VSL Sodba in sklep I Cpg 622/2023

I. Dopolnitev pritožbe z dne 26. 11. 2024 se zavrže.

II. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba:

- v I. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"Sklep št. 3.1, sprejet na 28. redni skupščini toženke dne 25. 5. 2022, ki se glasi: "Bilančni dobiček, ugotovljen na dan 31. 12. 2021 v višini 4.695.670,32 EUR se uporabi za: del bilančnega dobička v znesku 2.347.835,16 EUR se uporabi za izplačilo dividend, kar brez upoštevanja lastnih delnic znaša 0,06 EUR bruto na delnico. Preostanek bilančnega dobička, v znesku 2.347.835,16 EUR, ostane nerazporejen. Družba bo izplačala dividende dne 29. 7. 2022, in sicer delničarjem, vpisanim pri KDD na dan 20. 7. 2022;" se spremeni tako, da se bilančni dobiček družbe, ki na dan 31. 12. 2021 znaša 4.695.670,32 EUR, uporabi tako, da se v celoti nameni za delitev delničarjem družbe. Dividende je družba (toženka) dolžna izplačati najkasneje v roku 15 dni od pravnomočnosti te sodbe, in sicer vsem delničarjem, vpisanim pri KDD na dan 20. 7. 2022, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila."

- v II. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 1.559,89 EUR.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 1.787,63 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep št. 3.1, sprejet na 28. redni skupščini toženke dne 25. 5. 2022, ki se glasi: "Bilančni dobiček, ugotovljen na dan 31. 12. 2021 v višini 4.695.670,32 EUR se uporabi za: del bilančnega dobička v znesku 2.347.835,16 EUR se uporabi za izplačilo dividend, kar brez upoštevanja lastnih delnic znaša 0,06 EUR bruto na delnico. Preostanek bilančnega dobička, v znesku 2.347.835,16 EUR, ostane nerazporejen. Družba bo izplačala dividende dne 29. 7. 2022, in sicer delničarjem, vpisanim pri KDD na dan 20. 7. 2022;" spremeni tako, da se bilančni dobiček družbe, ki na dan 31. 12. 2021 znaša 4.695.670,32 EUR, uporabi tako, da se v celoti nameni za delitev delničarjem družbe. Dividende je družba (toženka) dolžna izplačati najkasneje v roku 15 dni od pravnomočnosti te sodbe, in sicer vsem delničarjem, vpisanim pri KDD na dan 20. 7. 2022, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stroške tega postopka v višini 2.820,85 EUR, po preteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje.

2Zoper izpodbijano sodbo se zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške. Tožena stranka je dne 26. 11. 2024 vložila dopolnitev pritožbe.

3Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga pritožbenemu sodišču, da se pritožba zavrne kot neutemeljena in potrdi izpodbijana sodba, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka tožeče stranke v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.

4Dopolnitev pritožbe je prepozna, pritožba pa je utemeljena.

5Izpodbijana sodba je bila toženki po pooblaščencu vročena dne 27. 2. 2023. 30-dnevni pritožbeni rok se je iztekel dne 29. 3. 2023. Dopolnitev pritožbe z dne 26. 11. 2024 je vložena po izteku prekluzivnega 30-dnevnega pritožbenega roka in je zato prepozna in jo je pritožbeno sodišče skladno s 352. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zavrglo.

6Tožnica s tožbo v tem postopku izpodbija sklep toženkine skupščine o uporabi bilančnega dobička za leto 2021. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je toženkin bilančni dobiček za leto 2021 manjši od 4 % toženkinega osnovnega kapitala. Z izkazom poslovnega izida za obdobje januar do november 2022 toženka izkazuje izgubo poslovnega izida pred obdavčitvijo. Nacionalni energetski in podnebni načrt (NEPN) in Razvojni načrt iz leta 2020 predvidevata dolgoročne načrte investicij v obdobju od leta 2021 do leta 2030.

7Izpodbojnost sklepa o uporabi bilančnega dobička ureja 399. člen Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), ki določa, da se sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička lahko izpodbija, če je v nasprotju z zakonom ali statutom ali če je skupščina odločila, da se delničarjem dobiček ne deli najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala, če to po presoji dobrega gospodarstvenika ni bilo nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje. Tožbo zaradi izpodbijanja sklepa skupščine o uporabi bilančnega dobička lahko vložijo delničarji, katerih skupni deleži delnic dosegajo dvajsetino osnovnega kapitala ali katerih skupni najmanjši emisijski znesek dosega 400.000 eurov. Če sodišče ugotovi, da obstajajo okoliščine, ki upravičujejo delitev bilančnega dobička, na zahtevo delničarjev spremeni sklep skupščine.

