UPRS Sodba III U 131/2021-13

Tožba se zavrne.

1Tožeča stranka je 9. 7. 2015 pri Direkciji RS za vode, Sektorju območja jadranskih rek z morjem (v nadaljevanju prvostopenjski organ) podala vlogo za izdajo vodnega soglasja za postavitev podvodne strukture dimenzij 13,6 x 13,6 x 7 m (umetnega podvodnega grebena) na lokaciji ob kanalizacijskih ceveh v ... za izboljšanje biodiverzitete in ohranjanja narave. Prvostopenjski organ je z odločbo, št. 35506-5981/2016-21 z dne 10. 2. 2017, vlogo tožeče stranke zavrnil, vendar pa je po pritožbi tožeče stranke Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo, št. 355-7/2017/2 z dne 28. 6. 2017, to odločbo odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

2Prvostopenjski organ je v ponovljenem postopku izdal sklep in odločbo, št. 35506-5981/2016-79 z dne 19. 8. 2019. S sklepom je zavrgel zahtevo tožeče stranke za podaljšanje roka za izjavo o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev v upravni zadevi izdaje vodnega soglasja za postavitev podvodnih grebenov, z odločbo pa zavrnil njeno zahtevo za izdajo tega soglasja. V pritožbenem postopku se je drugostopenjski organ odločil za odpravo pomanjkljivosti, ki jih je ugotovil ter postopek dopolnil. Po zaključenem ugotovitvenem postopku je z dopisom, št. 355-7/2017-2550-42 z dne 10. 2. 2021 (v nadaljevanju dopis z dne 10. 2. 2021), tožečo stranko pred izdajo odločbe v zadevi seznanil z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami ter ji dal možnost, da se o tem izjavi v roku pet dni od prejema dopisa, obenem pa jo je podučil, da bo, kolikor se ne bo odzvala, odločitev sprejel na podlagi razpoložljive dokumentacije. Tožeči stranki je bil dopis z dne 10. 2. 2021 s fikcijo vročitve vročen 1. 3. 2021, vendar pa se nanj ni odzvala. Drugostopenjski organ je nato z odločbo, št. 35507-5981/2016-88 z dne 24. 3. 2021, sklep organa prve stopnje, št. 35506-5981/2016-79 z dne 19. 8. 2019, odpravil, pritožbo zoper odločbo pa zavrnil.

3Dne 19. 4. 2021 je drugostopenjski organ prejel predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje, skupaj z opredelitvijo do ugotovitev pritožbenega organa v dopisu z dne 10. 2. 2021. To zahtevo je drugostopenjski organ s sklepom, št. 355-7/2017-2550-49 z dne 31. 5. 2021 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), zavrnil ter ugotovil, da z izdajo sklepa niso nastali posebni stroški. Pojasnjuje, da je tožeča stranka predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljila z navedbo, da je bila v postopku kršena določba 88. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj dopis z dne 10. 2. 2021 ni bil vročen njenemu pooblaščencu, pač pa poslan tožeči stranki, in je s tem prišlo do situacije, da ni bilo mogoče upoštevati petdnevnega roka, določenega v tem dopisu. Dopis z dne 10. 2. 2021 je bil najden v poštnem nabiralniku tožeče stranke, nato pa je bil poslan na domači naslov njene zakonite zastopnice. Ta je dopis z dne 10. 2. 2021 prejela šele 29. 3. 2021, saj je bila v času od 10. 3. do 27. 3. 2021 zaradi službenih obveznosti v tujini. Poleg tega je takrat veljal Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (v nadaljevanju ZZUSUDJZ), ki je podaljšal roke v upravnih postopkih. Z določitvijo petdnevnega roka za odgovor na dopis z dne 10. 2. 2021 je bila tožeči stranki kršena pravica do izjasnitve v razumnem roku in zato predlaga vrnitev v prejšnje stanje po 103. členu ZUP, da bi se lahko kot stranka v postopku izjavila in zavarovala svoje pravice.

