VSL Sodba I Cpg 190/2024

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih I. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.722,36 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo (I.) toženi stranki naložilo plačilo zneska 254.081,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 230.530,00 EUR od 15. 11. 2013 in od 23.551,00 EUR od 31. 12. 2013, (II.) zavrnilo zahtevek za plačilo zneska 124.548,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2013 in zakonske zamudne obresti od 23.551,00 EUR od 31. 12. 2023, (III.) toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke ter (IV.) ustavilo postopek s pritožbo tožene stranke z dne 27. 7. 2022.

2Zoper I. in III. točko izreka se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je navedbam v pritožbo nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijane sodbe ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb postopka

5Tožena stranka (tuja pravna oseba) navaja, da ji v postopku ni bilo omogočeno uporabljati svoj jezik (9. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), s tem, ko ji tožba ni bila vročena v njenem jeziku. Pritožbeni očitek ne drži. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je v tej zadevi res prišlo do nepravilne vročitve tožbe toženi stranki v odgovor, posledica česar je bila izdaja zamudne sodbe. Tožena stranka je zoper zamudno sodbo vložila pravno sredstvo ("Predlog za vrnitev v prejšnje stanje in pritožba"), ki ga je sodišče prve stopnje glede na vsebino štelo kot predlog za obnovo postopka. Predlogu je bilo ugodeno, v ponovljenem postopku pa je bila tožba toženi stranki vročena ponovno in sicer po pooblaščenki v Sloveniji. Tožena stranka je pravočasno vložila odgovor na tožbo. Ker je imela tožena stranka v ponovljenem postopku slovensko pooblaščenko, sodišče tožbe (in nadaljnjih vlog) ni več vročalo v prevodu. Prvotna procesna napaka sodišča prve stopnje je bila z obnovo postopka in ponovnim vročanjem tožbe v odgovor torej sanirana, zato se tožena stranka ne more (ponovno) uspešno sklicevati na procesno kršitev zaradi nepravilnega vročanja, toženi stranki pa ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Že sanirana procesna napaka zato ne more biti pritožbeni razlog zoper sodbo.

6Prav tako ne drži, da je bila toženi stranki kršena pravica do uporabe svojega jezika v postopku, niti ji ni bila odvzeta možnost, da postopek spremlja v svojem jeziku. V 102. členu ZPP je določeno, da če postopek ne teče v jeziku stranke, se ji na njen predlog, ali če sodišče ugotovi, da ne razumejo slovenskega jezika, zagotovi ustno prevajanje tistega, kar se navaja na naroku, v njen jezik ter ustno prevajanje listin, ki se uporabljajo na naroku za dokazovanje. V tem postopku je bila postavljena tolmačka za grški jezik, ki je prevajala na narokih, s tem pa je bilo toženi stranki omogočeno, da v postopku uporablja svoj jezik.

7Pravica do uporabe svojega jezika je (s pomočjo sodnega tolmača) v postopku v skladu z drugim odstavkom 6. člena ZPP in prvim odstavkom 102. člena ZPP omejena zgolj na naroke in druga ustna procesna dejanja pred sodiščem. Ker ima tožena stranka slovensko pooblaščenko, prevajanje vlog ni potrebno; prevode je v skladu z 146.a členom ZPP in Uredbo (ES) št. 1393/2007 (v nadaljevanju: Uredba) potrebno zagotoviti le v primeru vročanja pisanj v tujino, ne pa v primeru vročanja pisanj slovenski pooblaščenki (sicer tuje) pravdne stranke. Niti ZPP niti Uredba ne predpisujeta obveznega prevoda listin, ki se vročajo v Sloveniji. Uredba ne predpisuje obveznega prevoda listin, kot to zmotno meni pritožba, pač pa daje pravico osebi, ki se ji vroča, da lahko odkloni sprejem pisanja brez prevoda (to je tožena stranka v prvotnem postopku tudi storila, predhodno izdana zamudna sodba pa je bila ravno zaradi napake pri obdelavi obrazca za odklonitev sprejema vročitve razveljavljena).

Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, zmotna uporaba materialnega prava

8V tej zadevi je tožena stranka tožeči stranki prodala in dobavila instalacijski material, med drugim Como-pex cevi, za katere je dala garancijo v trajanju 30 let. Tožeča stranka trdi, da so imele dobavljene cevi skrite napake (odkrite, ko so bile cevi že vgrajene), saj je v letu 2012 in 2013 prejela več obvestil, da je prišlo v objektih, v katerih so bile vgrajene sporne cevi, do puščanja cevi oziroma izlivov vode, zaradi česar je lastnikom objektov, v katerih so bile cevi vgrajene, nastala škoda v skupni višini 335.849,40 EUR. Tožnica zahteva povračilo škode, skupaj s plačilom 42.780,00 EUR iz naslova znižanja kupnine.

9Med strankama je sporno, zakaj je prišlo do puščanja cevi. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je tožena stranka prodala blago z napako, ki je bila vzrok za nastalo škodo. Tožena stranka v pritožbi graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in vztraja, da je tožeči stranki prodala blago, ki ustreza standardom, na podlagi izvedenih preizkusov in testov materiala pa naj bi bilo izkazano, da ne gre za napako v materialu in posledično odgovornost tožene stranke.

10Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da konkretna napaka na materialu, ki bi povzročila puščanje cevi, sicer ni bila ugotovljena, je pa dokazni postopek izključil vse druge realno možne vzroke, zaradi česar je zaključilo, da je do puščanja cevi prišlo zaradi neugotovljene napake materiala. Ta zaključek je oprlo predvsem na dve izvedenski mnenji ter zaslišanja prič. Pojasnilo je, da izvedenec ZAG sicer ni mogel niti potrditi niti izključiti napak na ceveh, je pa izvedenec dr. A. A. izključil vse druge možne vzroke za poškodovanje cevi. Ne drži pritožbeno zatrjevanje, da je bilo z izvedenskim mnenjem ZAG dokazano, da sporne cevi nimajo napak. Kaj takega iz izvedenskega mnenja ne izhaja niti posredno. Kot izhaja iz izpovedbe izvedenca (nosilca naloge dr. B. B., ki je podal pisno izvedensko mnenje), je pregledal 30 do 40 metrov cevi, od tega natančno okoli 20 metrov. Pojasnil je, da če se v povprečju na 100 m pojavi ena napaka, je za to potrebno pregledati zelo veliko metrov cevi. Iskanje napake je ocenil kot "iskanje šivanke v kupu sena", kar je tudi razlog za nedoločne zaključke izvedenskega mnenja. Glede na to, da so se v obravnavanem primeru cevi vgrajevale na več različnih objektih s strani različnih izvajalcev, pa je izvedenec zaključil, da je večja verjetnost trditi, da je bila napaka na cevi, kot kakšen drug razlog.

11V tej zadevi ni odločilnega pomena, da so standardizirane preiskave ZAG potrdile, da cevi ustrezajo standardom in da pri standardiziranih preiskavah ni bila odkrita napaka materiala. To dejstvo namreč po pojasnilu izvedenca ne pomeni, da sporne cevi niso imele napak, ki so privedle do puščanja. Nasprotno: iz zaključka izvedenca izhaja, da je večja verjetnost trditi, da je bila napaka na cevi kot kakšen drug razlog. Napak v materialu ZAG torej ni izključil, kot to zmotno meni pritožba. Poleg tega so nestandardizirane preiskave pokazale določene pomanjkljivosti cevi, in sicer, da so se med relativno kratko obratovalno dobo prehitro postarale in najverjetneje ne bi dosegle predvidene življenjske dobe 50 let po standardu SIST EN ISO 15875-1:2004/A1:2007, ob pregledu z optičnim mikroskopom pa je bila opažena tudi prisotnost defektov, ki lahko vplivajo na nastanek razpok, ki dolgoročno povzročijo propad cevi.