8Nujnost (po presoji dobrega gospodarstvenika nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje) je nedoločen pravni pojem. Kdaj je nek ukrep nujen v tolikšni meri, da opravičuje poseg v pravico do deleža na dobičku, je stvar materialnopravne presoje sodišča. Trditveno in dokazno breme za obstoj okoliščin, ki so podlaga za presojo, da je bilo zadržanje dobička po presoji dobrega gospodarstvenika nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje, je na strani tožene družbe. V pravdi, kjer delničar uveljavlja (posebni) izpodbojni razlog iz 399. člena ZGD-1, tožena družba ni prekludirana pri uveljavljanju razlogov, ki jih ni razkrila že na skupščini.¹ Pri presoji kriterija nujnosti po 399. členu ZGD-1 se ne upoštevajo zgolj okoliščine poslovnega leta, na katerega se nanaša sklep skupščine o nedelitvi bilančnega dobička, temveč časovno obdobje, ki je primerno glede na ekonomske in finančne parametre, ki se upoštevajo pri oceni.²

9Ker celotni toženkin bilančni dobiček za leto 2021 ni dosegal 4 % njenega osnovnega kapitala, se mora skladno s prvim odstavkom 399. člena ZGD-1 njen celotni dobiček deliti delničarjem, razen če toženka dokaže, da je po presoji dobrega gospodarstvenika in glede na okoliščine, v katerih družba posluje, nujno, da se tolikšen dobiček ne deli. Ker gre za izjemo od načelne obveznosti delitve bilančnega dobička, sodna praksa to izjemo razlaga restriktivno.³ Gre namreč za poseg v eno temeljnih premoženjskih pravic delničarjev. Sodišče prve stopnje se je oprlo na sodno prakso⁴, po kateri ne zadošča, da bo zadržani dobiček uporabljen za ukrepe, ki so po presoji skrbnega gospodarstvenika koristni. Še več - ne zadošča niti to, da bo zadržani dobiček uporabljen za ukrepe, ki so po presoji skrbnega gospodarstvenika nujni, kajti tudi nujni ukrepi se načelno lahko opravijo brez posega v pravico do delitve (dela) dobička. Po tem strogem stališču mora biti nujen poseg v pravico do udeležbe na dobičku.

10Pri preizkusu pravilne uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče ni vezano na dejansko stanje izpodbijane sodbe, pač pa preizkuša, ali je (oziroma bi bil) tožbeni zahtevek utemeljen tudi ob upoštevanju tistih dejstev, ki sta jih stranki zatrjevali, a se sodišču prve stopnje niso zdela pomembna. Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni ugotavljalo obstoja okoliščin, ki jih je toženka zatrjevala in kažejo na to, da je bila odločitev, da se del dobička ne izplača, nujna. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je menilo, da zatrjevana dejstva o okoliščinah, v katerih toženka posluje in se nanašajo na potrebne investicije in kazalnike uspešnosti poslovanja v relevantnem časovnem obdobju, niso pravno pomembna za presojo pravnega standarda nujnosti zadržanja dobička po presoji dobrega gospodarstvenika glede na okoliščine, v katerih družba posluje. Ker se zaradi zmotne uporabe materialnega prava do obstoja teh zatrjevanih dejstev ni opredelilo, je utemeljen pritožbeni očitek nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je podana, če sodišče ni ugotovilo kakšnega odločilnega dejstva (340. člen ZPP).

11Toženka je pred sodiščem prve stopnje postavila naslednje trditve o okoliščinah, v katerih posluje, ki ob pravilni uporabi materialnega prava vplivajo na presojo, ali je bilo zadržanje bilančnega dobička po presoji dobrega gospodarstvenika nujno:

- Toženka je elektroenergetsko podjetje, ki opravlja dejavnost distribucije električne energije. Toženka dejansko opravlja dejavnost distribucijskega operaterja, ki predstavlja obvezno gospodarsko javno službo. Toženka zagotavljanje distribucije električne energije izvaja z izgradnjo in vzdrževanjem električnega omrežja. Za izvajanje teh aktivnosti prejema mesečna plačila na podlagi pokrivanja priznanih stroškov delovanja in vzdrževanja distribucijskega sistema s strani družbe SODO, ki je z elektrodistribucijskimi podjetji, ki so lastniki elektrodistribucijske infrastrukture, sklenila pogodbe o najemu elektrodistribucijske infrastrukture in izvajanju storitev za distribucijskega operaterja. Družba SODO izvaja plačila za delovanje distribucijskega sistema iz naslova prejetih sredstev iz omrežnine. Izvajanje storitev gospodarske javne službe po pogodbi s SODO je toženkina glavna dejavnost in predstavlja več kot 95 % vseh toženkinih prihodkov. Družba SODO tekom celega leta 2022 ni imela zadosti sredstev za poplačilo obveznosti za pokrivanje priznanih stroškov delovanja.