4Drugostopenjski organ citira določbo prvega odstavka 103. člena ZUP in pojasnjuje, da so razlogi za zamudo opravičljivi, če jih stranka ni zakrivila, kar mora dokazati. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje mora vložiti v osmih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok za zamudo, če je za zamudo izvedela kasneje, pa v istem roku od dneva, ko je za zamudo izvedela. Po treh mesecih od dneva zamude vrnitev v prejšnje stanje ni več mogoča. Drugostopenjski organ nadalje pojasnjuje, da lahko stranko v postopku zastopa njen zakoniti zastopnik ali pa določi pooblaščenca, razen pri dejanjih, pri katerih mora sama dajati izjave. Ko ima stranka pooblaščenca, se pisanja vročajo njemu. Drugostopenjski organ ugotavlja, da je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji imela pooblaščenca odvetnika A. A., ki je tudi vložil pritožbo zoper odločitev prvostopenjskega organa, vendar pa je nato tožeči stranki dne 20. 8. 2019 pooblastilo odpovedal. Drugostopenjski organ je po tem, ko je bil z odpovedjo pooblastila seznanjen, od 25. 2. 2020 vsa pisanja naslovil in vročal tožeči stranki na njen naslov in ne pooblaščencu. Trditve tožeče stranke, da naj bi drugostopenjski organ s tem kršil določbo 88. člena ZUP, so torej neutemeljene. Prav tako ni utemeljeno sklicevanje tožeče stranke na določbe ZZUSUDJZ, saj so omejitve, ki so se nanašale na tek rokov in na vročanje, veljale v času od 29. 3. do 31. 5. 2020 in ne v času, ko je drugostopenjski organ tožeči stranki poslal dopis z dne 10. 2. 2021 o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah.

5Drugostopenjski organ še ugotavlja, da je bil dopis z dne 10. 2. 2021 s pozivom za izjasnitev o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah puščen v hišnem predalčniku tožeče stranke in vročen s fikcijo vročitve. Rok za izjasnitev je potekel 8. 3. 2021, to je v času, ko je bila zakonita zastopnica tožeče stranke doma in ne v tujini, saj je tja po lastni izjavi odpotovala 10. 3. 2021. Tudi zato razlog, ki ga tožeča stranka uveljavlja v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, to je službena odsotnost, ni opravičljiv. Opravičljivi razlogi za zamudo so le takšne okoliščine, ki jih stranka ni mogla predvideti, niti odkloniti in se ne morejo pripisati njeni krivdi, kar pa za razloge, ki jih navaja tožeča stranka, ne velja. Tudi če bi bila zakonita zastopnica tožeče stranke na službeni poti v času vročitve dopisa drugostopenjskega organa, to ni opravičljiv razlog, saj službeno potovanje ni nepredvidljiv in neodvrnljiv dogodek, pač pa stvar organiziranosti tožeče stranke, za kar sama nosi odgovornost.

6Tožeča stranka s tožbo v upravnem sporu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in odloči, da se postopek vrne v prejšnje stanje ter v postopku pridobitve vodnega soglasja upošteva izjasnitev na ugotovljene dejstva in okoliščine, ki jo je vložila 19. 4. 2021. Navaja, da je v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja s splošnim pooblastilom z dne 24. 11. 2015 za zastopanje v postopku pooblastila družbo A., d.o.o. (v nadaljevanju pooblaščena družba), in sicer za vse posle v zvezi s pridobivanjem pogojev, mnenj, soglasij in gradbenega dovoljenja. Ta družba je pooblastilo sprejela in dne 9. 7. 2016 pri prvostopenjskem organu vložila vlogo za izdajo vodnega soglasja za poseg v prostor. S to vlogo je bil formalno začet postopek pridobitve vodnega soglasja. Kljub predloženemu pooblastilu pa je tožena stranka v nasprotju z določbo 88. člena ZUP dopis z dne 10. 2. 2021 poslala tožeči stranki in ne njenemu pooblaščencu. Dokument je bil najden v poštnem nabiralniku tožeče stranke šele dne 26. 3. 2021 in nato preposlan na domači naslov njene zakonite zastopnice. Izpostavlja, da je bilo v kratkem roku za izjasnitev, to je v roku pet dni, tudi sicer neizvedljivo odgovoriti na pet strani dolg zapis v zelo kompleksni zadevi, ki se vodi že vse od leta 2016 in je bila tudi s tem tožeči stranki kršena pravica do izjasnitve v razumnem roku.

