VSL Sklep II Cpg 400/2024

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se po spremembi glasi:

"Toženka je dolžna tožnici plačati za pravdne stroške 421,20 EUR, v osmih dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka dalje do plačila."

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka uvodoma navedene sodbe razsodilo, da mora toženka tožnici v osmih dneh plačati 266,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2023 dalje do plačila, v II. točki izreka pa, da ji mora v istem roku za pravdne stroške plačati še 367,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Tožnica je zoper citirano sodbo v delu, v katerem je odločeno o stroških postopka (II. točka izreka), vložila pritožbo in zahtevala, da se ji stroški pravilno odmerijo v višini 501,98 EUR. Zahtevala je tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3Na pravilno vročeno pritožbo je toženka odgovorila.

4Ta spor je gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). O pritožbi je zato na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik.

5Pritožba je delno utemeljena.

6Tožnica pravilno opozarja, toženka pa temu ne nasprotuje, da ji prvostopenjsko sodišče neupravičeno ni priznalo stroška sodne takse 54 EUR. Med pravdne stroške, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka (prvi odstavek 151. člena ZPP), spadajo tudi sodne takse. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnica sodno takso za redni postopek po tarifni številki 1111 Zakona o sodnih taksah po plačilnem nalogu z dne 27. 10. 2023 plačala. Glede na uspeh v pravdi je do povrnitve teh stroškov torej upravičena. Poleg priznanih pravdnih stroškov 367,20 EUR ji mora toženka zato povrniti še 54 EUR.

7Prvostopenjsko sodišče tožnici, ki je samostojna podjetnica, razen sodne takse ni priznalo niti davka na dodano vrednost (DDV) od odvetniških stroškov. Tožnica v pritožbi uveljavlja, da to ni v skladu z drugim odstavkom 2. člena Odvetniške tarife (OT), po katerem so odvetniški stroški skupna cena odvetniških storitev in izdatkov, ki so potrebni za izvršitev dela, povečani za DDV v primeru, ko je odvetnik davčni zavezanec v Republiki Sloveniji. Tožničin pooblaščenec je zavezanec za DDV in glede na pritožbo je to navedel v stroškovnikih s tem, da se je skliceval na 12. člen OT in navedel svoj ID za DDV.

8Pritožbeno sodišče očitku o zmotni uporabi materialnega prava ne pritrjuje. Določba drugega odstavka 2. člena OT ureja samo razmerje med stranko in njenim pooblaščencem (tj. odvetnikom), ne determinira pa v vsem povrnitve stroškov v pravdi. To izhaja tako iz prvega odstavka 1. člena OT, skladno s katerim ta tarifa določa način vrednotenja, obračunavanje in plačilo odvetniških storitev in izdatkov, ki so jih stranke oziroma naročniki storitev dolžni plačati odvetnikom oziroma odvetniškim družbam za izvršene pravne storitve, kot tudi iz tretjega odstavka 2. člena OT, skladno s katerim je odvetniške stroške dolžna plačati stranka oziroma naročnik storitve (in na katerega se v pritožbi sklicuje tudi sama tožnica). Ni dvoma, da mora stranka svojemu odvetniku, zavezancu za DDV, plačati tudi ta davek. Tako določa drugi odstavek 12. člena OT.

9OT pa ne ureja vprašanja, ki je ključno v tej zadevi, in sicer ali ima stranka (ki je identificirana za namene DDV in ima pravico do odbitka tega DDV) v primeru, kadar je upravičena do povračila odvetniških stroškov (kot je tožnica v tem primeru), pravico do povračila teh stroškov skupaj z DDV. Toženka v odgovoru na to pravilno opozarja s sklicevanjem na Pojasnila Generalnega finančnega urada, ki so bila na spletni strani Odvetniške zbornice Slovenije objavljena 25. 10. 2022 in v katerih je zapisano: "Stranka, ki je identificirana za namene DDV in ima pravico do odbitka tega DDV, ima v primeru, kadar je upravičena do povračila odvetniških stroškov, pravico do povračila teh stroškov, vendar brez DDV. Namreč, stranka, ki je identificirana za namene DDV in ima pravico do odbitka tega davka, od prejetih odvetniških stroškov lahko uveljavlja odbitek DDV v svojem obračunu DDV. Če pa ta DDV priglasi še kot strošek postopka in ga kot strošek postopka dobi tudi povrnjenega, to pomeni, da DDV, ki ga je plačala za njej opravljeno odvetniško storitev, dejansko dobi povrnjenega dvakrat (prvič kot odbitek DDV v obračunu DDV in drugič kot povračilo stroška postopka). Navedeno pomeni, da je do povračila odvetniških stroškov z vključenim DDV upravičena samo tista stranka, ki nima pravice do odbitka tega DDV (tj. davčni zavezanec, ki ni identificiran za namene DDV, ali davčni zavezanec, ki je sicer identificiran za namene DDV, vendar ne izpolnjuje pogojev za odbitek DDV od te transakcije)". Ob tem toženka tudi trdi, da je iz seznamov davčnih zavezancev za DDV, ki so dostopni na spletnih straneh FURS, razvidno, da je tožnica kot fizična oseba identificirana za namene DDV, s tem pa upravičena do odbitka DDV. Odločitev prvostopenjskega sodišča v zvezi z DDV tako izpostavlja kot pravilno.

