UPRS Sodba in sklep IV U 55/2022-61

I. Dopusti se sprememba tožbe z dne 3. 8. 2022 ter z dne 8. 8. 2023.

II. Tožba se zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Glede poteka upravnega postopka

1Z izpodbijano odločbo je toženka v ponovljenem postopku zavrnila tožnikova predloga z dne 7. 12. 2018 ter z dne 29. 11. 2019 za vpis v imenik odvetnikov, ki ju je združila v skupno obravnavo, in sicer ker tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 7. točke prvega odstavka 25. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv), to je, da ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. O tem je toženka pred odločitvijo skladno s 57. členom Statuta Odvetniške zbornice Slovenije (Statut) pridobila mnenje Izvršilnega odbora Območnega zbora odvetnikov Celje (v nadaljevanju IO OZO Celje) z dne 14. 2. 2022. Ta je pri oceni izhajal iz ugotovitev, da je tožnik v postopkih na sodišču odplačno zastopal stranke¹, kar po 2. členu ZOdv lahko opravljajo le odvetniki. Tožnik, ki je bil v preteklosti vrsto let odvetnik, v tem ni videl nič spornega. IO OZO Celje je ocenil, da ne sledi tožnikovim navedbam, da je šlo pri zastopanju strank pred Okrajnim sodiščem v Žalcu za neodplačno zastopanje, saj je tožnik v zadevi opr. št. P 17/2020, na obravnavi 4. 11. 2021 v spis vložil stroškovnik. Prav tako po oceni IO OZO Celje tožnik ni pojasnil posebnih okoliščin v zvezi s strankami, zaradi katere za svoje storitve zastopanja na sodišču ne bi bil plačan. Sam tožnik je na zaslišanju 24. 1. 2022 pred IO OZO Celje tudi izjavil, da je pri odvetnici C. C. zaposlen. IO OZO Celje nadalje meni, da tožnik ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica tudi zato, ker je v tem postopku lagal, ko je navajal, da ni zastopal strank v drugih primerih, kot so bili zavedeni v bazi Vrhovnega sodišča RS. V upravnem postopku je bila namreč predhodno pri Vrhovnem sodišču RS opravljena poizvedba o tem, ali je tožnik v vpisnikih sodišč naveden kot pooblaščenec strank. Iz odgovora Vrhovnega sodišča RS z dne 27. 7. 2021 izhaja, da je tožnik naveden kot pooblaščenec stranke v zadevi opr. št. D 339/2019 Okrajnega sodišča v Žalcu in v zadevi opr. št. P 217/2020 Okrožnega sodišča v Celju. Iz zapisnikov, ki jih je IO OZO Celje pridobil v zadevi opr. št. P 17/2020 in v zadevi opr. št. D 351/2020, ki nista navedeni v odgovoru Vrhovnega sodišča RS z dne 27. 7. 2021, pa izhaja, da je tožnik v postopkih na sodišču zastopal stranke tudi v teh zadevah. IO OZO Celje tožniku očita tudi neprimerno obnašanje s tem, da ni izkazal nobenega spoštovanja do predsednika IO OZO Celje, kar je razvidno iz dopisov, ki jih je tožnik naslavljal na predsednika OZO, in v katerih je tožnik poskušal vplivati, da bi IO OZO sprejel pozitivno mnenje glede vrednosti zaupanja tožnika za opravljanje odvetniškega poklica.

2Mnenje IO OZO Celje je bilo tožniku poslano v izjasnitev. Tožnik je 1. 3. 2022 vse očitke v mnenju zavrnil ter predsedniku IO OZO Celje očital nespoštovanje pravnega reda s tem, da je mnenje izdal IO OZO Celje in ne OZO na demokratičen način. Mnenje o vrednosti zaupanja po mnenju tožnika daje OZO, kar je predhodni postopek sprejemu mnenja IO zbora. Tožnik nadalje meni, da se mnenje ne more uporabiti v postopku odločanja o njegovem vpisu v imenik odvetnikov, saj gre za absolutno in bistveno kršitev postopka. V zvezi z vsebinskim delom sklepa IO OZO Celje pa tožnik meni, da očitki niso izkazani in utemeljeni. V zvezi z očitkom zastopanja strank na sodišču in laganja v zvezi z zastopanjem strank na sodišču je tožnik navedel, da je predsednik tožniku na zaslišanju pred IO OZO Celje predočil, da je zastopal stranke na sodišču, tožnik pa je navedeno potrdil, zato očitki o tem, da laže, ne vzdržijo. V zvezi z očitkom, da je tožnik stranke zastopal odplačno, torej je prejel denar od strank, je tožnik navedel, da gre za posplošeno in nedokazano stališče predsednika IO OZO Celje, o tem razprava na izvršilnem odboru ni potekala. V mnenju je tudi namenoma prezrt segment prejšnjega obnašanja tožnika, ki je bil pred izbrisom iz imenika odvetnikov 28 let odvetnik, proti njemu pa ni bila vložena nobena prijava.

3V zvezi s samim mnenjem IO OZO Celje toženka pojasni, da Statut v 57. členu določa, da mnenje izda IO OZO, na območju katerega tožnik živi in dela, in ne celoten OZO, kot napačno navaja tožnik, zato njegovemu očitku o kršitvi postopka s strani IO OZO Celje ni bilo mogoče slediti. Upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije (v nadaljevanju UO OZS) je skladno s pravili Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ugotovil, da tožnik izpolnjuje pogoje iz 1. - 6. in 8. - 9. točke prvega odstavka 25. člena ZOdv, ne izpolnjuje pa pogoja iz 7. točke prvega odstavka 25. člena ZOdv. Ugotovi, da je tožnik v postopku s potrdilom Ministrstva za pravosodje št. 71010-127087/2021-2 z dne 4. 6. 2021 izkazal, da ni bil obsojen za kaznivo dejanje, zato je bilo skladno s 27. členom ZOdv treba v nadaljnjem postopku ugotavljati še, ali se tožnik obnaša tako, da je mogoče na podlagi njegovega ravnanja utemeljeno sklepati, da ne bo pošteno in vestno opravljal odvetniškega poklica. UO se pri ugotavljanju izpolnjevanja pogoja vrednosti zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica ni osredotočil izključno na mnenje IO OZO Celje z dne 14. 2. 2022, temveč je dosedanje obnašanje in ravnanje tožnika v smislu vpliva na pošteno in vestno opravljanje odvetniškega poklica, ugotavljal in presojal tudi sam. Pri "vrednosti zaupanja" ne gre zgolj za presojo strokovnosti dosedanjega poklicnega dela tožnika, ki želi opravljati odvetniški poklic, temveč predvsem in zlasti za presojo njegovega dosedanjega obnašanja v smislu njegovega etičnega ravnanja v družbi, odnosa do odvetništva in pravosodja, katerega del je odvetništvo, ter spoštovanja pravnega reda RS. Odvetništvo, ki je kot ključen element pravosodnega sistema, lahko uspešno in učinkovito deluje le, če ga tvorijo posamezniki z visoko moralno integriteto. Zato ZOdv tudi uvaja standard "vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica". Za opravljanje nalog odvetnika ZOdv se torej ne zahteva le visoke strokovne usposobljenosti, ampak tudi in še posebej višji standard obnašanja odvetnikov pri opravljanju odvetniške dejavnosti.² Temu standardu obnašanja pa mora zadostiti tudi vsak, ki šele želi postati odvetnik (pogoj iz 7. točke prvega odstavka 25. člena ZOdv). Zato se UO pri presoji izpolnjevanja navedenega pogoja ni spuščal v presojo strokovnosti opravljenega dela tožnika, saj to ni predmet ugotavljanja izpolnjevanja pogoja iz 7. točke 25. člena ZOdv, niti se ni osredotočil zgolj na presojo ravnanja in obnašanja tožnika v času, ko je bil še odvetnik. Navedbe tožnika, da je bil pred izbrisom iz imenika odvetnikov 28 let odvetnik in zoper njega ni bila podana nobena prijava, v smislu presoje vrednosti zaupanja za (ponovno) opravljanje odvetniškega poklica niso edino relevantna dejstva, temveč je potrebno presojati tudi obnašanje in ravnanje tožnika v obdobju, ko je bil iz imenika odvetnikov že izbrisan, to je po 14. 4. 2017. Prvi podatek o tem, da je tožnik v vpisnikih sodišč vpisan kot pooblaščenec strank v obdobju po izbrisu iz imenika odvetnikov, je UO dobil 27. 7. 2021 s strani Vrhovnega sodišča RS, nadaljnji podatki o zastopanju strank pa izhajajo iz mnenju IO OZO Celje priloženih zapisnikov obravnav v zadevi opr. št. P 17/2020 z dne 8. 3. 2021, 3. 5. 2021 in 4. 11. 2021.

