VSL Sodba in sklep V Cpg 175/2024

I. Pritožba zoper I. in III. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v teh točkah potrdi.

II. Pritožba zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrže.

III. Toženki sami nosita svoje pritožbene stroške in sta dolžni v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožnici 2.132,87 EUR pritožbenih stroškov.

Uvodna pojasnila

1Tožnica je kolektivna organizacija, ki je v spornem obdobju upravljala s pravicami kabelske retransmisije glasbe v televizijskih in radijskih programih. Ker sta toženki (kabelska operaterja) za leto 2018 in 2019 le delno plačali nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih in radijskih programih, je tožnica 1. 2. 2023 vložila tožbo, s katero je od toženk iztoževala preostanek primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih in radijskih programih v skupni višini 587.142,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zakonske zamudne obresti od že plačanih zneskov.

Izpodbijana sodba

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v povezavi s popravnim sklepom prvi toženki naložilo plačilo 362.529,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2020 dalje do plačila, zakonske zamudne obresti od zneska 449.559,18 EUR od 10. 1. 2020 do plačila 23. 11. 2021, zakonske zamudne obresti od zneska 42.708,13 EUR od 10. 1. 2020 do 23. 11. 2021 in zakonske zamudne obresti od zneska 494.734,54 EUR od 10. 1. 2020 do 20. 12. 2021. Drugi toženki je naložilo plačilo 3.761,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 1. 2020 dalje do plačila, zakonske zamudne obresti od zneska 5.203,98 EUR od 10. 1. 2020 do 23. 11. 2021, zakonske zamudne obresti od zneska 494,37 EUR od 10. 1. 2020 do 23. 11. 2021 in od zneska 5.239,62 EUR od 10. 1. 2020 do 20. 12. 2021 (I. točka izreka v povezavi s popravnim sklepom). V preostanku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da toženki krijeta 60 % potrebnih tožničinih pravdnih stroškov, tožnica pa krije 40 % potrebnih pravdnih stroškov toženk (III. točka izreka).

Pritožba toženk in tožničin odgovor

3Zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe (ugodilni del) sta se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožili toženki. Sodišču prve stopnje sta očitali, da je napačno presodilo, da je tožnica aktivno legitimirana. Prav tako je zmotno presodilo, da tožničin zahtevek ni delno zastaran, saj ne gre za obogatitveni zahtevek, napačno pa je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo, da je epidemija COVID-19 zadržala tek zastaralnega roka. Trdili sta tudi, da izpodbijana sodba izkrivlja konkurenco in da je sodišče prve stopnje neutemeljeno in neobrazloženo odstopilo od ustaljene sodne prakse glede osnove za izračun primernega nadomestila ter podali navedbe glede neutemeljenosti nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih. Sodišču prve stopnje sta prav tako očitali, da pri odstopu od ustaljene sodne prakse ni upoštevalo njunih argumentov, prav tako se ni opredelilo do njunih ugovorov glede razmerja med glasbenimi in avdiovizualnimi deli. Smiselno sta nasprotovali tudi odločitvi v II. in III. točki izreka izpodbijane sodbe (zavrnilni del in odločitvi o stroških postopka). Pritožbenemu sodišču sta predlagali, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži v plačilo stroške postopka na prvi stopnji in stroške te pritožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

4Tožnica je na pritožbo pravočasno odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne in toženkama naloži plačilo stroškov postopka.

K odločitvi o pritožbi

5Pritožba toženk je delno nedovoljena, v ostalem delu pa neutemeljena.

Aktivna legitimacija

6Skladno z določilom 6. točke drugega odstavka 22. člena Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) je pravica avtorja do radiodifuzne retransmisije materialna avtorska pravica do uporabe dela v netelesni obliki. Tako določila ZASP kot tudi določila Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP), ki so se začela uporabljati 22. 10. 2016, določajo, da avtor navedene avtorske pravice uveljavlja le kolektivno (1. in 4. točka 147. člena ZASP v zvezi s 146. členom ZASP ter četrta točka 9. člena ZKUASP v zvezi z 9. točko prvega odstavka 16. člena ZKUASP).

