UPRS Sodba III U 300/2019-19

I. Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Kopru Bpp 517/2019 z dne 20. 11. 2019 se odpravi v II. točki izreka in se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega upravnega spora v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Izpodbijani sklep

1Z izpodbijanim sklepom Bpp 517/2019 z dne 20. 11. 2019 je toženka sklenila, da se tožniku, za opravljene odvetniške storitve iz naslova brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) na podlagi odločbe toženke Bpp 517/2019 z dne 17. 10. 2019, odmerijo nagrada in stroški v skupni višini 707,30 EUR (I. točka izreka). Višji tožnikov zahtevek se zavrne (II. točka izreka). Priznani znesek stroškov se izplača iz proračunskih sredstev sodišča (postavka Bpp) in nakaže na transakcijski račun odvetnika v 30 dneh po prejemu računa (III. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je bila z odločbo Bpp 517/2019 z dne 17. 10. 2019 upravičencu A. A. dodeljena redna BPP za sestavo in vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 39827/2016 z dne 11. 5. 2019, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru II Kp 39827/2016 z dne 11. 4. 2019, v kazenskem postopku zaradi dveh kaznivih dejanj, in sicer od 28. 9. 2019 dalje. Za izvajanje BPP je bil določen tožnik, ki je toženki vrnil originalno in s strani upravičenca podpisano napotnico ter priglasil stroške, nastale z izvajanjem BPP. Toženka se sklicuje na 30. člen in 40. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) in navaja, da je bila napotnica, vrnjena dne 21. 10. 2019, pravočasna.

3Toženka je predlogu tožnika o odmeri nagrade delno ugodila. Kot obrazloži, je tožniku priznala nagrado in potrebne izdatke skladno z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT), v zvezi s 17. členom Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv), ki določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT. V nadaljevanju toženka utemeljuje število točk in pojasnjuje izračun priznanega zneska. Tako je po tar. št. 11/3 OT v zvezi s tar. št. 10/4 OT tožniku priznala nagrado za sestavo in vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v višini 750 točk (tj. polovico od 1500 točk), ker pa je upravičenca kot obdolženca zagovarjal zaradi dveh kaznivih dejanj, mu je toženka na podlagi drugega odstavka 7. člena OT priznala še 25 % povečanje nagrade v višini 187,5 točk (25 % od 750 točk). Toženka je tožniku po tretjem odstavku 11. člena OT priznala še pavšalne potrebne izdatke za fotokopiranje ter poštne in telekomunikacijske storitve v višini 28,75 točke. Navedene izdatke je skladno z ustaljeno prakso odmerila od polne nagrade v višini 1.875 točk, ki bi odvetniku pripadala po OT brez upoštevanja polovičnega zmanjšanja po petem odstavku 17. člena ZOdv, in sicer v višini 2 % od polne nagrade do prvih 1.000 točk (20 točk) in v višini 1 % v presežku polne nagrade nad 1.000 točkami (8,75 točke). Skupna višina z izpodbijanim sklepom tožniku priznane nagrade in pavšalnih potrebnih izdatkov je tako 966,25 točke, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 579,75 EUR. Ker je tožnik zavezanec za DDV, mu je bilo na skupno višino nagrade in izdatkov priznano še 22 % povečanje za DDV v višini 127,55 EUR (drugi odstavek 12. člena OT). Skupni znesek z izpodbijanim sklepom tožniku priznane nagrade in potrebnih izdatkov je tako 707,30 EUR.

Vsebina tožbe

4Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in je zato vložil tožbo v upravnem sporu, in sicer, kot navaja, iz razlogov nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožniku iz naslova izvajanja BPP v predmetni zadevi, poleg že priznane nagrade v višini 707,30 EUR EUR, prizna še nagrada v višini 1.532,62 EUR. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5V tožbi navaja, da je toženka odločitev sprejela na podlagi petega odstavka 17. člena ZOdv, ki pa je v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena ter načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Kot izhaja iz ustaljene ustavnosodne prakse, ti ustavni načeli obvezujeta zakonodajalca, da bistveno enake položaje obravnava enako, če pa jih ureja različno, mora za to obstajati razumen razlog, ki izhaja iz stvari same. Tožniku je poznano stališče Ustavnega sodišča iz odločbe U-I-2/15 z dne 3. 12. 2015, po katerem imajo odvetniki pri opravljanju storitev BPP status "agentov" države, saj opravljajo pozitivne obveznosti države, za kar jih ta tudi financira. Prav tako mu je poznano stališče iz predloga ZOdv-D, iz katerega izhaja, da je izplačilo polovične nagrade iz petega odstavka 17. člena ZOdv upravičeno, ker odvetnik pri opravljanju BPP opravlja ravno takšne, tj. pozitivne naloge države, in je za opravljene storitve plačan iz proračuna, pri čemer je deležen ugodnosti s tem, da mu ni treba iskati strank. Vendar po tožnikovem mnenju to ne upravičuje sporne ureditve iz petega odstavka 17. člena ZOdv, saj odvetnike v funkciji agentov države spravlja v neenak položaj v primerjavi z drugimi poklici, ki prav tako sodelujejo v sodnih postopkih, tj. izvedenci, tolmači, vročevalci in drugimi, brez katerih postopka ni mogoče začeti, voditi in zaključiti. Vsi ti so plačani po veljavnih tarifah in ne le polovično, kot velja za odvetnike, ki izvajajo BPP. Tudi v kazenskem postopku so na podlagi 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) do povračila stroškov za svoje delo upravičeni izvedenci, tolmači, strokovnjaki in vročevalci pošiljk, ki so prav tako "agenti" države, a jim pripada celotna nagrada, ne le polovica, čeprav tudi njim ni treba iskati strank in so plačani iz proračuna. Enakost med odvetniki, ki izvajajo storitve BPP, ter izvedenci, tolmači, strokovnjaki in vročevalci se kaže v tem, da so vsi v postopek pritegnjeni z odločbo sodišča in v njem sodelujejo proti plačilu iz proračuna zato, da se postopek izpelje in da se zadosti načelu pravičnosti. Ker kljub temu odvetnikom pripada le polovica nagrade, gre za različno urejanje enakih položajev brez razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari. Ustavna zahteva enakosti pred zakonom velja tudi glede poklicev pred sodiščem in terja, da se vsi obravnavajo enako in se jim nagrada izplača po istem principu.