4Nadalje je UO ugotavljal, ali je tožniku moč očitati, da je v postopkih na sodišču stranke zastopal odplačno. UO niso prepričale navedbe predlagatelja, da v zadevi P 17/2020 Okrajnega sodišča v Žalcu strank ni zastopal proti plačilu. Iz zapisnikov glavnih obravnav v tej zadevi z dne 8. 3. 2021, 3. 5. 2021 in z dne 4. 11. 2021 namreč izhaja, da se je navedenih narokov tožnik udeležil kot pooblaščenec tam obravnavane tožeče stranke. Ugotovljeno je tudi bilo, da je bil predlagatelj v času teka tega pravdnega postopka zaposlen pri odvetnici C. C., ta pa je bila v tem istem pravdnem postopku pooblaščenka tožeče stranke, torej iste stranke, ki jo je kar na treh narokih zastopal tožnik. UO tudi ni mogel slediti navedbi tožnika, da je bila v tem postopku stranka, ki jo je zastopal, njegova daljna sorodnica iz Prekmurja, in da je šlo za brezplačno zastopanje. Navedene trditve tožnik ni v ničemer izkazal, poleg tega je tožnik v tej pravdni zadevi na naroku 4. 11. 2021 v spis vložil celo stroškovnik (zapis na strani 4 zapisnika). Dejstvo, da posameznik, ki je zaposlen pri odvetniku, vendar ne kot odvetnik, odvetniški kandidat oz. odvetniški pripravnik, in ob tem v postopku na sodišču zastopa isto stranko, kot jo zastopa njegov delodajalec, ob izostanku utemeljenih drugačnih razlogov lahko pripelje le do zaključka, da tak posameznik zastopa stranko v postopku proti plačilu, ki pa ga prejme posredno, preko plače kot zaposlena oseba v odvetniški pisarni. UO je štel za malo verjetno, da v obravnavani zadevi ni šlo za povezano zastopanje iste stranke s strani odvetnice (delodajalke tožnika) in tožnika. Prav tako UO meni, da je šlo v tej zadevi za odplačno zastopanje. Tožnik je plačilo za zastopanje stranke na sodišču prejel, in sicer posredno preko plače, ki mu jo je za opravljeno delo v odvetniški pisarni (med tem tudi za zastopanje stranke na naroku na sodišču) izplačala odvetnica - delodajalka. Tožnik je po izbrisu iz imenika odvetnikov, ko se je zaposlil v odvetniški pisarni, kot zaposleni opravljal prav to, kar po 2. členu ZOdv poklicno lahko opravljajo le odvetniki, to je zastopanje strank proti plačilu pred sodiščem. Ustava RS določa, da je odvetništvo del pravosodja. Zato lahko edino odvetniki in pod njihovim nadzorom odvetniški kandidati oz. odvetniški pripravniki v okviru sodnega sistema odplačno opravljajo zastopanje strank. Vsakršno drugačno ravnanje posameznika, je v nasprotju z zakonom, namen takšne omejitve pri odplačnem zastopanju pa je v zaščiti strank. Po mnenju UO predstavlja postopanje tožnika, ki se je sodnih obravnav udeleževal kot pooblaščenec strank odvetniške pisarne, v kateri je bil zaposlen, nedovoljen obid zakona. Ravnanje je še toliko bolj zavržno, če gre za osebo, ki je v preteklosti že opravljala odvetniški poklic in so ji zato pravila tega poklica v pravosodju dobro poznana. Če pa gre ob tem še za osebo, ki želi v prihodnje (ponovno) opravljati odvetniški poklic, pa se iz takšnega ravnanja utemeljeno sklepa, da takšna oseba odvetniškega poklica ne bo opravljala vestno in pošteno. Vestnost in poštenje se namreč ne nanaša samo na odnos odvetnika do strank, temveč tudi na njegov odnos do pravnega reda in odvetniškega poklica, kot dela pravosodja. Zastopanje strank v istih zadevah, v katerih je pooblaščenec strank odvetnik - delodajalec, sočasno pa je v isti zadevi pooblaščenec strank tudi pri odvetniku zaposlena oseba, ki nima statusa odvetnika, odvetniškega kandidata ali odvetniškega pripravnika, predstavlja tudi nedovoljeno in nevarno prakso, ki ruši temelje odvetništva kot dela pravosodja, še posebej pa predstavlja nevarnost za pravno varnost strank. ZOdv jasno določa, da odvetniki odvetništvo opravljajo kot svoboden poklic. Pravico pričeti opravljati odvetniški poklic se pridobi z vpisom v imenik odvetnikov. Jasno je tudi zakonsko določilo, da pred sodiščem stranko proti plačilu zastopa odvetnik, če zakon ne določa drugače. Vsa normativna ureditev odvetniškega poklica, ki je namenjena varstvu zastopanih strank ter ohranjanju ugleda odvetništva kot dela pravosodja, ne bi imela smisla, če bi se lahko z dejavnostjo, opredeljeno v 2. členu ZOdv, brez pomisleka odplačno (za plačilo, kamor šteje tudi posredno plačilo s strani odvetnika preko plače) ukvarjal vsakdo. Zato ni vredna zaupanja oseba, ki ureditev poklica odvetnika brez dvoma pozna, pa jo kljub temu brez pomisleka krši.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

