VSC Sodba II Kp 59601/2021

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolžena je dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Celju obdolženo A. A.spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po tretjem v zvezi s 1. točko prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo ji je pogojno obsodbo, v okviru katere ji je določilo kazen šest mesecev zapora ter preizkusno dobo dveh let. V skladu z 48. členom KZ-1 je obdolženki izreklo tudi stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe. V skladu s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženi naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki so bili do izreka sodbe znani v višini 943,63 EUR. Plačati bo morala tudi sodno takso v znesku 91,00 EUR.

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožila obdolžena po zagovorniku iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi oziroma obdolženo oprosti obtožbe, podredno pa, da izreče nižjo kazen.

3Pritožba ni utemeljena.

4V zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je obdolžena kot voznica motornega vozila storila očitano kaznivo dejanje v kvalificirani obliki, ker je imelo njeno protipravno ravnanje, opisano v izreku sodbe, za posledico lahko telesno poškodbo oškodovanca, zagovornik v pritožbi uveljavlja dva pritožbena razloga. Najprej zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker poškodbe pri oškodovancu ne ustrezajo standardu lahke telesne poškodbe. Sodišče prve stopnje stopnje se je pri ugotavljanju tega dejstva oprlo na izvedensko mnenje izvedenke sodnomedicinske stroke, zdravstveno dokumentacijo in izpovedbo oškodovanca. Pri tem je ugotovilo, da je oškodovanec utrpel udarnino prsnega koša, zaradi katere je bil začasno oslabljen del njegovega telesa in začasno zmanjšana njegova zmožnost za delo. Ne izrek sodbe in ne obrazložitev sodbe pa ne vsebujeta vsebinskega opisa, kako naj bi bil oslabljen del oškodovančevega telesa oziroma začasno zmanjšana njegova zmožnost za delo. Krivdorek tako vsebuje zgolj navedbo abstraktnega dejanskega stanja lahke telesne poškodbe, ravno tako pa teh dejstev ni ugotavljalo sodišče prve stopnje in jih ni pojasnilo v obrazložitve sodbe, zaradi česar je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zgolj prepis zakonskega ali abstraktnega dejanskega stanja v izreku sodbe in v obrazložitvi sodbe ne zadostuje in zato sodba ne dosega standarda obrazloženosti in je v tem delu ni mogoče preizkusiti. Tako je po mnenju zagovornika podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je izrek nepopoln oziroma nerazumljiv, sodba pa glede navedenih odločilnih dejstev nima razlogov.

5Po oceni pritožbenega sodišča zatrjevani kršitvi nista podani. V opisu dejanja v izreku sodbe je v pravnem stavku naveden abstraktni zakonski stan obdolženi očitanega kaznivega dejanja, ki glasi: " je kot voznica motornega vozila povzročila neposredno nevarnost za življenje in telo drugih oseb s tem, da je vozila pod vplivom alkohola z več kot 1,10 g alkohola na kilogram krvi, dejanje pa je imelo za posledico prometno nesrečo z lahko telesno poškodbo ene osebe;" sledi opis dejanskega stanja, v katerem je na koncu opisana tudi prepovedana posledica: "...oškodovanec pa je v posledici trčenja utrpel udarnino prsnega koša, zaradi katere je bil začasno oslabljen del njegovega telesa in začasno zmanjšana njegova zmožnost za delo". Takšen opis dejanja vsebuje vse zakonske znake obdolženi očitanega kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po tretjem odstavku v zvezi s 1. točko prvega odstavka 324. člena KZ-1. Obsega abstraktni dejanski stan, ki skupaj s konkretnim opisom dejanja tvori celoto in ga je zgolj kot takšnega potrebno obravnavati. Zagovornikova navedba, da je izrek sodbe nepopoln oziroma nerazumljiv je zato neutemeljena, njegovo stališče, da bi moral izrek sodbe vsebovati tudi vsebinske ugotovitve, kako naj bi bil oslabljen del oškodovančevega telesa oziroma začasno zmanjšana njegova zmožnost za delo, pa napačno. Nadalje je napačna pritožbena navedba, da sodba glede navedenih odločilnih dejstev nima razlogov in da se ne da preizkusiti.