- Zaradi znižanja tarifnih postavk za obračunsko moč in prevzeto delovno energijo z Zakonom o nujnih ukrepih za omilitev posledic zaradi vpliva visokih cen energentov (ZUOPVCE) bodo toženkini prihodki v letu 2022 zmanjšani za približno 20.000.000 EUR, kar predstavlja skoraj četrtino toženkinih letnih prihodkov.

- Vlada Republike Slovenije je 28. 2. 2020 sprejela NEPN, ki je namenjen doseganju ciljev energetske politike za obdobje do leta 2030 in določa, da se bodo morala občutno povečati sredstva za investicije v distribucijsko omrežje. Ocenjene potrebne investicije v obdobju od leta 2021 do leta 2030 za izpolnitev ciljev NEPN znašajo 4.203.000.000 EUR.

- Družba SODO je v sodelovanju s podjetji za distribucijo električne energije in soglasjem Ministrstva za infrastrukturo decembra 2020 pripravila Razvojni načrt. Skupna ocena potrebnih finančnih sredstev za realizacijo Razvojnega načrta v obdobju od leta 2021 do leta 2030 znaša 4.211,6 mio EUR, kar ustreza ocenjeni vrednosti iz NEPN. Od navedenega skupnega zneska na toženko odpadejo ocenjena investicijska vlaganja v višini 1.319,6 mio EUR. Toženkini čisti prihodki od prodaje v letu 2021 so znašali zgolj 87.576.135 EUR, zato bo za realizacijo omenjenih investicij potrebno veliko napora.

- V preteklih 7 letih (od vključno leta 2014 do vključno leta 2020) so bile toženkinim delničarjem izplačane dividende v obsegu 42,61 mio EUR.

- Količnik zadolženosti toženke je v obdobju, ki še ni bilo prizadeto z interventnim zakonodajnim ukrepom, znašal 1,8, kar je drugi najvišji količnik zadolženosti med podjetji za distribucijo električne energije.

- Glede na strateški plan naložb za obdobje 2023-2032 skladno z NEPN bi morala toženka vložiti v omrežje 1.076.000.000 EUR. Toženka ocenjuje, da ima predvideni manko pri virih financiranja v skupni vrednosti 513.526.000 EUR.

- Toženka je v letu 2022 zaveze za količnik neto dolg / EBITDA kršila pri kar štirih bankah kreditodajalkah.

- Toženkino poslovanje v prvih 11 mesecih leta 2022 je negativno, izpad prihodkov znaša preko 20 %, doseženi EBITDA znaša le 50 % ustvarjenega v predhodnem letu, izguba znaša 7,11 mio EUR. Višina investicij glede na plan bo ob koncu leta dosežena v višini približno 70 %. Zaradi zagotavljanja izvajanja minimalnega še potrebnega letnega obsega investicij za zeleni prehod ter priključevanja razpršenih proizvodnih virov in za zagotavljanje minimalnih standardov na segmentu vzdrževanja elektroenergetskega omrežja je toženka omenjeni izpad prihodkov likvidnostno nadomeščala s predčasnim koriščenjem posojila v višini 10 mio EUR v maju 2022 pri Evropski investicijski banki.

- Predviden toženkin količnik celotni dolg / EBITDA bo ob koncu leta 2022 večji od 2,5. V primeru izplačila bilančnega dobička in v kolikor toženka želi ohraniti enak nivo investicij, bi se morala toženka dodatno zadolžiti. Toženka bi v primeru izplačila celotnega bilančnega dobička za leto 2021 posledično za ta znesek realizirala še manjši obseg investicij v letu 2022.

12Toženka se je na predviden izpad prihodkov zaradi ukrepa iz 4. člena ZUOPVCE sklicevala že v odgovoru na tožbo, ostale trditve o zgoraj navedenih dejstvih pa je postavila v svoji prvi pripravljalni vlogi, na katero je tožnica odgovorila s svojo drugo pripravljalno vlogo. Tožnica teh dejstev ni prerekala, zato se štejejo za priznana, priznanih dejstev pa ni treba dokazovati (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Zato upoštevanje teh nespornih dejstev in sprememba sodbe sodišča prve stopnje na seji brez izvedbe pritožbene obravnave ne nasprotuje načelu neposrednosti, ker je v razmerju do teh dejstev pritožbeno sodišče v enakem spoznavnem položaju kot sodišče prve stopnje.