6Tožnik še pojasnjuje, da tako kot država s plačevanjem omenjenih udeležencev sodnih postopkov zagotavlja spoštovanje načela socialne države in enakosti pred zakonom v zvezi s pravico do sodnega varstva, država s plačevanjem zdravstvenih storitev v okviru sistema javnega zdravstva, predvsem stroškov gradnje prostorov javnih zavodov in s plačevanjem zdravnikov koncesionarjev, zagotavlja spoštovanje načela socialne države v zvezi s pravico do zdravstvenega varstva iz 51. člena Ustave. S plačevanjem javnega izobraževalnega sistema, predvsem stroškov gradnje javnih izobraževalnih ustanov in honorarjev za učitelje in zunanje sodelavce, pa zagotavlja pravico do šolstva in šolanja iz 57. člena Ustave. Kot "agenti" države tako nastopajo tudi izvajalci gradbenih del, ki gradijo prostore javnih zdravstvenih in izobraževalnih ustanov, zdravniki koncesionarji ter učitelji in honorarno plačani zunanji sodelavci. Ti so za svoje delo oziroma storitve, čeprav strank ne iščejo na trgu, plačani iz proračuna v celotni vrednosti storitev. Njihovemu položaju je položaj odvetnikov, ki izvajajo BPP, v bistvenem enak ter za različno obravnavanje ni razumnega razloga. Ker izpodbijana odločitev temelji na določbi petega odstavka 17. člena ZOdv, ki je v nasprotju s 14. in 22. členom Ustave, tožnik sodišču predlaga, naj prekine ta postopek in z zahtevo pri Ustavnem sodišču začne postopek za oceno ustavnosti te zakonske določbe. Navaja še, da argument iz predloga ZOdv-D, da je treba odvetnike drugače obravnavati zaradi nujnih varčevalnih ukrepov, četudi bi bil pravilen, zagotovo ne obstaja več. Omenjeni nujni ukrepi so bili odraz slabe ekonomske situacije v letih finančne krize. Kot izhaja iz članka s portala siol.net "Državna blagajna z najvišjim presežkom od leta 1999", je po podatkih Statističnega urada RS ekonomsko stanje precej boljše: že iz naslova članka je sklepati, da celo boljše kot pred krizo, v članku navedeni podatki pa tudi kažejo, da so se najmanj v dveh preteklih četrtletjih prihodki države občutno povečali in presegajo njene izdatke. To se odraža na področju BPP, kjer se je dohodkovni cenzus od 1. 6. 2018 občutno povečal in BPP lahko pridobi posameznik ali družina, če dohodek na člana ne presega 785,00 EUR (prej 584,00 EUR). Očitno je torej finančna situacija do te mere boljša, da je za BPP mogoče nameniti več sredstev in je država razširila krog upravičencev do BPP, medtem ko so odvetniki za opravljene storitve plačani zgolj polovično.

7Tožnik dalje ugovarja, da je toženka napačno odločila, da mu na podlagi 7. člena OT pripada zvišanje vrednosti storitve le v višini 25 % in ne v višini 100 %, ker se je kazenska zadeva zoper upravičenca vodila zaradi dveh kaznivih dejanj. OT v drugem odstavku 7. člena določa, da se skupna vrednost storitve za zagovarjanje obdolženca v kazenskem postopku za drugo in vsako nadaljnje očitano dejanje (ne kaznivo dejanje) zviša za 25 %, vendar največ 100 %. Upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije (v nadaljevanju: UO OZS), ki je edini pristojen za razlago OT, je glede identične določbe drugega odstavka 8. člena Odvetniške tarife iz leta 2003 dne 9. 12. 2003 sprejel obvezno razlago, da se skupna vrednost storitve poveča za vsako drugo in nadaljnje očitano dejanje in ne za vsako nadaljnje kaznivo dejanje, kar pride v poštev pri nadaljevanih kaznivih dejanjih, v okviru katerih je treba ugotavljati vse elemente kaznivega dejanja in njegove okoliščine, kot če to dejanje ne bi bilo sestavni del nadaljevanega kaznivega dejanja. Gre namreč za to, da mora zagovornik v kazenski zadevi, upravičencu nuditi obrambo za vsako posamezno očitano dejanje, s katerim naj bi obdolženi izpolnil znake kaznivega dejanja.

8Tožnik pojasnjuje, da iz sodbe Okrožnega sodišča v Kopru I K 39827/2016 z dne 11. 5. 2019 izhaja, da je bil upravičenec, za katerega je tožnik sestavil in vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeno sodbo, obsojen zaradi kaznivega dejanja neopravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, ki naj bi ga storil z osmimi dejanji, in kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja, ki naj bi ga storil z devetimi dejanji. Tožnik zato meni, da je toženka ob odmeri nagrade zmotno uporabila določbo drugega odstavka 7. člena OT, saj je pri zvišanju vrednosti storitve upoštevala število upravičencu očitanih kaznivih dejanj in ne število očitanih dejanj.

9Kot predlagane dokaze je v tožbi, poleg izpodbijanega sklepa, navedel: odločbo toženke Bpp 517/2019 z dne 17. 10. 2019, napotnico z dne 17. 10. 2019 s stroškovnikom z dne 18. 10. 2019, članek s spletnega portala siol.net "Državna blagajna z najvišjim presežkom od leta 1999", vpogled v spis Okrožnega sodišča v Kopru I K 39827/2017, sklep UO OZS z dne 9. 12. 2003, sklep Okrožnega sodišča v Kranju I K 37577/2015 z dne 21. 9. 2017 in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 3466/2017 z dne 14. 9. 2018.

Nadaljnji potek upravnega spora

10Toženka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, odgovora na tožbo ni podala.

