UPRS Sodba III U 176/2020-15

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Izpodbijani sklep Bpp 512/2017 z dne 28. 8. 2020

1S sklepom Bpp 512/2017 z dne 28. 8. 2020 je toženka pod I. točko izreka sklenila, da se tožniku priznajo nagrada in potrebni izdatki za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) na podlagi napotnice Bpp 512/2017 z dne 23. 11. 2017 v skupni višini 14.216,25 EUR. Višji tožnikov zahtevek se zavrne (II. točka izreka sklepa). Priznani znesek nagrade in stroškov se tožniku izplača iz sredstev toženke za BPP na njegov transakcijski račun v 30 dneh po prejemu računa, pri čemer se odbije že (na podlagi sklepa Bpp 512/2017 z dne 3. 7. 2018) izplačani znesek v višini 11.060,48 EUR in se tako tožniku izplača razlika v višini 3.155,77 EUR (III. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila z odločbo Bpp 512/2017 z dne 23. 11. 2017 upravičencu A. A. dodeljena redna BPP za pravno svetovanje in zastopanje v kazenskem postopku Okrožnega sodišča v Kopru I K 39827/2016, in sicer od 27. 10. 2017 dalje do zaključka postopka na prvi stopnji; za izvajanje BPP je bil določen tožnik. Ta je toženki 15. 5. 2018 vrnil napotnico s priloženim stroškovnikom in listinami glede zastopanja upravičenca ter predlagal, da se mu za opravljene storitve prizna skupaj 36.678,36 EUR. Toženka je s sklepom Bpp 512/2017 z dne 3. 7. 2018 zahtevku tožnika delno ugodila in mu priznala nagrado ter stroške v skupni višini 11.060,48 EUR, višji zahtevek pa je zavrnila. Tožnikovi tožbi zoper sklep z dne 3. 7. 2018 pa je to sodišče s sodbo III U 157/2018 z dne 10. 7. 2020 ugodilo, navedeni sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek.

3Toženka je v ponovnem postopku zahtevku delno ugodila. Kot obrazloži, je tožniku priznala nagrado in potrebne izdatke skladno z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT), upoštevajoč peti odstavek 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv), ki določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT, ter upoštevajoč vrednost točke 0,459 EUR. Po tar. št. 39/2 OT je tožniku za dvakratni pregled spisa na sodišču dne 6. 12. 2017 in 17. 1. 2018 v skupnem trajanju do ene ure priznala nagrado v višini 50 točk (1/2 od 100 točk) ter po tar. št. 8/13 OT nagrado za obrazloženo vlogo med kazenskim postopkom (predlog za izločitev dokazov z dne 29. 3. 2018) v višini 50 točk (1/2 od 100 točk). Dalje je tožniku po tar. št. 10/9 OT, v zvezi s tar. št. 10/4 OT, odmerila nagrado za zastopanje oziroma zagovor upravičenca do BPP kot obdolženca na 26 vmesnih narokih v skupni višini 6.500 točk (26 x 250 točk) ter po tar. št. 10/4 OT za zastopanje in zagovor na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 10. 5. 2018 nagrado v višini 500 točk (1/2 od 1.000 točk). Po prvem odstavku 6. člena OT je tožniku priznala urnino v zvezi s 23 naroki za glavno obravnavo v skupni višini 6.425 točk (325 + 325 + 275 + 275 + 275 + 300 + 275 + 275 + 275 + 250 + 200 + 250 + 200 + 250 +250 + 300 + 225 + 175 + 225 + 225 + 75 + 250 + 3oo + 250 + 375 + 25 točk) za prve in vsake nadaljnje začete pol ure trajanja posameznih narokov nad eno uro. Po četrtem odstavku 6. člena OT je tožniku zaradi udeležbe na 27 narokih pred Okrožnim sodiščem v Kopru ter dvakratnega pregleda spisa na istem sodišču priznala še nadomestilo za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko v skupni višini 1.160 točk (29 x 40 točk). Po tar. št. 11/2 OT pa mu je priznala nagrado za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep v višini 250 točk (1/2 od 500 točk).

4Glede na to, da je tožnik upravičenca do BPP zagovarjal zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1), ki naj bi ga ta storil z osmimi dejanji, ter kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1, ki naj bi ga ta storil z devetimi dejanji, je toženka priznala 100 % povečanje nagrade na podlagi drugega odstavka 7. člena OT v višini 7.350 točk. Ob tem pojasnjuje, da se takšno povečanje prizna le za opravljene odvetniške storitve iz posebnega dela OT, medtem ko priznanih postavk, ki so časovno ovrednotene (v konkretnem primeru sta to urnina za porabljeni čas za zastopanje na narokih ter nadomestilo za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko), ni dopustno dodatno povečati. Pri tem se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča IV U 67/2014 z dne 13. 11. 2014 (v nadaljevanju: sodba IV U 67/2014). Po tretjem odstavku 11. člena OT je toženka tožniku priznala pavšalne potrebne izdatke za fotokopiranje ter poštne in telekomunikacijske storitve v višini 455,7 točke, ki jih je odmerila v višini 2 % od nagrade do 1.000 točk in 1 % od presežka nagrade nad 1.000 točkami, pri čemer je skladno z ustaljeno prakso upoštevala polno nagrado 44.570 točk, ki bi odvetniku pripadala po OT brez polovičnega zmanjšanja po petem odstavku 17. člena ZOdv. Kot dodaja, priznanje potrebnih izdatkov v pavšalnem znesku izključuje njihovo priznanje v dejanski višini na podlagi izkazanega računa v znesku 6,60 EUR. Skupna višina tako določene nagrade in pavšalnih izdatkov je 22.740,7 točke, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 10.437,98 EUR.