12Da je do poškodb cevi prišlo zaradi napak v materialu, je sodišče prve stopnje zaključilo (tudi) na podlagi mnenja izvedenca dr. A. A. Izvedenec je svoje mnenje utemeljil s tem, da je izključil vse druge možne vzroke za poškodovanje cevi: izključil je, da bi do poškodb prišlo zaradi nepravilnega skladiščenja, temperaturnega šoka, mehanskih poškodb ali zamrznitve. Dokazni postopek prav tako ni potrdil, da bi do poškodb cevi prišlo zaradi nepravilnega polaganja. Izvedenec dr. A. A. je z verjetnostjo, ki meji skoraj na gotovost, izključil nepravilno polaganje oziroma montažo cevi; da slednje ni vzrok puščanja, pa je sodišče prve stopnje zaključilo tudi ob upoštevanju pričevanja C. C., ki si je ogledal dva objekta, v katerih je prišlo do puščanja, pri čemer je do poškodbe na krivini prišlo le v enem od objektov, za drugi objekt pa tega ni potrdil. Na podlagi pričevanj izvajalcev (monterjev) je sodišče prve stopnje zaključilo, da ni verjetno, da bi 7 različnih monterjev z dolgoletnimi izkušnjami, ki so med seboj nepovezani in so cevi polagali na različnih koncih države in v različnih objektih po tem, ko so že leta ali celo desetletja dolgo brez težav polagali tovrstne instalacije, v kratkem časovnem obdobju pri polaganju naredili vsi enake ali podobne napake, ki bi povzročile puščanje cevi, in to ne le na krivinah, kjer se praviloma pojavijo posledice nepravilne vgradnje, temveč tudi na ravnih delih. Prepričljivih zaključkov sodišča prve stopnje pritožbeni očitki monterjem o neupoštevanju tehničnih navodil in namestitve po sistemu UFH ter ob neprimernih pogojih in brez predhodnega ustreznega testiranja, ne morejo omajati. Za odločitev tudi ne more biti relevantno, da tožena stranka na nobeni drugi lokaciji izven Slovenije ni prejela nobenih reklamacij v zvezi s kvaliteto materiala, saj to ne dokazuje, da so bile cevi, ki so se polagale v Sloveniji, brez napak.

13Pritožba izvedencu dr. A. A. očita, da ni pristojen za podajo mnenja o kvaliteti dobavljenega materiala, pri čemer spregleda, da ni bil postavljen in ni podal mnenja glede kvalitete cevi, pač pa je bila njegova naloga odgovoriti na vprašanje, ali je do poškodb na ceveh prišlo zaradi napak pri vgradnji oziroma polaganju. Izvedenec je na naroku 6. 10. 2023 izrecno potrdil, da se ni spuščal v poročila strokovnjakov za materiale. Iz njegove izjave izhaja, da strokovno in znanstveno področje strojne stroke pokriva talno ogrevanje, zaradi česar je bil sodni izvedenec v številnih primerih vgradnje sistemov cevi talnega ogrevanja, predvsem v začetnem obdobju, pri čemer je pojasnil, da po letu 2010 do napak pri polaganju ni več prihajalo. Zaključek, da ne gre za napako pri polaganju, je utemeljil tudi s tem, da je do puščanja prišlo ne v enem, pač pa v večjem številu vgrajenih sistemov: z verjetnostjo, ki meji na gotovost, je izvedenec nestrokovno oziroma nepravilno montažo različnih monterjev različnih investitorjev izključil na podlagi tega, da se je puščanje vode pojavilo pri vseh montažah (v vseh stavbah), saj bi se v primeru nestrokovne / nepravilne montaže puščanje pojavilo zgolj pri enem ali dveh monterjih (v eni ali dveh stavbah), torej le pri nekaj od vseh obravnavanih.

14Višje sodišče kot neutemeljen ocenjuje pritožbeni očitek, da je izvedensko mnenje dr. A. A. brez podlage, nelogično in neprepričljivo. Zgolj dejstvo, da se tožena stranka ne strinja z njegovimi zaključki, ne pomeni, da je izvedensko mnenje nestrokovno ali da bi moralo sodišče angažirati novega izvedenca. Nasprotno: po zaključku sodišča prve stopnje je izvedenec svoje delo opravil temeljito, prav tako je odgovoril na vsa ključna vprašanja (strokovnost polaganja cevi, upoštevanje navodil, izvedba tlačnega preizkusa), čemur višje sodišče pritrjuje. Ni jasno, kakšne preiskave bi moral izvedenec še opraviti, kot mu to pritožba (pavšalno) očita, tožena stranka pa s sklicevanjem na predpravdno mnenje Inštituta za polimere X. ne more uspešno izpodbiti izvedenskega mnenja, pridobljenega v sodnem postopku. Dokaz po določbah ZPP je namreč le izvedensko mnenje, ki ga je izdelal v konkretnem postopku postavljeni izvedenec, zato je mnenje Inštituta X. in dr. D. D. zgolj trditveno gradivo tožene stranke, ne pa tudi dokaz za njene trditve. Višje sodišče - upoštevajoč izvedensko mnenje, ki je izključilo vse druge realno možne vzroke poškodb spornih cevi, pri čemer je tudi ZAG zaključil, da je večja verjetnost trditi, da je bila napaka na cevi kot kakšen drug razlog - sprejema življenjsko logičen zaključek, da je najbolj verjeten razlog za puščanje cevi (neugotovljena) napaka v materialu.