11Tožnik je 23. 3. 2020 podal še pripravljalno vlogo, v kateri vztraja pri tožbenih ugovorih in dodatno navaja, da se ne strinja s stališči, ki jih je Vrhovno sodišče v zvezi z zatrjevano neustavnostjo petega odstavka 17. člena ZOdv zavzelo v sodbi X Ips 27/2018 z dne 5. 2. 2020. Tako kot v času izdaje izpodbijanega akta veljavna Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju: Pravilnik SIC) ter Pravilnik o sodnih tolmačih (v nadaljevanju: Pravilnik ST), je tudi OT sprejeta na podlagi zakona (19. člen ZOdv), zato gre za enake pravne podlage urejanja plačila, ki izhajajo iz enakih načel določanja višine plačil za storitve v tožbi navedenih poklicev in po vsebini torej urejajo plačilo za opravljeno delo vseh teh poklicev na v bistvenem enak način. Tožnik se ne strinja s stališčem, da naj bi OT urejala plačilo odvetnikov za tržno dejavnost. Poudarja, da je plačilo za delo odvetnikov predpisano z OT, h kateri daje soglasje minister za pravosodje. Medtem ko sodni izvedenci, cenilci in tolmači lahko opravljajo tudi drugo dejavnost ali so zaposleni (po 44. členu Pravilnika SIC je bil izvedenec poleg nagrade upravičen tudi do nadomestila plače), odvetniki ne smejo opravljati druge dejavnosti (21. člen ZOdv), njihov edini vir zaslužka je opravljanje odvetniškega poklica. Iz 15. člena OT izhaja, da odvetnik pri opravljanju tržne dejavnosti ni vezan na določbe posebnega dela OT; skladno s 17. členom OT se s stranko lahko pisno dogovori tudi za nižje plačilo odvetniških stroškov, kot so določeni po tarifi. Posebni del OT je namenjen sodiščem in drugim državnim organom, ki odločajo o odvetniški nagradi v raznih postopkih (drugi odstavek 14. člena OT), in ne za tržno dejavnost, kot zmotno meni Vrhovno sodišče. Zaradi s strani države predpisane OT in omejitve odvetnikov zgolj na odvetniško dejavnost ni mogoče trditi, da je opravljanje odvetništva tržna dejavnost. Razlikovanje plačila odvetnikov ter plačila sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev glede na pravno podlago plačila ni utemeljeno, sicer pa pravna podlaga za določanje plačila udeležencem sodnih postopkov ne more pomeniti razumnega razloga za polovično plačilo odvetnikov. Tožnik še pojasnjuje, da je pred OT veljal Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT), ki je tudi posebej določal višino nagrad odvetnikov, ko se te izplačajo iz proračuna, medtem ko je za izvedence, cenilce in tolmače vse od leta 2010 dalje veljal enak pravilnik. To kaže sistematično željo zakonodajalca po omejevanju nagrad samo odvetnikom in ne tudi drugim udeležencem postopka. Opisano slabšanje tožnikovega pravnega položaja brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu, krha načelo zaupanja v pravo kot eno od načel pravne države (2. člen Ustave).

12Kot še navaja tožnik, primerjava nagrad po OT in Pravilniku SIC kaže, da se plačilo odvetnikov za enako opravilo neustavno bistveno razlikuje od plačila sodnih izvedencev in cenilcev. Tako je npr. odvetnik za trajanje naroka upravičen do dodatne nagrade 50 točk (ob vrednosti točke 0,459 EUR je to 22,95 EUR), vendar šele po prvi uri naroka. Izvedenec ali cenilec pa je upravičen do nagrade za pripravo na ustno podajanje mnenja na naroku, nato pa še za vsake začete pol ure do nagrade v višini 35,00 EUR (52. člen Pravilnika SIC). Če odvetnik kot izvajalec BPP in sodni izvedenec delo opravita v istem postopku, bo odvetnik za dodatno uro nad eno uro naroka glede na peti odstavek 17. člena ZOdv plačan 11,475 EUR, sodni izvedenec pa za vsake pol ure 35,00 EUR, torej trikrat več. Za čas potovanja na sodišče pripada izvedencu za vsake pol ure 10,00 EUR (četrti odstavek 52. člena Pravilnika SIC, enako 49. člen Pravilnika ST), medtem ko odvetniku za isto opravilo pripada 20 točk ali 9,18 EUR (7. člen OT), pri čemer bo v primeru izvajanja BPP prejel le 4,59 EUR, izvedenec pa 10,00 EUR. Za preglede in oglede izvedencu za eno uro pripada nagrada 46,00 EUR (50. člen Pravilnika SIC), odvetniku po OT (tar. št. 39, točka 2) pa za pregled spisa za eno uro 100 točk ali 45,90 EUR, pri čemer bo v primeru plačila iz proračuna prejel le 22,95 EUR. Po 47. členu Pravilnika SIC (in enako po sedaj veljavnem pravilniku) se izvedencu za delo ob nedeljah in praznikih ali v času od 22. do 6. ure nagrada poviša za 100 %, medtem ko se po 5. členu OT za storitev, ki jo odvetnik na zahtevo stranke ali organa, ki vodi postopek, opravi ob dela prostih dnevih (prazniki, sobota in nedelja) ali v nočnem času med delavniki (med 20.00 uro zvečer in 8.00 uro zjutraj), točkovna vrednost zviša za 50 %, ko zastopa stranko po BPP ali uradni dolžnosti, pa se to še razpolovi. Zato peti odstavek 17. člena ZOdv odvetnike pri plačilu za opravljeno delo brez razumnega in utemeljenega razloga postavlja v bistveno slabši položaj v primerjavi s sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači. Gre za arbitrarno odločitev zakonodajalca, ki krši 14. in 22. člen Ustave, poleg tega tožnik ni bil deležen poštenega sodnega postopka, ki ga zagotavlja 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP). Opisano razlikovanje med udeleženci postopka je nepravično ter pomeni razvrednotenje odvetniškega poklica.

K I. točki izreka:

13Tožba je utemeljena.

14Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost izpodbijanega sklepa, s katerim je toženka tožniku odmerila nagrado in stroške za izvajanje BPP. Sodišče pojasnjuje, da je glede na vsebino tožbenega predloga štelo, da tožnik sklep toženke z dne 20. 11. 2019 izpodbija v delu, v katerem je bil z njim obravnavani tožnikov zahtevek zavrnjen, torej v zavrnilnem delu izreka (II. točka izreka).

15Tožnik izpodbijani sklep v bistvenem izpodbija iz dveh razlogov, in sicer, ker naj bi toženka pri odločitvi zmotno uporabila določbo petega odstavka 17. člena ZOdv ter določbo drugega odstavka 7. člena OT glede zvišanja skupne vrednosti storitve za zagovarjanje obdolženca zaradi več očitanih dejanj.

16Tožnik se ne strinja s odločitvijo toženke, da mu na podlagi 7. člena OT pripada 25 % zvišanje vrednosti storitve in ne zahtevano 100 % zvišanje, kar je utemeljila s tem, da je tožnik upravičencu nudil obrambo zaradi dveh kaznivih dejanj. Tožnik takemu stališču toženke ugovarja in utemeljuje, da je podlaga za določitev zvišanja vrednosti storitve število storjenih dejanj, ki so zajeta v kaznivem dejanju in ne število očitanih kaznivih dejanj. Med strankama je torej sporna pravilna uporaba 7. člena OT.

17Po določbi drugega odstavka 7. člena OT (veljavnega v času izdaje izpodbijanega sklepa; sedaj enako določa tretji odstavek te zakonske določbe), se za zagovarjanje obdolženca v kazenskem postopku skupna vrednost storitve za drugo in vsako nadaljnje očitano dejanje zviša za 25 %, vendar največ za 100 %. Citirana določba ne govori o zvišanju skupne vrednosti storitve za drugo in vsako nadaljnje kaznivo dejanje, kot to pojasnjuje tožnik, ampak predvideva zvišanje skupne vrednosti storitve v predpisanem odstotku za zagovarjanje obdolženca za drugo in vsako nadaljnje očitano dejanje. Po presoji sodišča je treba navedeno določbo razumeti tako, da se kot drugo in vsako nadaljnje očitano dejanje šteje dejanje, za katerega so v obtožnici podani elementi, ki ga krajevno in časovno opredeljujejo kot samostojno (tudi izvršitveno) dejanje in ki se samostojno tudi dokazuje. Zagovornik obdolženca mora namreč pripraviti obrambo za vsako od (izvršitvenih) dejanj, ki tvorijo kaznivo dejanje; od uspeha te obrambe (za vsako od očitanih dejanj) pa je odvisno, ali bo obdolženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja in tudi kakšna kazen mu bo izrečena, saj je od kriminalne količine (števila, narave in teže dejanj, ki so zajeta znotraj kaznivega dejanja) odvisna izbira sankcije in njena višina. Ker mora torej zagovornik obrambo obdolženca pripraviti za vsako posamezno očitano dejanje, ki tvori kaznivo dejanje, se skupna vrednost storitve za zagovarjanje v takšnem primeru poveča, kot je določeno v drugem odstavku 7. člena OT, torej z upoštevanjem očitanih dejanj in ne z upoštevanjem očitanih kaznivih dejanj.¹

18Tožnik je v tožbi navedel, da je za upravičenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 39827/2016 z dne 11. 5. 2018, iz katere izhaja, da je bil upravičenec obsojen zaradi kaznivega dejanja neopravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, ki naj bi ga storil z osmimi dejanji, in kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države, ki naj bi ga storil z devetimi dejanji. Toženka njegovim navedbam ne oporeka, prav tako pa je iz 55. točke sodbe Višjega sodišča v Kopru III Kp 39827/2016 z dne 11. 4. 2019, ki je del upravnega spisa, razbrati, da je bil upravičenec s sodbo sodišča prve stopnje spoznan za krivega tudi za kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države, ki je sestavljeno iz devetih posamičnih izvršitvenih ravnanj. Iz navedenega nedvoumno izhaja, da je moral tožnik, kot zagovornik upravičenca v kazenskem postopku, pripraviti obrambo za toliko očitanih dejanj (izvršitvenih ravnanj), zato je skladno z drugim odstavkom 7. člena OT upravičen do maksimalnega 100 % zvišanja skupne vrednosti storitev.

19Na podlagi navedenega sodišče zaključuje, da je toženka v zadevi napačno uporabila materialno pravo (takrat veljavni drugi odstavek 7. člena OT), zato je tožbi ugodilo, izpodbijani sklep v izpodbijanem delu (II. točka izreka) na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) odpravilo, ter zadevo na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo toženki v ponovni postopek. V njem bo morala upoštevati stališča iz te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ter o tožnikovi nagradi in stroških za izvajanje BPP ponovno odločiti.

20Sodišče v zadevi ni odločalo v sporu polne jurisdikcije. Takšno odločanje po določbah prvega odstavka 65. člena ZUS-1 namreč pomeni zgolj možnost sodišča, ki jo kot izjemo od splošnega koncepta upravnega spora kot spora o zakonitosti dokončnih upravnih aktov uporabi le takrat, ko stranki sicer ne bi bilo mogoče zagotoviti varstva njenih pravic, česar pa tožnik v obravnavanem primeru niti ne zatrjuje.

21Odločitev je sodišče sprejelo ne da bi opravilo glavno obravnavo, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi ter izpodbijani sklep v izpodbijanem delu odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec, ki bi imel nasprotni interes (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

22Ne glede na opisano odločitev se sodišče zaradi ponovnega postopka v nadaljevanju opredeljuje še do tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na uporabo določbe petega odstavka 17. člena ZOdv.

23Tožnik ugovarja, da je v izpodbijanem sklepu uporabljena določba petega odstavka 17. člena ZOdv v nasprotju z načelom enakosti iz 14. člena Ustave ter pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Tožnik namreč zatrjuje, da gre za nedopustno različno ureditev plačila odvetnikom, ki izvajajo BPP, glede na plačilo izvedencem, cenilcem in tolmačem, pa tudi vročevalcem, ki prav tako sodelujejo v sodnih postopkih (konkretno: v kazenskem postopku), saj meni, da ni razumnega razloga, ki bi utemeljeval različno obravnavanje.