5Toženka je po 10. členu OT tožniku priznala še izdatke iz naslova kilometrine za vožnje od ... na Okrožno sodišče v Kopru in nazaj v skupni višini 946,85 EUR (29 x 32,65 EUR); pri tem se je oprla na spletne podatke AMZS, po katerih najbližja cestna razdalja med središčem ... in središčem Kopra v eno smer znaša 44,12 km (44,12 x 2 x 0,37 EUR). Na podlagi predloženih parkirnih lističev so bili tožniku po istem členu OT priznani izdatki za parkirnine v višini 48,00 EUR (24 x 2,00 EUR) ter dnevnice v skupni višini 219,83 EUR (za trajanje od 8 do 12 ur: 13 x 10,68 EUR, za trajanje od 6 do 8 ur: 8 x 7,45 EUR in za trajanje nad 12 ur: 1 x 21,39 EUR). Ker je tožnik zavezanec za DDV, mu je bilo na skupno višino nagrade in izdatkov 11.652,66 EUR priznano še 22 % povečanje za DDV v višini 2.563,59 EUR (drugi odstavek 12. člena OT). Skupni znesek z izpodbijanim sklepom z dne 28. 8. 2020 tožniku priznane nagrade in potrebnih izdatkov je tako 14.216,25 EUR, ker pa je bilo tožniku 11.060,48 EUR že izplačanih (po sklepu Bpp 512/2017 z dne 3. 7. 2018), se mu izplača le še razlika v višini 3.155,77 EUR.

Vsebina tožbe

6Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in je zato vložil tožbo v upravnem sporu iz razlogov nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožniku iz naslova izvajanja BPP v predmetni zadevi, poleg že priznane nagrade v višini 14.216,25 EUR, prizna še nagrada v višini 22.462,11 EUR. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7V tožbi navaja, da je toženka odločitev sprejela ob upoštevanju določbe petega odstavka 17. člena ZOdv, ki pa je v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena ter načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Ti načeli obvezujeta zakonodajalca, da bistveno enake položaje obravnava enako, če pa jih ureja različno, mora za to obstajati razumen razlog, ki izhaja iz stvari same. Tožniku je poznano stališče Ustavnega sodišča iz odločbe U-I-2/15 z dne 3. 12. 2015, po katerem imajo odvetniki pri opravljanju storitev BPP status "agentov" države, saj opravljajo pozitivne obveznosti države, za kar jih ta tudi financira. Prav tako mu je poznano stališče iz predloga Zakona o dopolnitvah Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv-D), da je plačilo polovične nagrade po petem odstavku 17. člena ZOdv upravičeno, ker odvetnik pri izvajanju BPP opravlja ravno takšne, tj. pozitivne naloge države in je za opravljene storitve plačan iz proračuna, pri čemer je deležen ugodnosti s tem, da mu ni treba iskati strank. Vendar to po tožnikovem mnenju ne upravičuje sporne ureditve iz petega odstavka 17. člena ZOdv, saj odvetnike v funkciji agentov države spravlja v neenak položaj v primerjavi z drugimi poklici, ki prav tako sodelujejo v sodnih postopkih, tj. izvedenci, tolmači, vročevalci in drugimi, brez katerih postopka ni mogoče začeti, voditi in zaključiti. Vsi ti so plačani po veljavnih tarifah in ne le polovično, kot velja za odvetnike, ki izvajajo BPP. Tudi v kazenskem postopku so na podlagi 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) do povračila stroškov za svoje delo upravičeni izvedenci, tolmači, strokovnjaki in vročevalci pošiljk, ki so prav tako "agenti" države, a jim pripada celotna nagrada, čeprav tudi njim ni treba iskati strank in so plačani iz proračuna. Enakost med odvetniki, ki izvajajo storitve BPP, ter izvedenci, tolmači, strokovnjaki in vročevalci se kaže v tem, da so vsi v postopek pritegnjeni z odločbo sodišča in v njem sodelujejo proti plačilu iz proračuna zato, da se postopek izpelje in da se zadosti načelu pravičnosti. Ker kljub temu odvetnikom pripada le polovica nagrade, gre za različno urejanje enakih položajev brez razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari. Ustavna zahteva enakosti pred zakonom pa velja tudi glede poklicev pred sodiščem in terja, da se vsi obravnavajo enako in se jim nagrada izplača po istem principu.

8Tožnik se ne strinja s stališči, ki jih je Vrhovno sodišče v zvezi z zatrjevano neustavnostjo petega odstavka 17. člena ZOdv zavzelo v sodbi X Ips 27/2018 z dne 5. 2. 2020. Tako kot Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju: Pravilnik SIC) ter Pravilnik o sodnih tolmačih (v nadaljevanju: Pravilnik ST), je tudi OT sprejeta na podlagi zakona (19. člen ZOdv), zato gre za enake pravne podlage urejanja plačila, ki izhajajo iz enakih načel določanja višine plačil za storitve v tožbi navedenih poklicev in ki po vsebini torej urejajo plačilo za opravljeno delo vseh teh poklicev na v bistvenem enak način. Tožnik zavrača stališče, da naj bi OT urejala plačilo odvetnikov za tržno dejavnost. Poudarja, da je plačilo za delo odvetnikov predpisano z OT, h kateri daje soglasje minister za pravosodje. Medtem ko sodni izvedenci, cenilci in tolmači lahko opravljajo tudi drugo dejavnost ali so zaposleni, odvetniki ne smejo opravljati druge dejavnosti (21. člen ZOdv), njihov edini vir zaslužka je opravljanje odvetniškega poklica. Zaradi s strani države predpisane OT in omejitve odvetnikov zgolj na odvetniško dejavnost ni mogoče trditi, da je opravljanje odvetništva tržna dejavnost. Razlikovanje plačila odvetnikov ter plačila sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev glede na pravno podlago plačila ni utemeljeno, tudi sicer pa pravna podlaga za določanje plačila udeležencem sodnih postopkov ne more pomeniti razumnega razloga za polovično plačilo odvetnikov.

