UPRS sodba U 2070/2002

Tožba se zavrne.

:

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbi tožeče stranke in AA zoper odločbo Upravne enote A, št. … z dne 18. 10. 2001, s katero je prvostopni organ vrnil upravičencu BB podržavljene nepremičnine parc. št. 121, 122, 124, 87 in 165, vl. št. 42 k.o. A (Hotel P, služnostno stanovanjski objekt, kegljišče, gospodarsko poslopje), v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družba v višini 1.224.154,76 DEM tolarske protivrednosti in mu naložil izročitev obveznic skrbnici za posebne primere CC iz A v roku treh mesecev od pravnomočnosti odločbe. V obrazložitvi je navedla, da je v skladu s 1. odstavkom 2. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) denacionalizacija vrnitev podržavljenega premoženja v naravi. Le če vrnitev v naravi ni možna, obsega denacionalizacija odškodnino. Nepremičnine, ki so predmet denacionalizacijskega postopka, so danes v sredstvih delniškega družbe Hotel Kompas A, podržavljene pa so bile upravičencu kot posamezne nepremičnine in ne kot podjetje. V zadevi je bila izdana začasna odredba o prepovedi lastninskega preoblikovanja in razpolaganja v procesu lastninskega preoblikovanja in v tem smislu je pritrditi pritožnikoma, da uvedba stečaja zaradi pravnomočne začasne odredbe ni ovira za vrnitev nepremičnin v naravi. Vendar pa ni le od tega odvisno, ali je vrnitev v naravi možna. Presoditi je namreč potrebno tudi, ali obstajajo druge zakonske ovire za vrnitev zahtevanega premoženja v naravi. V skladu z 2. členom ZDen se namreč upravičencu vrača tisto premoženje, ki mu je bilo dejansko podržavljeno. Pomembno je ugotoviti, kaj je bilo upravičencu podržavljeno in ali je možno ravno to podržavljeno premoženje vrniti v naravi. Prvostopni organ je v zvezi s tem vprašanjem pravilno ugotovil, da vrnitev v naravi ni možna, ker so bili podržavljeni objekti v pretežni meri porušeni, tisti, ki pa niso bili porušeni, pa so sedaj neločljivo vgrajeni v novo stvar - Hotel Kompas. Že podatek o vrednosti podržavljenih nepremičnin in sedanjih vrednosti obstoječih nepremičnin, ob upoštevanju vrednosti porušenih podržavljenih objektov, kaže na to, da sedanji objekti ne morejo biti tisti, ki so bili upravičencu podržavljeni ter da gre za novo stvar, ki ni bila podržavljena upravičencu. Da gre pri sedanjem hotelu za novo stvar, izhaja tudi iz mnenja izvedenca. Prvostopni organ je zato pravilno ugotovil, da podržavljenih objektov s stavbnim zemljiščem ni možno vrniti v naravi, temveč je možna vrnitev le v obliki odškodnine. Ena od vlagateljic denacionalizacijskega zahtevka svojega zahtevka ni želela modificirati v odškodninskega in je še naprej vztrajala pri vrnitvi v naravi. Prvostopni organ je, ker ne more zavlačevati postopka s prepričevanjem vlagateljic, da naj poenotita zahtevi, odločil v okviru zahtevkov strank, ko je ugodil zahtevku ene v celoti in zavrnil zahtevek druge, iz navedenega razloga. Glede ugovora pritožnice AA, ki se nanaša na poravnavo, pa je tožena stranka navedla, da poravna sicer lahko obsega le del podržavljenega premoženja, vendar pa poravnave ni možno skleniti tako, da bi ena od možnih dedinj sklenila poravnavo o obsegu svojega domnevnega deleža, zato se lahko šteje kvečjemu kot predlog za sklenitev poravnave.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da sta zahtevo za denacionalizacijo vložili dve vlagateljici, dve pravni naslednici upravičenca. Prvostopni in drugostopni organ pa nista upoštevala, da sta zahtevka neusklajena glede zahtevane oblike in je bilo zato odločeno mimo zahtevka ene od vlagateljic, ki je svoj zahtevek zavarovala z začasno odredbo in vztrajala pri vrnitvi v naravi. Njun zahtevek bi moral biti poenoten glede oblike, saj bi bilo edino tako možno odločiti. Ne držijo navedbe tožene stranke, da je upravni organ odločil o zahtevkih obeh, saj je ugodil zahtevku ene in zavrnil zahtevek druge. Odločitev upravnega organa se nanaša le na določitev odškodnine v obveznicah, torej ugoditev zahtevku le ene od pravnih naslednic upravičenca oziroma ene od vlagateljic zahteve. Taka odločitev o premoženju enega upravičenca na podlagi dveh različnih zahtev, ki nista poenoteni glede zahtevane oblike denacionalizacije, predstavlja kršitev določb postopka, kot predstavlja kršitev določb postopka tudi to, da ni bilo odločeno o zahtevku za vračilo v naravi (izrecno v izreku odločbe tudi ni bil zavrnjen zahtevek za vračilo nepremičnin v naravi). Glede obstoja ovire za vračilo v naravi dejansko stanje ni popolno ugotovljeno oziroma ovire niso podane za vse objekte, temveč le za porušene objekte, ki jih v naravi ni več, ne pa za objekte, ki še stojijo, četudi so po današnjem stanju spremenjeni in več vredni. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke.

