VSM Sodba I Cp 235/2024

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti toženim strankam 783,97 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik) na ugotovitev, da je na podlagi priposestvovanja postal lastnik novo nastale nepremičnine, ki je nastala iz dela parcele št. 529/1 in na kateri se nahaja objekt stavba št. 471 z rezervirano parcelno številko, v obsegu, kot bo izhajal iz izvedeniškega mnenja izdelanega s strani izvedenca geodetske stroke ter da so mu tožene stranke (v nadaljevanju toženci) dolžni povrniti vse pravdne stroške (I. točka izreka). Nadalje je sklenilo, da je tožnik dolžan tožencem v celoti povrniti njihove pravdne stroške (II. točka izreka).

2Takšno odločitev sodišča pravočasno izpodbija tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo spremeni na način, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, vse s stroškovno posledico. Navaja, da je izpodbijana odločitev brez argumentiranih razlogov, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Materialnopravno zmotna je odločitev, da tožnik ni dokazal svoje dobre vere, ta pa temelji na zmotni dokazni oceni sodišča prve stopnje, da naj bi pravni prednik tožnika vedel, da ni lastnik nepremičnine, ker je z A. sklenil zakupno pogodbo. Kupoprodajna pogodba, sklenjena med pravnim prednikom tožnika in prodajalcem B. B., vsebuje vse sestavine prodajne pogodbe, tako predmet kot ceno, prav tako je pravni prednik dogovorjeno kupnino plačal v celoti, prodajalec pa mu je zagotovil, da ima urejeno vse potrebno v zvezi s prenosom in vknjižbo lastninske pravice iz A. nanj. Tožnikov pravni prednik je bil prepričan, da je B. B. vse potrebno za prenos lastninske pravice tudi uredil, tožnik in njegov pravni prednik pa vse do leta 2020 nista bila obveščena o postopku denacionalizacije, kar vse ju je utrjevalo v njuni dobroverni lastniški posesti. Tožnik in njegov pravni prednik sta bila prepričana v veljavnost sklenjene prodajne pogodbe. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil dobroveren glede pridobitve lastninske pravice, saj to očitno nasprotuje vsebini listin in zapisnikov, kar predstavlja kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je bil v opravičljivi zmoti glede lastništva, prav tako sta skupaj s pravnim prednikom kot dobroverna lastniška posestnika v nepremičnino investirala in jo vzdrževala, kar skupaj znaša približno 80.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo pravila postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ko ni zaslišalo prič C. C., D. D. in E. E., saj bi vedele izpovedati o nemoteni dobroverni lastniški posesti tožnika in njegovega pravnega prednika, kakor tudi o tem, da sta slednja sporno nepremičnino ves čas uporabljala v prepričanju, da gospodarita na njima lastnem delu nepremičnine. S tem, ko je sodišče prve stopnje poleg opustitve zaslišanja predlaganih prič opustilo še izvedbo dokaza z izvedencem geodetske stroke ter opravo ogleda na kraju samem brez navedbe konkretnih in utemeljenih razlogov oziroma obrazložitve za svoje postopanje, je napravilo anticipirano dokazno oceno. Slednje kaže na arbitrarno in nezakonito vodenje postopka ter tudi na kršitev ustavne pravice iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Ustavno sprejemljiv razlog za neizvedbo dokaza je podan, če dokaz ni relevanten, torej, če je namenjen ugotavljanju dejstva, ki za odločitev v obravnavani zadevi ni odločilno. Ker iz obrazložitve izpodbijane sodbe niso razvidni prepričljivi in zakoniti argumenti za njen izrek, je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik nadalje graja, da sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijane sodbe ni odločilo o njegovem ugovoru zoper prepis zvočnega posnetka naroka z dne 30. 5. 2023, ki ga je vložil dne 6. 6. 2023. Priglaša pritožbene stroške.

3Toženci so podali odgovor na pritožbo in se v njem obrazloženo zavzeli za njeno zavrnitev ter hkrati priglasili svoje pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti pritožbeno uveljavljanih niti uradno upoštevnih kršitev postopka, da je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

7Sodišče druge stopnje že na tem mestu kot neutemeljeno zavrača tožnikovo pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijane sodbe (z dne 7. 6. 2023) ni odločilo o njegovem ugovoru zoper prepis zvočnega posnetka zadnjega naroka za glavno obravnavo 30. 5. 2023. To ne drži. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je sodišče prve stopnje o tožnikovem ugovoru zoper prepis zvočnega posnetka navedenega naroka odločilo s sklepom II P 283/2022 z dne 20. 6. 2023 in ga zavrnilo kot neutemeljenega, tožnikovo pritožbo zoper navedeni sklep pa je zavrnilo Višje sodišče v Mariboru s sklepom I Cp 639/2023 z dne 2. 2. 2024. O tožnikovem nestrinjanju s prepisom zvočnega posnetka je tako bilo odločeno.

