih izgubila svoje naložbe, podrejene obveznice BCE 10. Ureditev ZBan-1 je v neskladju s 33. in 67. čl. URS ter 1. čl. Prvega protokola k EKČP. Določila 253, 253a., 253b., 260a, 260b, 261c, 261d, 261e, 22b, 346, 347, 350, 350a ZBan-1 v zvezi s členom 233 ZBan-1 so protiustavna in nezakonita. Kot pravno podlago svojega zahtevka navajata 10. in 131. člen OZ, neupravičeno obogatitev ter 26. člen Ustave RS (URS). Izpostavljata še, da sta v vlogi z dne 7. 1. 2017 razširila tožbo še zoper ABANKO in Republiko Slovenijo ter predlagala, da ju sodišče pozove, da vstopita kot stranki v postopek na strani toženke. Če bi slednji zavrnili to možnost, podrejeno predlagata, naj se pritožba šteje za samostojno tožbo zoper ABANKO in Republiko Slovenijo ter naj se postopek združi v enotno obravnavanje. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom napačno odločilo samo glede Banke Slovenije, saj so tožniki predlagali razširitev tožbe še na poslovno banko in Republiko Slovenijo.

3Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa.

4Pritožba ni utemeljena.

5Izpodbijani sklep je bil izdan ob upoštevanju določb ZPSVIKOB¹, ki je začel veljati 19. 12. 2019, in s katerim je zakonodajalec poskušal urediti ustavno skladno odškodninsko varstvo nekdanjih imetnikov podrejenih obveznic zoper Banko Slovenije. Ustavno sodišče je najprej začasno zadržalo izvrševanje ZPSVIKOB (odločba U-I-4/20 z dne 5. 3. 2020), nato pa je zakon v celoti razveljavilo (odločba U-I-4/20 z dne 16. 2. 2023). Nov zakon, ki ureja odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije, ZPSVIKOB-1,² je bil sprejet 31. 5. 2024, veljati pa je začel 15. 6. 2024. Tožnika sta tožbo vložila 21. 1. 2015, torej že pred sprejemom razveljavljenega ZPSVIKOB in sedaj veljavnega ZPSVIKOB-1. Po vložitvi pritožbe je sodišče prve stopnje tožnika pozvalo, da se izjavita, ali glede na to, da je bil po izdaji sklepa sprejet nov zakon ZPSVIKOB-1, vztrajata pri vloženi pritožbi. Tožnika sta z dopisom z dne 13. 9. 2024 sodišču sporočila, da pri vloženi pritožbi vztrajata ter da naj pritožbeno sodišče odloči tako glede temelja odškodninske odgovornosti toženke oziroma (ne)pristojnosti. Sodišču prve stopnje sta ponovno predlagala, da k vstopu v pravdo pozove tudi poslovno banko ABANKO ter Republiko Slovenijo.

6Tožnika, kot izhaja iz tožbenih trditev, uveljavljata odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije, kar je sodišče prve stopnje v 6. tč. obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno ugotovilo, in gre torej za zahtevek v smislu 1. odst. 3. čl. ZPSVIKOB-1. Pritožbena navedba, da ima zahtevek podlago v 26. členu URS ter 10. in 131. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) in v določilih OZ glede neupravičene obogatitve, nima vpliva na presojo o pravilnosti izpodbijane odločitve, ker se zatrjevana pravna podlaga nanaša in izvira iz učinkovanja odločbe Banke Slovenije, s katero je bil izrečen izredni ukrep prenehanja kvalificiranih obveznosti banke na podlagi 253a. in 261a. čl. ZBan-1, za katero tožnika trdita, da je bila nezakonita in neustavna. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijanega sklepa zagrešilo kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj ne gre ne za pomanjkljive ne za nasprotujoče si razloge, sodišče pa na zatrjevano pravno podlago tudi ni vezano.