13Toženka je podjetje za distribucijo električne energije. Je lastnica elektrodistribucijske infrastrukture, ki 95 % vseh prihodkov pridobiva na podlagi pogodbe o najemu elektrodistribucijske infrastrukture in izvajanju storitev za distribucijskega operaterja, sklenjene z družbo SODO⁵. Na podlagi pogodbe z družbo SODO toženka dejansko opravlja dejavnost distribucijskega operaterja, ki predstavlja gospodarsko javno službo. Toženka opozarja na določilo drugega odstavka 2. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS), ki določa, da je pri zagotavljanju javnih dobrin pridobivanje dobička podrejeno zadovoljevanju javnih potreb. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da določba drugega odstavka 2. člena ZGJS sama po sebi ne posega v pravico delničarja do udeležbe na (bilančnem) dobičku, ki je temeljna premoženjska pravica delničarja. Določba drugega odstavka 2. člena ZGJS po presoji pritožbenega sodišča neposredno ne posega v pravico delničarjev do izplačila zakonsko (v 399. členu ZGD-1) določenega minimalnega bilančnega dobička. Določba drugega odstavka 2. člena ZGJS se nanaša na pridobivanje dobička, ne pa na delitev bilančnega dobička v zakonskem minimumu oziroma v nižjem znesku, če bilančni dobiček ne dosega 4 % osnovnega kapitala družbe. V kolikor torej bilančni dobiček je, ga je izvajalec gospodarske javne službe dolžan razdeliti delničarjem najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala oziroma v celotni višini, če bilančni dobiček ne presega 4 % osnovnega kapitala, razen če je zadržanje bilančnega dobička po presoji dobrega gospodarstvenika nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje. ZGJS ne izključuje uporabe 399. člena ZGD-1 za izvajalce gospodarskih javnih služb.

14Pač pa dejstva, da je toženka podjetje za distribucijo električne energije, ki izvaja naloge gospodarske javne službe in ki je na podlagi strateških dokumentov NEPN in Razvojni načrt zavezana izvajati visoka vlaganja v distribucijsko omrežje, vplivajo na presojo, ali je zadržanje bilančnega dobička ali njegovega dela po presoji dobrega gospodarstvenika nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje. Gre za pravni standard, ki ga v okviru uporabe materialnega prava zapolni sodišče glede na okoliščine konkretnega primera. Primeri iz sodne prakse, ki navedeni pravni standard razlagajo zelo strogo, se ne nanašajo na izvajanje storitev gospodarske javne službe, ki se opravlja zaradi zadovoljevanja javnih potreb. Pritožbeno sodišče pritrjuje toženki, da je sodišče prve stopnje okoliščini, da toženka izvaja storitve gospodarske javne službe, pripisalo premajhno težo.

15Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da je stališče sodišča prve stopnje, da nobeden od načrtov (NEPN in Razvojni načrt) ne pretehta nujnosti izplačila zahtevanega dobička, materialnopravno napačno. Skladno z drugim odstavkom 24. člena Energetskega zakona (EZ-1, ki je veljal v času sprejema izpodbijanega sklepa skupščine) so projekti in ukrepi, določeni v NEPN, v javnem interesu z vidika energetske in podnebne politike. Ukrepi, določeni v NEPN, so določeni za dosego ciljev zanesljive, trajnostne in konkurenčne oskrbe z energijo, ki je v splošnem gospodarskem interesu države (20. člen EZ-1). Vzdrževanje in razvoj distribucijskega omrežja električne energije v višini potrebnih investicij po Razvojnem načrtu in NEPN je po oceni pritožbenega sodišča za toženko kot lastnico elektroenergetske infrastrukture in izvajalko storitev gospodarske javne službe nujno. NEPN pregleda in oceni Evropska komisija, skladno z Uredbo (EU) 2018/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov, spremembi uredb (ES) št. 663/2009 in (ES) št. 715/2009 Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv 94/22/ES, 98/70/ES, 2009/31/ES, 2009/73/ES, 2010/31/EU, 2012/27/EU in 2013/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Sveta 2009/119/ES in (EU) 2015/652 ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 525/2013 Evropskega parlamenta in Sveta. Država mora o uresničevanju ciljev iz NEPN poročati Evropski komisiji. Evropska komisija spremlja izvajanje NEPN (29. člen Uredbe 2018/1999) in lahko izda priporočila (30. in 32. člen Uredbe 2018/1999), ob tem pa tudi predlaga ukrepe in izvaja svoja pooblastila na ravni Unije (32. člen Uredbe 2018/1999). To pomeni, da je izpolnitev NEPN v javnem interesu, s tem pa zavezuje tudi toženko kot eno od podjetij za distribucijo električne energije, katerim NEPN zaradi izpolnitve ciljev energetske in podnebne politike nalaga občutno povečanje investicij v distribucijsko omrežje. Sodna praksa je že pojasnila, da je tudi brez razpolaganja s posebnim strokovnim znanjem mogoče ugotoviti, da investicije v razvoj toženkine osnovne dejavnosti (povečanje zmogljivosti in posodobitev omrežja za distribucijo električne energije), ki so posledica uvedbe (globalno prodirajočih) zelenih tehnologij, zasledujejo cilje uspešnega in konkurenčnega delovanja toženke, ki sovpada z dolgoročnim interesom vseh njenih delničarjev ter ne zgolj z javnim interesom in na škodo manjšinskih delničarjev.⁶ Z vlaganjem v elektroenergetsko omrežje, ki je nujno, bodo tudi toženkini delničarji imeli s tem višjo vrednost svojega kapitalskega deleža. V konkretnem primeru gre nedvomno za nujnost investicij v razvoj toženkine osnovne dejavnosti (povečanje zmogljivosti in posodobitev omrežja za distribucijo električne energije), ki so potrebne za ohranitev konkurenčne ravni družbe, poleg tega je to nujno tudi v javnem interesu, kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo.

16Vzdrževanje in razvoj distribucijskega omrežja električne energije v višini potrebnih investicij po Razvojnem načrtu in NEPN je po oceni pritožbenega sodišča za toženko kot podjetje za distribucijo električne energije in lastnico elektrodistribucijske infrastrukture nujno. Po presoji pritožbenega sodišča je podana tudi nujnost posega v zakonsko pravico delničarjev do udeležbe na bilančnem dobičku.

17V prvih 11 mesecih leta 2022 je toženka poslovala z izgubo, ki je znašala 7,11 mio EUR. To je več od zadržanega dobička po izpodbijanem sklepu skupščine. Ekonomska nujnost zadržanja dobička iz leta 2021 izhaja že iz okoliščine negativnega poslovnega rezultata toženke v naslednjem letu.⁷ Stališče sodišča prve stopnje, da izguba v obdobju januar - november 2022 ne upravičuje neplačila dobička za leto 2021 zaradi v drugem odstavku 4. člena ZUOPVCE predvidenega pokritja manka omrežnine za leto 2022, je napačno. Drugi odstavek 4. člena ZUOPVCE določa, da se ugotovljeni manko omrežnine za leto 2022, ki nastane zaradi ukrepa oprostitve plačila dela omrežnine za distribucijski in prenosni sistem za končne odjemalce iz vseh odjemnih skupin, pokrije tako, da Agencija za energijo spremeni splošni akt, s katerim določa metodologijo za določitev upravičenih stroškov elektrooperaterjev iz 130. člena Zakona o oskrbi z električno energijo (ZOEE), in v postopku odstopanj od tekočega regulativnega obdobja za leto 2022 zniža priznano stopnjo donosnosti elektrooperaterjev. Iz navedene zakonske določbe ne izhaja, da bo manko omrežnine pokrit na način, da bo toženka prejela sredstva, ki bodo pokrila izgubo za leto 2022, temveč bo pokrit na način, da se elektrooperatejem zniža priznana stopnja donosnosti, kar je skladno z drugim odstavkom 112. člena ZOEE eden od elementov upravičenih stroškov elektrooperaterja.

