VSRS Sodba I Up 219/2017

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1288/2017-8 z dne 23. 8. 2017 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke, št. 2142-655/2016/16 (1312-02) z dne 16. 5. 2017, in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

2Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje temelji na presoji, da je odločba tožene stranke nezakonita, ker tožena stranka v upravnem postopku tožniku ni dala možnosti, da pojasni nekatera neskladja v svojih izjavah, na katere je oprla svojo odločitev in tako ni bilo razčiščeno, zakaj se nekatere njegove izjave, kot jih je navedel pri podaji prošnje, razlikujejo od tistih, ki jih je navedel na osebnem razgovoru, s čemer je bila kršena določba 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožniku tako po presoji sodišča prve stopnje neutemeljeno ni bila ponujena možnost, da se izjavi glede dejstva, zakaj za mednarodno zaščito ni zaprosil že v prvi varni državi, katero je prečkal. V zvezi s tožnikovim zatrjevanjem o dostopanju do verskih vsebin prek interneta se sodišče prve stopnje ne strinja z zaključkom tožene stranke, da je dejstvo o izrazito omejenem dostopu do interneta v tožnikovi izvorni državi splošno znano dejstvo, zato meni, da bi tožena stranka morala tožnika vprašati, kako je do verskih vsebin lahko dostopal prek interneta. Po presoji sodišča prve stopnje tožniku tudi ni bila dana možnost, da pojasni neskladje v svojih izjavah glede tega, da je za krst potrebna temeljita priprava, kot je sprva zatrjeval, in dejstvom, da se je v Sloveniji krstil šest dni po vložitvi prošnje brez kakršne koli priprave, ter tudi glede njegove izjave, da se je krstil dva tedna po vložitvi prošnje, čeprav je iz dokumentacije razvidno, da se je krstil že po 6 dneh.

3Tožena stranka zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Kot nepravilno zavrača stališče sodišča prve stopnje, da je kršila tožnikovo pravico do izjave, ker naj mu ne bi omogočila, da pojasni določena neskladja v svojih izjavah. Navaja, da je tožniku, tako ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito kot na osebnem razgovoru dala možnost, da podrobno in celovito pojasni razloge za vložitev prošnje, vendar meni, da ni njena naloga, da iz prosilcev na vsak način "vleče" odgovore in pojasnila in da je stvar dokazne ocene, kako bo obrazložila svoja sklepanja. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožniku ni dala možnosti, da pojasni, zakaj prošnje ni vložil že v drugih evropskih državah članicah. Ob tem v zvezi s svojim stališčem, da za mednarodno zaščito tožnik ni zaprosil takoj, ko bi lahko, poudarja, da tega ni storil niti takoj po prihodu v Slovenijo in izraža dvom v to, kako bi glede na odgovore, ki jih je podal, lahko še bolj pojasnil, zakaj za zaščito ni zaprosil takoj, ko je bilo to mogoče. K temu dodaja še, da je sodišče prve stopnje v identičnem primeru, kot je tožnikov (gre za tožnikovega prijatelja) s sodbo št. I U 1327/2017-8 z dne 23. 8. 2017 sprejelo enako obrazložitev glede obravnavane okoliščine kot dovolj utemeljeno. Nadalje tožena stranka kot nepravilno zavrača tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da bi morala tožnika vprašati, kako je do verskih vsebin lahko dostopal preko interneta. Trdi, da tožnikovi odgovori na vprašanja, ki jih je s tem v zvezi zastavila, niso bili natančni in prepričljivi, kar zadošča za zaključek, da tožnik pri vprašanju, kako se je zanimal za krščansko vero, ni bil prepričljiv. Meni, da ne drži niti stališče prvostopenjskega sodišča, da omejen dostop do interneta v Iranu ni splošno znano dejstvo. Sklepno zavrača še očitek sodišča prve stopnje, da bi morala tožnika podrobneje soočati glede izjav v zvezi s krstom. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, oziroma podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Tožnik v odgovoru na pritožbo odgovarja na pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev prvostopenjskega sodišča.

5Pritožba je utemeljena.

6Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik prišel iz Irana v Slovenijo s t. i. begunskim valom. Po zavrnitvi na avstrijski meji, se je odločil zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji. Kot razlog preganjanja je navedel spremembo vere iz muslimanske v krščansko (evangeličansko), zaradi česar naj bi bil življenjsko ogrožen, saj naj bi bila za takšno ravnanje v njegovi izvorni državi zagrožena smrtna kazen.