5Tožnik je najprej vložil tožbo zaradi molka organa (toženka naj ne bi namreč v ponovljenem postopku izdala zdaj izpodbijane odločbe kljub navodilom Upravnega sodišča RS iz sodbe IV U 106/2021 z dne 1. 2. 2022 v roku 30 dni), po prejemu izpodbijane odločbe pa je tožbo z vlogo z dne 3. 8. 2022 spremenila in jo usmerila zoper izdano izpodbijano odločbo toženke z dne 13. 4. 2022. V spremenjeni tožbi navaja, da se je UO toženke osredotočil primarno na zastopanje strank, ki jih je tožnik zastopal na sodišču in kot toženka ugotavlja, je to počel za plačilo, in pa na nespoštovanje tožnika do predsednika OZO, ki je tožnika označil za lažnivca, agresivneža in osebo, ki jo življenjsko tako dobro pozna, da ve, da je njegovo življenje tako zavržno, da ni vreden opravljati poklic odvetnika. Navedenih okoliščin toženka ni uspela dokazati, še posebej zastopanja strank proti plačilu, temveč je takšno stališče sprejela na podlagi konstrukcije in sicer, da je tožnik dobil plačilo za zastopanje strank preko plače, ki jo je prejel od svojega delodajalca odvetnika ter da so tožnika pri zastopanju vodili ekonomski interesi. Te domneve UO toženke dokazno ni podprl, saj kot navaja toženka "tako meni", da je tožnik zastopal stranke proti plačilu. Pri tako pomembni življenjski zadevi, kot predstavlja za tožnika opravljanje poklica, za katerega je edino usposobljen, in kateri je njegov edini možni vir preživljanja, ki mu ga toženka onemogoča že sedaj šesto leto, pa bi moral biti dokazni standard ugotovitve dejstev (kar mišljenje vsekakor ni) postavljen vsaj na stopnjo verjetnosti, zaradi pomembnosti odločitve pa na stopnjo gotovosti. To pa bi lahko toženka dosegla najmanj z zaslišanjem delodajalca tožnika. Očitek odplačnega zastopanja strank na sodišču ni dokazan in tako navedeni vzrok ne more biti razlog zavrnitve predloga. Tožnik namreč nikoli ni zastopal nobene stranke odplačno, niti ni prejel denarja od stranke skozi plačo delodajalca, kot to "meni" toženka. Tudi sicer tožnikovo življenje na splošno ni tako zavržno, kot to navaja toženka, spet kot njeno mnenje, brez dokazov. UO toženke se ni osredotočil samo na mnenje IO OZO, ampak je obnašanje tožnika presojal tudi sam in presodil, da so tožnikova ravnanja zavržna, iz česar izhaja očitno poznavanje članov UO o življenju tožnika v njegovem okolju, čeprav osebno tožnik nikogar ne pozna, razen članov, ki izhajajo iz celjskega OZO.

6Toženka je procesno kršila postopek, ki se vodi v primeru vpisa v imenik odvetnikov. Statut toženke namreč v 7. točki 46. člena Statuta povsem jasno določa, da "daje mnenje o zaupanju območni zbor vseh odvetnikov". V prejšnjem postopku je toženka predlog tožnika obravnavala na OZO, ki je podal pozitivno mnenje o zaupanju tožnika za opravljanje odvetniškega poklica, IO je tedaj glede na mnenje OZO sprejel identično mnenje. Je pa tedaj nato UO odločil, da tožnik pač ni zaupanja vreden opravljati odvetniški poklic. Iz navedenih okoliščin je povsem jasen subjektivni odnos posameznih članov toženke do tožnika, ki jim tožnik očitno osebno ne ugaja iz takšnega ali drugačnega razloga. Toženka pojasnjuje, da mnenje "izda" IO in ne celoten odbor odvetnikov, takšna navedba pa je v nasprotju z določili statuta. Izdaja mnenja, kot to navaja toženka, v statutu niti ne obstaja, pač pa se oseba, ki želi postati odvetnik, predstavi celotnemu OZO, IO pa nato sprejme mnenje o zaupanju kandidata na podlagi mnenja, ki ga "daje" OZO.

7Toženka očita tožniku zavržnost njegovih dejanj domnevno odplačnega zastopanja strank na sodišču. Takšno oceno tožnika je sprejela na podlagi njenega "mnenja", da je na sodišču prejel plačilo od strank, ki jih je zastopal, kot že navedeno takšno mnenje dokazno ni podprto prav z nobenim dokazom. Tožnik meni, da mu je z ravnanjem, predvsem pa načinom ravnanja zoper njega kratena ustavna pravica do svobodne izbire poklica. Odvetništvo, ki ga opravljajo odvetniki, je svoboden poklic (drugi odstavek 1. člena ZOdv). Odvetnik je pri svojem delu samostojen in neodvisen, vendar je tudi del pravosodja (3. člen in prvi odstavek 1. člena ZOdv). Samostojnost in neodvisnost službe odvetništva kot dela pravosodja je ustavna kategorija (prvi odstavek 137. člena Ustave RS). Pravico opravljati ta poklic se pridobi z vpisom v imenik odvetnikov (tretji odstavek 1. člena ZOdv). Ta pravica preneha z izbrisom iz imenika odvetnikov (31. člen ZOdv). Ravnanje toženke ne samo, da je poseglo v tožnikovo pravico opravljati svoboden poklic, ampak je tožniku to pravico tudi odvzelo, kar pomeni, da mora sodišče v upravnem sporu zaradi ustavne pravice iz tretjega odstavka 49. člena Ustave RS, po kateri je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto in poklic, in zaradi dejstva, da se ta pravica uresničuje znotraj pravosodja (137. člen Ustave RS), zakonitost (ne)ravnanja toženke presojati po strogi metodi in ne na podlagi "mnenj" toženke in izmišljenih okoliščin. Še posebno, ker tožnik že tretjič vlaga tožbo zaradi enakega (ne)ravnanja toženke.

8Zakonodajalec je Odvetniški zbornici Slovenije (v nadaljevanju OZS), kot profesionalnemu združenju odvetnikov, ki je ustanovljeno z zakonom (41. člen ZOdv), podelil pooblastilo zgolj za določitev, kateri organ bo odločal o vpisu in izbrisu iz imenika in da mora ta organ odločati v upravnem postopku. Zato je odločanje tega organa podvrženo sodnemu nadzoru v upravnem sporu. Zakonodajalec ni dal nikakršnega izrecnega pooblastila OZS, da uredi oz. opredeli tudi pogoje ali razloge za izbris iz imenika in s tem za odvzem pravice opravljati ta svobodni poklic. Zakonsko predpisan pogoj v konkretni zadevi pa je 27. člen ZOdv. Toženka opira svoje (ne)ravnanje na razlog iz drugega dela tega določila, saj smatra tožnika za osebo, ki ne bo pošteno in vestno opravljal odvetniškega poklica zaradi njenega "mnenja", da je odplačno zastopal stranke na sodišču ter da ne spoštuje predsednika IO OZO ter da sicer iz njegovega življenja nasploh izhaja, da je njegovo življenje zavržno, da je lažnivec, da je agresivec, nevesten, nepošten, kar vse očita toženka tožniku. Ravnanje toženke, ko tožniku že leta nezakonito onemogoča svobodno opravljanje poklica, ni utemeljeno v razlogih za takšno strogo (ne)ravnanje, da mu ne dovoli opravljati svobodno poklica, za katerega izpolnjuje vse formalne pogoje. Tako (ne)ravnanje toženke ni utemeljeno z načelom sorazmernosti, ki se zahteva v primeru kršitve ustavnih pravic. Toženka je torej napačno uporabila 27. člen ZOdv, ker tega določila ni uporabila v povezavi z načelom sorazmernosti (tretji odstavek 49. člena in tretji odstavek 15. člena Ustave RS ter členi 59.ca in č Statuta). Tožnik predlaga, da sodišče odpravi navedeno odločbo in da ugotovi, da je toženka prekršila ustavno pravico tožnika do dela in svobodne izbire poklica po tretjem odstavku 49. člena Ustave RS v zvezi z 15. členom Ustave RS in je njeno postopanje v postopku vpisa v imenik odvetnikov nezakonito.