15V skladu z navedenim lahko višje sodišče zgolj pritrdi dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, ki temeljijo na vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Dokazna ocena, na podlagi katere je sodišče prve stopnje kot vzrok napak izključilo vse druge možne vzroke, je zgrajena na pravilno izvedenem dokaznem postopku, sama dokazna ocena pa je prepričljiva in jo je mogoče preizkusiti.

16Kadar dokazni postopek izključi vse druge možne vzroke, sodišču ne preostane drugega, kot da na podlagi notranjega prepričanja sprejme eno od različic, kar stori z metodo racionalne argumentacije, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Za meritorno odločanje je trditve o pravno relevantnih dejstvih potrebno dokazati tako, da je izključen vsak razumen dvom v njihovo resničnost. Sodna praksa dopušča, da je v določenih primerih, ko je zaradi specifičnosti relevantnega dejstva dokazni standard gotovosti praktično nedosegljiv, dopustno znižanje dokaznega standarda, da sodišče šteje relevantno dejstvo za dokazano že na podlagi ustrezne stopnje verjetnosti o njegovem obstoju, ne pa na podlagi prepričanja.¹ Upoštevaje pojasnilo izvedenca ZAG, ki sicer ni mogel niti potrditi niti izključiti napak na ceveh, je pa zaključil, da je večja verjetnost trditi, da je bila napaka na cevi kot kakšen drug razlog, dr. A. A. pa je izključil vse druge realno možne vzroke, gre po oceni višjega sodišča v tej zadevi za takšne specifične okoliščine, ki znižanje dokaznega standarda upravičujejo.

17Tožena stranka vztraja, da je tožeči stranki prodala blago, ki ustreza standardom, torej ustrezne kvalitete, česar dokazni postopek ni potrdil. Četudi so cevi ustrezale standardom, pa to ne izključuje neustreznosti kvalitete; nasprotno: izvedenec dr. B. B. (ZAG) je poudaril, da so cevi sicer ustrezale standardom, so pa dodatne preiskave pokazale izrazito nehomogenost (nehomogeno porazdelitev antioksidanta oziroma nehomogeno odplakovanje antioksidanta iz stene cevi), česar standard ne predvideva. Pritožbene navedbe, ki merijo na zmotno uporabo materialnega prava zato niso utemeljene.

Višina škode

18Tožeča stranka je v zvezi z višino tožbenega zahtevka natančno opisala, katera sanacijska dela po poškodbah cevi so v posameznih objektih potrebna, in stroške tudi opredelila, v zvezi s tem pa predložila zahtevke oškodovancev, predračune, ponudbe ali ocene stroškov izvajalcev sanacije. S tem je po zaključku sodišča prve stopnje višino škode izkazala, zato je sodišče tožbenemu zahtevku (delno) ugodilo (v delu, v katerem škoda ni bila izkazana, je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, II. točka izreka izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je škoda nastala že s samim izlivom vode in posledičnimi poškodbami (manjvrednostjo objekta), zato so lastniki objektov upravičeni zahtevati odškodnino. Poudarilo je, da tožena stranka ne more izpodbiti navedb in dokazov tožeče stranke zgolj s pavšalnim navajanjem, da stroški niso izkazani in da so previsoki ter niso nujni za sanacijo oziroma bi sanacija lahko bila opravljena z manjšimi stroški, saj bi morala določno opredeliti postavke, ki so po njenem mnenju previsoke ali niso potrebne.