6Sodišče prve stopnje se je do prepovedane posledice obdolženkine protipredpisne vožnje opredelilo v točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe. Iz razlogov sodbe izhaja, da je obdolžena s tem, ko je kot voznica motornega vozila pod vplivom alkohola, ko je imela v krvi najmanj 1,23 grama alkohola na kilogram krvi in so bile njene psihofizične sposobnosti za varno vožnjo toliko zmanjšane, da je bila nesposobna za varno vožnjo, zapeljala na nasprotno levo smerno vozišče in v brežino ob cesti, nato pa nazaj na levi vozni pas, po katerem je pravilno nasproti pripeljal oškodovanec v osebnem vozilu, v čigar vozilo je čelno trčila, na ta način povzročila neposredno nevarnost za življenje in telo nasprotnega udeleženca. Nadalje je sodišče pojasnilo, da je oškodovanec v posledici opisanega trčenja utrpel udarnino prsnega koša, pri čemer gre za poškodbo, zaradi katere je bil začasno oslabljen del njegovega telesa in začasno zmanjšana njegova zmožnost za delo. Sodišče je v razlogih sodbe tudi pojasnilo, da je do takšnih zaključkov glede poškodbe oškodovanca prišlo na podlagi zdravstvene dokumentacije, izpovedi oškodovanca ter izvedenskega mnenja izvedenke sodnomedicinske stroke, katerega je v celoti sprejelo, pri čemer iz sodnega spisa izhaja, da takšnemu izvedenskemu mnenju tudi stranke niso nasprotovale. Ocena vrste in teže telesne poškodbe, ki jo je brez dvoma utrpel oškodovanec v obravnavani prometni nesreči, ustreza vsem kriterijem lahke telesne poškodbe v smislu prvega odstavka 122. člena KZ-1. Da je oškodovanec utrpel lahko telesno poškodbo, je navedeno tudi v krivdoreku v abstraktnem opisu kaznivega dejanja, pri čemer je potrebno abstraktni in konkretni del opisa kaznivega dejanja obravnavati vselej kot celoto in jo kot takšno tudi razumeti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, obrazložilo je vsa odločilna dejstva, pomembna za presojo obdolženi očitanega kaznivega dejanja ter glede na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje uporabilo tudi pravilno pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s 1. točko prvega odstavka 324. člena KZ-1.

7V drugem delu pritožbe zagovornik izraža svoje nestrinjanje z izrečeno kazensko sankcijo. Zavzema se za določitev nižje zaporne kazni v okviru izrečene pogojne obsodbe, s krajšo preizkusno dobo ter za izrek pogojne stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na izrečeno kazensko sankcijo, je zagovornik predlagal, da višje sodišče opravi ustno obravnavo, na kateri naj zasliši obdolženo v zvezi z zatrjevanimi olajševalnimi okoliščinami.

8Zakon o kazenskem postopku v prvem odstavku 379. člena določa, da sodišče druge stopnje odloči na seji senata ali na podlagi opravljene obravnave. Kdaj sodišče druge stopnje odloča na podlagi opravljene obravnave, pa je določeno v 380. členu ZKP. Temeljni pogoj za obravnavo pred sodiščem druge stopnje je ugotovitev senata na seji, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo zmotno ali nepopolno. Kdaj je to, je določeno v prvem odstavku 373. člena, pri čemer je po drugem odstavku tega člena dejansko stanje nepopolno ugotovljeno tudi tedaj, če na to kažejo nova dejstva in novi dokazi. Drugi pogoj je ocena senata o tem, da je treba dokazovanje ponoviti ali dopolniti in hkrati, da niso podani pravni ali dejanski razlogi, da tega samo ne bi moglo storiti. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ob obravnavanju zagovornikove pritožbe na seji ugotovilo, da pogoji za izvedbo ustne obravnave iz razlogov, ki jih je navedel zagovornik, niso podani.

