VSM Sklep II Kp 19044/2022

I. Pritožba obdolženega A. A. se kot neutemeljena zavrne.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 50,00 EUR.

1Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je obdolženi A. A. dolžan plačati stroške, nastale z vročitvijo sodnih pisanj po pooblaščenem sodnem vročevalcu, v skupnem znesku 987,03 EUR, v roku 15 dni po pravnomočnosti sklepa na naveden transakcijski račun Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu, sicer bodo prisilno izterjani.

2Zoper sklep je obdolženec vložil laično pritožbo, iz katere je razbrati, da se s sprejeto odločitvijo sodišča ne strinja.

3Pritožba ni utemeljena.

4Izpodbijana odločitev temelji na določbi prvega odstavka 94. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), po kateri mora tudi obdolženec, ne glede na izid kazenskega postopka, povrniti tiste stroške postopka, ki jih je povzročil po svoji krivdi. Na splošno velja, da stroški niso zakrivljeni, če je procesni udeleženec - v obravnavanem primeru obdolženec - storil vse, kar je bil po zakonu dolžan storiti, oziroma kadar so mu objektivne okoliščine, ki se jim ni bilo mogoče izogniti preprečevale, da se izogne nastanku nepotrebnih stroškov. Po 1. točki prvega odstavka 92. člena ZKP spadajo med stroške postopka tudi stroški za vročanje pisanj po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje v kazenskem postopku. Kdaj je procesni udeleženec te stroške zakrivil, je dejansko vprašanje, ki ga je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ugotovilo pravilno, odločitev pa tudi sprejemljivo argumentiralo. Skladno s podatki kazenskega spisa je pravilno utemeljilo, da obdolženec štirih sodnih pisanj (drugopis obtožnice s pravnim poukom in tri vabila na predobravnavne naroke), poslanih po pošti, ni dvignil, kljub temu, da so bila le-ta poslana na naslov njegovega bivališča, razvidnega iz evidence Centralnega registra prebivalstva, zato je za ponovno vročitev sodnih pisanj utemeljeno, skladno z določbo prvega odstavka 117. člena ZKP, angažiralo pooblaščenega sodnega vročevalca. Slednji je v vseh navedenih primerih opravil vročitev sodnih pisanj, sodišču za opravljeno delo priglasil stroške vročitve, ki mu jih je sodišče v celoti priznalo in odredilo plačilo teh zneskov iz proračunskih sredstev sodišča. Glede na povzete pravilne dejanske ugotovitve, je tako sodišče prve stopnje skladno s citirano določbo prvega odstavka 94. člena ZKP utemeljeno zaključilo, da gre za dodatne stroške kazenskega postopka, ki jih je povzročil obdolženec izključno po svoji krivdi in jih je zato dolžan povrniti sodišču.

5Obdolženec navaja, da mu pooblaščeni vročevalec sodnih pisanj nikoli ni vročil oziroma, da je pošto puščal na različnih mestih, kot je na tleh dovozne poti, za brisalci pred hišo parkiranega avtomobila, ali zataknjeno za poštni nabiralnik, v času, ko ni bilo nikogar doma; ter, da mu nobena kuverta ni bila vročena v skladu s 118. in 119. členom ZKP.

6Iz pritožbi priloženih fotografij in v zvezi s temi posplošenih navedb, da vročevalec pušča pošto na različnih mestih, ni mogoče zaključiti, da vročitve niso bile opravljene; nasprotno, iz podatkov kazenskega spisa nedvomno izhaja, da je obdolženec vsa sodna pisanja, citirana v 1. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, prejel, saj je zoper obtožnico vložil ugovor, izostanke na predobravnavnih narokih pa "opravičil" (list. št. 101, 133, 140 in 163 v spisu).

7Iz poročil pooblaščenega vročevalca o vročanju sodnih pisanj obdolžencu izhaja, da se je slednji vedno nahajal na naslovu svojega bivališča, vendar je vselej zavrnil sprejem sodnih pisanj, zato so ta pustili v izpostavljenem hišnem predalčniku na navedenem naslovu. To pomeni, da je bila vročitev opravljena po določbi 123. člena ZKP, ki določa, da če naslovnik ali njegov odrasli družinski član pisanja noče sprejeti, zapiše vročevalec na vročilnici datum, uro in razlog odklonitve sprejema, pisanje pa pusti v naslovnikovem stanovanju ali v prostoru, kjer ta dela; s tem je vročitev opravljena. Sicer primarno posplošenih pritožbenih trditev, da ga ob navedenih dneh oziroma vročanjih ni bilo doma, obdolženec tudi ni z ničemer podkrepil in torej ne dokazal, kar posledično omogoča sklepanje, da so bile vse vročitve opravljene zakonito, skladno s citirano zakonsko določbo 123. člena ZKP. V vsakem posameznem primeru je bila namreč odklonitev sprejema sodne pošiljke glede na vsebino poročil pooblaščenega vročevalca ugotovljena nedvoumno (list. št. 99, 134, 143 in 177 v spisu), to pa pomeni, da ni bilo potrebno predhodno obveščanje naslovnika po prvem odstavku 118. člena ZKP.

8Ker torej obdolženec sodnih pisanj, sprva poslanih po pošti, ni prevzemal, temveč je vsa obvestila ignoriral, je bila po zakonsko utemeljeni in torej dopustni odločitvi sodišča prve stopnje potrebna njihova vročitev po pooblaščenem vročevalcu (zakon namreč, če ni v posebnih določbah določeno drugače, prepušča sodišču, da v vsakem konkretnem primeru z vidika ekonomičnosti ali potrebne hitrosti in zanesljivosti vročitve odloči, katerega izmed več možnih načinov vročanja pisanj bo izbralo¹). Tako pa gre nedvomno za stroške, ki jih je obdolženec povzročil po svoji krivdi.

9Po obrazloženem je višje sodišče pritožbo obdolženca kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10Odločitev, da je obdolženec dolžan plačati sodno takso, kot strošek pritožbenega postopka, je posledica neuspešne pritožbe in temelji na določbi prvega odstavka 98. člena ZKP, višina sodne takse pa je odmerjena po tarifni št. 7404 Taksne tarife.

¹ Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba Ljubljana 2004, str. 259, tč. 5 komentarja k 117. členu.