9Kot še navaja, primerjava nagrad po OT in Pravilniku SIC kaže, da se plačilo odvetnikov za enako opravilo neustavno bistveno razlikuje od plačila sodnih izvedencev in cenilcev. Tako je npr. odvetnik za trajanje naroka upravičen do dodatne nagrade 50 točk (ob vrednosti točke 0,459 EUR je to 22,95 EUR), vendar šele po prvi uri naroka. Izvedenec ali cenilec pa je upravičen do nagrade za pripravo na ustno podajanje mnenja na naroku, nato pa še za vsake začete pol ure do nagrade v višini 35,00 EUR (52. člen Pravilnika SIC). Če odvetnik kot izvajalec BPP in sodni izvedenec delo opravita v istem postopku, bo odvetnik za dodatno uro nad eno uro naroka glede na peti odstavek 17. člena ZOdv plačan 11,475 EUR, sodni izvedenec pa za vsake pol ure 35,00 EUR, torej trikrat več. Za čas potovanja na sodišče pripada izvedencu za vsake pol ure 10,00 EUR (četrti odstavek 52. člena Pravilnika SIC, enako 49. člen Pravilnika ST), medtem ko odvetniku za isto opravilo pripada 20 točk ali 9,18 EUR (7. člen OT), pri čemer bo v primeru izvajanja BPP prejel le 4,59 EUR, izvedenec pa 10,00 EUR. Za preglede in oglede izvedencu za eno uro pripada nagrada 46,00 EUR (50. člen Pravilnika SIC), odvetniku po OT (tar. št. 39/2) pa za pregled spisa za eno uro 100 točk ali 45,90 EUR, pri čemer bo v primeru plačila iz proračuna prejel le 22,95 EUR. Po 47. členu Pravilnika SIC (in enako po sedaj veljavnem pravilniku) se izvedencu za delo ob nedeljah in praznikih ali v času od 22. do 6. ure nagrada poviša za 100 %, medtem ko se po 5. členu OT za storitev, ki jo odvetnik na zahtevo stranke ali organa, ki vodi postopek, opravi ob dela prostih dnevih (prazniki, sobota in nedelja) ali v nočnem času med delavniki (med 20.00 uro zvečer in 8.00 uro zjutraj), točkovna vrednost zviša le za 50 %, ko zastopa stranko po BPP ali uradni dolžnosti, pa se to še razpolovi. Peti odstavek 17. člena ZOdv zato odvetnike pri plačilu za opravljeno delo brez razumnega in utemeljenega razloga postavlja v bistveno slabši položaj v primerjavi s sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači. Ker izpodbijana odločitev temelji na določbi petega odstavka 17. člena ZOdv, ki je po povedanem v nasprotju s 14. in 22. členom Ustave, tožnik sodišču predlaga, naj prekine ta postopek in z zahtevo pri Ustavnem sodišču začne postopek za oceno ustavnosti te zakonske določbe.

10Tožnik v tožbi dalje opozarja, da mu toženka za zastopanje oziroma zagovor upravičenca na glavni obravnavi dne 10. 5. 2018, ki je trajala od 8.00 do 18.51 ure in za katero je uveljavljal nagrado za pristop na glavno obravnavo, plačilo za porabljen čas (urnino), nadomestilo za odsotnost iz pisarne v času potovanja, kilometrino, parkirnino in dnevnico, ni priznala urnine v višini 1.000 točk. Iz izpodbijanega sklepa z dne 28. 8. 2020 (tj. seštevka točk v peti alineji 8. točke obrazložitve) je namreč razvidno, da je toženka priznala urnino v zvezi s 26 naroki, v zadevi pa je bilo, kot izhaja tudi iz nadaljevanja njene obrazložitve sklepa (šesta alineja 8. točke), opravljenih 27 narokov. Glede na navedeno toženka o urnini v zvezi z narokom za glavno obravnavo dne 10. 5. 2018 ni odločala in je tudi zmotno ugotovila dejansko stanje glede plačila za materialne stroške.

11Tožnik ugovarja še, da je toženka v izpodbijanem sklepu zmotno uporabila določbe 6. in 7. člena OT, ko pri odmeri urnine za porabljeni čas med zastopanjem na narokih ter nadomestila za odsotnost iz pisarne ni priznala 100 % povišanja, temveč je upoštevala, da se povišujejo samo plačila za storitve iz tarifnega dela OT, kamor pa stroški, kot sta urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne ne sodijo. V zvezi z njenim sklicevanjem na sodbo IV U 67/2014 tožnik opozarja, da ena sodna odločba še ne pomeni ustaljene sodne prakse, poleg tega se tam zavzeto stališče nanaša na prej veljavno Odvetniško tarifo. Upravno sodišče je v sodbi III U 157/2018 z dne 10. 7. 2020 pojasnilo, da je ključno vprašanje, kaj pomeni pojem "storitev", in navedlo, da je toženka s sklepom Bpp 512/2017 z dne 3. 7. 2018 urnino in nadomestilo za odsotnost iz pisarne štela kot plačilo za izdatke, vendar ni navedla pravne utemeljitve za takšno odločitev, kot tudi ne, kako je pri odločanju upoštevala 9. člen OT, ki opredeljuje izdatke. Po mnenju tožnika toženka napačno tolmači, da urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne predstavljata strošek v smislu osme alineje prvega odstavka 9. člena OT, saj je, glede na to, da so stroški taksativno našteti v prvi do sedmi alineji tega člena OT, jasno, da so izdatki, potrebni za izvršitev odvetniške storitve, le materialni stroški, ki jih odvetnik porabi oziroma plača za stranko. Tak izdatek, ki ni taksativno naštet v 9. členu OT, vendar bi odvetnik vseeno bil upravičen do njegovega povračila, predstavlja npr. odvetnikovo plačilo prevodov iz oziroma v tuj jezik. Stališče, da sta urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne strošek v smislu osme alineje prvega odstavka 9. člena OT, ne izhaja niti iz sodbe IV U 67/2014. Kot predlagane dokaze je tožnik v tožbi, poleg izpodbijanega sklepa z dne 28. 8. 2020, navedel odločbo Bpp 512/2017 z dne 23. 10. 2017, stroškovnik z dne 14. 5. 2018, sklep Bpp 512/2017 z dne 3. 7. 2018, sodbo tega sodišča III U 157/2018 z dne 10. 7. 2020, zapisnik Okrožnega sodišča v Kopru, sestavljen v zadevi I K 39827/2016 dne 10. 5. 2018, predlagal je tudi svoje zaslišanje.