18Od skupne ocene potrebnih finančnih sredstev za realizacijo Razvojnega načrta v obdobju od leta 2021 do leta 2030 na toženko odpadejo ocenjena investicijska vlaganja v višini 1.319,6 mio EUR, kar proporcionalno pomeni 131,96 mio EUR na leto, kar je več, kot so v letu 2021 znašali toženkini čisti prihodki od prodaje (87.576.135 EUR) in bistveno več, kot je znašal bilančni dobiček v letu 2021 (4.695.670,32 EUR). Investicije se lahko financirajo z lastniškim ali dolžniškim kapitalom. Najpomembnejši vir lastniškega financiranja je ravno nerazdeljeni dobiček. Dolžniško financiranje pomeni zadolževanje, zlasti z najemanjem kreditov. Nobenega dvoma ni, da je toženka že zadolžena, kar izhaja iz nespornih dejstev, da je njen količnik zadolženosti v obdobju, ki še ni bilo prizadeto z interventnim zakonodajnim ukrepom, znašal 1,8, kar je drugi najvišji količnik zadolženosti med podjetji za distribucijo električne energije, da je toženka v letu 2022 zaveze za količnik neto dolg / EBITDA kršila pri štirih bankah kreditodajalkah, in da je toženka zaradi zagotavljanja izvajanja minimalnega še potrebnega letnega obsega investicij za zeleni prehod ter priključevanja razpršenih proizvodnih virov in za zagotavljanje minimalnih standardov na segmentu vzdrževanja elektroenergetskega omrežja izpad prihodkov zaradi intervencijskega ukrepa likvidnostno nadomeščala s predčasnim koriščenjem posojila v višini 10 mio EUR v maju 2022 pri Evropski investicijski banki. Tožnica je navajala, da je količnik zadolženosti 1,8 izjemno nizek in toženki nudi še veliko prostora za zadolževanje. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da se količnik zadolženosti 1,8 nanaša na obdobje pred intervencijskim ukrepom iz ZUOPVCE. Poleg tega pravnega standarda nujnosti posega v pravico delničarjev do udeležbe na bilančnem dobičku ni mogoče razlagati tako ozko, da bi bila izjema možna samo v primeru, če bi bil količnik zadolženosti že tako visok, da nadaljnje zadolževanje ne bi bilo več mogoče. Zadoščajo že ugotovitve, da je toženka že zadolžena in da so nujne visoke investicije v elektroenergetsko infrastrukturo, zaradi katerih se bo toženka morala neogibno (ker je obseg potrebnih letnih investicij znatno večji od njenih čistih prihodkov od prodaje in dobička) v obdobju veljavnosti NEPN in Razvojnega načrta (do leta 2030) dodatno zadolžiti, v primeru izplačila celotnega bilančnega dobička za leto 2021 pa bi bilo potrebno še dodatno zadolževanje ali znižanje obsega investicij, čeprav so te nujno potrebne. Stališče sodišča prve stopnje, da toženka ni izkazala nujnosti posega v pravico delničarjev do bilančnega dobička, ker v izkazih poslovnega izida in bilanci stanja na dan 30. 11. 2022 izkazuje dolgoročne premoženjske pravice, dolgoročne finančne naložbe razen posojil, dolgoročne poslovne terjatve, zaloge, kratkoročne poslovne terjatve do kupcev in drugih, je prestrogo. Prav tako je v konkretnem primeru za toženko, ki v javnem interesu opravlja dejavnost distribucije električne energije, prestrogo tudi stališče tožnice v odgovoru na pritožbo, da mora za utemeljeno zadržanje bilančnega dobička insolventnost družbe vsaj neposredno in izkazano groziti.

19Po presoji pritožbenega sodišča je ena od okoliščin, v katerih toženka posluje in so odločilne za presojo po 399. členu ZGD-1, tudi dejstvo, da toženka večino svojih prihodkov ustvari od najemnine in storitev v razmerju do ELES, d. o. o. (prej SODO, d. o. o.), te pa se financirajo predvsem iz omrežnin, ki jih plačujejo končni odjemalci. Omrežnine so regulirane in v osnovi namenjene pokrivanju upravičenih stroškov sistemskega in distribucijskega operaterja (vključno z investicijami v omrežje).⁸ Zakon izplačila dividend iz tega dela dejavnosti elektrodistribucijskih podjetij res ne prepoveduje. Kar pa ne pomeni, da se navedeno ne more upoštevati kot posebna okoliščina konkretnega primera v zvezi z uporabo pravnega standarda iz prvega odstavka 399. člena ZGD-1. Glede na posebne okoliščine konkretnega primera je nujno, da se presežek prihodkov (pridobljenih tudi iz omrežnin) nad odhodki (zmanjšan za davke in namene iz prvega in tretjega odstavka 230. člena ZGD-1) uporabi za investicije v omrežje, ki so nujne.

