117. člen ZKP

Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je bistvo opozorila v vabilu seznanitev obdolženca z njegovimi pravicami in morebitnimi posledicami odpovedi pravicam, ne pa v ritualnem izrekanju obrazcev ne glede ali to ima tudi vsebino ali smisel. Zahteva po mehaničnem ponavljanju poukov in opozoril ne bi prispevala bistveno ne k varstvu pravic udeležencev v postopku niti k utrjevanju avtoritete sodišča, po drugi strani pa bi omogočala, če ne že vzpodbujala zlorabe v postopku. Navedeno, mutatis mutandis, velja tudi za opozorila ostalim procesnim udeležencem. Skladno z utrjeno sodno prakso je namreč naziranje sodišča, da je oškodovanec umaknil predlog za pregon, če se naroka za glavno obravnavo, na katerega je bil pravilno povabljen kot priča ni udeležil, kljub temu, da je na predhodnem naroku na zapisnik izrecno izjavil, da vztraja pri predlogu za kazenski pregon, prestrogo. Z izjavo pooblaščenca oškodovanca v konkretnem primeru je po presoji pritožbenega sodišča namreč nedvoumno izkazan interes oškodovanca za nadaljevanje kazenskega pregona zoper obdolženca.

Izbira načina vročanja po prvem odstavku 117. člena ZKP je v diskreciji sodišča in ne drži, da so načini vročanja, ki ne potekajo po pošti, nujno subsidiarni načini v razmerju do pošte. Vabilo na predobravnavni narok se ne vroča po določbi 118., temveč 119. člena ZKP.

Na podlagi teorije o limitirani akcesornosti udeležbe je za presojo kaznivosti ravnanja obdolžene B. B. kot pomočnice zadoščala ugotovitev, da je bilo storjeno naklepno kaznivo dejanje v objektivnem pomenu, medtem ko krivda glavnega storilca z vidika presoje pomoči ni (bila) relevantna. Pravilna je zato utemeljitev izpodbijanega sklepa, da razpravljajoča sodnica za presojo očitkov obdolženi B. B. ni bila dolžna predhodno ovrednotiti ravnanj obdolženega A. A. in njegove vloge pri očitanem kaznivem dejanju, ter na podlagi vseh ugotovljenih relevantnih okoliščin posledično pravilen in razumen sklep, da zgolj dejstvo, da je sodnica sprejela sporazum o priznanju krivde za obdolženko, samo po sebi ne zadošča za objektivno utemeljen dvom v njeno nepristranskost. Drži sicer, da sprejem priznanja krivde pomočnika pri delictum proprium ni mogoč brez opredelitve do statusa glavnega storilca, kot poudarja zagovornica, vendar ne tudi kot individualno določene osebe. Da je bilo očitano ravnanje obdolženca v nasprotju z interesi zavarovalnice, povsem določno opredeljuje (že) navedba, da ji je na opisan način povzročil škodo. Dejanske ugotovitve potrjujejo posebno lastnost obd

Vse vročitve so bile opravljene zakonito, skladno s citirano zakonsko določbo 123. člena ZKP. V vsakem posameznem primeru je bila namreč odklonitev sprejema sodne pošiljke glede na vsebino poročil pooblaščenega vročevalca ugotovljena nedvoumno, to pa pomeni, da ni bilo potrebno predhodno obveščanje naslovnika po prvem odstavku 118. člena ZKP.

Utrjeno stališče sodne prakse je, da ima disciplinski postopek naravo kaznovalnega postopka in ga je zato potrebno voditi po vnaprej določenih pravilih. Prvo sodišče je pravilno zaključilo, da tožena stranka disciplinskega postopka ni izvedla v skladu z določbami Pravilnika o disciplinskem postopku (v nadaljevanju: Pravilnik) ter osnovnimi oz. temeljnimi načeli ZKP. V izpodbijani sodbi je prvo sodišče pravilno upoštevalo tožnikovo pravico do materialne obrambe iz 5. člena ZKP ter 6. in 9. člen Pravilnika, ki urejata način vročanja vabil ter vsebino zahteve za uvedbo disciplinskega postopka. Slednja mora med drugim vsebovati tudi kratek in jedrnat opis dejanja, ki predstavlja kršitev. Pravilen je tudi zaključek prvega sodišča, da je bil postopek vročanja pisanja tožniku z dne 9. 9. 2021 nepravilen, saj je bila vročitev opravljena po določbah napačnega zakona. Ker se skladno s Pravilnikom v disciplinskem postopku uporabljajo temeljna načela ZKP, bi se morale njegove določbe uporabljati tudi pri postopku vročanja. Pisanje bi moralo biti tožniku vročeno po 118. členu ZKP, če pa je tožena stranka mnenja, da se za vročanje uporabi druga določba ali celo drug zakon, bi morala to

