VSK Sklep IV Cp 676/2024

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka III izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom, potem ko je predlagatelj (v nadaljevanju center za socialno delo oz. CSD) dne 13.11.2024 ob 20.10 uri opravil nujni odvzem otroka, na njegov predlog izdalo začasno odredbo, s katero je odločilo, da se mld. A. A. odvzame materi in se jo namesti na tajni lokaciji, materi pa se začasno prepove stike z otrokom. Sodišče prve stopnje je nadalje zavrnilo predlog CSD, naj se otrok odvzame tudi očetu in se tudi njemu prepovejo stiki z njim.

2Zoper sklep sodišča prve stopnje se v zavrnilnem delu pritožuje CSD, smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava, in predlaga, naj sodišče druge stopnje predlogu v celoti ugodi. Navaja, da je tudi sodišče prve stopnje ugotovilo, da otrokov oče ni vključen v varstvo in vzgojo ter zato otrokov umik k njemu ni mogoč, ne ve se niti, kje je. V danem trenutku tako ni mogoče izdati odredbe, s katero bi bil otrok zaupan očetu. Otrok je ogrožen zaradi materinih ravnanj in zaradi opustitev očeta. Prvo alinejo 162. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) je treba razumeti tako, da se otrok odvzame obema staršema in je ukrep mogoče izreči le, če je otrok ogrožen s strani obeh staršev, kar v primeru mld. A. A. nedvomno drži. CSD opozarja še na določbo 174. člena DZ, ki glede ukrepov trajnejšega značaja enako določa odvzem otroka staršem in njegovo namestitev k drugi osebi, v rejništvo ali zavod.

3Nasprotni udeleženec (v nadaljevanju oče) je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da oče otroka ne ogroža in izrek ukrepa zoper njega ni potreben.

4Pritožba ni utemeljena.

5Vrste začasnih odredb, ki jih sme sodišče izreči za začasno varstvo koristi otroka, primeroma določa 162. člen DZ, med njimi kot prvo navaja odredbo, s katero sodišče otroka odvzame staršem in ga namesti k drugi osebi, v krizni center, v rejništvo ali v zavod. Za upravičenje začasne odredbe mora biti nadalje začet postopek za izrek ukrepa trajnejšega značaja. Med ukrepi trajnejšega značaja pozna DZ tudi ukrep odvzema otroka staršem in njegovo namestitev k drugi osebi, v rejništvo ali v zavod. Z izrekom tega ukrepa praviloma ne prenehajo druge obveznosti in pravice staršev do otrok in lahko traja največ tri leta (174. člen DZ). Od tega ukrepa je treba razlikovati ukrep odvzema starševske skrbi, ki je trajne narave, starša pa ohranita le obveznost preživljanja in eventualno pravico do stikov (176. člen DZ). Prvi odstavek 176. člena DZ izrecno določa, da se starševska skrb odvzame enemu ali obema staršema, medtem ko prej citirane določbe o odvzemu otroka govorijo le o starših v množini/dvojini.

6Za razlago zgornjih določb je ob jezikovni razlagi treba uporabiti še 154. člen DZ, ki določa, da imajo starši pred vsemi drugimi pravico in obveznost varovati pravice in koristi svojega otroka, zato država izvede ukrepe za varstvo pravic in koristi otroka le takrat, ko starši te svoje pravice in obveznosti ne izvajajo ali je ne izvajajo v korist otroka, ter 156. člen DZ, ki določa, da mora sodišče pri izbiri ukrepa za varstvo koristi otroka upoštevati dve omejitvi, in sicer da se izreče ukrep, s katerim bodo starši čim manj omejeni pri izvajanju starševske skrbi, če je z njim mogoče dovolj zavarovati koristi otroka, in predvsem, naj se izreče ukrep, s katerim se staršem otrok ne odvzame, če je s tem ukrepom mogoče dovolj zavarovati koristi otroka. In še drugi odstavek 168. člena DZ, ki določa, da se otrok takoj vrne staršem, če CSD ne predlaga izdaje začasne odredbe v roku 12 ur po nujnem odvzemu otroka, ki ga opravi na podlagi 167. člena DZ, ali če sodišče o predlogu za izdajo začasne odredbe ne odloči v roku 24 ur po prejemu predloga ali ga zavrne. Postopek za izdajo sodne odločbe o glavni stvari mora biti uveden v sedmih dneh od izdaje začasne odredbe, sicer sodišče postopek ustavi in če je treba, razveljavi opravljena dejanja (166. člen DZ).

7Za odgovor na vprašanje, ali je odvzem potreben tudi odsotnemu staršu je najprej treba odgovoriti na naslednja vprašanja:

- kaj pomeni odvzem otroka,

- kaj pomeni, da je starš otroka zapustil,

- kako se ukrep zavarovanja razlikuje od ukrepa trajnejšega značaja in nazadnje,

- ali je mogoče namestiti otroka pri tretji osebi, rejniku ali v zavod, ne da bi bil odvzet obema staršema?