7ZPSVIKOB-1 v 1. alineji 1. čl. določa, da ta zakon ureja pravno podlago za povračilo škode, pristojnost sodišč in posebna pravila postopka, s katerimi se nekdanjim delničarjem oz. delničarkam ali upnikom oz. upnicam banke, katerih delnice banke ali obveznosti banke so deloma ali v celoti prenehale, ali drugim osebam, katerih pravice so prizadete zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije, s katero je bil izrečen izredni ukrep prenehanja kvalificiranih obveznosti banke na podlagi 253.a in 261.a. čl. ZBan-1, omogoča učinkovito sodno varstvo. Nekdanji imetnik lahko uveljavlja odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije le v skladu s postopkom, ki ga določa ta zakon (1. odst. 3. čl. ZPSVIKOB-1). Ta zakon se ne uporablja za tožbeni zahtevek, s katerim nekdanji imetnik uveljavlja kršitve pojasnilne dolžnosti poslovne banke, niti za druge tožbene zahtevke, s katerimi se ne uveljavlja odškodninsko varstvo po prvem odstavku tega člena (3. odst. 3. čl. ZPSVIKOB-1). Skladno z zadnjim stavkom 1. odst. 27. čl. ZPSVIKOB-1 se tožba vloži zoper Banko Slovenije. Nekdanji imetnik je upravičen do povračila škode (odškodnine), če mu je zaradi učinka izrednega ukrepa nastala škoda v višini, ki je višja od škode, ki bi mu nastala, če izredni ukrep ne bi bil izrečen (1. odst. 4. čl. ZPSVIKOB-1). Če ta zakon ne določa drugače, se za postopek, ki se vodi v skladu s tem zakonom, uporablja zakon, ki ureja pravdni postopek, in sicer pravila postopka v gospodarskih sporih (1. odst. 5. čl. ZPSVIKOB-1). Za odločanje v postopkih, ki se vodijo na podlagi tega zakona, je izključno pristojno Okrožno sodišče v Mariboru (1. odst. 6. čl. ZPSVIKOB-1). Po 1. odst. 48. čl. ZPSVIKOB-1 se sodišče, ki vodi postopke, v katerem so vložene tožbe s tožbenimi zahtevki zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije, ki se ob uveljavitvi tega zakona vodijo zoper Banko Slovenije ali Republiko Slovenijo, in ni pristojno sodišče v skladu s tem zakonom, v dveh mesecih od uveljavitve tega zakona po uradni dolžnosti s sklepom izreče za nepristojno za odločanje o teh tožbenih zahtevkih.

8ZPSVIKOB-1 torej ureja posebno pravno podlago za povračilo škode, posebno prisojnost sodišč in posebna postopkovna pravila. Okrožno sodišče v Mariboru je izključno pristojno za odločanje o teh tožbenih zahtevkih, ki se vodijo na podlagi ZPSVIKOB-1, po posebnih postopkovnih pravilih. Za morebitne druge zahtevke zoper Banko Slovenije ne velja izključna pristojnost sodišča niti se ne uporabljajo pravila postopka po ZPSVIKOB-1.

9Četudi je bil izpodbijani sklep izdan in s pritožbo izpodbijan v času veljavnosti ZPSVIKOB, je odločitev, s pravno podlago v novem zakonu, ki (enako kot ZPSVIKOB) glede odškodninskih zahtevkov zoper Banko Slovenije zaradi učinkov odločbe o izrednih ukrepih določa izključno pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru, pravilna. 1. odst. 48. čl. ZPSVIKOB-1 se, kot je zgoraj navedeno, izrecno nanaša na postopke po že vloženih tožbah; ker je (izpodbijani) sklep o nepristojnosti že bil izdan, je nesmiselno in neekonomično, da bi se razveljavil samo zato, da bi bil znova izdan identičen sklep. Tožnikoma se namreč s predmetnim sklepom v ničemer ne jemlje njunega pravnega varstva in ne zmanjšuje ne procesnih, še manj pa materialnopravnih upravičenj.

10Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom napačno odločilo le glede tožene stranke Banke Slovenije, ker so tožniki predlagali razširitev tožbe še na poslovno banko in na Republiko Slovenijo, ni utemeljen, saj o razširitvi tožbe na nova toženca (3. odst. 191. čl. ZPP) v postopku še ni bilo odločeno. Nova toženca namreč še nista bila pozvana na podajo izjave, ali podajata privolitev vstopa v pravdo. 3. odst. 191. čl. ZPP namreč določa, da se lahko do konca glavne obravnave ob pogojih iz 1. odst. 191. čl. ZPP tožba razširi na novega toženca, če v to privoli, pri čemer pa 2. odst. 191. čl. izrecno določa, da je pogoj za to, da velja stvarna in krajevna pristojnost istega sodišča za vsak zahtevek in za vsakega toženca.

11Ker v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. čl. ZPP).

12Odločitev o stroških pritožbe se pridrži za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).

¹ V 9. čl. ZPSVIKOB je bilo določeno, da je za sojenje v postopkih, ki se vodijo na podlagi tega zakona, izključno pristojno Okrožno sodišče v Mariboru.
² Zakon o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank, UL RS, št. 44/2024.