8V predmetni zadevi tožnik s tožbo zahteva ugotovitev priposestvovanja lastninske pravice na delu nepremičnine parc. št. 529/1, na kateri stoji objekt št. 471 in gospodarsko poslopje (v nadaljevanju: sporna nepremičnina). Zatrjuje, da sta sporno nepremičnino on, pred njim pa njegov pravdni prednik (oče F. F., ki je umrl nekaj let pred začetkom predmetne pravde) vse od leta 1980 uporabljala in vzdrževala kot dobroverna lastniška posestnika, njuno dobrovernost pa utemeljuje s kupoprodajno pogodbo (priloga A7), ki jo je sklenil njegov pravni prednik s prodajalcem B. B. dne 14. 7. 1980 ter trditvami, da so ga toženci šele v letu 2020 obvestili, da so na podlagi denacionalizacije oni postali lastniki spornega dela nepremičnine, zaradi česar do leta 2020 ni vedel, da zemljiškoknjižno stanje ni bilo urejeno, kot je bilo dogovorjeno že ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe.

9Materialnopravno podlago tožbenega zahtevka predstavljajo določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih¹ (v nadaljevanju ZTLR) in Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki je začel veljati leta 2003. Po ZTLR je bilo lastninsko pravico mogoče izvirno pridobiti na podlagi dobroverne in zakonite posesti ter desetletne priposestvovalne dobe (drugi odstavek 28. člena ZTLR - redno priposestvovanje) ali na podlagi dobroverne posesti ter dvajsetletne priposestvovalne dobe (četrti odstavek 28. člena ZTLR - izredno priposestvovanje). ZTLR kot zakonito posest šteje posest, ki temelji na veljavnem pravnem naslovu in ki ni pridobljena na nepristen način, to je s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja (prvi odstavek 72. člena ZTLR). Ta pravni naslov mora biti takšen, da se na njegovi podlagi lahko pridobi lastninska pravica (na primer prodajna pogodba, darilna pogodba, menjalna pogodba itd.), ni pa zadosten pravni naslov, ki daje zgolj pravico do uporabe stvari (na primer zakup, najem, leasing itd.). Posest je dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova (drugi odstavek 72. člena ZTLR). Nedobroveren je tisti posestnik, ki ve, da mu ne pripada pravica do posesti ali bi to moral vedeti.² Tudi Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) za nastop priposestovanja zahteva pogoj obstoja dobre vere. V drugem 43. člena namreč določa, da dobroverni lastniški posestnik nepremičnine pridobi lastninsko pravico na njej po preteku desetih let. Če dobroverni lastniški posestnik izvršuje posest na delu nepremičnine, je ta del lahko predmet samostojnega priposestvovanja (tretji odstavek 43. člena SPZ).

10Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so toženci zemljiškoknjižni lastniki spornega dela nepremičnine parc. št. 529/1, vsak do 1/3 celote, da so lastninsko pravico dobili v denacionalizacijskem postopku na podlagi delne odločbe UE št. 321-429/93 - 81 (8005) z dne 28. 9. 2006, da je tožnikov pokojni oče (t.j. tožnikov pravni prednik) dne 14. 7. 1980 sklenil dve pogodbi. In sicer tako prodajno pogodbo, s katero mu je prodajalec B. B. prodal sporni del nepremičnine v lasti A., kot je izrecno izhajalo iz navedene prodajne pogodbe, kakor tudi zakupno pogodbo za sporni del nepremičnine z A. za dobo 25 let. Tožnikov oče (njegov pravni prednik) je tudi leta 1994 na Občino podal vlogo za odkup sporne nepremičnine, za sporno nepremičnino še leta 1994 in 2003 sklenil zakupno pogodbo ter na podlagi izstavljenih računov v letih 2004 do 2006 poravnal zakupnino. Tožnik in njegov pravdni prednik sta sporni del nepremičnine imela v posesti, uporabljala in vzdrževala 42 let, vse od leta 1980.

11Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenih dejstev pravilno zaključilo, da tožnikov oče ni bil dobroverni lastniški posestnik, saj ni imel niti zakonite niti dobroverne posesti nad delom sporne nepremičnine, zato spornega dela nepremičnine ni mogel priposestvovati niti po ZTLR niti po SPZ. Izpodbijana sodba torej vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in se da preizkusiti, kar pomeni, da kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

12Pritožba ima sicer prav, da mora sodišče obrazložiti zavrnitev dokaznih predlogov, saj to narekuje pravica strank do izjave v postopku.³ Vendar to ne pomeni, da sodišče prve stopnje tega v predmetni zadevi ni ustrezno storilo. Ob koncu glavne obravnave je namreč sklenilo, da se "preostali dokazni predlogi zavrnejo kot nepotrebni, saj iz izvedenih dokazov v zadostni meri izhajajo relevantna dejstva." Pritrditi je pritožbi, da je takšna zavrnitev dokaznih predlogov pavšalna, vendar je zadostna v primerih, če želi stranka s predlaganim dokazom dokazati trditev, ki je že dokazana.⁴ Za tak primer gre v predmetni zadevi v primeru dokaza z zaslišanjem prič in ogleda na kraju samem, saj je tožnik z navedenimi dokaznimi predlogi želel dokazati, da sta njegov oče in on del sporne nepremičnine imela v posesti in uporabljala 42 let, da sta v navedeno nepremičnino vlagala in vzdrževala, uredila infrastrukturo sporni nepremičnini in na njej postavila stavbo ter jo v celoti prenovila, enako pa velja za gospodarsko poslopje. Ta dejstva so bila med strankama nesporna, kot je razvidno že iz 5. točke obrazložitve izpodbijane sodbe (pa tudi iz podatkov spisa), nespornih dejstev pa ni treba dokazovati (214. člen ZPP).

13Tožnik je želel z zaslišanjem prič poleg tega dokazovati tudi, da sta bila tožnik in njegov oče vso navedeno obdobje dobroverna lastniška posestnika, kar predstavlja pravni standard, pravni standardi pa niso predmet dokazovanja (saj predstavljajo zgornjo premiso sodniškega silogizma, ne pa spodnje, t.j. dejstev). Tožnik niti ni zatrjeval konkretnih okoliščin, o katerih bi predlagane priče izpovedale v zvezi z dobrovernostjo tožnikovega očeta in tožnika, kar pomeni, da tožnikov dokazni predlog v tem delu ni bil substanciran, nesubstanciranim dokaznim predlogom pa sodišče ni dolžno ugoditi.⁵ In nenazadnje, sodišču v izjemnih primerih, kot pravilno izpostavljajo toženci v odgovoru na pritožbo, ni treba izvesti dokazov, kadar je iz že izvedenih dokazov mogoče zanesljivo sklepati o odločilnih dejstvih,⁶ kar pomeni, da v takih primerih ni mogoče govoriti o nedovoljeni vnaprejšnji dokazni oceni. Tak je tudi predmetni primer, ko tožnik sploh ni prerekal trditev tožencev v odgovoru na tožbo, da je tožnikov oče, istega dne (14. 7. 1980), ko je s prodajalcem B. B. sklenil prodajno pogodbo za sporni del nepremičnine, za katerega sta pogodbeni strani v pogodbi ugotovili, da je v lasti tretje osebe (A.), s to tretjo osebo (A.) sklenil zakupno pogodbo za sporni del nepremičnine za dobo 25 let, da je tožnikov oče leta 1994 na Občino podal vlogo za odkup sporne nepremičnine, da je za sporno nepremičnino tudi leta 1994 in 2003 sklenil zakupno pogodbo ter na podlagi izstavljenih računov v letih 2004 do 2006 poravnal zakupnino. Noben razumen človek ob takšnih neprerekanih dejstvih, ki se v skladu z 214. členom ZPP štejejo za resnična, ne bi verjel, da je bil tožnikov oče v dobri veri glede tega, da je lastnik sporne nepremičnine, četudi bi predlagane priče to izpovedale. To pomeni, da z neizvedbo predlaganih dokazov tožniku ni bila kršena pravica do izjave v postopku.

14Prav tako je sodišče prve stopnje ustrezno zavrnilo dokaz z izvedencem geodetske stroke ter dokaz z ogledom na kraju z obrazložitvijo, da že iz izvedenih dokazov izhajajo vsa relevantna dejstva, ki predstavljajo podlago za odločanje. Izvedba navedenih dokazov bi bila potrebna zgolj v primeru, če bi tožnik dokazal, da je bil njegov oče v dobri veri (kot temeljni predpostavki priposestvovanja), saj bi le v takem primeru bilo treba odmeriti ustrezen del sporne nepremičnine, za katerega zatrjuje, da ga je priposestvoval (kot to omogoča tretji odstavek 43. člena SPZ). Ker tožnik dobre vere ni dokazal, kar pomeni, da do priposestvovanja dela sporne nepremičnine ni moglo priti, tudi izvedba dokaza, ki služi odmeri ustreznega dela "priposestvovanega" zemljišča, ni potrebna.

