VSL Sodba PRp 400/2023

I. Izpodbijana sodba v zvezi s plačilnim nalogom se spremeni tako, da se postopek zoper storilko ustavi iz razloga po 1. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1.

II. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo zahtevi storilke za sodno varstvo ugodilo in izpodbijani plačilni nalog spremenilo tako, da se postopek o prekršku zoper storilko odgovorno osebo A. A. za prekršek po osmem odstavku 5. člena Zakona o cestah (ZCes-1), ki naj bi ga storila v L. dne 4. 5. 2021 v času do 15.16 ure, s tem, da je pri opravljanju dejavnosti pravne osebe B., d.o.o., v 10 metrskem varovalnem pasu občinske kategorizirane ceste LZ zbirna mestna ali krajevna cesta, odsek 212866-Pot za Brdom, pri opravljanju dejavnosti pravne osebe B., d.o.o., kot njena prodajalka, v njenem imenu in na njen račun izvajala dela - prodajala sadje in izdajala račune na zemljišču ob javni cesti in sicer 6,3 m od roba kolesarske steze, s čimer je ogrožala ali zmanjševala varnost prometa ob občinski kategorizirani cesti, saj je postavljena živobarvna stojnica (rdeč senčnik in raznobarvno oglasno platno ob mizi) pozornost voznikov preusmerjala v prodajalno sadja in ne na bližnje uvoze, s čimer naj bi kršila določbo prvega odstavka 5. člena ZCes-1, na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ustavi in stroški postopka bremenijo proračun.

2Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je storilka z očitanim ravnanjem izpolnila vse zakonske znake očitanega ji prekrška, da gre za odgovorno osebo pravne osebe, da pa so izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 15.a člena ZP-1, po katerem odgovorna oseba ni odgovorna za prekršek, ker storilka kot prodajalka - študentka ni imela nobenega pooblastila in dejanske možnosti odločanja o tem, kje in kako bo opravljala prodajo sadja, in je odločitev o tem in soglasje od lastnika nepremičnine, na kateri je stojnica stala, pridobila druga, njej nadrejena oseba, ki jo je uvedla v delo, oziroma vodstvo pravne osebe, storilka pa glede na njen status ni imela nobene možnosti, niti zakonske obveznosti, da bi preprečila prekršek.

3Proti sodbi vlaga prekrškovni organ pravočasno pritožbo zaradi napačne uporabe določb ZP-1 o razbremenitvi odgovornosti za prekršek in zaradi bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da iz obrazložitve sodbe in navedb kršiteljice ne izhaja, da je storila karkoli, da bi preprečila prekršek, saj bi morala predlagati delodajalcu odmik stojnice na lokacijo, kjer ne ogroža varnosti prometa, sicer pa odredbo nadrejenega, katere izvršitev bi predstavljala prekršek, odkloniti. Navaja, da je sprejeto stališče v nasprotju z odločbo Okrajnega sodišča v Ljubljani PR 868/2020, ki jo prilaga. Bistvena kršitev določb postopka pa naj bi bila podana, ker sodba nima razlogov o subjektivnem odnosu kršiteljice do prekrška.

4Storilka odgovora na pritožbo prekrškovnega organa ni podala.

5Pritožba je neutemeljena.

6Iz opisa dejanskega stanja k plačilnemu nalogu¹ izhaja očitek prekrškovnega organa storilki, da je pri opravljanju dejavnosti pravne osebe kot prodajalka pravne osebe B. d. o. o. izvajala dela na zemljišču ob javni cesti, in sicer v 10 metrskem varovalnem pasu občinske kategorizirane ceste (LZ - zbirna mestna cesta ali krajevna cesta, odsek 212866-Pot za Brdom), saj je prodajala sadje in izdajala račune v njenem imenu 6,3 m od roba kolesarske steze, s čimer je ogrožala in zmanjševala varnost prometa na tej cesti, saj je postavljena živobarvna stojnica (rdeč senčnik in raznobarvno oglasno platno ob mizi) pozornost voznikov preusmerjala v prodajalno sadja in ne na bližnje uvoze na Pot za Brdom ter križišče Poti za Brdom in Poti Roberta Blinca, pri čemer bi se morala zavedati, da s prodajo ogroža varnost prometa, s čimer je kršila prvi odstavek 5. člena ZCes-1 in s tem storila prekršek po osmem odstavku 5. člena ZCes-1.

7Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je storilka z očitanim ravnanjem izpolnila vse zakonske znake očitanega ji prekrška, ker prodaja blaga iz stojnice, postavljene ob robu vozišča, v oddaljenosti le 6,3 m od roba kolesarske steze, nedvomno predstavlja dejavnost, ki lahko odvrača pozornost voznikov, ki se vozijo mimo stojnice, saj morebitni kupci, ko se približajo kraju, kjer je postavljena stojnica, več ne sledijo prometu in dogajanju na cesti, pač pa pozornost preusmerijo na stojnico in prodajne artikle, in tako lahko mimogrede spregledajo bodisi vozilo na vozišču, bodisi kolesarja ali pešca, ki se vozi oziroma hodi po kolesarski stezi ali pločniku, ki potekata ob vozišču. Ker določba 5. člena ZCes-1 ni namenjena zgolj zaščiti samega gradbenega objekta (ceste) pred nedovoljenimi posegi in vplivi na njeno telo, pač pa tudi zaščiti (varovanju) varnosti prometa na njej, so zato po presoji sodišča prve stopnje po njej prepovedane vsakršne dejavnosti, ki niso nujno le gradbene narave, pač pa kakršnakoli dela, ki bi lahko ovirala ali zmanjševala promet na cesti.

8Pritožbeno sodišče meni, da je takšno materialnopravno naziranje sodišča prve stopnje, kot tudi prekrškovnega organa, napačno. Prvi odstavek 5. člena ZCes-1² določa, da je prepovedano izvajati ali opustiti kakršnakoli dela na javni cesti, na zemljiščih ali na objektih ob javni cesti, ki bi lahko škodovala cesti ali ogrožala, ovirala ali zmanjšala varnost prometa na njej. V tem odstavku tako ZCes-1 res na splošni ravni prepoveduje izvajanje ali opuščanje kakršnihkoli del, ki bi lahko ali škodovala sami cesti ali pa ogrožala, ovirala ali zmanjšala varnost prometa na njej, pri čemer vplivno območje že tu prostorsko omeji na javno cesto³, ter na zemljišča ali objekte ob javni cesti. V nadaljnjih odstavkih (drugi, tretji, četrti in šesti) pa nato še konkretizira ravnanja (dela) in opustitve, ki so na posameznem konkretno določenem območju iz prvega odstavka prepovedana. Kot izhaja tudi iz obrazložitve predloga ZCes-1⁴, so v tem členu ravnanja, ki jih ni dopustno izvajati v območju javne ceste oziroma njenih sestavnih delih, taksativno našteta⁵, pri čemer določba sama pove, na katerih prometnih in neprometnih površinah (cestišče, cestno telo, brežine, cestni svet in (del) varovalnega pasu⁶) so posamezna v njej določena ravnanja ali opustitve prepovedana. Iz opisa storilki očitanega ravnanja, to je prodaja sadja na stojnici, 6,3 m od roba kolesarske steze lokalne ceste, pri čemer je bistveni očitek v tem, da je pozornost voznikov preusmerjala živopisana stojnica, ki je bila postavljena 6,3 m od roba kolesarske steze lokalne ceste, pa ni mogoč zaključek, da je bila z njim kršena katerakoli zapovedna ali prepovedna določba 5. člena ZCes-1, saj te prodaje sadja na stojnici v varovalnem pasu občinske ceste 6,3 m od roba kolesarske steze ne prepovedujejo. Prav tako 5. člen ZCes-1 tudi ne varuje celotnega varovalnega pasu ceste (državne ali lokalne). Če bi bil tak namen zakonodajalca, bi prostor, na katerem so v 5. členu ZCes-1 opredeljena ravnanja in opustitve prepovedane, označil kot prostor, na katerem je cesta, z varovalnimi pasovi, pa območja urejanja ni opredelil s tem izrazom. V drugem, tretjem, četrtem in šestem odstavku je še določno naštel, katera posamezna ravnanja ali opustitve so na točno določenem delu javne ceste ali zemljišča ali objektih ob javni cesti, prepovedana.⁷ Pritožbeno sodišče po povedanem ugotavlja, da ravnanja storilke, kot je opisano v opisu dejanskega stanja prekrška, ni mogoče subsumirati pod katerokoli prepoved iz 5. člena ZCes-1 in tako dejanje, kot je opisano v opisu dejanskega stanja k plačilnemu nalogu, ni prekršek po osmem odstavku 5. člena ZCes-1⁸. Drugačno stališče, zavzeto v sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani PR 868/2020, na katero se sklicuje pritožnik, pritožbenega sodišča ne zavezuje. Sodna praksa v Republiki Sloveniji namreč ne predstavlja formalnega vira prava, temveč le sekundaren vir prava, absolutno zavezujoči viri prava so le akti zakonodajalca, bodisi slovenskega bodisi evropskega; v skladu s prvim odstavkom 109. člena Zakona o sodiščih skrbi za enotno sodno prakso Vrhovno sodišče RS.

