VSL Sklep II Kp 52544/2023

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Okrožno sodišče v Krškem je z izpodbijanim sklepom ugovoru zagovornika obdolženega A. A. ugodilo in obtožnico Specializiranega državnega tožilstva št. Kt 9338/2022 z dne 12. 7. 2023 zoper obdolženega A. A. zavrglo. Na podlagi prvega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženega in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

2Zoper sklep se je pritožil pooblaščenec oškodovanca iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje, oškodovanca pa oprosti plačila sodne takse in stroškov postopka.

3Na pritožbo je odgovoril obdolženčev zagovornik, odvetnik B. B. v Krškem, in predlagal njeno zavrnitev.

4Pooblaščenec oškodovanca je v pritožbi predlagal, da se opravi javna seja pritožbenega senata. Po določbi prvega odstavka 378. člena ZKP sodišče druge stopnje o seji in sestavi senata obvesti vse stranke, zagovornika in oškodovanca, ki so se pritožili zoper sodbo, če katerikoli izmed njih zahteva, da je o seji ali sestavi senata obveščen ali če je predsednik senata oziroma senat ocenil, da je njegova navzočnost na seji koristna za razjasnitev stvari. Višje sodišče torej o seji senata praviloma obvešča zgolj v primeru, ko odloča o pritožbah zoper sodbo, saj ZKP navzočnosti strank na seji senata, kadar ta odloča o pritožbi zoper sklep ne predvideva;¹ razen izjemoma kadar odloča o pritožbi zoper sklep iz 492. člena ZKP, ki pa ni predmet tega pritožbenega preizkusa. Sodišče druge stopnje zato o seji pritožbenega senata strank ni obveščalo.

5Pritožba ni utemeljena.

6V skladu z določbo prvega odstavka 278. člena ZKP sodišče, ko sklepa o ugovoru zoper obtožnico državnega tožilca, vloženo po šestem odstavku 170. člena ZKP, zavrže obtožnico s sklepom, če spozna, da je podan kakšen razlog za ustavitev postopka, ki je določen v 1., 2., 3. ali 5. točki prvega oziroma iz drugega odstavka 277. člena ZKP. Razlog iz drugega odstavka 277. člena ZKP, ki ga prvostopenjsko sodišče navaja v izpodbijanem sklepu, je podan, če sodišče ugotovi, da ni zahteve upravičenega tožilca ali potrebnega predloga ali dovoljenja za pregon ali če so podane druge okoliščine, ki začasno preprečujejo pregon.

7Sodišče druge stopnje po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijanega sklepa in podatkov spisa pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje. Ob ugotovitvi, da je bil oškodovanec v času storitve očitanega kaznivega dejanja zatajitve po prvem in četrtem odstavku 208. člena KZ-1 z obdolžencem v razmerju svaštva v drugem kolenu ravne vrste, je pravilno zaključilo, da upoštevaje določbo 224. člena KZ-1 državni tožilec ni upravičen tožilec za pregon obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, zato je obtožnico utemeljeno zavrglo.

8Obdolžencu državna tožilka očita storitev kaznivega dejanja zatajitve po prvem in četrtem odstavku 208. člena KZ-1, za katerega se pregon v skladu z določbo 224. člena KZ-1 začne na zasebno tožbo, če je storjeno proti zakoncu ali osebi, s katero živi v zunajzakonski skupnosti, ali partnerju iz registrirane istospolne partnerske skupnosti, krvnemu sorodniku v ravni vrsti, bratu ali sestri ali drugemu krvnemu sorodniku v stranski vrsti do vštetega tretjega kolena, sorodniku po svaštvu do vštetega drugega kolena, posvojitelju ali posvojencu, rejniku ali rejencu ali proti drugim osebam, s katerimi živi storilec v skupnem gospodinjstvu. Neutemeljen je tako pritožbeni očitek, da v konkretni zadevi ne gre za predlagalni delikt, zaradi česar naj bi bila odločitev sodišča prve stopnje napačna. Pritožnik namreč spregleda, da iz razlogov izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi bila obtožnica zavržena, ker oškodovanec v postopku ne bi podal predloga za pregon, temveč iz razloga, ker gre za kaznivo dejanje, ki se preganja na zasebno tožbo, v postopku pa ni bila podana zahteva upravičenega tožilca; kar je sodišče prve stopnje tudi ustrezno obrazložilo, zato ni moč pritrditi pritožniku, da je slednje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Nekonkretizirana je nadalje pritožbena graja, da odločitev sodišča prve stopnje odstopa od temeljnih načel kazenskega prava (zlasti načela iskanja materialne resnice).

9Pritožnik neutemeljeno zatrjuje, da je državna tožilka upravičena tožilka za pregon obdolženca, ker oškodovanec in obdolženec nista sorodnika po svaštvu, saj da je bila edini skupen sorodnik stara mati obdolženca, ki pa je umrla pred dvema letoma. S pojmom svaštva poimenujemo razmerje enega zakonca do sorodnikov drugega zakonca. Sodišče prve stopnje je v točki 6 izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da se stopnje svaštva določajo analogno krvnemu sorodstvu, saj je zakonec z določenim sorodnikom svojega zakonca v svaštvu tiste vrste in tistega kolena, kot je drugi zakonec s tem svojim sorodnikom v sorodstvu. Bližnje razmerje med oškodovancem in obdolžencem pa mora obstajati v času izvršitve kaznivega dejanja.² Glede na navedeno je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da sta oškodovanec in obdolženec sorodnika po svaštvu v drugem kolenu, saj je potrebno upoštevati sorodstvena razmerja v času izvršitve kaznivega dejanja, ko je bila obdolženčeva stara mati - oškodovančeva žena še živa. Ugotovljeno razmerje med oškodovancem in obdolžencem pomeni, da državna tožilka, kot že povedano, v konkretnem postopku glede na določbo 224. člena KZ-1, po kateri je upravičen tožilec oškodovanec kot sorodnik v svaštvu do vštetega drugega kolena, ni upravičena tožilka, zato je pritožbeni očitek neutemeljen.

10Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit, sodišče druge stopnje pa tudi ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), zato je pritožbo pooblaščenca oškodovanca zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

¹ Za postopek s pritožbo zoper sklep po prvem odstavku 403. člena ZKP smiselna uporaba 378. člena ZKP ni predvidena.
² Merc, K., v Korošec, D. et al, Veliki znanstveni komentar Posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Ljubljana 2019, str. 729.