7Tožeča stranka še navaja, da je bila tožena stranka v postopku seznanjena, da ima tožeča stranka pooblaščenca, to je pooblaščeno družbo, kar dokazujejo dokumenti v upravnem spisu. Kljub temu pa je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka med drugim zapisala, da je tožečo stranko na prvi stopnji zastopal pooblaščenec odvetnik A. A., ki pa je pooblastilo odpovedal z dopisom z dne 20. 8. 2019, tožeča stranka pa da od takrat ni imela več pooblaščenca. Taka ugotovitev ni pravilna, saj je pooblaščena družba kot pooblaščenka tožeče stranke zanjo vložila vlogo za vodno soglasje in pooblastila ni nikoli odpovedala. Pooblaščena družba je aktivno sodelovala v postopku, tako v fazi, ko je bil v upravni postopek vključen izvedenec, kot tudi pri oblikovanju pritožb in izjasnitev, pa čeprav ji dopisi, sklepi in odločbe niso bile vročene, kot to zahteva 88. člen ZUP. To, da je bila tožena stranka z dejstvom, da ima tožeča stranka pooblaščenca, seznanjena, izhaja tudi iz pritožbe tožeče stranke z dne 14. 1. 2018, vložene zaradi molka organa, ki jo je za tožečo stranko vložila prav pooblaščena družba, pa tudi v sklepu, št. 35506-5981/2016-79 z dne 19. 8. 2019, je tožena stranka sama zapisala, da tožečo stranko zastopata pooblaščena družba in takrat še Odvetniška pisarna A. Tožeča stranka zato predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi, zadeva pa vrne v prejšnje stanje tako, da se določi obravnava že posredovane izjasnitve tožeče stranke na ugotovljena dejstva in okoliščine, ki jih je tožena stranka pojasnila v dopisu z dne 10. 2. 2021.

8Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in razlogih zanjo, sodišču pa predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da je tožeča stranka s splošnim pooblastilom z dne 24. 11. 2015 pooblastila dr. B. B., direktorico pooblaščene družbe, za vse posle v zvezi s pridobivanjem pogojev, mnenj, soglasij in gradbenega dovoljenja. To pa se v pritožbenem postopku, ko je drugostopenjski organ sam dopolnjeval postopek tako, da je izvedel posebni ugotovitveni postopek, ni zgodilo, saj se je C. C., zakonita zastopnica tožeče stranke, samovoljno in mimo/brez pooblaščenke vključila v postopek, kar je razvidno iz več dokumentov spisne dokumentacije, ki jih tožena stranka navaja. Glede na to, da je v celotnem pritožbenem postopku aktivno sodelovala le zakonita zastopnica tožeče stranke in nikoli pooblaščenka, je organ ravnal pravilno, ko je vsa pisanja, vključno z dopisom z dne 10. 2. 2021, vročal neposredno tožeči stranki. Četudi pooblastilo pooblaščeni družbi ni bilo nikoli preklicano, iz konkludentnih dejanj tožeče stranke v pritožbenem postopku izhaja njena volja, da se pooblastilo ne realizira. V skladu z določbo 11. člena ZUP morajo stranke v postopku pošteno uporabljati pravice, ki jih imajo po zakonu, kar velja tudi za določbe o pooblaščencih. Če je zakonita zastopnica tožeče stranke vse do dopisa tožene stranke z dne 10. 2. 2021 sama vlagala vloge in prevzemala dopise pritožbenega organa, pri tem pa pooblaščenka ni sodelovala, predstavlja očitek o nepravilni vročitvi spornega poziva zlorabo pravice in kršitev 11. člena ZUP.

9V nadaljevanju odgovora na tožbo tožeča stranka citira določbe ZUP, ki urejajo vrnitev v prejšnje stanje. Navaja, da je tožeča stranka svoj predlog za vrnitev v prejšnje stanje, vložen 19. 4. 2021, utemeljevala s tem, da dopis pritožbenega organa ni bil posredovan pooblaščenki in da je zato prišlo do situacije, ko ni bilo mogoče upoštevati petdnevnega roka, določenega v dopisu z dne 10. 2. 2021. Tožeča stranka navaja, da je zakonita zastopnica, kot trdi, dokument dejansko prejela 29. 3. 2021, kar pomeni, da je razlog za zamudo prenehal najkasneje tega dne oziroma 1. 4. 2021, ko je osebno prejela odločbo pritožbenega organa (zavrnitev pritožbe). S prenehanjem razloga za zamudo je pričel teči osemdnevni subjektivni rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ki se je iztekel 6. 4. oziroma 9. 4. 2021. Ker je zakonita zastopnica tožeče stranke vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje dne 19. 4. 2021, je bil ta vložen prepozno.