9Upoštevaje stališče Vrhovnega sodišča RS, zavzeto v sodbi IV Ips 3/2021 z dne 24. 5. 2021 (ki ga sprejema in deli tudi to pritožbeno sodišče), da je treba glede na pravno podlago storilčevega opravljanja dela ter obseg njegovih pooblastil in obveznosti, povezanih s tem delom, presoditi, ali je neposredni storilec tudi odgovorna oseba pravne osebe, pa se pritožbeno sodišče tudi ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje in pritožnika, da gre pri storilki glede očitanega prekrška za odgovorno osebo pravne osebe. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je storilka kot priložnostna delavka, ki je delo opravljala preko študentske napotnice, kot prodajalka (pravne osebe B., d.o.o., pri opravljanju njene dejavnosti, v njenem imenu in na njen račun) prodajala sadje in izdajala račune na zemljišču ob javni cesti, in sicer 6,3 m od roba kolesarske steze, v 10 m varovalnem pasu občinske kategorizirane ceste, na živobarvni stojnici, ki pa je tja ni sama postavila, temveč ji je delo na že prej tam postavljeni stojnici odredil njen nadrejeni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da storilka kot prodajalka - študentka ni imela nobenega pooblastila in dejanske možnosti odločanja o tem, kje in kako bo opravljala prodajo sadja, in je odločitev o tem sprejela in soglasje od lastnika nepremičnine, na kateri je stojnica stala, pridobila druga, njej nadrejena oseba, ki jo je uvedla v delo, oziroma vodstvo pravne osebe. Ti razlogi pa ne dajejo podlage za zaključek, da je bila storilka tista, ki je bila s strani pravne osebe B., d.o.o. pooblaščena določiti mesto prodaje, pri čemer je iz opisa dejanskega stanja k plačilnemu nalogu razbrati, da je bistvo očitanega prekrška ravno v tem, da je šlo za prodajo na živo pisani stojnici v bližini javne ceste, katera (torej stojnica in ne sama prodaja) naj bi odvračala pozornost voznikov na stojnico in prodajne artikle, namesto na bližnje uvoze. Da bi bila storilka pooblaščena za odreditev mesta prodaje in postavitev stojnice, že iz očitka prekrškovnega organa ne izhaja. To pa pomeni, da storilke kot priložnostne delavke, ki je delo prodajalke opravljala preko študentske napotnice in kateri se ne očita, da je ona tista oseba, ki je bila pooblaščena v imenu pravne osebe in za njen račun določiti mesto prodaje, ni mogoče opredeliti kot odgovorno osebo pravne osebe, zadolženo in pooblaščeno za določitev mesta prodaje in tako tudi ne kot odgovorno osebo pravne osebe v smislu prvega odstavka 15. člena ZP-1. Posledično vprašanje njene odgovornosti (15.a člen ZP-1) sploh ni pravno pomembno, zato se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb s tem v zvezi niti ne opredeljuje.