7Tožena stranka je ob tem odločitev, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, oprla na več ugotovitev, med drugim tudi na to, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil, kolikor hitro je bilo to mogoče.

8Vrhovno sodišče v zvezi s tem pritrjuje stališču tožene stranke, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da bi morala tožena stranka tožniku v okviru presoje dejstva, ali je zaprosil za mednarodno zaščito, kolikor hitro je bilo mogoče¹, postaviti vprašanje, zakaj prošnje za mednarodno zaščito ni vložil že v prvi, zanj varni državi, čeprav je prečkal več takšnih držav, preden je prišel v Slovenijo. Odgovor na to vprašanje je namreč po presoji Vrhovnega sodišča vsebovan že v tožnikovih navedbah, da je želel, tako kot vsi v "begunskem valu", priti v Nemčijo, za katero je slišal, da sprejema begunce, na kar tožena stranka utemeljeno opozarja v pritožbi.

9Kljub navedenemu pa Vrhovno sodišče upoštevaje dejstvo, da je (tudi) iz pritožbenih navedb razvidno, da tožena stranka tožnikovo zamudo pri vložitvi prošnje za mednarodno zaščito šteje kot eno izmed podlag za zavrnitev njegove prošnje, pojasnjuje še, da tretji odstavek 21. člena ZMZ-1 sicer res določa, da upravni organ pri presoji obstoja oziroma resničnosti dejstev, na katerih prosilec temelji prošnjo za mednarodno zaščito (če prosilec svojih trditev ne more potrditi z drugimi dokazi), med drugim upošteva tudi dejstvo, ali je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito vložil v najkrajšem možnem času. Vendar pa nobena od okoliščin iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1, tudi hitrost vložitve prošnje za mednarodno zaščito, sama po sebi ni ne podlaga za priznanje mednarodne zaščite ne za zavrnitev prošnje.² To pomeni, da če tožena stranka oceni, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil, kolikor hitro bi bilo to mogoče, je to lahko le ena izmed podlag za širšo oceno dokazne vrednosti prosilčevih izjav, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito.

10Nadalje iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka presojo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, oprla tudi na ugotovitev, da njegovim neprepričljivim, malo verjetnim in mestoma celo neverjetnim in nasprotujočim si izjavam v zvezi z razlogi za priznanje mednarodne zaščite ni verjeti. Tožena stranka je (med drugim tudi zaradi okoliščin, povezanih s tožnikovim krstom v krščanski veri ter v zvezi z izjavami o načinu, na katerega je prihajal v stik s krščansko vero in na katerega naj bi že v Iranu poglabljal svoje znanje in razumevanje te vere) sprejela oceno, da tožnikova sprememba vere ni pristna in da so imele vse njegove dejavnosti in ravnanja v povezavi s krščansko - evangeličansko vero od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite (drugi odstavek 30. člena ZMZ-1). Sodišče prve stopnje pa je z izpodbijano sodbo presodilo, da je tožena stranka pri sprejemanju navedene odločitve storila bistveno kršitev pravil postopka, ker tožniku ni dala možnosti, da se izjavi o okoliščinah, ki jih je štela za protislovne in malo verjetne, čeprav je na njih oprla svojo odločbo.

11Po presoji Vrhovnega sodišča pritožnica temu očitku utemeljeno ugovarja.

12ZMZ-1 kot temeljno obveznost prosilca določa, da se mora v postopku za priznanje mednarodne zaščite kar najbolje potrudi prikazati, v čem so razlogi za priznanje mednarodne zaščite.³ Hkrati pa zakon določa tudi obveznost organa, da vodi postopek na takšen način, ki prosilcu omogoča učinkovito uveljavljanje svojih pravic. Tako mora po 37. členu Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) uradna oseba voditi osebni razgovor na način, ki omogoča prosilcu, da lahko razloge oziroma osebne okoliščine v postopkih po tem zakonu predstavi celovito.