9Tožnik v vlogah z dne 22. 9. 2022, 15. 11. 2022 ter 8.8. 2023 (ko sicer zopet spremeni tožbo) ponovno opozarja, da kot razlog za neetično delovanje tožnika navaja zgolj zastopanje strank na sodišču proti plačilu, in to preko plače, ki jo prejema na podlagi delovnega razmerja pri odvetnici ter da se mora načelo sorazmernosti upoštevati tudi pri vpisu odvetnika, ne le pri izbrisu odvetnika iz imenika odvetnikov.

10Toženka je v odgovoru na tožbo zaradi molka organa sporočila, da je izdala zahtevano odločbo 13. 4. 2022, v odgovoru zoper spremenjeno tožbo zoper izpodbijano odločbo pa predlaga, da sodišče tožbo zavrne in navaja, da vztraja pri svoji odločitvi ter ugotovitvi, da tožnik ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. Svojo odločitev utemeljuje na zastopanju strank v postopku pred sodiščem proti plačilu. Poudarja, da je v obrazložitvi navedla in z dokazi utemeljila ravnanja tožnika, zaradi katerih je utemeljeno sklepala, da tožnik ne bo pošteno in vestno opravljal odvetniškega poklica. Gre za tožnikovo zastopanje strank na najmanj treh narokih na sodišču 8. 3. 2021, 3. 5. 2021 in 4. 11. 2021 v zadevi opr. št. P 17/2020 Okrajnega sodišča v Žalcu proti plačilu. Tožnik je bil v času zastopanja strank v zadevi opr. št. P 17/2020 zaposlen pri odvetnici C. C., ta odvetnica pa je bila v tem istem pravdnem postopku pooblaščenka tožeče stranke, torej iste stranke, ki jo je kar na treh narokih zastopal tožnik. Toženka je tudi utemeljeno sklepala, da je tožnik za zastopanje strank svoje delodajalke v postopku na sodišču prejel plačilo, in sicer preko plače, do katere je bil upravičen iz naslova delovnega razmerja pri odvetnici - delodajalki. Zastopanje strank proti plačilu v postopkih na sodišču s strani osebe, ki ni odvetnik, odvetniški kandidat oz. odvetniški pripravnik, predstavlja kršitev temeljnega pravila odvetništva, ki je zapisano v 2. členu ZOdv. Drugi odstavek 2. člena ZOdv namreč določa, da lahko pred sodišči stranko proti plačilu zastopa samo odvetnik, če zakon ne določa drugače. Ta zakon v 16. členu kot izjemi, ki lahko v postopku na sodišču poleg odvetnika zastopata stranke proti plačilu, določa zgolj odvetniškega kandidata ter odvetniškega pripravnika in nikogar drugega. Posameznik, ki je zaposlen pri odvetniku, vendar ne kot odvetnik, odvetniški kandidat oz. odvetniški pripravnik, in ob tem v postopku na sodišču zastopa isto stranko, kot jo zastopa njegov delodajalec, ob izostanku utemeljenih drugačnih razlogov pripelje do utemeljenega zaključka, da tak posameznik zastopa stranko v postopku proti plačilu, ki pa ga prejme posredno, preko plače kot zaposlena oseba v odvetniški pisarni. Ravnanje tožnika, ki je v postopku na sodišču zastopal stranke svoje delodajalke, čeprav ni bil odvetnik, pomeni torej nedovoljen obid 2. člena ZOdv. Ker je tožnik nekdanji odvetnik, je toženka povsem utemeljeno tudi sklepala, da se je tožnik obida zakona zavedal, saj sta mu bila pravilo glede odplačnega zastopanja v postopkih na sodišču in tudi ustavna vloga odvetniškega poklica v okviru pravosodja kot nekdanjemu odvetniku dobro poznana.

11V zvezi z očitkom tožnika, da je toženka kršila postopek s tem, da je v zadevi izdal mnenje IO OZO Celje in ne OZO Celje, torej vsi odvetniki območnega zbora, je potrebno pojasniti, da mnenje skladno z določbo 57. člena Statuta pred odločitvijo o predlogu za vpis v imenik odvetnikov izda IO OZO, na območju katerega predlagatelj živi in dela, ne pa OZO, ki ga sestavljajo vsi odvetniki posameznega zbora. V zvezi s tem toženka opozarja na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-371/98-34 z dne 24. 5. 2001, v kateri je sodišče ugotovilo, da celoten območni zbor vseh odvetnikov ni organ, ki bi bil organizacijsko sposoben dajati mnenje o tem, ali je določena oseba vredna zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica³. Glede na navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS je bil sprejet sklep o spremembah in dopolnitvah Statuta, ki je v 57. členu Statuta kot pristojen organ za izdajo mnenja o tem, ali je predlagatelj vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica, določil IO OZO⁴.

12V zvezi z očitkom tožnika, da mu je z ravnanjem toženke kršena ustavna pravica do svobodne izbire poklica, toženka te očitke zavrača. Ni mogoče slediti tožniku, ki navaja, da toženka tožniku že leta nezakonito onemogoča opravljanje odvetniškega poklica. Toženka pojasnjuje, da so pogoji za opravljanje odvetniškega poklica, ki jih mora izpolnjevati vsak posameznik, ki želi opravljati odvetniški poklic, določeni v ZOdv in niso prepuščeni v izbiro oziroma oblikovanje toženki. Eden izmed predpisanih pogojev je tudi vrednost zaupanja posameznika za opravljanje odvetniškega poklica. ZOdv tako v 27. členu določa, kako se ugotavlja izpolnjevanje navedenega pogoja. Toženka je v postopku ugotavljala tudi izpolnjevanje navedenega pogoja pri tožniku in to izključno v okviru navedene pravne norme ter na podlagi zakonskega pooblastila iz drugega odstavka 31. člena ZOdv, zato so očitki tožnika, da mu krati pravico do svobodne izbire poklica, povsem neutemeljeni.

13V zvezi z očitkom tožnika, da toženka 27. člena ZOdv ni uporabila v povezavi z določbo 59.ca člena Statuta oz. kot navaja tožnik, v povezavi z načelom sorazmernosti, pa toženka pojasnjuje, da se uporaba načela sorazmernosti, ki je sicer zapisana v 59.č členu Statuta, nanaša na postopek izbrisa odvetnika iz imenika odvetnikov, ne pa na postopek vpisa v imenik odvetnikov. Ne glede na navedeno pa je toženka ravnanja tožnika v okviru 27. člena ZOdv presojala vsestransko in upoštevaje vse okoliščine zadeve ter po vestni in skrbni presoji zaključila z utemeljenim sklepom, da gre za takšna ravnanja tožnika, iz katerih je utemeljeno sklepati, da tožnik odvetniškega poklica ne bo opravljal vestno in pošteno.