20Pritožnica sodišču prve stopnje očita tudi bistveno kršitev pravil pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov z izvedencem poslovno finančne stroke in zaslišanjem toženkinega finančnega direktorja C. C. Sodišču prve stopnje očita, da ni obrazložilo, zakaj predlaganih dokazov ni izvedlo, in da razlogov, iz katerih naj bi izhajalo, da njeni dokazni predlogi niso potrebni, niti ni mogoče najti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne drži, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj predlaganih dokazov ni izvedlo. Obrazložitev zavrnitve teh dveh dokaznih predlogov je podana v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ker so bila vsa pravno pomembna dejstva med strankama nesporna, za presojo, ali iz teh dejstev izhaja, da je bilo po presoji dobrega gospodarstvenika zadržanje dobička nujno, pa strokovna pomoč izvedenca ni bila potrebna, je odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov za zaslišanje finančnega direktorja C. C. in postavitev izvedenca poslovno finančne stroke pravilna.

21Pritožbeno sodišče zaključuje, da je glede na predstavljene posebne okoliščine konkretnega primera (izvajanje storitev gospodarske javne službe, nujnost investiranja v elektroenergetsko infrastrukturo, pridobivanje prihodkov iz omrežnin, ki so namenjene vzdrževanju in investiranju v omrežje, negativno poslovanje toženke v letu 2022) toženka zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, da je po presoji dobrega gospodarstvenika glede na okoliščine, v katerih družba posluje (pravni standard iz 399. člena ZGD-1), nujno, da se delničarjem ne deli dobiček najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala.

22Ker je sodišče prve stopnje spremenilo izpodbijani sklep o uporabi bilančnega dobička, se ni opredeljevalo do tožničinih navedb, da je na podlagi zakona ali skupščinskega sklepa mogoče bilančni dobiček uporabiti le za dva namena - za razdelitev med delničarje ter za oblikovanje drugih rezerv iz dobička, pri čemer izpodbijani sklep skupščine predvideva le, da preostali del bilančnega dobička leta 2021 ostane nerazporejen, iz sklepa pa ne izhaja, kakšna naj bi bila usoda nerazporejenega dela bilančnega dobička, kar po tožničinem mnenju utemeljuje, da je izpodbijani sklep skupščine nezakonit že iz tega razloga. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da iz pravne teorije izhaja, da lahko skupščina s sklepom o uporabi bilančnega dobička tega uporabi bodisi za oblikovanje drugih rezerv iz dobička bodisi za druge namene, skupščina pa ima tudi možnost odločiti, da se del ali celotni bilančni dobiček ne uporabi za nobenega od omenjenih namenov in tudi ne za razdelitev med delničarje, ampak se bilančni dobiček opredeli kot preneseni dobiček. Takšna opredelitev bilančnega dobička v preneseni dobiček pa pomeni, da se bo pri odločanju o bilančnem dobičku naslednje leto vnovič odločalo o tem delu bilančnega dobička. Preneseni dobiček se avtomatično v celoti izkaže v bilančnem dobičku, vendar ni nujno, da se bo naslednje leto v bilančnem dobičku prikazal kot bilančni dobiček v enaki višini, kot bi ustrezala prenesenemu dobičku, če se hkrati pri oblikovanju bilančnega dobička pojavijo kategorije, ki njegovo višino zmanjšujejo, in sicer nepokrita izguba, v konkretnem primeru nepokrita izguba tekočega leta. V bilančni dobiček se po določbi petega odstavka 66. člena ZGD-1 odvedeta tako poslovni izid poslovnega leta kot preneseni dobiček. Če je poslovni izid poslovnega leta negativen, torej je ustvarjena izguba, se bo preneseni dobiček v celoti uporabil za "pokritje" te izgube. Višina bilančnega dobička se zmanjša za čisto izgubo poslovnega leta, o čemer se posebej ne odloča, ampak gre samo za računski prikaz bilančnega dobička v letnem poročilu.⁹ Sedmi odstavek 230. člena ZGD-1 določa, da imajo delničarji pravico do deleža v bilančnem dobičku, razen če je skupščina s sklepom o uporabi bilančnega dobička v skladu z zakonom ali statutom odločila, da se bilančni dobiček uporabi za namene iz prejšnjega odstavka ali da se bilančni dobiček ne razdeli delničarjem (preneseni dobiček). Glede na vsebino izpodbijanega sklepa, da "preostanek bilančnega dobička v znesku 2.347.835,16 EUR ostane nerazporejen", to pomeni, da nerazporejeni dobiček postane preneseni dobiček. Izpodbijani sklep skupščine torej ni nezakonit iz razloga, ker predvideva le, da preostali del bilančnega dobička leta 2021 ostane nerazporejen, iz sklepa pa ne izhaja, kakšna naj bi bila usoda nerazporejenega dela bilančnega dobička.

