VSM Sodba I Cp 731/2024

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo naložilo toženi stranki (v nadaljevanju toženec), da tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) v roku 15 dni plača 42.867,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2021 dalje do plačila (I. točka izreka) ter sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2Zoper citirano sodbo se pravočasno pritožuje toženec. Sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma zavrže, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje neupravičeno ni upoštevalo njegovih dokaznih predlogov, podanih v okviru pritožbe z dne 30. 5. 2022 (priloge B5 - B9 spisa). Če je toženec odškodninsko odgovoren, ker kot likvidacijski upravitelj ni pravočasno predlagal stečaja, je tožbeni zahtevek nepravilen, saj bi moral tožnik postaviti tožbeni zahtevek, da toženec sredstva plača v stečajno maso A., d.o.o. Dejstvo, da se tekom postopka likvidacije izkaže, da dolžnik nima dovolj sredstev za poplačilo upnikov, še ne utemeljuje sklepanja, da za likvidacijskega upravitelja veljajo določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ki urejajo obveznost poslovodstva pri nastanku položaja insolventnosti. Če pa tožnica odškodninsko odgovornost toženca uveljavlja po 419. členu Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), pa mora dokazati škodo, ki ji je nastala med postopkom likvidacije. Takšne škode pa tožnica niti ne zatrjuje niti ne dokazuje. Kakšno škodo naj bi toženec povzročil tožnici med likvidacijskim postopkom oziroma zaradi opravljanja del likvidacijskega upravitelja niti v navedbah niti v razlogih sodbe ni navedeno. Škoda ni enaka znesku, ki ga je družba A., d.o.o. ostala dolžna tožnici. Terjatev tožeče stranke do A., d.o.o. je obstajala že pred likvidacijo in toženec s svojimi ravnanji tega dolga ni z ničemer povečal ali kakorkoli predrugačil. Tudi če bi škoda predstavljala preostanek terjatve tožnice do družbe A., d.o.o., je ta škoda nastala tožnici izključno zaradi njenega lastnega ravnanja, ker je v letu 2019 predlagala odlog izvršbe, nato pa predlog za izvršbo umaknila. Navaja še, da ni sporna višina terjatve tožnice do družbe A., d.o.o., nikdar pa toženec ni navedel, da ni sporna škoda, ki naj bi jo kot likvidacijski upravitelj v postopku likvidacije povzročil tožnici, o tem toženec niti ni bil zaslišan. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožnica se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je sicer zagrešilo pritožbeno uveljavljano procesno kršitev, vendar to na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ni vplivalo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

7Predmetna zadeva je pred pritožbenim sodiščem že drugič. Sodišče druge stopnje je s sklepom I Cp 914/2022 z dne 15. 3. 2023 sodbo sodišča prve stopnje z dne 22. 3. 2022 razveljavilo in mu vrnilo zadevo v ponovno odločanje. Materialnopravno podlago za odločanje v razveljavljeni sodbi so predstavljale določbe ZGD-1 o spregledu pravne osebnosti. V ponovljenem sojenju se je tožnica odpovedala (primarnemu) tožbenemu zahtevku iz naslova spregleda pravne osebnosti, vsled česar je sodišče izdalo delno sodbo na podlagi odpovedi z dne 11. 12. 2023 (ki je že pravnomočna), ter uveljavljala proti tožencu zgolj še (podrejeni) zahtevek iz naslova odškodninske odgovornosti likvidacijskega upravitelja.

8Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, materialnopravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja določba drugega odstavka 419. člena ZGD-1, v skladu s katero je likvidacijski upravitelj odgovoren za škodo, ki jo je med likvidacijskim postopkom povzročil upniku, do vrednosti petkratnega plačila, ki ga je prejel za svoje delo, če je upnik svojo terjatev pravočasno prijavil oziroma je bila terjatev likvidacijskemu upravitelju znana ali bi mu morala biti znana. Likvidacijskega upravitelja zavezuje vestnost in skrbnost dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika, 410. člen ZGD-1). Naloge likvidacijskega upravitelja so med drugim, da poplača upnikom terjatve, izterja terjatve družbe in unovči likvidacijsko maso, če je to potrebno za poplačilo upnikov. V skladu s 423. členom ZGD-1 se likvidacijskemu upravitelju plačilo za delo in povrnitev stroškov izplača po poplačilu upnikov.

9Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil toženec od 6. 3. 2014 edini družbenik in edini zakoniti zastopnik družbe A., d.o.o., nad katero se je 28. 12. 2018 začel postopek redne likvidacije, naloge likvidacijskega upravitelja pa je vse do 14. 9. 2020 opravljal toženec, ki je tri dni prej prodal svoj poslovni delež v navedeni družbi B. B. za 150,00 EUR. Družba A., d.o.o. je pred začetkom likvidacijskega postopka razpolagala z zadostnim premoženjem, da bi bili vsi upniki poplačani. Tožnica je imela do navedene družbe terjatev v višini 47.140,00 EUR, za izterjavo tega zneska je bila v letu 2019 dovoljena izvršba VL 51131/2019, v okviru katere so bile zarubljene premičnine (avtomobili), vendar je tožnica vsled toženčevega prepričevanja, da bo zarubljene avtomobile ugodneje sam prodal, predlagala odlog izvršbe nato pa predlog za izvršbo umaknila, navedeni avtomobili pa so bili pozneje zarubljeni v korist drugega upnika. Navedeni dolg je bil pozneje delno poplačan in je na dan 15. 1. 2021 (t.j. tik pred vložitvijo tožbe) znašal 42.867,98 EUR (višina tožnikove terjatve do družbe v likvidaciji med strankama ni bila sporna). Družba A., d.o.o. - v likvidaciji je na transakcijski račun toženca kljub zapadlim obveznostim do upnikov (tudi tožnice) še vsaj do 18. 6. 2019 nakazovala plačilo za delo, ki ga je opravil kot likvidacijski upravitelj, od 18. 7. 2019 dalje pa je toženec prejemal nakazila iz tega naslova s strani družbe C., d.o.o.,¹ in sicer po asignaciji. Poleg tega sta družbi A., d.o.o. - v likvidaciji in C., d.o.o. dne 10. 9. 2020 sklenili aneks k prodajni pogodbi z dne 9. 11. 2018,² v katerem sta ugotovili višino preostalega dolga družbe C., d.o.o. do družbe v likvidaciji, to je 52.314,58 EUR, in določili nov rok plačila tega dolga, to je do dne 31. 12. 2024.³ In nenazadnje je družba C., d.o.o. namesto družbe A., d.o.o. - v likvidaciji tožencu vračala posojilo, ki ga je toženec dal družbi v likvidaciji. S sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti St 1642/2921 z dne 29. 9. 2021 je bil nad družbo A., d.o.o. začet stečaj, v katerem je bilo ugotovljeno, da ima družba A., d.o.o. - v stečaju do družbe C., d.o.o. vsaj 17.369,05 EUR zapadlih in vsaj 52.314,58 EUR nezapadlih terjatev.

10Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev pravilno zaključilo, da je toženec kot likvidacijski upravitelj med likvidacijskim postopkom ravnal v nasprotju z zapovedjo o vestnem in poštenem opravljanju nalog likvidacijskega upravitelja, ker ni poskrbel za ustrezno poplačilo tožnice kot upnice, saj je namesto da bi poplačal tožnico, iz premoženja družbe v likvidaciji ali preko asignacij poplačeval svoje terjatve do družbe v likvidaciji, poleg tega pa je kot likvidacijski upravitelj s podaljšanjem roka zapadlosti za plačilo kupnine družbi C., d.o.o. neustrezno izterjeval terjatve družbe v likvidaciji, s čemer je kršil svoje obveznosti iz 412. člena ZGD-1. Poleg tega si je toženec v nasprotju s 423. členom ZGD-1 še pred poplačilom upnikov (tudi tožnice) izplačeval plačilo za delo. Zato so neutemeljena pritožbena izvajanja, da je toženec med opravljanjem funkcije likvidacijskega upravitelja ravnal vestno in skrbno.

11V posledici teh ravnanj je terjatev tožnice v višini 42.867,98 EUR ostala neporavnana, zato je tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da škodo tožnice predstavlja znesek neporavnane terjatve tožnice do družbe A., d.o.o. skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne njene zapadlosti. Ker petkratnik skupnega zneska plačil, ki jih je toženec kot likvidacijski upravitelj prejel za svoje delo (82.422,20 EUR, kar ni pritožbeno sporno), presega znesek ugotovljene in vtoževane škode, je sodišče na podlagi drugega odstavka 419. člena ZGD-1 pravilno v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Pritožbena izvajanja, da škoda ni izkazana in da ne izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, so torej neutemeljena.