14Toženka v vlogah z dne 17. 10. 2022 in 27. 1. 2023 odgovarja na očitke tožnika v zvezi z dokazovanjem tožnikovega zastopanja strank na sodišču proti plačilu ter glede načela sorazmernosti.

O odločanju v zadevi na seji brez oprave glavne obravnave

15Sodišče je v zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave, na seji⁵, saj sta obe stranki izrecno podali pisno soglasje, da se glavni obravnavi odpovedujeta v skladu z 279.a členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ter v zvezi s 5. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Tako je sodišče v sporu odločilo na podlagi listin strank, pri čemer ni vezano na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta (5. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K I. točki izreka

16Tožnik je tožbo vložil zaradi molka organa, saj naj toženka v ponovljenem postopku zaradi molka organa ne bi v roku 30 dni izdala odločbe, kar je bilo toženki sicer naloženo s sodbo Upravnega sodišča RS IV U 106/2021 z dne 1. 2. 2022. V odgovoru na tožbo pa je toženka sporočila, da je bila odločitev toženke v zvezi z navedeno sodbo Upravnega sodišča RS sprejeta na seji Upravnega odbora toženke 13. 4. 2022, odločbo toženke št. 713/2022 pa je že posredovala tožniku.

17Tožnik je zato z vlogo z dne 3. 8. 2022 tožbo razširil na navedeno odločbo toženke, tožbo pa je spremenil tako, da je namesto izdaje navedene odločbe zahteval, naj se navedena odločba odpravi in naj se ugotovi, da je toženka prekršila ustavno pravico tožnika do dela in svobodne izbire poklica po tretjem odstavku 49. člena Ustave RS v zvezi z 15. členom Ustave RS in je njeno postopanje v postopku vpisa v imenik odvetnikov nezakonito. Podlago za tak zahtevek ima v prvi in drugi alineji prvega odstavka 33. člena ZUS-1. Toženka ni nasprotovala spremembi tožbe ne v prvi ne v nadaljnjih pripravljalnih vlogah (pač pa se je spustila v vsebinsko obravnavanje spremenjene tožbe), čeprav ji je sodišče spremembo tožbe posredovalo in jo pozvalo k eventualni izjavi v roku 15 dni.

18Tožnik je nadalje še z vlogo z dne 8. 8. 2023 spremenil tožbo - prvotnemu (spremenjenemu) tožbenemu zahtevku je dodal še zahtevek, da naj sodišče tožniku dovoli vpis v imenik odvetnikov Odvetniške zbornice Slovenije. S tem je smiselno zahteval spremembo upravnega akta (tožba v sporu polne jurisdikcije). Podlago za tak zahtevek ima v četrti alineji prvega odstavka 33. člena ZUS-1. Toženka tudi tej spremembi tožbe ni nasprotovala, čeprav ji jo je sodišče posredovalo in jo pozvalo k eventualni izjavi v roku 15 dni.

19V 41. členu ZUS-1 ureja spremembo tožbe le za akcesorne zahtevke. Sodišče je zato odločitev oprlo na 185. člen ZPP v zvezi s prvimi odstavkom 22. člena ZUS-1.

20Sodišče je že zato obe spremembi tožbe dopustilo, poleg tega pa sodi, da je to smotrno tudi za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi in tretji odstavek 185. člena ZPP). Zoper sklep, s katerim se ugodi spremembi tožbe, ni posebne pritožbe (sedmi odstavek 185. člena ZPP).

K II. točki izreka

21Tožba ni utemeljena.

22Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila tožnikovo vlogo za vpis v imenik odvetnikov. Po prvem odstavku 31. člena ZOdv imenik odvetnikov vodi OZS. O vpisu oziroma izbrisu iz imenika odvetnikov odloča organ, določen s Statutom v upravnem postopku (tretji odstavek 31. člena ZOdv). Po 9. točki 28. člena Statuta o vpisih v imenik odvetnikov odloča v upravnem postopku UO. Kot trdi tožnik, je sicer v 7. točki prvega odstavka 46. člena Statuta res določeno, da OZO daje v postopku za vpis odvetnikov mnenje o tem, ali je predlagatelj, ki živi in dela na območju zbora, vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. Vendar je že v drugem odstavku istega člena določeno, da to mnenje, ki je tajno, pisno in obrazloženo, sprejme IO OZO. Tudi v 57. členu Statuta je še enkrat določeno, da UO zbornice pred odločitvijo o predlogu za vpis v imenik odvetnikov zahteva od IO OZO, na katerem območju predlagatelj živi in dela (v konkretni zadevi torej celjskega OZO), mnenje o tem, ali je predlagatelj vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. Navedeno je posledica odločitve Ustavnega sodišča RS št. U-I-371/98-34 z dne 24. 5. 2001 v zadevi glede (med drugim) presoje ustavnosti 7. točke (takrat edinega odstavka) 46. in 57. člena Statuta, ki je ugotovilo, da je pri (prejšnji) ureditvi, kjer je pred odločitvijo UO toženke o vpisu predlagatelja v imenik odvetnikov podalo mnenje o predlagatelju kot o osebi, vredni zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica, OZO, pomanjkljivost ta, da Statut ne določa organa območnega zbora, ki naj bi mnenje podal.⁶ V obrazložitvi je Ustavno sodišče RS pojasnilo, da Območni zbor predstavlja zbor vseh odvetnikov z določenega sodnega okrožja. Takšen zbor ni organ, ki bi bil organizacijsko sposoben dajati mnenje o tem, ali je določena oseba vredna zaupanja za opravljanja odvetniškega poklica. Tudi ta organ lahko poda negativno mnenje le, če na podlagi dejstev in okoliščin ugotovi, da je bilo dosedanje obnašanje osebe tako, da je mogoče utemeljeno sklepati, da določena oseba ne bo opravljala odvetniškega poklica pošteno in vestno. Zato za sprejem mnenja ne more biti pristojen celoten območni zbor, tako kot ni pristojna za odločanje o pravici do opravljanja odvetniškega poklica skupščina zbornice, ki jo tudi sestavljajo vsi odvetniki. Ustavno sodišče RS je ugotovilo, da Statut v tem delu ni v skladu z 2. členom Ustave. Zato je OZS naložilo, da v roku šestih mesecev Statut uskladi z Ustavo. To je bilo storjeno tako, da sedanji drugi odstavek 46. člena Statuta in 57. člen Statuta izrecno določata organ OZO, ki daje navedeno mnenje, in sicer IO OZO.

23Tako sodišče glede ugovora bistvene kršitve upravnega postopka (ker je toženka pred odločitvijo o tožnikovem predlogu za vpis v imenik odvetnikov pridobila mnenje IO OZO Celje in ne OZO Celje), ugotavlja, da je ta ugovor neutemeljen, skladno s citiranima drugim odstavkom 46. člena Statuta v zvezi s 57. členom Statuta v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-371/98-34 z dne 24. 5. 2001.