24Peti odstavek 17. člena ZOdv, kot ga je uporabila toženka in kot je relevanten za obravnavano zadevo,² določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi (torej OT).

25Sodišče pritrjuje tožniku, da je treba bistveno enake položaje obravnavati enako ter da mora, če zakonodajalec takšne položaje ureja različno, za to razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. V tej zvezi je treba pojasniti, da je že predlagatelj Zakona o dopolnitvah Zakona o odvetništvu (ZOdv-D), s katerim je bila v ZOdv vključena sporna določba petega odstavka 17. člena, v postopku sprejemanja tega zakona navedel razloge, ki se nanašajo na skladnost predlagane spremembe oziroma dopolnitve zakona z Ustavo (zakonodajno gradivo EVA: 2014-2030-0052, št. 00720-17/2014/7 z dne 4. 12. 2014). Kot je navedel, je zaradi nujnih varčevalnih ukrepov države treba določiti nižja plačila za tovrstne storitve odvetnikov, ki se krijejo iz proračuna Republike Slovenije. Tožnik se v zvezi s tem sklicuje, da se je finančna situacija v Republiki Sloveniji izboljšala do te mere, da ni več razloga za sporno ureditev plačila odvetnikov, ki izvajajo BPP, vendar te navedbe do drugačne sodne presoje ne morejo pripeljati, saj so posplošene, njihove konkretizacije pa ni mogoče nadomestiti s sklicevanjem na članek s portala siol.net "Državna blagajna z najvišjim presežkom od leta 1999". Tožnik se po presoji sodišča prav tako ne more z uspehom sklicevati na povišanje dohodkovnega cenzusa za dodelitev BPP, saj (tudi z vidika delitve razpoložljivih sredstev) pravnega položaja upravičencev do BPP, ki se jim BPP dodeljuje, ker sicer ne bi mogli uresničiti pravice do sodnega varstva, in na drugi strani položaja odvetnikov, ki po svoji predhodni prostovoljni uvrstitvi na seznam izvajalcev BPP na podlagi odločbe pristojnega organa izvajajo BPP, ni mogoče enačiti oziroma pravni položaj teh dveh skupin ni v bistvenem primerljiv. Predlagatelj ZOdv-D je dalje izhajal tudi iz stališča, da je že Ustavno sodišče v odločbi U-II-1/09 z dne 5. 5. 2009 ugotovilo, da je treba z vidika svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave ločiti položaj, ko odvetniki delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, od položaja, ko delujejo v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti v kazenskih postopkih in v okviru zagotavljanja BPP. V teh primerih odvetniki opravljajo naloge, ki iz Ustave izhajajo kot pozitivne obveznosti države in jih država tudi financira. V tem delu torej odvetniki opravljajo dolžnosti države po njenem pooblastilu in ob plačilu iz državnih sredstev, zato v tem delu določanje cen odvetniških storitev ne more biti v neskladju s prvim odstavkom 74. člena Ustave. Tudi predlagatelj ZOdv-D je zato poudaril, da ima postavljeni oziroma dodeljeni odvetnik zagotovljene stranke in plačilo iz državnega proračuna, izbrani odvetnik pa si mora za pridobitev strank sam prizadevati in je poleg tega v potencialni negotovosti glede plačila.

26Do vprašanja, ali je zakonska ureditev, ki je v petem odstavku 17. člena ZOdv za odvetnike, ki izvajajo BPP, omejevala višino odvetniške nagrade na polovico nagrade po OT, skladna z drugim odstavkom 14. člena Ustave (ki določa, da so vsi pred zakonom enaki) z vidika zatrjevanega razlikovanja glede na položaj sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, se je že izreklo tudi Vrhovno sodišče. In sicer najprej v sodbi X Ips 27/2018 z dne 5. 2. 2020 (v nadaljevanju: sodba X Ips 27/2018), v kateri je ponovilo ustaljeno stališče, da drugi odstavek 14. člena Ustave zagotavlja splošno enakost pred zakonom in zahteva, da je treba v bistvenem enake položaje obravnavati enako. Če zakonodajalec bistveno enake položaje ureja različno, mora za to obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Načelo enakosti pred zakonom torej ne pomeni, da zakon ne bi smel različno urejati položajev pravnih subjektov, vendar tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. To pomeni, da mora razlikovanje služiti ustavno dopustnemu cilju, da mora biti ta cilj v razumni povezavi s predmetom urejanja v predpisu in da mora biti uvedeno razlikovanje primerno sredstvo za dosego tega cilja. Za presojo o tem, katere podobnosti in razlike v položajih so bistvene, je treba izhajati iz predmeta pravnega urejanja.

27Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 27/2018 dalje navedlo, da je položaj odvetnikov ter sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev v bistvenem enak z vidika njihovega delovanja kot udeležencev postopka, ki so pod zakonsko določenimi pogoji upravičeni do plačila (nagrade) za svoje delo iz javnih sredstev. Vendar pa je treba pri primerjavi njihovih položajev upoštevati tudi dejstvo, da so pravne podlage za njihovo plačilo različne, saj se plačilo odvetnikom določa na podlagi OT, plačilo izvedencem, cenilcem in tolmačem v času izdaje (v tam obravnavani zadevi) izpodbijanega sklepa pa na podlagi Pravilnika SIC in Pravilnika ST. Trditev, da so odvetniki, ki izvajajo BPP, z navedenimi poklici v bistveno enakem položaju glede upravičenosti do višine določenega plačila, bi zato morala temeljiti na zatrjevanju in utemeljevanju, da navedene pravne podlage urejajo plačila, izhajajoč iz enakih načel določanja višine plačil za storitve vseh navedenih poklicev, in da po vsebini torej urejajo plačilo za opravljeno delo vseh navedenih poklicev na v bistvenem enak način. Take enakosti zgolj ob primerjavi navedenih pravnih podlag ni mogoče ugotoviti prima facie, saj je že iz samega namena teh predpisov razvidna bistvena medsebojna razlika v tem, da OT ureja plačilo odvetnikom za tržno dejavnost, medtem ko omenjena pravilnika urejata plačilo sodnim izvedencem, cenilcem in tolmačem za opravljanje dela za sodišče, torej za dejavnost, ki temelji na naročilu navedenega dela s strani sodišča v določenem sodnem postopku in ne na podlagi nastopanja na trgu. Vrhovno sodišče je v navedeni zadevi zaključilo, da ni izkazana trditev stranke, da naj bi bili odvetniki, ki izvajajo BPP, z določbo petega odstavka 17. člena ZOdv obravnavani neenako glede na sodne izvedence, cenilce in tolmače.