7Tožnica je kolektivna organizacija, ki ima dovoljenje, ki med drugim zajema upravljanje avtorskih pravic v primeru javne priobčitve neodrskih glasbenih del (male glasbene pravice) vključno s kabelsko retransmisijo.

8ZKUASP v 6. in 9. točki prvega odstavka 16. člena določa, da kolektivna organizacija (tožnica) v okviru svoje dejavnosti med drugim uporabnikom izdaja račune za uporabo avtorskih del iz svojega repertoarja, zbira avtorske honorarje in jih izterjuje ter tudi uveljavlja varstvo avtorskih pravic pred sodišči in drugimi državnimi organi ter o tako uveljavljenih pravicah predloži avtorjem račun. Za primer kabelske retransmisije je v skladu z določilom 4. točke 9. člena ZKUASP obvezno kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic. To pomeni, da avtorji svojih pravic ne morejo sami uspešno sodno uveljavljati. Nadalje je v tretjem odstavku 18. člena ZKUASP določeno, da lahko pristojna kolektivna organizacija v primerih obveznega kolektivnega upravljanja avtorskih pravic te upravlja brez pooblastila imetnika pravic. Iz navedenih določb ZKUASP je moč zaključiti, da v primeru obveznega kolektivnega upravljanja avtorskih pravic, te za vse avtorje (tiste, ki so pooblastili kolektivno organizacijo, in tiste, ki kolektivne organizacije niso pooblastili, znane in neznane) uveljavlja le kolektivna organizacija.

9Držijo sicer pritožbene navedbe, da v skladu z določilom 4. člena ZKUASP kolektivna organizacija upravlja avtorske in sorodne pravice "v imenu in za račun več kot enega imetnika pravic in v njihovo skupno korist", vendar pa je nepravilen pritožbeni očitek, da je dikcijo treba razlagati, kot se glasi. Formulacija 4. člena ZKUASP je prepisana iz Direktive 2014/26/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic ter izdajanju več ozemeljskih licenc za pravice za glasbena dela za spletno uporabo na notranjem trgu (Direktiva 2014/26/EU).¹ Ob primerjavi besedila točke a 3. člena Direktive 2014/26/EU, ki definira pojem kolektivne organizacije v različnih jezikih, je mogoče zaključiti, da to določilo v resnici ne zapoveduje specifične oblike in vsebine zastopanja avtorjev v civilnopravnem smislu. Medtem, ko je na primer v nemški in hrvaški verziji uporabljen izraz "v imenu", francoska in italijanska uporabljata formulacijo "za račun", angleška pa nič od tega dvojega in je še najbolj primeren prevod "zanje", tj. da kolektivna organizacija upravlja pravice za njihove imetnike ("on behalf of"). To torej jasno kaže, da se Direktiva 2014/26/EU ne osredotoča na obliko in se ne opredeljuje za določeno vrsto zastopanja (v smislu neposrednega ali posrednega zastopanja), ampak podaja definicijo kolektivne organizacije.