24O vlogi tožnika za vpis v imenik odvetnikov se torej odloča v upravnem postopku. Odvetnik, in s tem vpisan v imenik odvetnikov, je lahko, kdor izpolnjuje pogoje, določene v 25. členu ZOdv, med njimi je, da je vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica (7. točka prvega odstavka 25. člena ZOdv). V prvem odstavku 27. člena ZOdv pa je določeno, da ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica, kdor je bil obsojen za kaznivo dejanje, zaradi katerega je moralno nevreden za opravljanje odvetniškega poklica, ali kdor se obnaša tako, da je mogoče na podlagi njegovega ravnanja utemeljeno sklepati, da ne bo pošteno in vestno opravljal odvetniškega poklica. Glede ugotavljanja izpolnjevanja pravnega standarda vrednosti zaupanja gre predvsem za presojo posameznikovega dosedanjega obnašanja v smislu njegovega etičnega ravnanja v družbi, odnosa do odvetništva in pravosodja, katerega del je odvetništvo, ter spoštovanja pravnega reda Republike Slovenije. Odvetništvo kot ključen element pravosodnega sistema lahko uspešno in učinkovito deluje le, če ga tvorijo posamezniki z visoko moralno integriteto. Zato ZOdv tudi uvaja standard "vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica", ki velja tako za osebe, ki šele želijo postati odvetniki, kakor tudi za tiste, ki že opravljajo odvetniški poklic. Ne zadostuje pa zgolj domneva ali sum na nepošteno in nevestno opravljanje odvetniškega poklica, temveč se zahteva določena stopnja dokazanosti. Sklepanje, da oseba ne bo opravljala odvetniškega poklica vestno in pošteno, mora biti utemeljeno, kar pomeni, da morajo biti ugotovljene konkretne okoliščine in dejstva, ki upravičujejo takšen "utemeljen sklep". To nadalje pomeni, da mora biti takšno utemeljeno sklepanje obrazloženo, navedeno mora biti, katero dosedanje obnašanje ali katera dosedanja ravnanja (dejanja) osebe so tista, ki utemeljujejo sklepanje, da ni podano jamstvo za pošteno in vestno opravljanje odvetniškega poklica, kot to zahteva ZOdv. Oseba, ki želi postati odvetnik, vnaprej ve, da se bo pred vpisom v imenik odvetnikov na podlagi njenega dotedanjega življenja, dela, obnašanja in posameznih dejanj (ravnanj) ugotavljalo, ali izpolnjuje pogoje za vestno in pošteno opravljanje poklica.⁷

25Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila tožnikovo vlogo za vpis v imenik odvetnikov zaradi neizpolnjevanja tega pogoja. Toženka je sicer po presoji sodišča nesubstancirano omenjala kršitve vrednosti zaupanja za opravljanje odvetniškega dela v delu, da naj bi tožnik v postopku lagal glede zastopanja strank v postopku (kot sam navaja, je na vprašanja o zastopanju strank odgovoril, kot vidno tudi iz druge strani zapisnika o zaslišanju tožnika A4 in navedenega sodišče ne more šteti za laganje tožnika o zastopanju strank pred sodiščem) ter v delu o neprimernem obnašanju tožnika do predsednika IO OZO Celje (česar toženka v izpodbijani odločbi sploh ni konkretizirala, tako da se navedenega ne da preizkusiti), vendar pa je po presoji sodišča toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe glede odplačnega zastopanja strank po tožniku v postopkih pred sodiščem podala pravilne in zadostne razloge za svojo odločitev in je v tem delu po presoji sodišča odločba toženke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zato v tem delu sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja:

26Zastopanje strank pred sodišči je sicer mogoče tudi brez izpolnjevanja pogojev v smislu predpisov o odvetništvu (npr. 87. člen ZPP⁸), vendar pa je ob tem treba upoštevati omejitve iz drugega odstavka 2. člena ZOdv. V očitanih postopkih, kjer je prišlo do ugotovljene kršitve zastopanja po 2. členu ZOdv v zvezi s 16. členom ZOdv tožnik ni bil (edini) pooblaščenec strank, pač pa je bila pooblaščenec v navedenih zadevah tožnikova pooblaščenka iz sedanjega postopka, odvetnica C. C., česar tožnik ni prerekal niti ni navajal, da bi v navedenih zadevah prišlo do preklica ali odpovedi zastopanja po navedeni odvetnici, zato navedenemu sodišče sledi, skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. To pa je sicer razvidno tudi iz zapisnikov o opravljenih glavnih obravnavah v zadevi P 17/2020 Okrajnega sodišča v Žalcu z dne 8. 3. 2021, 3. 5. 2021 ter 4. 11. 2021 (B3 in B4). Šele za zastopanje na navedenih narokih pa je svoje pooblastilo v zadevi predložil tudi tožnik. Ker je tožnik po lastni izjavi zaposlen pri odvetnici C. C., za kar prejema tudi plačo (druga stran zapisnika o zaslišanju tožnika A4), hkrati pa nesporno ni njen odvetniški kandidat oz. odvetniški pripravnik, je pa za zastopanje v navedenem postopku pred sodiščem P 17/2020 predložil tudi stroškovnik (česar tožnik ni prerekal, zato navedenemu sodišče sledi, skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, to pa izhaja tudi iz zapisnika z dne 4. 11. 2021 - B4), je toženka po presoji sodišča utemeljeno presojala skladno s 7. točko prvega odstavka 25. člena ZOdv v zvezi s prvim odstavkom 27. člena ZOdv, ali je zastopanje navedenih strank na sodišču tožnik opravljal odplačno, saj bi navedeno predstavljalo obid drugega odstavka 2. člena ZOdv (v zvezi s 16. členom ZOdv), s tem pa bi bil v luči predmeta zadeve podan tudi dvom v vrednost zaupanja za tožnikovo opravljanje odvetniškega poklica.

27Tožnik navedeno prereka, trdi, da zastopanja strank proti plačilu toženka ni uspela dokazati - navaja, da te domneve UO toženke dokazno ni podprl, saj kot navaja toženka, "tako meni" in vzpostavlja konstrukcijo o plačilu za zastopanje skozi plačo delodajalke. Trdi, da bi moral biti dokazni standard ugotovitve dejstev (kar mišljenje vsekakor ni) postavljen vsaj na stopnjo verjetnosti, zaradi pomembnosti odločitve pa na stopnjo gotovosti. To pa bi lahko toženka dosegla najmanj z zaslišanjem delodajalca tožnika, če že trdi, da je plačilo za zastopanje strank prejel preko plače svoje delodajalke.