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so priglašeni stroški vročanja skladni s Pravilnikom o vročanju po detektivih in izvršiteljih v civilnih sodnih postopkih in kazenskem postopku, zato je 20. 1. 2022 na stroškovniku in računu odredilo izplačilo skupnega zneska 142,32 EUR. Na podlagi določb 92. in 94. člena ZKP je prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom ustrezen del stroškov vročanja pisanja po detektivki v znesku 71,16 EUR naložilo v plačilo oškodovancu.

Je za začetek teka roka za vložitev odgovora na predlog preiskovalnega sodnika relevanten trenutek oziroma dejanski čas, ko je zagovornik potrdil prejem pisanja sodišča, posredovanega po navadni elektronski pošti. S tem, ko je zunajobravnavni senat v obravnavanem primeru sprejel izpodbijano odločitev o podaljšanju pripora zahtevani osebi, še preden je potekel določeni 24 urni rok za izjavo o predlogu preiskovalnega sodnika, je v njeno škodo kršil pravico do obrambe iz 29. člena Ustave v zvezi s sedmim odstavkom 24. člena ZSKZDČEU-1.

Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 1. 6. 2022 (list. št. 263 do 266 spisa) izhaja, da je na naveden narok pristopil tudi odvetnik A. A. in tako kot obtoženec, na tem naroku vzel na znanje vabilo za glavno obravnavo, ki je bila preložena na dan 4. 7. 2022 ob 9.00 uri v sobi št. 121. Seznanjenost odvetnika v zvezi z navedenim pa izhaja tudi iz njegovega podpisa, ki to potrjuje na list. št. 265 spisa. Razen tega višje sodišče ugotavlja še, da je način vpisovanja dogodkov, opomnikov ali siceršnjega evidentiranja predvidenih obveznosti stvar notranje organizacije v odvetniški pisarni, ki, tudi če je to res bilo pomanjkljivo oziroma celo neizvedeno, ne more vplivati na drugačno oceno opravičenosti odvetnikovega izostanka z navedenih narokov, še posebej, ker takih navajanj (da ni želel zavlačevati s postopkom, temveč je prišlo le do napake v administrativnem postopku), ni z ničemer izkazal. Ne glede na predloženo listino o opravljenem odhodnem in dohodnem klicu obtoženca v času ene ure pred razpisanim narokom, obtoženčeva domnevna prepoved pristopa njegovega zagovornika na narok in v posledici tega uboganja odvetnika, slednjega ne odvezuje dolžnosti pristopiti na narok oziroma svoj

Oškodovanec ima v kazenskem postopku dvojno funkcijo, saj je hkrati procesni subjekt in priča. Zato je pri pravnih posledicah oškodovančeve neudeležbe na glavni obravnavi treba razlikovati, v kakšnem svojstvu je bil vabljen. Če je bil oškodovanec vabljen kot priča, je njegova udeležba na glavni obravnavi obvezna in je posledica neizpolnitve obveznosti v vzpostavitvi domneve umika predloga za pregon. Če pa je bil vabljen kot procesni subjekt, je posledica njegove neudeležbe le izguba možnosti sodelovati pri izvajanju dokazov na glavni obravnavi (drugi odstavek 59. člena ZKP). Ker v konkretnem primeru oškodovanka na glavno obravnavo ni bila vabljena v svojstvu priče, temveč v svojstvu procesnega subjekta, njena navzočnost na glavni obravnavi ni bila obvezna in ne morejo nastopiti posledice iz tretjega odstavka 306. člena ZKP.