12Pritožba nima prav, da so pravno podlago tožbenega zahtevka predstavljale določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) o odškodninski odgovornosti zaradi nepravočasnega predlaganja stečaja. Temelj odločitve prvostopenjskega sodišča ni bila kršitev dolžnosti pravočasno predlagati začetek stečaja, temveč zgoraj citirane določbe ZGD-1 o odškodninski odgovornosti likvidacijskega upravitelja zaradi neustreznega poplačila upnikov tekom likvidacije in zaradi poplačila likvidacijskega upravitelja pred upniki (slednje je v nasprotju s 423. členom ZGD-1).

13Prav tako je napačno pritožbeno naziranje, da bi morala tožnica terjatev vtoževati v korist stečajne mase. Opore za takšno stališče v zakonodaji in sodni praksi ni najti. Zahteva iz 350. člena ZFPPIPP o vtoževanju v korist stečajne mase velja zgolj v primeru uveljavljanja zahtevkov do osebno odgovornih družbenikov stečajnega dolžnika,⁴ ne pa v primeru, kot je predmetni, ko tožnica vtožuje terjatev iz naslova odškodninske odgovornosti likvidacijskega upravitelja. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da lahko tožnica odškodninsko terjatev zaradi nevestnega dela likvidacijskega upravitelja uveljavlja v svojo korist.⁵

14Pritožba pa pravilno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati toženčeve listinske dokaze, predložene s pritožbo z dne 30. 5. 2022 (priloge B5 do B9 spisa), na katere se je toženec skliceval v novem sojenju. Sklicevanje sodišča prve stopnje na jezikovno razlago 362. člena ZPP je napačno. Drugi odstavek 362. člena ZPP sicer res določa, da smejo stranke v primeru razveljavitve sodbe na prvem naroku nove glavne obravnave navajati tudi nova dejstva in predlagati nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti. Vendar, kot opozarja Zobec,⁶ te določbe ne gre razlagati dobesedno, saj velja načelo, da je glavna obravnava enotna, zato lahko v primeru razveljavitve sodbe stranke v novem postopku navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze pod istimi pogoji, kot v prvotnem sojenju, zaradi česar je treba določbe 286. člena ZPP "neposredno (ne pa smiselno) uporabljati tudi v postopku po razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje." V skladu z 286. členom ZPP pa lahko, kot pravilno navaja pritožba, stranke predlagajo nove dokaze ne le v primeru nekrivde, temveč tudi v primeru, če njihova dopustitev ne bi zavlekla reševanja spora. Glede na to, da je sodišče prve stopnje štelo kot pravočasne tudi listinske dokaze, ki jih je tožnica predložila kasneje kot toženec sporne dokaze v prilogah B5 do B9 (gre za elektronska sporočila z dne 17. 1. 2020 in 3. 7. 2020 v prilogi A33 in A34, ki jih je tožnica priložila pripravljalni vlogi v novem sojenju), so bili po oceni sodišča druge stopnje listinski dokazi, ki jih je toženec predložil v pritožbi zoper razveljavljeno sodbo, pravočasni. Pritožbeno sodišče je zato odpravilo navedeno pomanjkljivost tako, da je toženčeve dokazne predloge (priloge B5 do B9 spisa) štelo kot pravočasne (6. alineja 358. člena ZPP) in se bo do njih opredelilo v nadaljevanju.

15Po oceni pritožbenega sodišča se toženec ne more razbremeniti odškodninske odgovornosti s sklicevanjem na epidemijo Sars-COV-2 in pritožbenimi navedbami, da je terjatev tožnice ostala neporavnana zaradi njenih lastnih odločitev. Da je družba A., d.o.o. med postopkom likvidacije imela premičnine, iz katerih bi se tožnica lahko poplačala, kar toženec dokazuje z rubežnim in cenilnim zapisnikom izvršitelja Č. Č. z dne 11. 9. 2020 s priloženima seznamoma zalog (prilogi B5 in B6 spisa), med strankama niti ni sporno (nespornih dejstev pa po 214. členu ZPP ni treba dokazovati). Toženec, zaslišan kot stranka, je potrdil, da je predlagal (ugodnejšo) prodajo tega premoženja družbe izven izvršbe (10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), zato pritožba z navedbami, da je bilo elektronsko sporočilo z dne 17. 1. 2020 poslano po predlogu tožnice za odlog izvršbe, ne more izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica predlagala odlog izvršbe in kasneje umaknila predlog za izvršbo, ker ji je toženec zagotavljal, da bo sam ugodneje prodal zarubljene avtomobile. V tej zvezi se toženec tudi ne more uspešno sklicevati na epidemijo Sars-COV-2, ki se je začela dobrih pet mesecev po predlogu za odlog izvršbe in dva tedna pred zaključkom obdobja, za katerega je bil odlog izvršbe predlagan. Prav tako pritožba ne more uspešno izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje, da se stranki nista mogli dokončno dogovoriti za plačilo v stvareh, ker toženec ni pripravil ovrednotenega seznama zalog. Iz elektronskega sporočila z dne 3. 7. 2020 (priloga A20 spisa), namreč ne izhaja nasprotno, in sicer, da bi toženec ocenil in tožnici posredoval cenitev vrednosti zalog, kot navaja pritožba.