13Taka zahteva izhaja namreč iz 16. člena Direktive 2013/32/EU o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (Procesna direktiva II), ki določa, da mora organ prosilcu zagotoviti ustrezno možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje v skladu s 4. členom Direktive 2011/95/EU o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (Kvalifikacijska direktiva II), kar vključuje možnost podati pojasnilo glede morebitne neskladnosti ali nasprotja v prosilčevih izjavah. Omenjena določba se torej omejuje na razjasnitev neskladnosti v prosilčevih izjavah, to je razlik med njimi samimi, ne pa v razmerju do rezultata dokazovanja in na ta način ugotovljenega dejanskega stanja.⁴

14Po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje toženi stranki nepravilno očita, da tožniku neutemeljeno ni dala možnosti izjave glede okoliščin njegovega krsta v krščanski veri. Sodišče prve stopnje je namreč sprejelo napačno stališče, da tožena stranka tožniku ni omogočila, da pojasni neskladje med (nespornim) dejstvom, da se je v Sloveniji krstil šest dni po podaji prošnje za mednarodno zaščito in svojo izjavo, da je za krst potrebna temeljita priprava. Pri tem namreč ne gre za neskladje v tožnikovih izjavah, na kar se nanaša zgoraj obravnavana dolžnost upravnega organa, da tožnika posebej seznani z zaznanimi neskladnostmi in mu da s tem možnost, da jih pojasni, temveč za dokazno presojo pristnosti tožnikovega sprejema krščanske vere s krstom, na katerega se po mnenju tožene stranke ni pripravljal, kot bi se po lastnih navedbah moral. Med strankama namreč ni sporno, da prosilec v kratkem času (6 dni) od podaje prošnje za mednarodno zaščito do krsta v Evangeličanski cerkvi ni bil deležen kakršnegakoli posebnega verskega pouka ali priprav na krst in da se pred krstom ni mogel udeležiti niti kakršnegakoli bogoslužja v cerkvi. Da bi tožena stranka dvomila v tožnikovo izjavo o potrebnih pripravah za krst, pa iz obrazložitve sodbe ne izhaja.

15Vrhovno sodišče se strinja tudi s pritožbenim zavzemanjem, da tožnika ni bilo treba dodatno soočiti z njegovo izjavo, da se je krstil dva tedna po vložitvi prošnje in dejstvom, ki izhaja iz priložene dokumentacije, da se je krstil le šest dni po vložitvi prošnje. Sodišče prve stopnje je tudi glede tega sprejelo napačno stališče, saj ne gre za oceno neskladnosti v tožnikovih izjavah, ki bi jo tožnik lahko pojasnil, ampak za dokazno oceno verodostojnosti tožnikovih izjav o sprejemu krščanske vere glede na nesporno dejstvo o datumu krsta in njegovega spomina na ta dogodek.

16Izpostavljeni ugotovitvi, ki izhajata iz tožnikovih izjav in predloženega dokaza (krstnega lista), da se je tožnik brez posebne temeljite priprave krstil zelo kratek čas po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito in da (očitno) niti ne ve natančnega datuma svojega krsta, je tožena stranka torej po prepričanju Vrhovnega sodišča utemeljeno (brez kakršnegakoli dodatnega soočanja tožnika) uporabila pri dokazni oceni dejstva, ali je tožnik izkazal pristnost svojih izjav o sprejemu krščanske vere, zaradi česar naj bi bil v izvorni državi preganjan.

17Tožena stranka je v zvezi s pristnostjo tožnikovega zanimanja za krščansko vero upoštevala in presojala (tudi) dejstva glede načina, na katerega je tožnik prihajal v stik s krščansko vero in na katerega naj bi že v Iranu poglabljal svoje znanje in razumevanje vere. Med drugim je tožnik izpovedal, da je to počel (tudi) prek informaciji na internetu.

18V zvezi s tem pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka kršila tožnikovo pravico do izjave, ker ga ni seznanila z ugotovitvijo o izraziti cenzuri in nadzoru nad delovanjem interneta v izvorni državi, pomanjkljiva. Tožena stranka sicer zmotno meni, da je dolžnosti, da prosilca seznani s to okoliščino, razrešena zato, ker gre za splošno znano dejstvo. To, da je neko dejstvo splošno znano, namreč pomeni le, da ga ni treba posebej dokazovati (drugi odstavek 165. člena ZUP). Pravica do izjave pa je stranki kršena, če se ni imela možnosti izjaviti o vseh pravno odločilnih dejstvih.