19Tožena stranka v pritožbi ponavlja, da višina škode ni izkazana, sodišču prve stopnje pa očita, da ni angažiralo z njene strani predlaganega izvedenca ekonomske stroke, saj bi le tako bilo možno ugotoviti, ali je škoda v zatrjevani višini dejansko nastala oziroma ali je bil pobot tudi dejansko knjigovodsko izvršen. Višje sodišče pritožbenim navedbam tudi v tem delu ne sledi. Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji v vlogah z dne 18. 8. 2014 in 21. 10. 2020 natančno opisala, katera sanacijska dela so bila potrebna po posameznih objektih in jih tudi stroškovno opredelila ter predložila poravnave, zahtevke oškodovancev, predračune, ponudbe in ocene stroškov. Glede na to ter upoštevajoč, da je bila višina odškodnine predmet usklajevanja z oškodovanci, pri čemer je sodelovala tudi tožena stranka (ki si je nekaj objektov tudi sama ogledala skupaj s pooblaščenim cenilcem zavarovalnice - prvotnim drugo tožencem), višje sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka višini tožbenega zahtevka nasprotovati določneje. Sodišče je v izpodbijani sodbi pojasnilo višino, ki jo je priznalo posameznim oškodovancem (lastnikom objektov, monterjem), prav tako, da je listinsko izkazano, da so nekateri oškodovanci od družb E. in F., ki sta cevi kupili od tožeče stranke in jih nato prodali monterjem, zahtevali odškodnino, kot to izhaja iz pogodb o izvensodni poravnavi z dne 30. 10. 2013 (pri čemer iz izpodbijane sodbe izhaja tudi, s katerimi konkretnimi oškodovanci in v kakšni višini je bila usklajena višina škode). Sodišče prve stopnje je obrazložilo načine plačil, na katere je tožeča stranka poravnala zneske iz naslova škode, ter navedlo dokazne listine, iz katerih to izhaja, zaradi česar tožena stranka ne more uspeti s (tudi v pritožbi) posplošenimi navedbami, da zatrjevana škoda tožeči stranki ni nastala, kar je bilo dokazano v vsaj treh primerih. Pritožbeno sklicevanje na povračilo škode v delu objektov (H., I., J.) namreč ne more biti relevantno, saj je bil tožbeni zahtevek v tem delu zavrnjen.

20Višje sodišče ugotavlja, da tožena stranka sodbe sodišča prve stopnje v delu, v katerem je priznalo zahtevek iz naslova znižanja kupnine, ne izpodbija, zaradi česar je višje sodišče v tem delu izpodbijano sodbo preizkusilo zgolj v okviru pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

21Pritožba pa je neutemeljena tudi glede zamudnih obresti. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje obresti od znižanja kupnine tožeči stranki priznalo na podlagi 84. člena Dunajske konvencije (po katerem v primeru znižanja kupnine kupcu pripadajo obresti od plačila kupnine dalje; tožeča stranka jih je zahtevala od vložitve tožbe). Glede na to, da Dunajska konvencija višine obresti ne ureja, je v tem delu na podlagi drugega odstavka 7. člena Dunajske konvencije potrebno uporabiti grško pravo, ki določa, da zamudne obresti tečejo po zakonsko določeni obrestni meri (335. člen in nadaljnji Grškega civilnega zakonika). Glede na to, da Dunajska konvencija ne ureja obresti iz naslova odškodninske obveznosti, je sodišče prve stopnje v tem delu uporabilo določbe Grškega civilnega zakonika, po katerem začnejo teči zamudne obresti od dne zamude dolžnika z izpolnitvijo obveznosti, dolžnik pa pride v zamudo, ko ga upnik z opominom, ki vsebuje poziv k plačilu, pozove, naj izpolni svojo obveznost (340., 345. in 346. člen Grškega civilnega zakonika). Sodišče prve stopnje je vložitev tožbe štelo kot opomin in poziv toženi stranki k plačilu, zato je zamudne obresti priznalo od tega datuma (15. 11. 2013), glede zneskov, ki so bili plačani s pobotom, pa od 31. 12.2013. Odločitev sodišča, da mora tožena stranka vtoževani znesek plačati skupaj s prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, je pravilna, pri čemer se te obresti obračunajo po grškem zakonu, kar je v obrazložitvi sodbe tudi pojasnjeno, zato ne obstaja pritožbeno zatrjevano nasprotje med izrekom sodbe in obrazložitvijo.

22Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

23Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

24Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.

¹ Prim. VSL sodba I Cp 747/2023 z dne 6. 11.2023.