28Do vprašanja, ali sporna določba petega odstavka 17. člena ZOdv postavlja odvetnike, ki izvajajo storitve BPP, v neenakopraven položaj s sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači, pa se je Vrhovno sodišče nato opredelilo še v sodbi X Ips 23/2022 z dne 24. 1. 2024 (v nadaljevanju: sodba X Ips 23/2022), s katero je zavrnilo revizijo, ki jo je vložil prav tožnik iz sedaj obravnavanega upravnega spora. Kot je v omenjeni zadevi uvodoma pojasnilo Vrhovno sodišče (13. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022), je pravni temelj za uveljavljanje pravice do enakopravnosti v zakonu, kadar nosilec pravice zatrjuje splošno neenakopravno obravnavanje, drugi odstavek 14. člena Ustave. V 22. členu Ustave, ki zagotavlja enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, pa je pravna podlaga za uveljavljanje pravice do enakopravnosti v konkretnih postopkih (npr. pravice do izjavljanja, do obrazloženosti sodne odločbe, prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse itd.) in zato 22. člen Ustave v zvezi z (v omenjeni zadevi dopuščenim revizijskim) vprašanjem, ki se ne nanaša na procesna jamstva, ni uporabljiv. V omenjeni sodbi (14. točka obrazložitve) je Vrhovno sodišče pojasnilo, da po drugem odstavku 14. člena Ustave ne gre za enostavno splošno enakost vseh, temveč za to, da je treba enako obravnavati tiste subjekte ter pravne in dejanske stanove, ki so v bistvenem podobni. In obratno, različno je treba obravnavati tiste subjekte ter pravne in dejanske stanove, ki so si v bistvenem različni. Različna obravnava enakih subjektov ter pravnih in dejanskih okoliščin pomeni poseg v pravico do enakopravnosti, razen če jo oblastveni organ lahko upraviči, ker za takšno razlikovanje obstaja razumen razlog. Temeljna predpostavka, iz katere izhaja Ustavno sodišče, ko presoja, ali gre za kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave, je, da opredeli položaja, ki ju primerja - ali torej sploh gre za bistveno enaka položaja. Za presojo tega, katere podobnosti ali razlike v položajih so bistvene, Ustavno sodišče izhaja iz predmeta pravnega urejanja. Izbrano merilo razlikovanja mora biti namreč v razumni povezavi s predmetom (različnega) pravnega urejanja.

29Pri presoji skladnosti petega odstavka 17. člena ZOdv z drugim odstavkom 14. člena Ustave je zato treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali so odvetniki, ki izvajajo storitve BPP, na eni strani ter sodni izvedenci, cenilci in tolmači na drugi strani v bistveno enakih položajih. Po presoji Vrhovnega sodišča so vsi navedeni nepogrešljivi udeleženci sodnih postopkov, vendar to ne pomeni tudi, da so njihovi položaji v sodnih postopkih v bistvenem enaki (15. in 16. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022).

30Kot pojasnjuje Vrhovno sodišče (17. točka obrazložitve zgoraj navedene sodbe), je odvetništvo del pravosodja. Je samostojna in neodvisna služba, ki jo odvetniki opravljajo kot svoboden poklic (prvi odstavek 137. člena Ustave in 1. člen ZOdv). V okviru opravljanja odvetniškega poklica odvetniki pravno svetujejo, zastopajo in zagovarjajo stranke pred sodišči in drugimi državnimi organi, sestavljajo listine in zastopajo stranke v njihovih pravnih razmerjih (prvi odstavek 2. člena ZOdv). Po izobrazbi so pravniki (3. točka prvega odstavka 25. člena ZOdv). Stranka odvetnika izbere sama. Če ji je dodeljena BPP (kot upravičencu v konkretnem primeru) in če si odvetnika ne izbere sama, ji ga določi pristojni organ za BPP (tretji odstavek 2. člena in prvi odstavek 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, v nadaljevanju: ZBPP). Pristojni organ za BPP ne more izbrati kateregakoli odvetnika, ampak (praviloma) samo tiste, ki so se prosto odločili, da se bodo uvrstili na seznam odvetnikov, ki izvajajo storitve BPP, ki ga vodi OZS. Z njega se lahko tudi kadarkoli izbrišejo (tretji in peti odstavek 5. člena ZOdv). Četudi odvetnika postavi organ za BPP, odvetnik še vedno deluje v vlogi pomočnika stranke.

31Za razliko od odvetnikov pa (kot izpostavi Vrhovno sodišče v 18. točki obrazložitve sodbe X Ips 23/2022) sodni izvedenci, cenilci in tolmači niso del pravosodja. V sodnih postopkih niso pooblaščenci ali zagovorniki strank, ampak dokazna sredstva (sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga). Določi jih torej razpravljajoče sodišče (in ne posebni organ), ki tudi usmerja dokazovanje z njimi oziroma njihovo delo, saj jim označi predmet, ki naj ga pregledajo, jim postavlja vprašanja in po potrebi od njih zahteva pojasnila glede danega izvida in mnenja. Značilnost izvedenca kot dokaznega sredstva je, da je to lahko kdorkoli od strokovnjakov z določenega strokovnega področja ter da ga je zato mogoče izbirati in izločiti iz istih razlogov kot sodnika. Z določbami o izločitvi izvedencev se (za razliko od odvetnikov, ki so vselej na strani stranke) zagotavlja njihova nepristranskost. Izvedenec je specifičen pomočnik sodišča, njegov sodelavec, saj sodišču posreduje znanje, s katerim samo ne razpolaga. Biti sodni izvedenec, cenilec ali tolmač ni poklic, ti subjekti po izobrazbi praviloma tudi niso pravniki. Prav njihov poklic in izobrazba, ki se razlikujeta od klasičnih pravosodnih poklicev, sta razlog za to, da imajo strokovno znanje in izkušnje, zaradi katerih jih sodišče pritegne v postopek.