10Tožba ni utemeljena.

11Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, s katerim je tožena stranka zavrnila predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje za izjasnitev na dopis, št. 355-7/2017/2550-42 z dne 10. 2. 2021. S tem dopisom jo je tožena stranka seznanila z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami pred izdajo odločbe o vlogi za izdajo vodnega soglasja za postavitev umetnega podvodnega grebena ob kanalizacijskih ceveh v ... ter ji določila petdnevni rok, da se o ugotovitvah izjavi. Tožeča stranka razlog za zamudo pri izjasnitvi na dopis z dne 10. 2. 2021 in svoj predlog za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z zamujenim dejanjem utemeljuje z dvema razlogoma: uveljavlja, da je tožena stranka ob vročanju dopisa z dne 10. 2. 2021 ravnala v nasprotju z določbo 88. člena ZUP, saj ga ni vročila njeni pooblaščeni družbi, pač pa neposredno tožeči stranki, in uveljavlja, da je bila zakonita zastopnica tožeče stranke v času od 10. 3. 2021 do 27. 3. 2021 zaradi službenih obveznosti v tujini, dopis z dne 10. 2. 2021 pa je po njenih zatrjevanjih prejela šele 1. 4. 2021. Trdi tudi, da je petdnevni rok za izjasnitev prekratek glede na kompleksnost zadeve ter da ji je bila s tako določenim rokom kršena pravica, da se v zadevi izjavi.

12Po določbi prvega odstavka 103. člena ZUP se stranki, ki je iz opravičenih vzrokov zamudila rok ali narok ali kakšno drugo dejanje postopka in ga zaradi tega ne more več opraviti, na njen predlog dovoli vrnitev v prejšnje stanje. Vrnitev v prejšnje stanje se dovoli tudi stranki, ki ni pravočasno izročila vloge, če je iz nevednosti ali zaradi očitne pomote vlogo pravočasno poslala po pošti, ali jo neposredno izročila nepristojnemu organu (drugi odstavek 103. člena ZUP), kot tudi v primeru, če je stranka po očitni pomoti zamudila rok, pa je pristojni organ vlogo vendarle prejel vsaj v treh dneh po izteku roka in bi stranka zaradi zamude izgubila kakšno pravico (tretji odstavek 103. člena ZUP). Stranka mora v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navesti okoliščine, zaradi katerih ni mogla pravočasno opraviti zamujenega dejanja, in te okoliščine vsaj verjetno izkazati; če pa predlaga vrnitev v prejšnje stanje zato, ker je zamudila vložiti kakšno vlogo, mora predlogu priložiti tudi to vlogo (prvi in tretji odstavek 104. člena ZUP). Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se poda v osmih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, ki je povzročil zamudo; če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedela (prvi odstavek 105. člena ZUP). Po treh mesecih od dneva zamude se ne more več predlagati vrnitve v prejšnje stanje (drugi odstavek 105. člena ZUP). Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se vloži pri organu, pri katerem bi bilo treba opraviti zamujeno dejanje, ki o tem predlogu tudi odloči (prvi in drugi odstavek 106. člena ZUP).

13Predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje je torej opravičljiva zamuda pravnega dejanja (v konkretnem primeru zamuda za izjasnitev na ugotovljena dejstva in okoliščine v dopisu tožene stranke z dne 10. 2. 2021). Kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje stranka ne more uveljavljati napak, za katere trdi, da jih je zagrešil organ. Razlog za vrnitev v prejšnje stanje torej ne more biti nepravilna vročitev upravnega akta. Če je bila vročitev nepravilna, do zamude namreč ni prišlo, pravilnost vročitve pa je lahko upoštevna pri presoji pravočasnosti pritožbe ali izrednega pravnega sredstva. Pravni standard opravičenega razloga za vrnitev v prejšnje stanje obsega vsak dogodek, ki je stranki preprečil opravo procesnega dejanja ter posledično povzročil prekluzijo. Vsebino predpostavke "opravičen vzrok" za zamudo ugotavlja organ v vsakem konkretnem primeru po pravilih o razlagi pravnih standardov. Sodna praksa in teorija sta pri tem izoblikovali naslednje merilo: opravičen vzrok je lahko vsak resnejši dogodek, ki obstaja v času zamude in ki razumsko pomeni oviro za stranko, da opravi neko procesno dejanje; vzrok pa bo opravičljiv, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma če se lahko pripiše naključju, ki se ji je pripetilo kljub izkazani zadostni skrbnosti. To subjektivno merilo nekrivde je za zamudo treba razlagati strožje, ko gre za pravno osebo kot stranko postopka. Poslovodstvo pravne osebe mora pri vodenju njenih poslov namreč ravnati v skladu s standardom profesionalne skrbnosti. Na splošno velja, da mora pravna oseba svoje poslovanje organizirati tako, da to, tudi ob morebitni odsotnosti njenega zakonitega zastopnika, nemoteno poteka. Pravne osebe v postopku v bistvenem uživajo enaka ustavna procesna jamstva kot fizične osebe in mora biti zato tudi pravni osebi vsaj na načelni ravni dana možnost doseči vrnitev v prejšnje stanje ne le v primeru višje sile, ampak tudi, ko zatrjuje, da zamude ni zakrivila, ker naj bi ravnala dovolj skrbno, je pa ta stopnja zahtevane skrbnosti vendarle večja kot pa pri fizičnih osebah.¹

14Iz listin upravnega spisa izhaja, da je tožena stranka dopis z dne 10. 2. 2021, s katerim je tožečo stranko pred izdajo odločbe seznanila z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami ter ji določila petdnevni rok, v katerem se lahko do njenih ugotovitev izjavi, poslala na naslov sedeža tožeče stranke (...). Iz vročilnice je razvidno, da je vročevalec tožeči stranki poskušal pisemsko pošiljko z dopisom vročiti dne 12. 2. 2021. Ker pisma ni mogel vročiti, je v hišnem predalčniku pustil sporočilo, kje se pismo nahaja in da ga mora naslovnik, torej tožeča stranka, prevzeti v 15 dneh, z opozorilom, da bo sicer vročitev veljala za opravljeno z dnem poteka tega roka. Nadalje je na vročilnici ugotovljeno, da tožeča stranka pisma z dopisom v tako določenem roku ni prevzela in je bilo zato 1. 3. 2021 puščeno v njenem hišnem predalčniku. Opisanim dejstvom, ki izhajajo iz upravnega spisa, tožeča stranka ne oporeka in jih zato sodišče šteje za nesporne. Navaja pa, da dopis z dne 10. 2. 2021 ni bil poslan pooblaščeni družbi A., d.o.o., in da ga je zakonita zastopnica tožeče stranke, ki je bila v času od 10. 3. do 27. 3. 2021 zaradi službenih obveznosti v tujini, prevzela šele 1. 4. 2021. Dne 19. 4. 2021 je nato tožeča stranka vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki mu je priložila izjasnitev glede ugotovljenih dejstev in okoliščin v zadevi.