Stranka z interesom v tem postopku AAl na tožbo odgovarja in navaja, da se strinja s tožečo stranko, ko ta navaja, da niso izkazane ovire za vračanje podržavljenega premoženja v naravi. Meni, da je bila pri izračunu odškodnine uporabljena napačna metoda vrednotenja. Neresnične so navedbe, da je namesto podržavljenega hotela zaradi gradbenih posegov nastal povsem nov objekt in torej podržavljeni ne obstoja več, zaradi česar so podane ovire za vračanje v naravi. Že sama ugotovitev, da gradbeni posegi predstavljajo le za 15-20 % večjo tlorisno površino glede na originalne načrte hotela, ovržejo take trditve. Razen tega je prvostopna odločba nična, saj v 2. točki ni navedena višina obveznic, ki bi jih morala tožeča stranka izročiti začasni skrbnici. Nesprejemljivo je tudi, da je prvostopni organ sam določil začasno skrbnico.

Stranka z interesom v tem postopku CC na tožbo ni odgovorila.

Tožena stranka prereka tožbene navedbe in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku priglasil.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je prvostopni organ, ker je ugotovil, da obstojijo ovire za vrnitev v naravi, sledil zahtevku ene od vlagateljic in določil za podržavljeno premoženje odškodnino. Tožeča stranka po mnenju sodišča neutemeljeno ugovarja, da bi moral biti njun zahtevek poenoten glede oblike, preden bi se o zahtevku lahko odločilo. Iz določbe 1. odstavka 60. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 – odl. US, 13/93 – odl. US, 31/93, 24/95 – odl. US, 20/97 – odl. US, 23/97 – odl. US, 65/98, 67/98 – odl. US, 66/00, 66/00 – obv. razl., 11/01 – odl. US in 54-I/02 – odl. US) in 2. odstavka 61. člena ZDen izhaja, da zahtevek za denacionalizacijo v prvi vrsti lahko vloži upravičenec (njemu se ob izpolnitvi pogojev iz ZDen praviloma tudi vrača premoženje), pravni nasledniki pa pridobijo upravičenje za uveljavljanje pravic iz ZDen le, če je upravičenec mrtev ali razglašen za mrtvega (15. člen ZDen). Pravni nasledniki so stranke le v procesnem smislu, upravičeni so za vlaganje zahtev za denacionalizacijo v korist denacionalizacijskega upravičenca (materialnega upravičenca). V kolikor uveljavlja denacionalizacijski zahtevek več pravnih naslednikov za istega upravičenca, so ti vlagatelji enotni in materialni sosporniki glede na vložen zahtevek.

V obravnavani zadevi je materialno sosporništvo podano, saj gre za pravni naslednici (dedinji) upravičenca, torej sta obe glede na upravičenje do zapuščine oziroma glede postavljenega denacionalizacijskega zahtevka v pravni skupnosti. Razen tega pa je njuno sosporništvo enotno, saj bo mogoče obema izdati le enako odločbo (premoženje se namreč vrača denacionalizacijskemu upravičencu kot lastniku podržavljenega premoženja).

V primeru enotnih sospornikov velja v primeru njihovih različnih dejanj načelo najugodnejšega dejanja. Ker je v obravnavanem primeru tožena stranka ugotovila, da obstaja ovira za vrnitev v naravi, in ker je ena od sospornic zahtevek modificirala v odškodninskega, je pravilno sledila modificiranemu zahtevku. Zahtevek na določitev odškodnine je bil za obe stranki najugodnejši, saj bi v nasprotnem primeru, ob vztrajanju pri vrnitvi v naravi, moral organ zahtevek zavrniti. Navedeno pomeni, da je modifikacija zahtevka CCl učinkovala tudi na zahtevek druge vlagateljice ter organu ni bilo potrebno čakati na poenotenje zahtevkov, niti zahtevka za vrnitev v naravi eksplicitno zavrniti, kot ugovarja tožeča stranka v tožbi.