32Kot nato v obrazložitvi sodbe X Ips 23/2022 (19. do 21. točka) navaja Vrhovno sodišče, je že v sodbi X Ips 27/2018 poudarilo, da so tudi pravne podlage za plačilo navedenih poklicev različne in da ob njihovi primerjavi prima facie ni mogoče ugotoviti, da bi izhajale iz enakih načel določanja višine plačil za storitve vseh omenjenih poklicev in bi po vsebini torej urejale plačilo za opravljeno delo vseh navedenih poklicev na v bistvenem enak način. Že iz samega namena teh predpisov je razvidna bistvena medsebojna razlika, da OT ureja plačilo odvetnikov za tržno dejavnost; pravilnika, ki urejata višino plačila sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, pa plačilo za opravljanje dela za sodišče, torej za dejavnost, ki temelji na naročilu navedenega dela s strani sodišča v določenem sodnem postopku in ne na podlagi nastopanja na trgu. Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da je v času, ko je bil izdan v zadevi X Ips 23/2022 izpodbijani upravni akt (10. 4. 2019),³ pravno podlago za določitev višine plačila odvetnikov, ki izvajajo storitve BPP, predstavljala OT (v zvezi s spornim petim odstavkom 17. člena ZOdv). Pravne podlage za določitev višine plačila sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev pa ni več predstavljal Pravilnik SIC, ampak Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (v nadaljevanju: Pravilnik), sprejet na podlagi Zakona o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih. Po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazano, da bi OT in Pravilnik urejala plačila, izhajajoč iz enakih načel določanja višine plačil za storitve vseh obravnavanih subjektov in po vsebini torej urejala njihovo plačilo na v bistvenem enak način. Vrhovno sodišče poudarja, da gotovo ne drži, da sta OT in Pravilnik v tem smislu primerljiva že zato, ker sta oba sprejeta na podlagi zakona. To namreč velja (oziroma vsaj naj bi veljalo) za vse podzakonske predpise in druge splošne akte. Vse gospodarske dejavnosti so tudi do določene mere regulirane - da je odvetništvo regulirano s strani države, zato ne pomeni, da ga ni mogoče hkrati opredeliti kot tržno dejavnost. Ustavno sodišče je že pojasnilo, da odvetniki v položaju, ko delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, opravljajo gospodarsko dejavnost, ki je predmet varstva v okviru svobodne gospodarske pobude. In prav določitvi višine plačila stranke odvetniku za opravljanje te gospodarske dejavnosti je primarno namenjena OT. To potrjuje tudi prvi odstavek njenega 1. člena, po katerem ta tarifa določa način vrednotenja, obračunavanje in plačilo odvetniških storitev in izdatkov, ki so jih stranke oziroma naročniki storitev dolžni plačati odvetnikom za izvršene pravne storitve. Navedeno pa ne velja za Pravilnik, ki je za razliko od OT namenjen zgolj in samo odmeri nagrade in stroškov sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, s strani sodišča, za njihovo delo, ki ga v okviru sodnih postopkih opravijo kot pomočniki sodišča. Namenjen ni niti okvirni opredelitvi cen storitev sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, ki jih ti opravljajo v posledici svojega nastopanja na trgu, pa čeprav so te vsebinsko lahko enake tistim, ki jih sicer opravljajo za sodišče.

33Po stališču Vrhovnega sodišča (22. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022) tudi okoliščina, da ima stranka dodeljeno BPP tako za pravno svetovanje in zastopanje, kot za oprostitev plačila stroškov sodnega postopka (deveta alineja prvega odstavka 26. člena ZBPP) - med njimi stroškov za izvedenca, cenilca ali tolmača, torej v primerih, ko so tako odvetnik, kot navedeni subjekti plačani iz proračuna, ne vpliva na (ne)primerljivost njihovih položajev. Odvetnik je še vedno zastopnik stranke in zagovarja njene interese, izvedenec pa ostaja nepristransko dokazno sredstvo. Kot rečeno, je odvetnik že vnaprej (z vpisom na seznam odvetnikov, ki izvajajo storitve BPP) pristal na zastopanje stranke, ki ji je dodeljena BPP, izvedenec pa na sodelovanje v takem postopku nima vpliva in se ne more vnaprej odločiti, da v takšnih zadevah ne bo sodeloval.