Odgovor na tožbo in nadaljnji potek upravnega spora

12Toženka odgovora na tožbo ni podala. Je pa dopisu, s katerim je predložila upravne spise zadeve, priložila sklep Bpp 512/2017 z dne 6. 10. 2020, s katerim je spremenila sklep Bpp 512/2017 z dne 28. 8. 2020, in sicer v I. točki izreka tako, da se tožniku za storitve, opravljene iz naslova BPP na podlagi odločbe Bpp 517/2017 z dne 23. 11. 2017, odmerijo nagrada in stroški v skupni višini 14.501,84 EUR, v II. točki izreka pa tako, da se priznani znesek nagrade in stroškov tožniku izplača iz sredstev za BPP na njegov transakcijski račun v 30 dneh po prejemu računa, pri čemer se odbije znesek v višini 14.216,25 EUR, že izplačan na podlagi sklepa Bpp 512/2017 z dne 3. 7. 2018 in sklepa Bpp 512/2017 z dne 28. 8. 2020, in tako tožniku izplača razlika v višini 285,59 EUR.

13Iz obrazložitve sklepa Bpp 512/2017 z dne 6. 10. 2020 izhaja, da je toženka po pregledu tožbe ugotovila, da je v sklepu Bpp 512/2017 z dne 28. 8. 2020 izpustila odločitev o nagradi za porabljeni čas (urnino) v zvezi z narokom za glavno obravnavo dne 10. 5. 2018, ki je trajal od 08. do 18.51 ure, torej 10 ur in 51 minut, zato o tej nagradi ni bilo odločeno, posledično pa je prišlo tudi do napačne odmere pavšalnih potrebnih izdatkov za fotokopiranje ter poštnih in telekomunikacijskih storitev ter DDV. Zato je, ob uporabi 220. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), sklep Bpp 512/2017 z dne 28. 8. 2020 spremenila oziroma dopolnila tako, da je tožniku priznala še nagrado za porabljeni čas na omenjenem naroku, to je urnino v višini 500 točk (1/2 od 1.000 točk). Glede na navedeno pa je dopolnila oziroma spremenila tudi odmero pavšalnih potrebnih izdatkov za fotokopiranje ter poštne in telekomunikacijske storitve ter odmero DDV, in sicer je pavšalne potrebne izdatke priznala v višini 465,7 točke (2 % od nagrade do 1.000 točk in 1 % od presežka nagrade nad 1.000 točkami, pri čemer je skladno z ustaljeno prakso upoštevala polno nagrado v višini 45.570 točk, ki bi odvetniku pripadala po OT brez polovičnega zmanjšanja po petem odstavku 17. člena ZOdv). Po opisani dopolnitvi je skupna višina tožniku priznane nagrade in potrebnih izdatkov 11.886,75 EUR, kar povečano za 22 % DDV (2.615,09 EUR) znaša 14.501,84 EUR. Ker je bilo tožniku že (po izdanih sklepih z dne 3. 7. 2018 in 28. 8. 2020) izplačanih 14.216,25 EUR, pa se mu izplača (le še) razlika v višini 285,59 EUR.

14Tožnik je po pozivu, ki mu ga je sodišče poslalo na podlagi drugega odstavka 39. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), v vlogi z dne 20. 10. 2020 sporočil, da vztraja pri tožbi in da jo razširja še na sklep Bpp 512/2017 z dne 6. 10. 2020. V zvezi s tem je navedel, da se sklicuje na tožbene navedbe, zlasti tiste, ki se nanašajo na določbo petega odstavka 17. člena ZOdv, in tiste, ki se nanašajo na povečanje nagrade zaradi zagovarjanja upravičenca zaradi več kaznivih dejanj. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in sklep toženke spremeni tako, da se tožniku iz naslova izvajanja BPP v predmetni zadevi, poleg že priznane nagrade v višini 14.501,84 EUR, prizna še nagrada v višini 22.176,52 EUR. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

15Sodišče je o tem upravnem sporu z vročanjem vlog obvestilo tudi A. A., ..., kot upravičenca do BPP in s tem osebo iz drugega odstavka 19. člena ZUS-1, v katere pravice ali na zakon oprte neposredne koristi bi lahko posegla ureditev spornega razmerja, ki pa niti konkludentno ni podal izjave, da vstopa v ta postopek.

16V tem upravnem sporu je odločala sodnica poročevalka kot sodnica posameznica (prvi odstavek 13. člena ZUS-1 in drugi odstavek 25. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o upravnem sporu, ZUS-1C).

Odločitev sodišča

K I. točki izreka:

17Tožba ni utemeljena.

18Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost sklepa toženke z dne 28. 8. 2020, dopolnjenega oziroma spremenjenega s sklepom toženke z dne 6. 10. 2020, v spornem delu, v katerem je toženka v presežku zavrnila obravnavano tožnikovo zahtevo za priznanje nagrade in stroškov za izvajanje BPP.

Glede za zadevo relevantne določbe petega odstavka 17. člena ZOdv

19Sodišče se najprej opredeljuje do ugovorov, s katerimi tožnik uveljavlja, da je v izpodbijanem sklepu uporabljena določba petega odstavka 17. člena ZOdv v nasprotju z načelom enakosti iz 14. člena Ustave ter pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Tožnik namreč zatrjuje, da gre za nedopustno različno ureditev plačila odvetnikom, ki izvajajo BPP, glede na plačilo izvedencem, cenilcem in tolmačem, pa tudi vročevalcem, ki prav tako sodelujejo v sodnih postopkih (konkretno: v kazenskem postopku), saj meni, da ni razumnega razloga, ki bi utemeljeval različno obravnavanje.

20Peti odstavek 17. člena ZOdv, kot ga je uporabila toženka in kot je relevanten za obravnavano zadevo,¹ določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi (torej OT).