Takšna zahteva za izločitev in predlog za prenos krajevne pristojnosti, ki sta vložena z namenom zavlačevanja, pa sta očitno neutemeljena. Zagovornik je namreč smiselno enake navedbe izpostavil že v vlogi z dne 16. 6. 2021, ki jo je naslovil kot "zahteva za izločitev", v njeni dopolnitvi (list. št. 1058) pa je izrecno navedel, da predlaga prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. O vlogi je odločilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom z dne 22. 7. 2021, s katerim je predlog za prenos krajevne pristojnosti zavrnilo. Upoštevaje navedeno in dejstvo, da nestrinjanje s sodnikovo odločitvijo, še manj pa z odločitvijo drugih sodnikov, četudi je bila morebiti v škodo stranke, ki zahteva izločitev, ne more biti podlaga za izločitev in ne ustvarja dvoma v nepristranskost sojenja, je sodišče druge stopnje zahtevo za izločitev višjih sodnikov zavrglo kot očitno neutemeljeno (peti odstavek 42. člena ZKP).

Obdolženi je storitev kaznivih dejanj priznal, ne da bi ga pritožnik pri tem spremljal. Čeprav je bilo to storjeno 8. 11. 2019 in ne 27. 8. 2019 kot to izhaja iz pritožbene obrazložitve je dejstvo, da pritožnik na glavno obravnavo tedaj ni bil niti vabljen in da se to glede na zahtevo iz prvega odstavka 288. člena ZKP ne bi smelo zgoditi. Posredi je torej utemeljeno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Narok za izrek kazenske sankcije je namreč namenjen pretresanju oz. obravnavi vseh dejstev in dokazov, ki določajo izbor vrste kazenske sankcije in njeno odmero. Omejevanje obravnave zgolj na določene dokaze in dejstva, kot izhaja iz razlogov sodbe je zmotno, ker mora biti dejansko stanje tudi pri odločbi o kazenski sankciji popolno in pravilno ugotovljeno.

Povzeto pritožbeno naziranje, da obsojenka ni bila dolžna prevzeti sodnega pisanja, in da ji je sodišče neutemeljeno naložilo v plačilo strošek vročanja po detektivu, ki temelji na obdolženki lastnem dojemanju vsebine določb ZKP, na katere se sklicuje, ni pravilno. ZKP zaradi posebne narave kazenskega postopka posebej določa, katera pisanja se vročajo osebno. Če ima obdolženec zagovornika, kot je to v obravnavanem primeru, pa sodišče vroči pisanja iz drugega odstavka 120. člena ZKP zagovorniku in obdolžencu po določbah 119. člena ZKP. V takem primeru teče rok za vložitev pravnega sredstva oziroma odgovora na pritožbo od zadnje vročitve. Kot je obrazloženo v izpodbijanem sklepu, je sodišče prve stopnje sodno pisanje (obtožnico z dne 16. 4. 2020) obdolženi K. P. poslalo na naslov stalnega prebivališča, vendar se je pisanje dvakrat vrnilo z oznako "obveščen, ni dvignil" (l. št. 253 in 273). Zato je sodišče odredilo vročitev po detektivu, ki je obtožnico obdolženi uspešno vročil dne 18. 6. 2020.

Negotovostim in zapletom pri vročanju se je mogoče izogniti le z vročanjem po zakonskih določbah ali pa na način, s katerim soglašajo vsi procesni udeleženci in pri katerem ni nobenega dvoma o tem, kdaj je začel teči rok za vložitev pravnega sredstva.

Sodišče prve stopnje je pritožniku sodna pisanja pošiljalo tudi po elektronski poti, ker pa mu pisanj ni vročalo v varni poštni predal, temveč (le) po "navadni" elektronski poti, takšen način vročanja ni bil pravilen, zaradi česar prvostopenjsko sodišče ni moglo sprejeti določenih procesnih odločitev, ki jih zakon pogojuje (tudi) s pravilno vročitvijo sodnega pisanja obdolžencu (npr. sojenje v obdolženčevi nenavzočnosti).

Sodišče je sklep II K 17398/2010 z dne 12. 11. 2017 in plačilni nalog z dne 24. 11. 2017 obsojenki vročilo dne 5. 1. 2018 tako, da ji je navedena pisanja vročila njena stečajna upraviteljica, ki jo je sodišče zaprosilo za vročitev pisanj obsojenki, sodni vročevalec pa je osebno vročitev opravil dne 16.1.2018. Obsojenki je torej sodišče sodni pisanji vročalo na dva načina, pri čemer 117. člen ZKP predvideva, da se pisanja vročajo praviloma po pošti, po varni elektronski poti ali po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje v kazenskem postopku, lahko pa tudi po sodnem osebju po pooblastilu predsednika sodišča ali po uradni osebi organa, ki je odredil vročanje, neposredno pri tem organu. Vročanje sodnega pisanja obsojenki po stečajni upraviteljici torej ni predvideno kot eden od načinov vročanja po 117. členu ZKP, kar pomeni, da je do pravilne vročitve obsojenki prišlo šele 16. 1. 2018, ko ji je pisanje osebno vročil pooblaščeni vročevalec kot fizična oseba, ki opravlja vročanje v kazenskem postopku in ki ga je za osebno vročitev obsojenki angažiralo sodišče, od tega dne pa je začel tudi teči 8-dnevni rok za pritožbo. Sklep II K 17398/2010 z dne 21. 11. 2017 je postal pravnom