15Glede na navedene (in med strankama nesporne) podatke, sodišče presoja, da je odločitev tožene stranke, da v predmetni zadevi niso izpolnjeni pogoji za ugoditev predlogu tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje, pravilna. Pisemska pošiljka z dopisom z dne 10. 2. 2021, s katerim je tožena stranka tožečo stranko pozvala, naj se izjavi o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, je bila tožeči stranki vročena s fikcijo vročitve, pisemska pošiljka pa 1. 3. 2021 puščena v hišnem predalčniku. Tožeča stranka tako v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje kot tudi v tožbi pojasnjuje, da je bila njena zakonita zastopnica službeno odsotna v času od 10. 3. do 27. 3. 2021, torej po tem, ko je bila vročitev opravljena in pred iztekom petdnevnega roka za izjasnitev, tožeča stranka pa ni pojasnila, kako naj bi kasnejša službena odsotnost zakonite zastopnice vplivala tako na prevzem s fikcijo vročenje pisemske pošiljke, kot tudi na izjasnitev v zadevi. Dokazno breme pri dokazovanju opravičenega razloga za zamudo pri izvedbi procesnega dejanja je na stranki, ki tak predlog vloži, tožeča stranka pa v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje takega razloga z zatrjevanjem o službeni odsotnosti zakonite zastopnice ni izkazala. Tudi sicer službena odsotnost po presoji sodišča praviloma ni opravičljiv razlog za zamudo. Službena potovanja so praviloma vnaprej načrtovana in predvidljiva. Sodišče sicer ne izključuje možnosti, da je lahko tudi službena pot oziroma odsotnost nepričakovana in da lahko vpliva na potek dela pravne osebe, oziroma na izvedbo procesnega dejanja v upravnem postopku v zahtevanem roku, vendar pa tožeča stranka s svojimi navedbami v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni niti zatrjevala niti izkazala, da bi bilo tako v primeru službene odsotnosti njene zakonite zastopnice. Tožeča stranka namreč, razen da je navedla čas odsotnosti njene zakonite zastopnice, ni pojasnila oziroma ni zatrjevala, da bi bil njen odhod vnaprej nepredviden in da je bil neodložljiv, prav tako tudi ni pojasnila, zakaj in kako naj bi njena odsotnost vplivala na poslovanje tožeče stranke kot take. Še več, službena pot zakonite zastopnice je bila izvedena kasneje, kot pa je bil tožeči stranki s fikcijo vročitve vročen dopis z dne 10. 2. 2021, pa tudi rok za izjasnitev je iztekel prej, preden je odšla na službeno pot. Zgolj dejstvo, da tožeča stranka po njenem zatrjevanju v predalčniku puščene pisemske pošiljke ni dvignila, pač pa je to storila zakonita zastopnica šele 1. 4. 2021, zato na sprejeto odločitev ne more vplivati, niti ni okoliščina, ki bi utemeljevala opravičljivost zamude.

16Na pravilnost odločitve tožene stranke ne more vplivati niti trditev tožeče stranke, da je tožena stranka pri vročitvi dopisa z dne 10. 2. 2021 kršila določbo 88. člena ZUP, saj pisemska pošiljka ni bila vročena pooblaščeni družbi. Kot je že bilo navedeno, vrnitev v prejšnje stanje ni možna iz razloga zatrjevane nepravilne vročitve, pač pa gre za ugovor, ki ga lahko tožeča stranka uveljavlja v pravnem sredstvu zoper sprejeto odločitev v zadevi. Kolikor bi tožeča stranka kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje uveljavljala le nepravilno vročitev, bi morala tožena stranka tak njen predlog zavreči. Ker pa je tožeča stranka kot razlog uveljavljala tudi službeno odsotnost zakonite zastopnice, je tožena stranka, po tem, ko je ugotovila, da ta razlog ni utemeljen, predlog pravilno zavrnila.

17V odgovoru na tožbo je tožena stranka še dodatno navajala, da je predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje tudi prepozen, vendar pa se sodišče do tega ni opredeljevalo. Predmet presoje je izpodbijani sklep, vključno z argumentacijo (obrazložitvijo) sprejete odločitve in zato kasnejših (dodatnih) razlogov, s katerimi bi tožena stranka podkrepila svojo odločitev, ni mogoče upoštevati. Sodišče pa se tudi ni opredeljevalo do trditve tožeče stranke, da je bil petdnevni rok za izjasnitev o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah glede na kompleksnost zadeve prekratek. Pri odločanju o vrnitvi v prejšnje stanje primernost roka (in s tem presoja trditve, da je zaradi neprimernega roka poseženo v pravice stranke do izjasnitve) ni relevantna, pač pa lahko tak ugovor tožeča stranka uveljavlja v pravnem sredstvu (tožbi) zoper odločitev tožene stranke v zadevi odločanja o njeni vlogi za izdajo vodnega soglasja.

18Ob upoštevanju vsega doslej navedenega sodišče zaključuje, da je odločitev tožene stranke pravilna in utemeljena na zakonu, je zato tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je ob upoštevanju prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločitev sprejelo, ne da bi izvedlo glavno obravnavo, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta in je za zadevo relevantno, med strankama ni sporno (glej 14. točka te obrazložitve).

¹ Nika Hudej in ostali: Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) - 1. knjiga (1. do 124. člen); urednika: Polonca Kovač in Erik Kerševan; Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani; Ljubljana 2020; str. 635 do 644.