21Sodišče pritrjuje tožbenemu stališču, da je treba bistveno enake položaje obravnavati enako ter da mora, če zakonodajalec takšne položaje ureja različno, za to razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. V tej zvezi pojasnjuje, da je že predlagatelj ZOdv-D, s katerim je bila v ZOdv vključena sporna določba petega odstavka 17. člena, v postopku sprejemanja tega zakona navedel razloge, ki se nanašajo na skladnost predlagane spremembe oziroma dopolnitve zakona z Ustavo (zakonodajno gradivo EVA: 2014-2030-0052, št. 00720-17/2014/7 z dne 4. 12. 2014). Kot je navedel, je zaradi nujnih varčevalnih ukrepov države treba določiti nižja plačila za tovrstne storitve odvetnikov, ki se krijejo iz proračuna Republike Slovenije, izhajal pa je tudi iz stališča, da je že Ustavno sodišče v odločbi U-II-1/09 z dne 5. 5. 2009 ugotovilo, da je treba z vidika svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave ločiti položaj, ko odvetniki delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, od položaja, ko delujejo v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti v kazenskih postopkih in v okviru zagotavljanja BPP. V teh primerih odvetniki opravljajo naloge, ki iz Ustave izhajajo kot pozitivne obveznosti države in jih država tudi financira. V tem delu torej odvetniki opravljajo dolžnosti države po njenem pooblastilu in ob plačilu iz državnih sredstev, zato določanje cen teh odvetniških storitev ne more biti v neskladju s prvim odstavkom 74. člena Ustave. Tudi predlagatelj ZOdv-D je zato izpostavil, da ima postavljeni oziroma dodeljeni odvetnik zagotovljene stranke in plačilo iz državnega proračuna, izbrani odvetnik pa si mora za pridobitev strank sam prizadevati in je poleg tega v potencialni negotovosti glede plačila.

22Do vprašanja, ali je zakonska ureditev, ki je v petem odstavku 17. člena ZOdv za odvetnike, ki izvajajo BPP, omejevala višino odvetniške nagrade na polovico nagrade po OT, skladna z drugim odstavkom 14. člena Ustave (ki določa, da so vsi pred zakonom enaki) z vidika zatrjevanega razlikovanja glede na položaj sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, se je že izrekalo tudi Vrhovno sodišče. In sicer najprej v sodbi X Ips 27/2018 z dne 5. 2. 2020 (v nadaljevanju: sodba X Ips 27/2018), v kateri je ponovilo ustaljeno stališče, da drugi odstavek 14. člena Ustave zagotavlja splošno enakost pred zakonom in narekuje, da je treba v bistvenem enake položaje obravnavati enako; če zakonodajalec bistveno enake položaje ureja različno, mora za to obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Načelo enakosti pred zakonom torej ne pomeni, da zakon ne bi smel različno urejati položajev pravnih subjektov, vendar tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. To pomeni, da mora razlikovanje služiti ustavno dopustnemu cilju, da mora biti ta cilj v razumni povezavi s predmetom urejanja v predpisu in da mora biti uvedeno razlikovanje primerno sredstvo za dosego tega cilja.

23Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 27/2018 navedlo, da je položaj odvetnikov ter sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev v bistvenem enak z vidika njihovega delovanja kot udeležencev postopka, ki so pod zakonsko določenimi pogoji upravičeni do plačila (nagrade) za svoje delo iz javnih sredstev. Vendar pa je treba pri primerjavi njihovih položajev upoštevati tudi dejstvo, da so pravne podlage za njihovo plačilo različne, saj se plačilo odvetnikom določa na podlagi OT, plačilo izvedencem, cenilcem in tolmačem v času izdaje (v tam obravnavani zadevi) izpodbijanega akta pa na podlagi Pravilnika SIC in Pravilnika ST. Trditev, da so odvetniki, ki izvajajo BPP, z navedenimi poklici v bistveno enakem položaju glede upravičenosti do višine določenega plačila, bi zato morala temeljiti na zatrjevanju in utemeljevanju, da navedene pravne podlage urejajo plačila, izhajajoč iz enakih načel določanja višine plačil za storitve vseh navedenih poklicev, in da po vsebini torej urejajo plačilo za opravljeno delo vseh omenjenih poklicev na v bistvenem enak način. Take enakosti zgolj ob primerjavi navedenih pravnih podlag ni mogoče ugotoviti prima facie, saj je že iz samega namena teh predpisov razvidna bistvena medsebojna razlika v tem, da OT ureja plačilo odvetnikom za tržno dejavnost, medtem ko omenjena pravilnika urejata plačilo sodnim izvedencem, cenilcem in tolmačem za opravljanje dela za sodišče, torej za dejavnost, ki temelji na naročilu navedenega dela s strani sodišča v določenem sodnem postopku in ne na podlagi nastopanja na trgu. Vrhovno sodišče je v navedeni zadevi zaključilo, da ni izkazana trditev stranke, da naj bi bili odvetniki, ki izvajajo BPP, z določbo petega odstavka 17. člena ZOdv obravnavani neenako glede na sodne izvedence, cenilce in tolmače.

24Do vprašanja, ali sporna določba petega odstavka 17. člena ZOdv postavlja odvetnike, ki izvajajo storitve BPP, v neenakopraven položaj s sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači, se je Vrhovno sodišče nato opredelilo še v sodbi X Ips 23/2022 z dne 24. 1. 2024 (v nadaljevanju: sodba X Ips 23/2022), s katero je zavrnilo revizijo, ki jo je vložil prav tožnik iz sedaj obravnavanega upravnega spora. Kot je v omenjeni zadevi uvodoma pojasnilo Vrhovno sodišče (13. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022), je pravni temelj za uveljavljanje pravice do enakopravnosti v zakonu, kadar nosilec pravice zatrjuje splošno neenakopravno obravnavanje, drugi odstavek 14. člena Ustave. V 22. členu Ustave, ki zagotavlja enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, pa je pravna podlaga za uveljavljanje pravice do enakopravnosti v konkretnih postopkih (npr. pravice do izjavljanja, do obrazloženosti sodne odločbe, prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse itd.) ter zato 22. člen Ustave v zvezi z (v omenjeni zadevi dopuščenim revizijskim) vprašanjem, ki se ne nanaša na procesna jamstva, ni uporabljiv. Tudi v sodbi X Ips 23/2022 (14. točka obrazložitve) je Vrhovno sodišče pojasnilo, da po drugem odstavku 14. člena Ustave ne gre za enostavno splošno enakost vseh, temveč za to, da je treba enako obravnavati tiste subjekte ter pravne in dejanske stanove, ki so v bistvenem podobni. In obratno, različno je treba obravnavati tiste subjekte ter pravne in dejanske stanove, ki so si v bistvenem različni. Različna obravnava enakih subjektov ter pravnih in dejanskih okoliščin pomeni poseg v pravico do enakopravnosti, razen če jo oblastveni organ lahko upraviči, ker za takšno razlikovanje obstaja razumen razlog. Temeljna predpostavka, iz katere izhaja Ustavno sodišče, ko presoja, ali gre za kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave, je, da opredeli položaja, ki ju primerja - ali torej sploh gre za bistveno enaka položaja. Za presojo tega, katere podobnosti ali razlike v položajih so bistvene, Ustavno sodišče izhaja iz predmeta pravnega urejanja.