28Čeprav tožnik toženki očita neizvedbo zaslišanja tožnikove delodajalke, pa tega dokaznega predloga ni podal v upravnem postopku (s tem je nastopila prekluzija in navedenih dejstev in dokaza sodišče v tem postopku ne sme upoštevati, skladno s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 v zvezi z 52. členom ZUS-1, saj ni pojasnil, zakaj tega brez svoje krivde v upravnem postopku ni mogel storiti). Hkrati tožnik ne prereka trditev toženke iz izpodbijane odločbe, da se je v zvezi z navedenim gradivom zoper njega tožnik v upravnem postopku lahko izjavil⁹ (zato navedenemu sodišče sledi, skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Tožnik je sicer prerekal, da bi navedeno zastopanje opravljal odplačno, tudi izpovedal je, da je bilo strank, ki jih je zastopal na sodišču, malo, bili so prijatelji in daljni sorodniki, ki jim zastopanje nikoli ni bilo zaračunano¹⁰, vendar navedenega ni izkazal, kot to v izpodbijani odločbi trdi tudi toženka. Temu sodišče sledi, saj tožnik v upravnem postopku ni namreč predlagal ne zaslišanja navedenih strank, ki jih je zastopal na sodišču, ne zaslišanja njegove delodajalke, prav tako ni predložil niti stroškovnika iz navedene zadeve P 17/2020 (s katerim bi izkazoval, da med opravili ni bilo zaračunanega zastopanja strank na treh narokih v zadevi, kjer je za zastopanje predložil hkrati svoje pooblastilo za zastopanje stranke, poleg tega pa je vložil tudi stroškovnik). Dokazno breme za svojo trditev, da je stranke zastopal neodplačno, se je ob izkazani predložitvi stroškovnika v navedeni zadevi na naroku 4. 11. 2021 (zapisnik B4) in ob dejstvu, da je tožnik zaposlen pri odvetnici C. C. ter da prejema plačo, namreč prevalilo na tožnika, ki tega dejstva ni uspel izkazati.

29Bistveno vprašanje v zadevi namreč je, kakšna dela za plačo lahko opravlja tožnik, kot pravnik s pravosodnim izpitom, zaposlen pri odvetnici C. C., ki ni hkrati niti odvetnik niti odvetniški kandidat ali odvetniški pripravnik, da je to skladno tudi z 2. členom ZOdv.¹¹ Da lahko navedena opravila iz prvega odstavka 2. člena ZOdv izvajajo tudi osebe, ki niso odvetniki (ter odvetniški kandidati in pripravniki), izhaja že iz navedene zakonske določbe, po kateri lahko po drugem odstavku stranko pred sodišči proti plačilu zastopa samo odvetnik, kar s sklepanjem po nasprotnem (a contrario) pomeni, da lahko opravila iz 2. člena ZOdv opravljajo tudi druge osebe, samo odvetniki pa lahko pred sodišči zastopajo stranke proti plačilu. To je po oceni sodišča namreč skladno s tem, da odvetnik (in ne njegovi drugi zaposleni) v razmerju do stranke odgovarja za strokovne reference zastopanja, za etične reference zastopanja in nenazadnje, da je njegovo delo v razmerju do stranke zavarovano, vse skladno z ZOdv. Tožnik pa je storil še več od navedenega opravljanja pravnih del iz prvega odstavka 2. člena ZOdv, ki bi jih nadzirala in odobrila (podpisala) njegova delodajalka. Stranke je zastopal tudi pred sodiščem, za kar mu je stranka dala svoje pooblastilo, kot razvidno iz citiranih zapisnikov pred sodiščem, kar kaže ne le na delovanje tožnika v okviru navodil delodajalke, pač na njegovo samostojno vlogo pri zastopanju stranke na naroku pred sodiščem, obenem pa je hkrati v zadevi P 17/2020 vložil tudi stroškovnik (tožnik ni prerekal, da to ne bi bil stroškovnik odvetnice C. C., tj. ni zatrjeval, da bi bil to njegov lastni stroškovnik (s čimer bi bilo tako ali tako izkazano, da je stranki zaračunaval za zastopanje v postopku pred sodiščem), zato navedenemu dejstvu sodišče sledi, skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, s tem pa je torej tožnikova delodajalka zaračunavala strankam za njihovo zastopanje pred sodiščem po tožniku glede na vloženi stroškovnik - drugače namreč tožnik ni izkazal). S tem pa ne gre več za dela, ki bi bila opravljena le v imenu odvetnice C. C. (in ki bi jih dovoljeno, tudi z ozirom na 2. člen ZOdv, lahko tožnik kot zaposleni pravnik pri odvetnici opravljal), pač pa za točno tisto, kar mu očita toženka, da je stranke v postopkih pred sodišče zastopal odplačno, saj je za navedeno zastopanje strank pred sodiščem dobil plačilo v obliki plače svoje delodajalke, siceršnje pooblaščenke strank, ki jih je tožnik pred sodiščem zastopal in v postopku vložil njen stroškovnik. Po oceni sodišča namreč za kršitev 2. člena ZOdv ni treba le, da za zastopanje strank pred sodiščem oseba, ki ni odvetnik, odvetniški kandidat ali odvetniški pripravnik, dobi plačilo neposredno od zastopane stranke. Do kršitve navedene določbe pride tudi, če taka oseba dobi plačilo za zastopanje strank pred sodiščem na drug način, npr. s plačo preko svoje delodajalke, kot v konkretni zadevi. Z drugačno razlago bi bil po oceni sodišča kršen namen te določbe, ki je v tem, da ima stranka, ki za zastopanje pred sodišči svojemu pooblaščencu plačuje, pravico do kvalificiranega zastopanja po ZOdv, tj. da ji je zagotovljena pravna pomoč odvetnikov, katerim lahko zaupa, da bodo opravljali svoje naloge strokovno in v skladu z določenimi etičnimi načeli.¹²

30Zato sodišče sledi toženki, ki je na podlagi navedenega vlaganja stroškovnika v navedenem pravdnem postopku ugotovila, da je za zastopanje strank na sodiščih tožnik plačan posredno, preko svoje zaposlitve pri odvetnici C. C. Drugače tožnik namreč ni izkazal, niti z izkazom posebnih okoliščin glede brezplačnega zastopanja strank v postopkih pred sodiščem. Zato je toženka upravičeno ugotovila, da je tožnik odplačno zastopal stranke pred sodišči, na način, da je bil za navedeno zastopanje plačan s plačo preko zaposlitve pri odvetnici C. C., s tem pa prekršil prepoved iz drugega odstavka 2. člena ZOdv (v zvezi s 16. členom ZOdv) oz. je toženka ugotovila, da gre za obid zakona v tem delu. Navedeno ravnanje tožnika je zato toženka po oceni sodišča pravilno presojala v smislu vestnosti in poštenja na podlagi prvega odstavka 27. člena ZOdv v zvezi s 7. točko prvega odstavka 25. člena ZOdv in ugotovila, da predstavlja ravnanje, ki ni v skladu z navedenima določbama.

31Sodišče pripominja, da do navedene materialne resnice toženka ni prišla le po svojem mnenju, kot to ugovarja tožnik, pač pa z vestno in skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (10. člen ZUP), tj. s tehtanjem in presojo vseh izvedenih dokazov (citiranih listinskih dokazov, mnenja IO OZO Celje, zaslišanjem tožnika), ob tem, da dokazov za svoje trditve tožnik ni predložil, kar je na podlagi uspeha celotnega postopka (opredelilo se je tudi do tožnikovega dolgoletnega preteklega dela kot odvetnika, da bi ravno zaradi navedenega moral prepoznati nepravilnost svojega ravnanja) ustvarilo prepričanje o utemeljenosti odločitve, da tožnik ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica.