23Pritožbeno sodišče je presodilo, da je ob upoštevanju med strankama nespornih dejstev in ob pravilni uporabi materialnega prava tožbeni zahtevek neutemeljen, zato je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne (358. člen ZPP). Sprememba odločitve o glavni stvari terja tudi spremembo odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP), zato je sodišče spremenilo tudi izrek o stroških postopka tako, da je tožnica dolžna toženki povrniti njene potrebne pravdne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 154. člen ZPP), ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo glede na priglašene stroške pred sodiščem prve stopnje in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Pritožbeno sodišče je toženki priznalo 700 točk za odgovor na tožbo (tar. št. 20/1 OT), 700 točk za zastopanje na naroku dne 17. 1. 2023 (tar. št. 21/1 OT), 700 točk za prvo pripravljalno vlogo (tar. št. 20/1 OT), 31 točk materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV, kar skupaj znaša 1.559,89 EUR. Pritožbeno sodišče toženki ni priznalo priglašene nagrade za pregled listin, ker ne gre za samostojno storitev, ampak je to opravilo že zajeto v nagradi za sestavo vlog, ter priglašenega povečanja za 10 % za dodatno stranko, ker v obravnavani zadevi ni šlo za zastopanje več kot ene stranke. Tako odmerjene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v skupni višini 1.559,89 EUR je tožnica dolžna toženki povrniti v roku petnajst dni po prejemu te sodne odločbe.

24Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka je s pritožbo uspela, zato ji mora tožnica povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo po predloženem stroškovniku in v skladu z OT. Pritožbeno sodišče je toženki priznalo 875 točk za pritožbo (tar. št. 22/1 OT), 2 % materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV, kar skupaj znaša 653,31 EUR, s prištetimi 873 EUR sodne takse za pritožbo pa 1.526,31 EUR. Pritožbeno sodišče toženki ni priznalo priglašenih 100 točk za pregled listin oziroma spisa in konferenco s stranko ob prevzemu zadeve s strani novega pooblaščenca in 50 točk za končno poročilo stranki, ker po presoji pritožbenega sodišča ne gre za samostojne storitve, temveč so ta opravila že zajeta v nagradi za pritožbo. Pritožbeno sodišče je s sklepom I Cpg 450/2023 z dne 25. 10. 2023, s katerim je ugodilo toženkini pritožbi zoper sklep o domnevi umika pritožbe zaradi neplačila sodne takse, odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo, zato na tem mestu odloča tudi o teh stroških, ki jih je toženka priglasila s pritožbo z dne 14. 9. 2023. Toženka je s pritožbo zoper sklep o domnevi umika pritožbe uspela, prav tako je uspela s pritožbo zoper sodbo, zato ji mora tožnica povrniti tudi stroške pritožbe zoper sklep o domnevi umika pritožbe. Pritožbeno sodišče je toženki priznalo 350 točk za pritožbo (tar. št. 22/2 OT), 2 % materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV, kar skupaj znaša 261,32 EUR. Tako odmerjene stroške pritožbenega postopka v skupni višini 1.787,63 EUR je tožnica dolžna toženki povrniti v roku petnajst dni po prejemu te sodne odločbe.

¹ Sodba VS RS III Ips 14/2009 z dne 20. 12. 2011.
² Sodba VS RS III Ips 45/2019 z dne 24. 9. 2019.
³ Sodba VS RS III Ips 45/2019 z dne 24. 9. 2019.
⁴ Sodba VS RS III Ips 14/2009 z dne 20. 12. 2011.
⁵ Od pripojitve z dnem 2. 10. 2023 je to družba ELES.
⁶ Sodbi VSL I Cpg 548/2023 z dne 6. 2. 2024 in I Cpg 237/2024 z dne 5. 9. 2024. V zvezi z odločbo I Cpg 237/2024 pritožbeno sodišče pojasnjuje, da gre za odločbo, ki jo je toženka predložila s prepozno dopolnitvijo pritožbe, ki je pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati. Ker je ta sodna odločba v času odločanja pritožbenega sodišča dostopna tudi preko spletnega iskalnika sodne prakse, jo je pritožbeno sodišče kljub temu preučilo.
⁷ Primerjaj sodbo VS RS III Ips 45/2019 z dne 24. 9. 2019 in sodbo VSL I Cpg 237/2024 z dne 5. 9. 2024.
⁸ Glej 124. do 130. člen ZOEE.
⁹ M. Kocbek, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), 2. knjiga, GV Založba, 2007, str. 211.