25Pri presoji skladnosti petega odstavka 17. člena ZOdv z drugim odstavkom 14. člena Ustave je zato treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali so odvetniki, ki izvajajo storitve BPP, na eni strani ter sodni izvedenci, cenilci in tolmači na drugi strani v bistveno enakih položajih. Vrhovno sodišče poudarja, da so vsi navedeni nepogrešljivi udeleženci sodnih postopkov, vendar to ne pomeni tudi, da so njihovi položaji v sodnih postopkih v bistvenem enaki (15. in 16. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022).

26Kot pojasnjuje Vrhovno sodišče (17. točka obrazložitve navedene sodbe), je odvetništvo del pravosodja. Je samostojna in neodvisna služba, ki jo odvetniki opravljajo kot svoboden poklic (prvi odstavek 137. člena Ustave in 1. člen ZOdv). V okviru opravljanja odvetniškega poklica odvetniki pravno svetujejo, zastopajo in zagovarjajo stranke pred sodišči in drugimi državnimi organi, sestavljajo listine in zastopajo stranke v njihovih pravnih razmerjih (prvi odstavek 2. člena ZOdv). Po izobrazbi so pravniki (3. točka prvega odstavka 25. člena ZOdv). Stranka odvetnika izbere sama. Če ji je dodeljena BPP (kot upravičencu v konkretnem primeru) in si odvetnika ne izbere sama, ji ga določi pristojni organ za BPP (tretji odstavek 2. člena in prvi odstavek 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, v nadaljevanju: ZBPP). Pristojni organ za BPP ne more izbrati kateregakoli odvetnika, ampak (praviloma) samo tiste, ki so se prosto odločili, da se bodo uvrstili na seznam odvetnikov, ki izvajajo storitve BPP, katerega vodi OZS. Z njega se lahko tudi kadarkoli izbrišejo (tretji in peti odstavek 5. člena ZOdv). Četudi odvetnika postavi organ za BPP, odvetnik še vedno deluje v vlogi pomočnika stranke.

27Za razliko od odvetnikov (kot nadaljuje Vrhovno sodišče v 18. točki obrazložitve sodbe X Ips 23/2022) sodni izvedenci, cenilci in tolmači niso del pravosodja. V sodnih postopkih niso pooblaščenci ali zagovorniki strank, ampak pravzaprav dokazna sredstva (sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga). Določi jih torej razpravljajoče sodišče (in ne posebni organ), ki tudi usmerja dokazovanje z njimi oziroma njihovo delo, saj jim označi predmet, ki naj ga pregledajo, jim postavlja vprašanja in po potrebi od njih zahteva pojasnila glede danega izvida in mnenja. Značilnost izvedenca je, da je to lahko kdorkoli od strokovnjakov z določenega strokovnega področja ter da ga je zato mogoče izbirati in izločiti iz istih razlogov kot sodnika. Z določbami o izločitvi izvedencev se (za razliko od odvetnikov, ki so vselej na strani stranke) zagotavlja njihova nepristranskost. Izvedenec je specifičen pomočnik sodišča, njegov sodelavec, saj sodišču posreduje znanje, s katerim samo ne razpolaga. Biti sodni izvedenec, cenilec ali tolmač ni poklic, ti subjekti po izobrazbi praviloma tudi niso pravniki. Prav njihov poklic in izobrazba, ki se razlikujeta od klasičnih pravosodnih poklicev, sta razlog za to, da imajo strokovno znanje in izkušnje, zaradi katerih jih sodišče pritegne v postopek.

28Kot nato v sodbi X Ips 23/2022 (19. do 21. točka obrazložitve) navaja Vrhovno sodišče, je že v sodbi X Ips 27/2018 poudarilo, da so tudi pravne podlage za plačilo navedenih poklicev različne in da ob njihovi primerjavi prima facie ni mogoče ugotoviti, da bi izhajale iz enakih načel določanja višine plačil za storitve vseh omenjenih poklicev in bi po vsebini torej urejale plačilo za opravljeno delo vseh navedenih poklicev na v bistvenem enak način. Že iz samega namena teh predpisov je razvidna bistvena medsebojna razlika, da OT ureja plačilo odvetnikov za tržno dejavnost; pravilnika, ki urejata višino plačila sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, pa plačilo za opravljanje dela za sodišče, torej za dejavnost, ki temelji na naročilu navedenega dela s strani sodišča v določenem sodnem postopku in ne na podlagi nastopanja na trgu. Vrhovno sodišče še dodaja, da je v času, ko je bil izdan v zadevi X Ips 23/2022 izpodbijani upravni akt (10. 4. 2019), pravno podlago za določitev višine plačila odvetnikov, ki izvajajo storitve BPP, predstavljala OT (v zvezi s spornim petim odstavkom 17. člena ZOdv). Pravne podlage za določitev višine plačila sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev pa ni več predstavljal Pravilnik SIC, ampak Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (v nadaljevanju: Pravilnik), sprejet na podlagi Zakona o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih. Po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazano, da bi OT in Pravilnik urejala plačila, izhajajoč iz enakih načel določanja višine plačil za storitve vseh obravnavanih subjektov, in bi po vsebini torej urejala njihovo plačilo na v bistvenem enak način. Vrhovno sodišče poudari, da gotovo ne drži, da sta OT in Pravilnik v tem smislu primerljiva že zato, ker sta oba sprejeta na podlagi zakona, slednje namreč velja (oziroma vsaj naj bi veljalo) za vse podzakonske predpise in druge splošne akte. Vse gospodarske dejavnosti so tudi do določene mere regulirane - to, da je odvetništvo regulirano s strani države, zato ne pomeni, da ga ni mogoče hkrati opredeliti kot tržno dejavnost. Ustavno sodišče je že pojasnilo, da odvetniki v položaju, ko delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, opravljajo gospodarsko dejavnost, ki je predmet varstva v okviru svobodne gospodarske pobude. In prav določitvi višine plačila stranke odvetniku za opravljanje te gospodarske dejavnosti je primarno namenjena OT. To potrjuje tudi prvi odstavek njenega 1. člena, po katerem ta tarifa določa način vrednotenja, obračunavanje in plačilo odvetniških storitev in izdatkov, ki so jih stranke oziroma naročniki storitev dolžni plačati odvetnikom za izvršene pravne storitve. Navedeno pa ne velja za Pravilnik, ki je za razliko od OT namenjen zgolj in samo odmeri nagrade in stroškov sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, s strani sodišča, za njihovo delo, ki ga v okviru sodnih postopkih opravijo kot pomočniki sodišča. Namenjen ni niti okvirni opredelitvi cen storitev sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, ki jih ti opravljajo v posledici svojega nastopanja na trgu, pa čeprav so te vsebinsko lahko enake tistim, ki jih sicer opravljajo za sodišče.