34Vrhovno sodišče je po navedenem presodilo (23. do 30. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022), da med odvetniki ter sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači obstajajo bistvene razlike, ki izhajajo tako iz drugačne narave njihovega dela oziroma vsebine njihovih storitev, kot tudi iz pravnih podlag, ki določajo višino njihovega plačila. To Vrhovno sodišče utemeljuje tudi s primerjavo opravil in plačil odvetnikov ter izvedencev, ki jih je izpostavil tožnik, pri čemer opozarja, da je treba položaje, ki se primerjajo, vedno analizirati celostno in ne, kot to stori tožnik, z vidika posameznih parcialnih in postranskih vidikov, ter da je treba upoštevati pravila, veljavna v času izdaje izpodbijanega akta, in pravilno vrednost odvetniške točke (0,60 EUR in ne staro vrednost 0,459 EUR). Vrhovno sodišče je zaključilo, da so odvetniki, ki v sodnih postopkih izvajajo storitve BPP, zaradi drugačne narave in načina izvajanja njihovega dela, pa tudi zaradi drugačne pravne podlage, ki določa višino njihovega plačila, v bistveno drugačnem pravnem položaju kot sodni izvedenci, cenilci in tolmači. Zato ni ovir, da zakonodajalec teh položajev ne bi smel različno urejati. Ob tem je Vrhovno sodišče pripomnilo, da je Ustavno sodišče v odločbi U-I-84/15-19 z dne 18. 5. 2017 že ugotovilo, da zaradi drugačne narave in načina izvajanja dela v bistveno enakih položajih niso niti sodni izvedenci in cenilci na eni strani ter sodni tolmači na drugi. Razlike, ki izhajajo iz narave dela posameznega poklica, pa so v primeru, kot je obravnavani, samo še bolj očitne. S pojasnilom, da ne odpirajo pomembnih ustavnopravnih vprašanj (drugi odstavek 26. člena Zakona o ustavnem sodišču, v nadaljevanju: ZUstS), je tudi Ustavno sodišče že večkrat zavrnilo ustavne pobude glede skladnosti izpodbijanega petega odstavka 17. člena ZOdv z Ustavo. Z njimi povezanih ustavnih pritožb ni sprejelo v obravnavo, ker ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi imela hujše posledice za pritožnika, ali za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve (drugi odstavek 55.b člena ZUstS). Ob tem ni nepomembno, da so pobudniki (odvetniki) v nekaterih izmed teh zadev zatrjevali tudi neenakopravnost v primerjavi s sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači. Glede na vse obrazloženo Vrhovno sodišče sklene, da pri odvetnikih, ki izvajajo storitve BPP, na eni strani ter sodnih izvedencih, cenilcih in tolmačih na drugi strani že v osnovi ne gre za v bistvenem enaka položaja, posledično pa njuno različno urejanje ne more predstavljati posega v pravico iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Po presoji tukajšnjega sodišča je enak zaključek utemeljen tudi v tem upravnem sporu, saj se tožnikove navedbe bistveno ne razlikujejo od tistih, ki jih je podal v zadevi X Ips 23/2022.

35Tožbenega stališča, da je sporna določba petega odstavka 17. člena ZOdv v nasprotju z načelom enakosti iz 14. člena in z 22. členom Ustave, po povedanem tudi očitno ni mogoče utemeljiti z obrazlaganjem, da ni razloga za razlikovanje med plačili nagrad odvetnikom, ki izvajajo BPP, ter plačili izvajalcem gradbenih del, ki gradijo prostore javnih zdravstvenih in izobraževalnih ustanov, plačili zdravnikom koncesionarjem ter honorarji učiteljev in zunanjih sodelavcev. Gre namreč za različne situacije oziroma poklice, ki so neprimerljivi s položajem odvetnikov, ki izvajajo BPP. Ne izvajalci gradbenih del, ne zdravniki koncesionarji, niti učitelji in zunanji sodelavci v izobraževalnih ustanovah niso udeleženci sodnih postopkov, ampak so na različne načine udeleženi na področju zagotavljanja zdravstvenega varstva in izobraževanja. Tožnik še omenja, da gre za slabšanje njegovega pravnega položaja brez stvarnega razloga v prevladujočem in legitimnem javnem interesu, kar da krha načelo zaupanja v pravo, vendar ne utemelji, da bi (in kako) izpodbijana odločitev, sprejeta na podlagi petega odstavka 17. člena ZOdv, nedopustno posegala v zatečeno, torej predhodno nastalo in še nezaključeno konkretno razmerje, kar bi lahko bilo podlaga za presojo z vidika 2. člena Ustave. Ker kot primerjano kategorijo omenja tudi vročevalce, sodišče dodaja, da je bil zanje v času izdaje izpodbijanega sklepa relevanten Pravilnik o delovanju oseb, ki opravljajo vročanje v kazenskem in pravdnem postopku, vendar tožnik v tej zvezi ni podal nobenih konkretnih navedb.

36Ker, glede na vse navedeno, za obravnavano zadevo relevantna določba petega odstavka 17. člena ZOdv po mnenju sodišča ni protiustavna, sodišče ni sledilo predlogu, naj prekine ta sodni postopek in začne postopek za presojo zakona pred Ustavnim sodiščem (156. člen Ustave).

K II. točki izreka:

37Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep v izpodbijanem delu odpravilo, se po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Glede na to, da je bila tožba vložena po odvetniku B. B. kot tožnikovemu pooblaščencu (ki mu je nato sicer tožnik preklical pooblastilo), odločitev o tožbi pa je bila sprejeta brez glavne obravnave, je sodišče na navedeni podlagi tožniku prisodilo pavšalni znesek povračila stroškov v višini 285,00 EUR (glej 3. člen omenjenega Pravilnika, drugi odstavek). Ta pavšalni znesek vključuje vse stroške upravnega spora na prvi stopnji, razen sodnih taks. Ker tožnik sedaj nima pooblaščenega odvetnika, ki bi bil zavezanec za DDV, prav tako ni izkazano, da je bil takšen zavezanec omenjeni odvetnik, dokler je zastopal tožnika (v vlogah navedena identifikacijska številka za DDV je tožnikova in ne pooblaščenčeva), sodišče uveljavljanega 22 % DDV za odvetniške storitve pooblaščenca ni priznalo. Prisojeni znesek povračila stroškov mora toženka plačati tožniku v roku 15 dni od prejema te sodbe, po poteku tega roka tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in 299. člen Obligacijskega zakonika, OZ).

38Za tožbo plačano sodno takso v višini 148,00 EUR pa bo tožniku vrnilo to sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

¹ Prim. sodbe tega sodišča III U 157/2018 z dne 10. 7. 2020, III U 294/2018 z dne 10. 7. 2020, III U 51/2019 z dne 21. 10. 2021 in II U 60/2021 z dne 15. 12. 2021.
² Ta določba je bila spremenjena z Zakonom o spremembi in dopolnitvi Zakona o odvetništvu (ZOdv-G), ki je stopil v veljavo 26. 10. 2022 in se uporablja od 26. 4. 2023, vendar je v obravnavani zadevi treba uporabiti določbe ZOdv, ki so veljale v času izdaje izpodbijanega sklepa.
³ Navedeno pa smiselno enako velja tudi za v tem upravnem sporu obravnavano zadevo, v kateri je bil izpodbijani sklep izdan 20. 11. 2019.