16Toženčevo sklicevanje v pritožbi, da si je tožnica sama kriva za to, da ni bila v celoti poplačana, ker je predlagala odlog izvršbe zarubljenih avtomobilov, nato pa umaknila predlog za izvršbo, je spričo dejstva, da tožnica to storila po toženčevem zagotavljanju, da bo ugodneje prodal zarubljene avtomobile in iz izkupička poplačal tožnico, v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (lat. venire contra factum proprium) in ne uživa pravnega varstva.

17Po mnenju pritožbenega sodišča se toženec tudi ne more razbremeniti svoje odgovornosti s sklicevanjem na predloženo medicinsko dokumentacijo, saj je bil ambulantni karton (priloga B8 spisa) izdan 7. 3. 2022, torej leto in pol po prodaji njegovega poslovnega deleža in prenehanju njegove funkcije likvidacijskega upravitelja, iz ambulantnega izvida (priloga B9 spisa) pa tudi ne izhaja, da bi bila pri tožencu dne 9. 4. 2020 ugotovljena močna srčna aritmija (kot je navedel v pritožbi z dne 30. 5. 2022).

18Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP), saj toženec s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožnica pa z odgovorom na pritožbo ni v bistvenem pripomogla k rešitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Kot izhaja iz podatkov spisa je bila družba C., d.o.o. preko toženčevih družinskih članov ustanovljena 10. 10. 2018, t.j. slabe 3 mesece pred začetkom postopka redne likvidacije družbe A., d.o.o., edina družbenica in zakonita zastopnica omenjene družbe pa je bila sprva toženčeva soproga, v drugi polovici leta 2021 pa je družbenik omenjene družbe postal toženčev sin.
² Kot izhaja iz podatkov spisa je mesec in pol pred začetkom redne likvidacije družba A., d.o.o. s pogodbo (z dne 9. 11. 2018) prodala družbi C., d.o.o. dve nepremičnini za kupnino 122.000,00 EUR, čeprav je pol leta pred tem ti nepremičnini kupila od mestne občine E. za kupnino 295.240,00 EUR, po nakupu pa je družba C., d.o.o. prodala navedeni nepremičnini naprej za 2.000.000,00 EUR.
³ Primarno je bila kupnina po tej pogodbi vezana na izbris odkupne pravice občine iz zemljiške knjige, ki je bil dejansko izveden šele leta 2021, družba C., d.o.o. pa jo je kot kupka poravnavala še pred njeno zapadlostjo po asignacijah v korist upnikov družbe A., d.o.o., med drugim tudi zaposlenih pri tej družbi.
⁴ Določba 350. člena ZFPPIPP je namreč uvrščena v podpoglavje z naslovom "Posebna pravila za uveljavitev zahtevkov do osebno odgovornih družbenikov stečajnega dolžnika," sodišče druge stopnje pa je v prejšnjem sojenju v sklepu I Cp 914/2022 z dne 15. 3. 2023 zavzelo stališče, da navedena pravila veljalo ne le za osebne, temveč tudi za kapitalske družbe v primeru uveljavljanja terjatev zoper družbenike iz naslova spregleda pravne osebnosti.
⁵ Gre za podoben položaj kot pri odgovornosti poslovodstva po 44. členu ZFPPIPP zaradi kršenja obveznosti iz 42. člena istega zakona. Tudi v takem primeru lahko upniki vtožujejo odškodninsko terjatev na svoj račun (glej VSRS sklep III Ips 4/2020 z dne 11. 5. 2020, VSL sodba I Cpg 297/2020 z dne 2. 12. 2020).
⁶ J. Zobec v Ude, Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Ljubljana 2009, str.