19Tožena stranka se je v obrazložitvi svoje odločbe res sklicevala na omejitev dostopa do interneta - tj. dejstvo, s katerim tožnik ni bil seznanjen. Vendar pa to samo po sebi ne pomeni, da je bila s tem storjena kršitev pravice do izjave. Tožena stranka namreč opozarja na širši okvir tožnikovih izjav o seznanjanju s krščansko vero, iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa ni razvidno, zakaj naj bi bilo sporno dejstvo odločilno za dokazno oceno tožnikovega resničnega zanimanja za krščansko vero. Tožena stranka je namreč pojasnila, da so bili tožnikovi odgovori o seznanjanju s krščansko vero nekonkretizirani in da tudi na izrecno vprašanje ni znal pojasniti, kako in preko katerih spletnih strani je dostopal do verskih vsebin. Sodišče prve stopnje pa je navedeno kršitev toženi stranki očitalo, ne da bi pojasnilo, ali je to, da tožena stranka tožnika ni seznanila z izpostavljenim dejstvom o cenzuri interneta in nadzorom nad njegovim delovanjem, sploh odločilno za sklepanje, da tožnikovo zanimanje za krščansko vero ni moč označiti za pristno. Zgolj takšna ugotovitev bi namreč lahko bila podlaga za očitek o kršitvi tožnikove pravice do izjave. Povedano drugače, izpodbijana sodba ne omogoča preizkusa, ali bi ugotovitev, da je bil internetni dostop neomejen, glede na ugotovitev o splošni neprepričljivosti tožnikovih izjav, sama zase lahko vplivala na drugačno presojo pristnosti tožnikovega zanimanja za krščansko vero in s tem na drugačno presojo izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, tj. če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, pa gre za bistveno kršitev določb postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

20Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje je torej v zvezi z očitano kršitvijo pravice do izjave v delu nepravilna, ker ne gre za neskladnosti v izjavah prosilca, o katerih bi tožnik moral imeti pravico izjaviti se, v delu pa preizkus njene pravilnosti ni bil mogoč, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je seznanitev tožnika z dejstvom omejitve dostopa do interneta pravno odločilna. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi 77. člena ZUS-1 pritožbi tožene stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v nov postopek, da odpravi ugotovljene pomanjkljivosti. Če bo presodilo, da sporno dejstvo ni pravno odločilno, pa bo moralo opraviti še presojo ostalih tožbenih navedb, do katerih se v prvotnem postopku zaradi ugotovitve obravnavanih kršitev ni opredelilo.

¹ Pri presoji tega dejstva je treba upoštevati vse okoliščine, v katerih je prosilec zapustil izvorno državo in pripotoval v zanj varno državo. V obravnavani zadevi je v tem kontekstu bistveno, da je tožnik potoval v t. i. begunskem valu, v katerem so skupaj potovale ogromne skupine posameznikov, ki so s svojim prihodom v varne države povzročale kaotične razmere, tudi v smislu ponujanja možnosti za takojšnje sprejemanje prošenj za mednarodno zaščito. V takšnih razmerah, ko prosilec prošnje za mednarodno zaščito sicer ni podal takoj po prihodu v državo, vendar je v času do dejanske podaje prošnje za mednarodno zaščito ostal del procesa sprejema in obravnave beguncev (v postopku je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik v celotnem obdobju od prihoda v Slovenijo do podaje prošnje nastanjen v kapacitetah, namenjenih beguncem) je utemeljenost sklepanja, da večdnevni zamik pri vložitvi prošnje za mednarodno zaščito nakazuje na to, da je prosilec lažno predstavil razloge za podajo prošnje za mednarodno zaščito, vprašljiva.
² Tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito je mogoče zavrniti na podlagi časovne zamude pri vložitvi prošnje le na podlagi 52. člena - kot očitno neutemeljeno prošnjo - za kar pa v konkretnem primeru ne gre.
³ Prvi odstavek 21. člena ZMZ-1 določa, da mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo obstoj njegovega strahu pred preganjanjem ali resno škodo - t. j. dejstva v zvezi z zakonsko določenimi pogoji za priznanje mednarodne zaščite iz 26. - 28. člena ZMZ-1. Za utemeljitev svojih navedb mora prosilec v prvi vrsti sam predložiti tudi vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Ker pa prosilec za svoje izjave običajno ne more predložiti dokazov, kar velja tudi za obravnavano zadevo, zakon za takšen primer predvideva, da mora pristojni organ pri odločitvi o prošnji upoštevati okoliščine, ki jih določa tretji odstavek 21. člena ZMZ-1. Te se nanašajo na tožnikovo ravnanje, njegove izjave oziroma na njegovo postopanje v postopku. Če teh okoliščin ni mogoče oceniti pozitivno, je mogoče sklepati, da je prosilec lažno predstavil razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito.
⁴ Podrobneje je to Vrhovno sodišče obrazložilo že v sodbi in sklepu I Up 283/2016 z dne 3. 11. 2016.