32Neutemeljen je tudi tožbeni očitek o kršitvi načela sorazmernosti. Poseg v pravico do svobode dela iz 49. člena Ustave je dopusten iz razlogov, naštetih v 27. členu ZOdv, vendar pa je pri tem treba upoštevati načelo sorazmernosti, ki izhaja iz tretjega odstavka 15. člena Ustave RS. To pa zahteva, da toženka preuči in oceni vse tisto, kar govori tožniku v prid, kot tudi tisto, kar mu je v škodo ter odločitev tudi glede vseh teh okoliščin obrazloži tako, da jo je mogoče preizkusiti. Pri tem se upošteva obnašanje, na podlagi katerega je mogoče utemeljeno sklepati, da oseba ne bo vestno in pošteno opravljala odvetniškega poklica, naloga toženke pa je, da oceni tudi vse tisto, kar govori predlagatelju v prid. To pa je toženka po oceni sodišča storila. Pojasnila je, da navedbe tožnika, da je bil pred izbrisom iz imenika odvetnikov 28 let odvetnik in zoper njega ni bila podana nobena prijava v smislu presoje vrednosti zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica, niso edina relevantna dejstva, temveč je pomembno presojati tudi obnašanje in ravnanje tožnika v obdobju, ko je bil iz imenika odvetnikov že izbrisan, to je po 14. 4. 2017¹³. Pojasnila je tudi, zakaj je pridobila še eno mnenje IO OZO Celje, četudi se je ta v preteklosti do tega vprašanja že opredelil (priloga A5) - saj mora posameznik ves čas uživati zaupanje javnosti in svojih kolegov (zadnje mnenje A5 je bilo pridobljeno 12. 3. 2019 v prvotnem upravnem postopku), pri čemer je bila tožniku tudi ves čas omogočena pravica do izjave.¹⁴ Srž nepoštenega tožnikovega ravnanja je namreč v njegovem zastopanju strank v sodnih postopkih proti plačilu, kar je pridržano izključno odvetništvu (ter odvetniškim kandidatom oz. pripravnikom, skladno s 16. členom ZOdv) kot delu pravosodja. Toženka je po oceni sodišča ob presoji tožnikovega obnašanja opravila test sorazmernosti med tožnikovimi pravicami na eni strani ter varstvom odvetništva kot ustavne kategorije na drugi, pri čemer se je tudi dodatno opredelila do tožnikovega dolgoletnega preteklega dela kot odvetnika, da bi ravno zaradi navedenega moral prepoznati nepravilnost svojega ravnanja. Odvetniško dejavnost namreč opravljajo osebe, za katere je mogoče pričakovati, da bodo opravljale odvetniški poklic v skladu z Kodeksom odvetniške poklicne etike. Ta od odvetnikov zahteva spoštovanje etičnih načel, resnice, humanosti, človekovega dostojanstva, načel Ustave RS in zakonov, pravil lepega vedenja... Kot je bilo že poudarjeno, ima odvetništvo kot del pravosodja, pomembno vlogo pri delovanju celotnega pravosodnega sistema, zato je pogoj vestnega in poštenega opravljanja, ki ga je določil zakonodajalec za opravljanje tega poklica, nujen. Ugotavljanje navedenega pogoja pomeni ugotavljanje določenih dejstev in okoliščin iz zasebnega življenja kandidata, ki želi opravljati odvetniški poklic. Ugotovitev, da tožnik ne izpolnjuje navedenega pogoja, resda pomeni omejitev njegove pravice do proste izbire zaposlitve, torej omejitev opravljanja tega poklica. Vendar je poseg v navedene ustavne pravice v sorazmerju z varovanimi ustavnimi pravicami drugih oseb. Zakonodajalec je pogoj, da mora biti odvetnik vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica, določil zaradi varstva drugih, prav tako pomembnih ustavnih pravic (pravna pomoč zagovornika v primeru odvzema osebne svobode 19. člen Ustave, obramba zagovornika v kazenskem postopku 29. člen Ustave, enako varstvo pravic v postopkih 22. člen Ustave, pravica do pritožbe 25. člen Ustave). Zato je pogoj, da je odvetnik lahko le oseba, za katero je mogoče na podlagi njenega obnašanja in ravnanja sklepati, da bo opravljala odvetniški poklic pošteno in vestno, v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave.¹⁵ Toženka pa je ugotovila, da ravnanje tožnika v konkretni zadevi ni takšno, kot že pojasnjeno.

33Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev toženke pravilna in zadostna v delu ugotovitve o odplačnem opravljanju zastopanja strank pred sodiščem po tožniku, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

K III. točki izreka

34Ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

¹ Ta ugotovitev temelji na podatkih vpisnika Vrhovnega sodišča RS z dne 27. 7. 2021, iz katerih izhaja, da je tožnik vpisan kot pooblaščenec strank kot fizična oseba v dveh zadevah (opr. št. D 339/2019 in P 217/2020), ter na zapisnikih glavne obravnave v zadevi opr. št. P 17/2020 z dne 8. 3. 2021, 3. 5. 2021 in z dne 4. 11. 2021, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Žalcu. V tej zadevi je tožečo stranko zastopala odvetnica C. C., na vseh treh glavnih obravnavah pa je isto stranko zastopal tožnik kot pooblaščenec. Tudi v zadevi opr. št. D 351/2020 iz zapisnika glavne obravnave z dne 25. 2. 2021 izhaja, da je stranko zastopal tožnik kot pooblaščenec, v vpisniku sodišča pa tožnik kot pooblaščenec stranke ni bil zaveden.
² Tako tudi v odločbi Ustavnega sodišča U-II-1/09-9 z dne 5. 5. 2009.
³ Točka 16 obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-371/98-34 z dne 24. 5. 2001.
⁴ Sklep o dopolnitvah statuta OZS (Uradni list RS, št. 13/02 z dne 15. 2. 2002).
⁵ Skladno s prvim in drugim odstavkom 25. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZUS-1 (ZUS-1C) še v senatu treh sodnikov, saj je bil v zadevi najprej razpisan prvi narok za glavno obravnavo 14. 6. 2023 (pred novelo ZUS-1C), ki je bil na predlog tožnika preložen, nato pa se je tudi tožnik odpovedal izvedbi naroka za glavno obravnavo, tako da je bil preloženi narok preklican.
⁶ Tako odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-371/98-34 z dne 24. 5. 2001, 16. točka obrazložitve.
⁷ Odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-371/98-34 z dne 24. 5. 2001, 11. točka obrazložitve.
⁸ Prvi odstavek 87. člena ZPP določa, da je v postopku pred okrajnim sodiščem lahko pooblaščenec vsak, kdor je popolnoma poslovno sposoben. V postopku pred okrožnim, višjim in vrhovnim sodiščem je pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.
⁹ Druga stran izpodbijane odločbe A8.
¹⁰ Druga stran zapisnika o zaslišanju tožnika A4.
¹¹ Na podlagi 2. člena ZOdv odvetnik v okviru opravljanja odvetniškega poklica pravno svetuje, zastopa in zagovarja stranke pred sodišči in drugimi državnimi organi, sestavlja listine in zastopa stranke v njihovih pravnih razmerjih (prvi odstavek). Pred sodišči lahko stranko proti plačilu zastopa samo odvetnik, če zakon ne določa drugače (drugi odstavek). Drugače določa v 16. členu ZOdv - tj. še za odvetniške kandidate in odvetniške pripravnike.
¹² Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-344/94 z dne 1. 6. 1995.
¹³ Stran 7 izpodbijane odločbe.
¹⁴ Stran 2 izpodbijane odločbe.
¹⁵ Odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-371/98-34 z dne 24. 5. 2001, 9. točka obrazložitve.