V obravnavani zadevi je nadalje sporno, ali obstaja ovira za vrnitev podržavljenih nepremičnin v naravi. Tožeča stranka pavšalno ugovarja, da ovire za vrnitev v naravi obstojijo le za porušene objekte, ki jih v naravi ni več, ne pa za objekte, ki še stojijo, pri čemer ne pove, kateri so tisti objekti, ki še stojijo. Iz odločbe organa prve stopnje in upravnih spisov izhaja, da je bila porušena večina objektov (stavba v prizidku, služnostna stanovanjska hiša, kegljišče, gospodarsko poslopje) že leta 1959, ob ponovni pozidavi v letu 1986 pa sta bila porušena tudi Hotel P (razen čelnih zidov proti glavnemu trgu v dolžini 28 m) in kinodvorana (v dolžini 30 m). Navedeno dejansko stanje izhaja iz listin v spisu – stanja nepremičnin v letu 1986 in poročila o faznih rušitvah iz leta 1986. Nesporno je, da je sedanji objekt glede na višino prejšnjega podržavljenega nadzidan in ima prizidek. Tožena stranka in prvostopni organ menita, da je tako spremenjen objekt šteti za novo stvar.

ZDen ne določa, kdaj je nepremičnino, na katero se je nanašalo podržavljenje in ki se je po podržavljenju spremenila, šteti za novo, kdaj pa še vedno za isto, le spremenjeno. Vračanje nepremičnine, katere vrednost se je po podržavljenju zaradi novih investicij le bistveno povečala, ureja 25. člen ZDen. Vendar pa lahko investicije nepremičnino tako spremenijo, da ni več mogoče govoriti o isti stvari. V takih primerih pa 25. člen ZDen ne pride v poštev. Ali gre za isto nepremičnino, je treba rešiti v vsakem primeru posebej. Za odgovor na vprašanje, kdaj nepremičnino šteti za novo, se ni mogoče neposredno opreti na stvarno-pravna pravila, po katerih se vzpostavlja lastninska pravica na stvari, ki nastane s spojitvijo ali pomešanjem stvari različnih lastnikov. Po mnenju sodišča je treba izhajati iz izhodišča ZDen, da se v denacionalizaciji vzpostavi lastninsko stanje na podržavljeni stvari (2. in 16. člen ZDen), to je na individualno določeni stvari, na kateri je prejšnjemu lastniku zaradi podržavljenja lastninska pravica prenehala. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je bilo to tudi vodilo pri odločanju tožene stranke ter prvostopnega organa. Prvostopni organ je sklep, da sedanji objekt Hotel Kompas (ki stoji na mestu, kjer so ob podržavljenju stali objekti Hotel P s kino dvorano in stavba v prizidku pri kino dvorani na parc. št. 121. in 122.; služnostna stanovanjska hiša in kegljišče na parc. št. 124.; in gospodarsko poslopje na parc. št. 165), predstavlja novo stvar, sprejel na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je izvedel v postopku in so v upravnem spisu. Sodišče se pridružuje oceni, da je poseg v podržavljene nepremičnine (njihovo skoraj popolno porušenje) in obseg del za gradnjo novega objekta Hotela Kompas tolikšen, da ni več mogoče govoriti o kontinuiteti prejšnjih podržavljenih in sedanjega objekta. Stari objekti in nov se razlikujejo po namenu rabe (stari so se uporabljali za hotel, stanovanjsko stavbo, kegljišče, gospodarsko poslopje, novi pa le kot hotel); po obsegu (novi hotel ima nadgradnjo in prizidek; skupne neto redocirane površine pa so dvakrat večje, kot pri vseh stavbah prej); po vrednosti (vrednost na dan zaplembe je znašala 1.224.154,76 DEM in na dan 31. 5. 2000 pa 4.618.246,26 DEM).

Po stvarno pravnih pravilih ima porušenje objekta za posledico izgubo lastninske pravice na tem objektu. Navedeno pravilo v gramatikalnem smislu ni uporabljivo, je pa uporabljivo v smislu kontinuitete starega in novega objekta, torej razlage o možnosti vračanja po določilih ZDen. Če torej starih objektov ni več, se na njih v denacionalizaciji ne more vzpostaviti lastninska pravica bivšega lastnika in zato vrnitev v naravi na objektih ni možna (1. odstavek 2. člena ZDen), bivši lastnik pa je za vrednost izgubljenih objektov upravičen do odškodnine (2. odstavek 2. člena ZDen). Vrnitev zemljišča v naravi pa v takem primeru ovira nov objekt drugega lastnika.

Sodišče je z navedenim odgovorilo tudi na ugovor stranke z interesom, ki se je v odgovoru na tožbo pridružila ugovoru tožeče stranke, da v postopku ovire za vrnitev v naravi niso podane, ni pa se posebej opredeljevalo do njenega ugovora, ki se nanaša na višino določene odškodnine, saj tožeča stranka višini ne ugovarja ter bi presoja tega razloga bila lahko v škodo tožeči stranki. Izrecno pa sodišče odgovarja na zatrjevanje stranke z interesom, da prvostopna odločba ni nična, saj je obveznost zavezane stranke jasna in določena v 1. točki izpodbijane odločbe.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.