9Tudi po oceni pritožbenega sodišča je kazenska sankcija, ki je bila izrečena obdolženi, primerna, upoštevaje vse okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v točki 21 obrazložitve izpodbijane sodbe. V skladu s prvim odstavkom 49. člena KZ-1 sodišče odmeri kazen v mejah, ki so z zakonom predpisane za to dejanje, obenem pa upošteva tudi težo kaznivega dejanja in storilčevo krivdo. Drugi odstavek citiranega člena pa sodišču nalaga, da pri odmeri kazni upošteva še olajševalne in obteževalne okoliščine, ki jih zakon primeroma našteva: stopnjo storilčeve krivde, nagibe, iz katerih je storil dejanje, stopnjo ogrožanja ali kršitve zavarovane pravne dobrine, okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, prejšnje življenje storilca, njegove osebne in premoženjske razmere, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, zlasti ali je poravnal škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem ter druge okoliščine, ki se nanašajo na storilčevo osebnost ter pričakovani učinek kazni za prihodnje življenje storilca v družbenem okolju.

10Navedeno zakonsko določilo je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje ob izbiri kazenske sankcije ter odmeri zaporne kazni in preizkusne dobe, ob upoštevanju številnih olajševalnih okoliščin, medtem ko posebnih obteževalnih okoliščin ni našlo. Vse pomembne okoliščine, ki jih zagovornik zatrjuje v pritožbi ( nekaznovanost, obžalovanje, osebne okoliščine, v katerih se je znašla po razpadu zveze, ko je bila več mesecev brez otrok, skrb za dva mladoletna otroka ) so bile s strani sodišča prve stopnje ustrezno ovrednotene, za to ni razloga za znižanje zaporne kazni ali določitve krajše preizkusne dobe znotraj izrečene pogojne obsodbe. Okoliščina, da je oškodovanec že prejel odškodnino zaradi posledic nesreče, za obdolženo ni olajševalna okoliščina, saj je bila oškodovancu izplačana odškodnina s strani zavarovalnice, neodvisno od obdolžene. Ob tem pritožbeno sodišče izpostavlja, da je sodna praksa v primerih prometnih nesreč, povzročenih pod vplivom alkohola, stroga in se praviloma v takšnih primerih izrekajo zaporne kazni.

11Enako velja tudi glede izrečene stranske kazni prepoved vožnje motornega vozila B kategorije, glede katere je sodišče prve stopnje podalo obrazložitev v točki 22 sodbe. Ne gre spregledati, da je obdolženki to stransko kazen, ki je sicer določena kot obligatorna, sodišče izreklo v najkrajšem predpisanem trajanju, upoštevaje pri tem tako časovno odmaknjenost od dogodka, kot tudi njene osebne razmere (skrb za mladoletna otroka, prevoz v službo, prevoz otrok v šolo), ki jih v pritožbi izpostavlja tudi zagovornik. Upoštevaje težo storjenega kaznivega dejanja tudi po oceni pritožbenega sodišča ni razlogov za spremembo te stranske kazni v pogojno. K zatrjevanjem v pritožbi, da je obdolžena od avtomobila eksistenčno odvisna, da ji avtomobil predstavlja edini vir preživljanja in da bo v primeru prepovedi vožnje ob službo in s tem ob plačo kot edini vir preživljanja nje in otrok, je potrebno poudariti, da iz podatkov sodnega spisa ne izhaja, da naj bi bila poklicna voznica, torej ji avtomobil ne predstavlja edinega vira preživljanja. Za vožnjo v službo in prevoz otrok se bo lahko v času prepovedi vožnje osebnega vozila posluževala drugih prevoznih sredstev, zato je zatrjevanje o avtomatični izgubi službe v tem kontekstu močno pretirano. Nenazadnje je potrebno izpostaviti, da se je posledic v obliki predpisanih sankcij potrebno zavedati preden alkoholiziran voznik sede za volan. Res je sicer, kot navaja zagovornik, v okviru prekrškovnega postopka, pod določenimi pogoji, mogoča odložitev izvršitve prenehanja vozniškega dovoljenja po 202.d členu ZP-1, vendar je treba poudariti, da je ima ukrep odvzem vozniškega dovoljenja veliko hujše posledice za storilca ( vozniško dovoljenje izgubi ), kot izrečena kazen prepoved vožnje motornega vozila, ki je časovno omejen ukrep, medtem, ko vozniško dovoljenje ostane v veljavi.

12Ko je pritožbeno sodišče po presoji obravnavane kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

13Obdolžena s pritožbo ni uspela, zaradi česar mora po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka. Sodna taksa bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.