29Po stališču Vrhovnega sodišča (22. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022) tudi okoliščina, da ima stranka dodeljeno BPP tako za pravno svetovanje in zastopanje, kot za oprostitev plačila stroškov sodnega postopka - med njimi stroškov za izvedenca, cenilca ali tolmača, torej v primerih, ko so tako odvetnik kot navedeni subjekti plačani iz proračuna, ne vpliva na (ne)primerljivost njihovih položajev. Odvetnik je še vedno zastopnik stranke in zagovarja njene interese, izvedenec pa ostaja nepristransko dokazno sredstvo. Kot rečeno, je odvetnik tudi že vnaprej (z vpisom na seznam odvetnikov, ki izvajajo storitve BPP) pristal na zastopanje stranke, ki ji je dodeljena BPP, izvedenec pa na sodelovanje v postopku nima vpliva in se ne more vnaprej odločiti, da v takšnih zadevah ne bo sodeloval.

30Vrhovno sodišče je po navedenem presodilo (23. do 30. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022), da med odvetniki ter sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači obstajajo bistvene razlike, ki izhajajo tako iz drugačne narave njihovega dela oziroma vsebine njihovih storitev, kot tudi iz pravnih podlag, ki določajo višino njihovega plačila. To Vrhovno sodišče utemeljuje tudi s primerjavo opravil in plačil odvetnikov ter izvedencev, ki jih je izpostavil tožnik, pri čemer opozarja, da je treba položaje, ki se primerjajo, vedno analizirati celostno in ne, kot to stori tožnik, z vidika posameznih parcialnih in postranskih vidikov, ter da je treba upoštevati pravila, veljavna v času izdaje izpodbijanega akta. Vrhovno sodišče je torej zaključilo, da so odvetniki, ki v sodnih postopkih izvajajo storitve BPP, zaradi drugačne narave in načina izvajanja njihovega dela, pa tudi zaradi drugačne pravne podlage, ki določa višino njihovega plačila, v bistveno drugačnem pravnem položaju kot sodni izvedenci, cenilci in tolmači. Zato ni ovir, da zakonodajalec teh položajev ne bi smel različno urejati. Ob tem je še dodalo, da je Ustavno sodišče v odločbi U-I-84/15-19 z dne 18. 5. 2017 že ugotovilo, da zaradi drugačne narave in načina izvajanja dela v bistveno enakih položajih niso niti sodni izvedenci in cenilci na eni strani ter sodni tolmači na drugi. Razlike, ki izhajajo iz narave dela posameznega poklica, pa so v primeru, kot je obravnavani, samo še bolj očitne. S pojasnilom, da ne odpirajo pomembnih ustavnopravnih vprašanj (drugi odstavek 26. člena ZUstS), je tudi Ustavno sodišče že večkrat zavrnilo ustavne pobude glede skladnosti spornega petega odstavka 17. člena ZOdv z Ustavo. Z njimi povezanih ustavnih pritožb ni sprejelo v obravnavo, ker ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi imela hujše posledice za pritožnika, ali za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve (drugi odstavek 55.b člena ZUstS). Ob tem ni nepomembno, da so pobudniki (odvetniki) v nekaterih izmed teh zadev zatrjevali tudi neenakopravnost v primerjavi s sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači. Vrhovno sodišče tako glede na vse obrazloženo sklene, da pri odvetnikih, ki izvajajo storitve BPP, na eni strani ter sodnih izvedencih, cenilcih in tolmačih na drugi strani že v osnovi ne gre za v bistvenem enaka položaja, posledično pa njuno različno urejanje ne more predstavljati posega v pravico iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Po presoji tukajšnjega sodišča je enak zaključek utemeljen tudi v tem upravnem sporu, saj se navedbe tožnika bistveno ne razlikujejo od tistih, ki so bile podane v zadevi X Ips 23/2022. Ker tožnik kot primerjano kategorijo omeni tudi vročevalce, sodišče le še dodaja, da v času izdaje izpodbijanega sklepa Pravilnik o delovanju oseb, ki opravljajo vročanje v kazenskem in pravdnem postopku (ki je urejal položaj vročevalcev), ni več veljal, tožnik pa tudi sicer v zvezi s tem ni podal nobenih konkretnejših navedb.

31Ker torej, glede na vse navedeno, za obravnavano zadevo relevantna določba petega odstavka 17. člena ZOdv po mnenju sodišča ni protiustavna, sodišče ni sledilo predlogu, naj prekine ta sodni postopek in začne postopek za presojo zakona pred Ustavnim sodiščem (156. člen Ustave).

Glede povečanja plačila iz naslova urnine ter nadomestila za čas odsotnosti iz pisarne po 7. členu OT

32Za tožnika je, kot izhaja iz tožbe in vloge z dne 20. 10. 2020, odločitev toženke sporna tudi z vidika povečanja plačila na podlagi za obravnavano zadevo relevantne določbe drugega odstavka 7. člena OT, po kateri se za zagovarjanje obdolženca, za zastopanje oškodovanca ali nadomestnega tožilca ali zasebnega tožilca v kazenskem postopku zviša skupna vrednost storitve za drugo in vsako nadaljnje očitano dejanje za 25 odstotkov, vendar največ za 100 odstotkov. Med strankama je sporno, ali je povišanje za 100 odstotkov (glede na več kaznivih dejanj, ki so se v predmetnem kazenskem postopku očitala upravičencu) treba uporabiti tudi za urnino ter za nadomestilo za odsotnost iz pisarne. Toženka meni, da ne, ob stališču, da je na navedeni podlagi dopustno povečanje priznanih nagrad le za odvetniške storitve iz posebnega dela OT, ne pa tudi nagrad, ki so časovno ovrednotene, tožnik pa temu oporeka.