10Enako stališče o tem vprašanju je pritožbeno sodišče zavzelo že v sodbi I Cpg 240/2023 z dne 16. 8. 2023. Razložilo je, da kadar je zanesljivo, da stranka, ki je zavezanka za plačilo DDV in ki sme DDV, ki ga je plačala ali morala plačati svojemu pooblaščencu, ki je ravno tako zavezanec za ta davek, upoštevati kot odbitno postavko (kot "vstopni DDV") pri obračunu svoje davčne obveznosti, tega ni upravičena prejeti še od nasprotne stranke. Tako že zato, ker si stranka, ki je v pravdi uspela, sme DDV odbiti, to v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP ni potreben strošek (povrnejo pa se lahko samo takšni), ki bi ga morala nositi njena pravdna nasprotnica (prim. 23. točko tiste sodbe).

11V tem primeru podatki, iz katerih bi se dalo utemeljeno sklepati, da je tožnica upravičena od nasprotne stranke prejeti še znesek DDV od odvetniških stroškov, za kar se smiselno zavzema pritožba (in podaja izračun, po katerem je ob priznanih 612 odvetniških točkah in 22 % DDV znesek odvetniških stroškov 447,98 EUR), niso bili navedeni. To stališče je skladno s tistim, da priglasitev stroškovne postavke 22 % DDV ne zadošča. Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 1075/2007 z dne 28. 1. 2009 pojasnilo: "Sodišče o povrnitvi stroškov praviloma odloči brez obravnavanja. Čeprav to pomeni, da o posameznih zneskih ne razpravlja in ne izvaja dokaznega postopka, in o tem, ali je stroškovni zahtevek utemeljen, presodi na podlagi podatkov v spisu, mora biti vendarle v celoti spoštovano pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena. Priglasitev določene stroškovne postavke ne zadošča, ampak mora dejstvo, ki je podlaga za priznanje stroškov, izhajati iz podatkov spisa, ali pa mora stranka predložiti listino, na podlagi katere je mogoče sklepati o utemeljenosti stroškovne zahteve. Katerih trditev strank o pomembnih dejstvih ni treba dokazovati in kdaj ima sodišče pri zbiranju procesnega gradiva preiskovalna pooblastila, določa zakon (glej 214. in drugi odstavek 7. člena ZPP). Citirani določbi drugega odstavka 155. člena ZPP oziroma drugega odstavka 14. člena ODT ne nudita podlage za odstopanje od opisanega načela o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena. Ne zadošča torej, da odvetnik priglasi strošek plačila DDV in izjavi, da je zavezanec za plačilo, ampak mora predložiti listino, iz katere izhaja utemeljenost njegove zahteve, ali pa predlagati vpogled v javno evidenco Davčne uprave RS o zavezancih za plačilo DDV."

12Dosledno s tem mora enako veljati tudi v gospodarskem sporu, kot je ta. Ni dovolj, da stranka, ki opravlja gospodarsko dejavnost, navede samo odstotek DDV in zahteva povračilo odvetniških stroškov z vključenim DDV. Da bi s svojim zahtevkom za povračilo stroška DDV v breme svoje pravdne nasprotnice lahko uspela, mora - po isti logiki kot v zadevi II Ips 1075/2007, vendar z ozirom na to, da gre tukaj za negativno dejstvo - trditi vsaj še, da sama nima pravice do odbitka tega DDV. Trditi torej mora, da je ali davčni zavezanec, ki ni identificiran za namene DDV, ali pa da je davčni zavezanec, ki je sicer identificiran za namene DDV, vendar ne izpolnjuje pogojev za odbitek DDV od te transakcije (kot izhaja iz prej citiranih Pojasnil Generalnega finančnega urada). Tožnica v konkretnem primeru temu bremenu ni zadostila. Prvostopenjsko sodišče ji zato spornega stroška DDV pravilno ni priznalo. Tožničina pritožba v tem delu ni utemeljena, izpodbijani sklep pa je pravilen.

13Ker tožnica izpodbija samo izrek o stroških, ki je vsebovan v II. točki izreka sodbe, je pritožbeno sodišče o njeni pritožbi odločilo s sklepom (prvi odstavek 166. člena ZPP).

14Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje delno utemeljenost tožničine pritožbe. Pritožbeno sodišče ji je zato delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP).

15Glede na to, da je tožnica s svojo pritožbo uspela delno - od pritožbeno zahtevanih 134,78 EUR, je uspela s 54 EUR -, je pritožbeno sodišče po pooblastilu iz drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s pritožbenimi stroški odločilo, da vsaka stranka krije svoje.