8Odvzem otroka pomeni fizično (prostorsko, bivalno) ločitev otroka od staršev. Z odvzemom preneha neposredna dnevna skrb za otroka tako glede njegovega varstva (in oskrbe, zadovoljevanja rednih življenjskih potreb) kot vzgoje, ni pa še drugače omejena starševska skrb in upravičenja, ki izvirajo iz nje. Položaj starša, ki mu je otrok odvzet, ne da bi bili pri tem izrečeni še drugi ukrepi oz. omejitve starševske skrbi, je primerljiv s položajem starša, ki mu otrok ob razpadu družine ni zaupan v varstvo in vzgojo. Sodišče druge stopnje se strinja s CSD, da otroka lahko ogrožajo tako ravnanja kot opustitve staršev. V konkretnem primeru ni spora o ogrožajočih ravnanjih matere, vprašanje pa je, ali je mogoče že samo očetovo odsotnost, neznano prebivališče in dejstvo, da ni plačeval preživnine, šteti kot opustitev, ki je za otroka tako ogrožajoča, da je treba poleg namestitve otroka v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 162. člena odločiti tudi o otrokovem odvzemu očetu. Po presoji sodišča druge stopnje brez nadaljnje ocene razlogov očetove odsotnosti, ki je lahko npr. posledica nerazumevanja med starši ali iskanja dela, ne pa nujno namerne zapustitve otroka ali že prej izkazane zgodovine za otroka ogrožajočih ravnanj ali opustitev v času še obstoječe njune prostorske vezi, odvzem otroka očetu ni utemeljen. Ker fizične vezi v tem trenutku sploh ni, ker gre za nujen in začasen ukrep ter ni drugih okoliščin, ki bi kazale na očetova ravnanja ali opustitve, ki bi bila za otroka ogrožajoča, sodišče sodi, da je potrebno v celoti ohraniti pravno vez med otrokom in očetom, zato zadoščata otrokov umik od matere in njegova namestitev v varno okolje. Oče tako tudi v času veljavnosti izdane začasne odredbe v celoti ohrani vsa upravičenja in obveznosti starševske skrbi in mu zlasti ni treba sodno uveljavljati vrnitve oz. izročitve otroka sebi in s tem prenehanja njegove namestitve na podlagi izpodbijanega sklepa, temveč ostaja breme še naprej na predlagatelju, da po potrebi v bodoče doseže sodno varstvo tudi zoper očeta. Za izrek ukrepa odvzema otrok staršem kot ukrepa trajnejšega značaja (odločitev o glavni stvari in ne le o zavarovanju) pa bo zadoščala ugotovitev o očetovi objektivni odsotnosti, saj je treba v tem primeru razmerja skrbi za otroka stabilizirati, odpraviti vsako negotovost za čas trajanja ukrepa. Otroka se namreč v tem primeru namesti v okolje, ki trajneje nadomesti njegovo naravno družino, in zato ta oblika namestitve, dokler traja, tudi uživa polnejše sodno varstvo, kot ga lahko upravičuje namestitev z začasno odredbo (na kratko: z izrekom ukrepa trajnejšega značaja nastopi pretehtanje varovanih položajev). Sama okoliščina, da otroka ni mogoče zaupati drugemu od staršev, je pri izreku konkretne začasne odredbe le naključna (incidenčna), pri odločanju o izreku ukrepa trajnejše narave pa je bistvena predpostavka za njegovo namestitev drugje.

9Sodišče prve stopnje je zato, potem ko je ugotovilo, da samo z dejstvom, da je otrokov oče odsoten, ta za otroka ni ogrožajoč, sama objektivna ogroženost v skladu s pravilom o izreku najmilejšega ukrepa pa je začasno odpravljena z otrokovo namestitvijo, pravilno zavrnilo predlog CSD, da se otroka odvzame tudi očetu. Ukrepi, ki jih našteva 162. člen DZ niso taksativno določeni in sodišče pri njihovem izrekanju ni vezano niti na golo jezikovno opredelitev primeroma naštetih, temveč mora skrbno opraviti presojo v vsakem primeru posebej, upoštevaje tudi druga pravila DZ, zlasti načeli največje koristi otroka, najmilejšega ukrepa, s katerim se še lahko doseže želena korist, in načelo primarnega varstva otrok s strani staršev.

10Sodišče druge stopnje je zato in ker ni našlo kršitev, na katere pazi na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti, na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

11O stroških pritožbenega postopka bo sodišče odločilo skupaj s stroški postopka o glavni stvari, če pa se postopek o glavni stvari ne bo opravil, bo o njih odločilo s sklepom o ustavitvi postopka zavarovanja (šesti odstavek 163. člena ZPP).

12Določbe ZPP je sodišče druge stopnje uporabilo na podlagi 42. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1).