33Glede na zgoraj citirano določbo drugega odstavka 7. člena OT se kot ključno zastavi vprašanje, kaj pomeni pojem "storitev". OT odvetniško storitev opredeljuje v 2. členu kot delo, ki ga odvetnik opravi v smislu določb zakona, ki ureja odvetništvo, za stranko na podlagi pooblastila ali po sklepu pristojnega organa. V skladu z drugim odstavkom 2. člena OT so odvetniški stroški skupna cena odvetniških storitev in izdatkov, ki so potrebni za izvršitev dela, povečani za DDV v primeru, ko je odvetnik davčni zavezanec v Republiki Sloveniji. Na podlagi razlage teh določb je zaključiti, da odvetniški stroški zajemajo dve vrsti stroškov: 1. stroške za odvetniške storitve in 2. izdatke, ki so potrebni za izvršitev dela. Izdatke, potrebne za izvršitev storitve, v nadaljevanju ureja 9. člen OT, ki določa, da so to potni stroški, dnevnice, poštnine, telefonski stroški, izdatki za takse, izdatki za bančne storitve, izdatki za fotokopiranje, prepisovanje in drugi stroški. Odvetniške storitve pa so ovrednotene v posebnem delu OT. Sodišče je tako moralo presoditi, v katero kategorijo sodita postavki iz 6. člena OT, tj. urnina (ki pripada odvetniku za porabljeni čas zlasti med zastopanjem na narokih, ogledih in drugih sorodnih storitvah, in sicer gre odvetniku vselej poleg plačila za zastopanje, določenega v tarifnih številkah posebnega dela, za vsake začete pol ure nad eno uro tudi urnina v višini 50 točk, vendar za vsakokratno zastopanje največ do višine postavke, ki je v tarifnih številkah posebnega dela določena za prvo tovrstno zastopanje - prvi odstavek 6. člena OT) ter nadomestilo za odsotnost iz pisarne (iz že citiranega četrtega odstavka 6. člena OT, po katerem pripada odvetniku za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko za vsake začete pol ure 20 točk).

34Upravnosodna praksa se je v več zadevah² že izrekla, da povečanje iz navedene določbe drugega odstavka 7. člena OT ne vključuje priznanih nagrad, ki so časovno ovrednotene, kot sta urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne, saj bi v tem primeru prišlo do neupravičenega podvajanja nagrad. Na podlagi te določbe OT se zvišujejo samo plačila za storitve iz posebnega dela OT, ne pa tudi postavke porabljenega časa, kot je urnina, ki ne predstavlja odvetniške storitve v smislu OT, temveč jo odvetnik lahko obračuna le poleg plačila za zastopanje. Že iz jezikovne razlage predmetne določbe 7. člena OT namreč izhaja, da se zviša skupna vrednost storitve, torej vsota vseh storitev, ki jih je odvetnik opravil za stranko, razen izdatkov in drugih stroškov. Urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne pa ne predstavljata odvetniške storitve. Da gre nadomestilo za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko oziroma urnino kot nagrado za porabljeni čas obravnavati kot izdatek, po mnenju tukajšnjega sodišča kaže tudi razlaga ob upoštevanju 9. člena OT, ki med izdatki našteva (tudi) dnevnice, te pa so v petem odstavku 10. člena OT določene glede na čas odsotnosti odvetnika iz kraja odvetnikove pisarne. Zato sodišče, čeprav urnina ter nadomestilo za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko nista izrecno našteta med izdatki iz 9. člena OT, z razlago po podobnosti (argumentum a simili ad simile) sodi, da ju ni mogoče uvrstiti med odvetniške storitve, kar pomeni, da je toženka pravilno zaključila, da tožnik neupravičeno zahteva zvišanje vrednosti storitve v delu, ki se nanaša na ti dve časovno ovrednoteni postavki. K stališču, da urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne po svoji naravi ne sodita med storitve, je sodišče vodila tudi ugotovitev, da je takšno stališče zavzela tudi civilnopravna sodna praksa,³ ki odvetniške storitve razmejuje od ostalih odvetniških stroškov, tudi urnine, nadomestilo za čas potovanja za stranko pa priznava poleg kilometrine oziroma potnih stroškov kot poseben strošek, povezan s potovanjem.

35Glede na vse navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena, in jo je zato zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

36Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave in torej brez izvajanja dokazov, ker dejansko stanje, ki je podlaga za izdajo izpodbijanega upravnega akta, med strankama ni več sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Tožnik je sicer v tožbi kot tožbeni razlog uveljavljal tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja (navedbe pod točko IV. tožbe, povzete v 10. točki obrazložitve te sodbe), vendar iz njegove vloge z dne 20. 10. 2020 izhaja, da je po izdaji sklepa Bpp 512/2017 z dne 6. 10. 2020 za tožnika sporna le še uporaba določb petega odstavka 17. člena ZOdv ter 6. in 7. člena OT, to pa so vprašanja materialnega prava.

K II. točki izreka:

37Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Ta določba je bila nato spremenjena z Zakonom o spremembi in dopolnitvi Zakona o odvetništvu (ZOdv-G), ki je stopil v veljavo 26. 10. 2022 in se uporablja od 26. 4. 2023, vendar je v obravnavani zadevi treba uporabiti določbe ZOdv, veljavne v času izdaje izpodbijanega sklepa.
² Npr. sodbe tega sodišča IV U 67/2014 z dne 13. 11. 2014, I U 251/2019 z dne 21. 5. 2020, III U 116/2019 z dne 28. 5. 2021 in I U 465/2021 z dne 22. 11. 2022.
³ Prim. sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 66/2020 z dne 24. 4. 2020 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 325/2021 z dne 8. 4. 2021.