15Nadalje pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP iz razloga, ker zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil dobroveren glede pridobitve lastninske pravice očitno nasprotuje vsebini listin in zapisnikov. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je navedena kršitev podana le v primeru napačnega prenosa podatkov glede odločilnih dejstev iz natančno določene listine v sodbo, za tak primer pa v predmetni zadevi ne gre, saj te pritožbene navedbe po svoji vsebini predstavljajo grajo zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, za katero pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je neutemeljena, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

16Sodišču druge stopnje se dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje ni porodil, saj je ta prepričljiva in življenjsko sprejemljiva, prav tako sledi metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP, zato povzema kot pravilne vse argumentirane zaključke sodišča prve stopnje, da tožnik ni zmogel dokaznega bremena,⁷ da bi bila njegova posest oziroma posest njegovega pravnega prednika dobroverna in zakonita oziroma dobroverna lastniška posest. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da iz sklenjene kupoprodajne pogodbe z dne 14. 7. 1980, jasno izhaja, da prodajalec proda kupcu (tožnikovemu očetu) nepremičnine in sadno drevje, vključno z uto na parceli, ki je last A.,⁸ za dogovorjen znesek, upoštevalo je še, da je celo istega dne, tj. 14. 7. 1980, pravni prednik tožnika sklenil zakupno pogodbo z A. za sporni del nepremičnine, in sicer za dobo 25 let (B6), dne 16. 9. 1994 je s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov RS sklenil dodatno zakupno pogodbo za sporni del nepremičnine za dobo 10 let s protivrednostjo 22,10 DEM (B7)⁹, prav tako je dne 10. 3. 2003 za isto sporno zemljišče sklenil novo zakupno pogodbo za dobo 10 let (B8), dne 6. 2. 1994 pa celo podal vlogo za odkup spornega dela zemljišča na Izvršni svet Skupščine Občine (B9), v vlogi z dne 18. 3. 1986 na Krajevno skupnost Y. glede legalizacije gospodarskega objekta na sporni nepremičnini, pa celo sam navajal, da ima zemljišče v najemu za dobo 25 let (B11). Vse navedeno je vodilo do pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da sta se tožnik oziroma njegov pravnik prednik očitno zavedala, da nista lastnika spornega dela nepremičnine, zato nista bila v dobri veri. Tudi sicer pa tožnik dobro vero črpa od svojega očeta, ki je preminil pred petimi leti (kot izhaja iz tožnikove izpovedbe), kar pomeni, da če tožnikov oče ni bil dobroveren, tudi tožnik ni mogel biti. Ne gre spregledati, da si je tožnik tudi po letu 2020 prizadeval urediti najemno razmerje za sporni del nepremičnine oziroma se zavzemal za njegov odkup.

17Na podlagi navedenega je pravilna materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem, niti na podlagi določb ZTLR in ne na podlagi določb SPZ, in to kljub temu, da toženci kot lastniki sporne nepremičnine zanjo vrsto let niso izkazovali interesa in tožnika niso pozivali k rednemu plačilu uporabnine ali nasprotovali njegovim vlaganjem.

18Med pravnima strankama tudi ni sporno, da je sporna nepremičnina v času sklenitve kupoprodajne pogodbe leta 1980 predstavljala družbeno lastnino, pozneje pa je bila predmet denacionalizacijskega postopka. Sodišče druge stopnje zato še dodaja, da je sporna nepremičnina v prejšnjem družbenopolitičnem sistemu predstavljala družbeno lastnino, na stvari, ki je bila družbena lastnina, pa lastninske pravice ni bilo mogoče priposestvovati (29. člen ZTLR).¹⁰ Priposestvovalna doba bi kvečjemu lahko začela teči, ko je prenehala ovira iz 29. člena ZTLR, vendar tudi po spremembi družbenopolitičnega sistema to ni bilo mogoče, ker je kmalu zatem začel veljati 88. člen Zakona o denacionalizaciji¹¹ (v nadaljevanju ZDen), po katerem z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. To pomeni, da je bila od leta 1991 pa do leta 2006 sporna nepremičnina izvzeta iz pravnega prometa in ni mogla biti objekt stvarnih pravic,¹² zato v tem času tudi ni tekla priposestvovalna doba.¹³ Glede na to, da tožnikov oče ni bil dobroveren, niti tožnik niti njegov pravni prednik tudi po letu 2006 nista mogla priposestvovati spornega dela nepremičnine.¹⁴

19Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Pri tem je odgovorilo zgolj na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel, mora pa tožencem povrniti njihove pritožbene stroške (154. v zvezi s 165. členom ZPP), saj sodišče druge stopnje ocenjuje, da je bil odgovor na pritožbo potreben (155. člen ZPP). Toženci so namreč argumentirano prerekali vse tožnikove pritožbene trditve. Iz navedenih razlogov jim mora tožnik povrniti stroške, ki so jim nastali z odgovorom na pritožbo (sestava odgovora na pritožbo 875 točk po tar. št. 22/1 Odvetniške tarife - OT), 175 točk za zastopanje več strank po 7/1 členu OT, dodatek v višini 2 % za materialne stroške in 22 % DDV,¹⁵ v višini 783,97 EUR (analogna uporaba prvega odstavka 154. člena ZPP ter uporaba 155. člena ZPP). Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP. Ta rok sicer predstavlja paricijski rok, to je rok, ki odlaga izvršljivost obveznosti. V primeru odločanja o stroških postopka pa je ta rok tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ. Če zavezanec stroškov postopka v tem roku ne povrne, pride v zamudo in poleg stroškov dolguje tudi zakonske zamudne obresti (načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

¹ Priposestvovanje naj bi po trditvah tožnika začelo teči že leta 1980, zatrjevana priposestvovalna doba pa naj bi se iztekla že leta 1990, zato je kot materialnopravno podlago uporabiti določbe taktar veljavnega ZTRL, od leta 2003 naprej pa določbe Stvarnopravnega zakonika. Tožnik namreč zatrjuje, da priposestvovalna doba tekla tudi od leta 2006, ko so toženci postali zemljiškoknjižni lastniki sporne nepremičnine, pa vse do leta 2020.
² Glej Sodba VSRS II Ips 323/2016 z dne 5. 7. 2018, tč. 13.
³ Pravici strank do podajanja trditev in predlaganja dokazov sledi dolžnost sodišča, da so do pravnorelevantnih trditev strank in predlaganih dokazov obrazloženo opredeli in navede razloge za zavrnitev dokaznih predlogov. Glej npr. VSRS sodbo II Ips 267/2018 05.09.2019 in odločbo Ustavnega sodišča št. Up-77/01 z dne 4. 3. 2004.
⁴ VSRS sodba in sklep II Ips 77/2023 z dne 20.12.2023.
⁵ VSRS sklep II Ips 104/2021 z dne 09.02.2022.
⁶ VSRS sodba III Ips 95/2018-3 z dne 27.09.2018 in VSRS sklep II Ips 104/2021 z dne 09.02.2022, 14. opomba pod črto.
⁷ Toženci so že v odgovoru na tožbo opozorili, da tožnik nima pravnega naslova na katerem bi temeljila njegova dobra vera oziroma dobra vera njegovega očeta, prav tako so izpostavili sklenjene zakupne pogodbe in druga dejstva, zaradi česar so s takšnimi navedbami trditveno in dokazno breme glede obstoja dobre vere, ki se sicer domneva, v celoti prevalila na tožnika, ki pa bremena ni zmogel.
⁸ Tudi v družbeno-lastninskem sistemu je veljalo načelo rimskega prava, da nihče ne more prenesti več pravic, kot jih ima.
⁹ Iz druge alineje 1. člena predmetne pogodbe izhaja, da so zemljišča, ki so predmet te pogodbe last Republike Slovenije in da z njimi upravlja in razpolaga zakupodajalec v imenu in za račun Republike Slovenije.
¹⁰ VSRS sodba in sklep II Ips 306/2014 z dne 04.02.2016.
¹¹ Uradni list RS, št. 27/91 z dne 29. 11. 1991.
¹² V skladu s prvim odstavkom 44. člena SPZ na stvareh izven pravnega prometa lastninske pravice ni mogoče pridobiti s priposestvovanjem.
¹³ Prim. VSRS sodba II Ips 123/2015 z dne 16. 7. 2015 .
¹⁴ Sicer pa je treba v primeru kolizije dveh originarnih načinov pridobitve lastninske pravice, priposestvovanja in denacionalizacije, je treba dati prednost slednjemu (glej odločba Ustavnega sodišča RS št. Up-457/09-21 z dne 29. 8. 2011).
¹⁵ Vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku znaša 35.222,00 EUR, vrednost odvetniške točke v času odločanja o stroških znaša 0,60 EUR.