S taktiziranjem prevzema pisanja sicer znotraj dovoljenega roka je mogoče pravila vročanja zlorabiti za zavlačevanje postopka. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom zaradi zavlačevanja kazenskega postopka z zlorabo procesnih pravic kaznovalo tri odvetnike, vsakega z denarno kaznijo 1.500 EUR, ker niso pristopili na glavno obravnavo 9. 3. 2018, vabila, vročana po pošti, za ta dan in za 12. 3. 2018 niso bila izkazana. Odvetniki sodnih pisanj v kazenskem postopku niso dolžni prevzeti takoj, temveč v roku petnajst dni. Njihova dolžnost je, da prevzamejo sodna pisanja v navedenem roku, ki se do 9. 3. 2018 za nobenega izmed njih še ni iztekel. Znotraj tega roka imajo odvetniki pravico, da sami odločijo, kdaj bodo pisanje prevzeli. Toda bistveno je, da se odvetnikom v izpodbijanem sklepu ne očita, da so kršili dolžnost prevzeti pisanje, temveč, da so svojo pravico, da v roku petnajst dni prevzamejo pisanje, zlorabili tako, da so pisanja prevzeli šele takrat, ko je bilo z vidika izkazanosti vabil zanje za uspešno izvedbo naroka 9. 3. 2018 že prepozno. Na zlorabo pravice prevzeti pisanje v petnajstdnevnem roku pa naj bi kazalo selektivno prevzemanje sodnih pisanj v istem časovne

Sodišče mora nedvomno ugotoviti, ali je oškodovanec sporočilo prejel, saj je šele v primeru, ko se ob izkazani vročitvi nanj ni odzval, mogoče sklepati, da za nadaljevanje kazenskega pregona nima interesa, opravljena vročitev pa je tudi podlaga za presojo, ali je izjava o nadaljevanju kazenskega pregona podana v zahtevanem roku, torej ali je pravočasna.

Zaradi zagotovitve načela enakosti (22. člen Ustave Republike Slovenije in 16. člen ZKP) je v primeru, kakršen je obravnavani, treba obdolženki oziroma njeni obrambi ob vsakem predlogu za podaljšanje pripora omogočiti, da se izjavi o predlogu in o okoliščinah ter dejstvih, ki so v njem navedeni, in dokazih, na katere se predlog opira, ter s tem dati tudi možnost, da ponudi nasprotna dejstva in dokaze. Le na tak način je zagotovljeno, da sodišče ob odločanju upošteva in presodi tudi navedbe, dejstva in dokaze obrambe. Skladno z navedeno zakonsko določbo v povezavi z načelom enakega varstva pravic iz 22. člena URS mora sodišče obdolžencu in njegovemu zagovorniku predlog za podaljšanje pripora z namenom podaje odgovora (na predlog) vročiti skladno z določbami ZKP in ga nato poučiti, da lahko v 24 urah odgovori na predlog. Po prvem odstavku 117. člena ZKP se pisanja vročajo praviloma po pošti, po varni elektronski poti ali po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje v kazenskem postopku. Navedena določba vročanja pisanj, torej tudi predloga o podaljšanju pripora obdolžencem in njihovim zagovornikom, preko "navadnega" elektronskega naslova ne predvideva. Tako zgolj domnev

Ker obsojenemu sodbe sodišča prve stopnje ni bilo mogoče vročiti po pošti, je sodišče prve stopnje odredilo vročitev po sodnem vročevalcu, kar je v skladu z določbami ZKP (prvi odstavek 117. člena ZKP).

S tem, ko je obsojenka na prvem naroku za glavno obravnavo po zaslišanju in po seznanitvi z nadaljnjimi poteki glavne obravnave po odmoru obravnavo brez pojasnila zapustila in ni pristopila na noben narok več, se je s konkludentnim ravnanjem odrekla sojenju v navzočnosti.