10Glede na navedeno tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da že dejanje, kot je opisano v dejanskem stanju prekrška in ki se očita storilki, ni prekršek po osmem odstavku 5. člena ZCes-1, to pa je razlog za ustavitev postopka o prekršku zoper storilko na podlagi 1. točke prvega odstavka in ne 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1.

11Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ob preizkusu sodbe po uradni dolžnosti sodbo spremenilo tako, da se postopek ustavi iz razloga po 1. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1 (159. člen ZP-1 v zvezi s šestim odstavkom 66. člena ZP-1 in deveti odstavek 163. člena ZP-1), pritožbo prekrškovnega organa pa kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

¹ Če je zoper plačilni nalog vložena zahteva za sodno varstvo, mora prekrškovni organ sodišču posredovati kratek opis dejanskega stanja prekrška z navedbo dokazov, če ta ni že naveden v plačilnem nalogu (peti odstavek 57. člena ZP-1). Tak opis prekrška mora vsebovati vse zakonske znake očitanega prekrška, v njem morajo biti navedeni tudi dokazi.
² Veljaven v času storitve prekrška, enako pa določa sedaj veljavni prvi odstavek 6. člena ZCes-2.
³ V skladu s 24. točko prvega odstavka 2. člena ZCes-1 je javna cesta cesta, ki jo država ali občina, v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest, razglasi za javno cesto določene kategorije in jo lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi z zakonom in drugimi predpisi. Javna cesta je tudi cesta, ki je kategorizirana v sosednji državi in deloma poteka po ozemlju Republike Slovenije, pri čemer v zvezi z zagotavljanjem odvijanja prometa po cesti obstaja mednarodnopravna obveznost Republike Slovenije (skupna javna cesta). Cesta pa je v skladu s 5. točko prvega odstavka 2. člena ZCes-1 površina, omejena z mejo cestnega sveta (ki jo lahko uporabljajo vsi ali pa le določeni udeleženci v prometu pod pogoji, določenimi z zakonom in drugimi predpisi), pri čemer je v skladu z 12. točko prvega odstavka 2. člena ZCes-1 cestni svet zemljišče, katerega mejo na podlagi predpisov o projektiranju javnih cest določajo linije med skrajnimi točkami prečnega in vzdolžnega profila cestnega telesa, vključno z napravami za odvodnjavanje. Meja cestnega sveta poteka največ 2 metra od linij skrajnih točk, vključno z napravami za odvodnjavanje, pri avtocestah največ 2 metra od varovalne ograje, pri predorih pa največ 5 metrov od stika predorske cevi z brežino, merjeno pravokotno na os ceste.
⁴ EPA 1247-V, W EVA: 2010-2411-0005, številka: 00721-18/2010/8, Ljubljana 26. 8. 2010.
⁵ Tako tudi Upravno sodišče v sodbi I U 396/2016-20 z dne 13. 9. 2017.
⁶ Tako je v 4. točki drugega odstavka 5. člena ZCes-1 določeno, da je prepovedano orati na razdalji manj kot 4 m od roba cestnega sveta v pravokotni smeri na cesto ali na razdalji manj kot 1 m od roba cestnega sveta vzporedno s cesto.
⁷ V skladu z določbo 3. točke drugega odstavka 5. člena ZCes-1 je sicer na cestnem svetu javne ceste prepovedano nameščati predmete, ki bi lahko ovirali ali onemogočali nemoteno in varno odvijanje cestnega prometa, a ta prepoved velja le za cestni svet javne ceste (o tem glej op.2) in ne za cel varovalni pas.
⁸ Ta določa: "Z globo 4.000 eurov se kaznuje pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik in posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, ki ravna v nasprotju s prvim, drugim, tretjim, četrtim ali šestim odstavkom tega člena, njihova odgovorna oseba pa z globo 1.000 eurov."