10Kot navedeno, je formulacija iz 4. člena ZKUASP prepisana prav iz Direktive 2014/26/EU, pri čemer Predlog Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP) ne vsebuje posebnih pojasnil o obliki zastopanja kolektivne organizacije in tako ne pojasni zakaj je prišlo do spremembe glede na predhodno ureditev. Prvotni ZASP (Uradni list RS, št. 21/95) je v 157. členu določal, da ima kolektivna organizacija aktivno legitimacijo za vodenje postopkov za uveljavljanje avtorskih pravic pred sodišči in drugimi organi in da vodi postopke v svojem imenu, dodatno pa se je do tega vprašanja opredelilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije (VSRS) v sodbi II Ips 606/2007 z dne 9. 10. 2008, ki je pojasnilo, da v zunanjem razmerju kolektivna organizacija ne nastopa kot (neposredni) zastopnik avtorjev, temveč kot posebne vrste skrbnik imetnikov pravic, ki te pravice upravlja za več avtorjev hkrati in ima tako navzven značaj kolektivnega avtorja, ki vsa dejanja in posle opravlja za račun avtorjev in v njihovem najboljšem interesu, vendar to počne v svojem imenu. Tudi kasnejši ZASP (Uradni list RS, št. 16/2007) je v 146. členu določal posredno obliko zastopanja. Tako je neutemeljeno pritožbeno stališče, da zgodovinska razlaga podpira dobesedno razlago 4. člena ZKUASP in torej neposredno obliko zastopanja.

1116. in 18. člen ZKUASP sicer ne urejata vprašanja zastopanja. Kljub temu bi bilo neposredno zastopanje kolektivne organizacije v primeru obveznega kolektivnega upravljanja (in upoštevajoč tretji odstavek 18. člena ZKUASP), v nasprotju s samim smislom in namenom kolektivnih organizacij. Očitni namen nacionalnega in evropskega zakonodajalca je, da se v primerih kabelske retransmisije, kjer je število avtorjev veliko, uporaba njihovih del pa masovna ter razprostranjena, omogoči učinkovito, ekonomično in hitro sodno uveljavljanje avtorske in sorodnih pravic z obveznim kolektivnim upravljanjem. Če bi pri obveznem kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic šteli, da ZKUASP kolektivnim organizacijam ne podeljuje pravice zastopati imetnikov avtorske in sorodnih pravic v svojem imenu in za njihov račun, bi bila avtorjem dejansko odvzeta možnost učinkovitega uveljavljanja avtorskih in sorodnih pravic v sodnih postopkih. Kot navedeno, tožnica upravlja s pravicami na vseh varovanih delih (tudi z deli avtorjev, ki niso njeni člani). Pri tem je tožnica glede uporabe posameznega varovanega dela vezana na posredovanje podatkov s strani drugih oseb. V trenutku vložitve tožbe za plačilo nadomestil tako ni nujno, da razpolaga s seznamom avtorjev, katerih dela so bila kabelsko retransmisirana. Pravilna opredelitev avtorjev (in torej strank postopka) bi tako postala izjemno kompleksna, s tem pa bi bil tudi izgubljen namen kolektivnega upravljanja. Enako velja za izdajo računov. Teleološka in sistematična razlaga tako ne podpirata dobesedne razlage 4. člena ZKUASP v primeru obveznega kolektivnega upravljanj pravic. S takšnim razumevanjem pa bi bile avtorjem tudi kršene njihove ustavno varovane pravice (60. člen Ustave RS).

12Zakonska navedba iz 9. člena ZKUASP : "..imetnik pravic upravlja svoje pravice na že objavljenih delih le prek kolektivne organizacije..." ureja zgolj obveznost kolektivnega upravljanja, pri čemer ne določa tudi načina zastopanja s strani kolektivne organizacije, navedeno pa potrjuje tudi predlog ZKUASP.

13Upoštevajoč navedeno, neposredno zastopanje podpira zgolj jezikovna razlaga 4. člena ZKUASP. Ker je takšna določba posledica dobesedne implementacije prevoda točke a 3. člena Direktive 2014/26/EU, bi bilo pretogo stališče, da v tem primeru ni podana tožničina aktivna legitimacija, saj bi bila takšna razlaga v nasprotju z namenom obveznega kolektivnega upravljanja. Po presoji pritožbenega sodišča je treba določilo 4. člena ZKUAPS razlagati tako, da v primerih, ko je predpisano obvezno kolektivno uveljavljanje avtorske in sorodnih pravic, to uveljavlja kolektivna organizacija v svojem imenu in za račun imetnikov pravic.

O pravni naravi zahtevka in zastaralnem roku

Pravna podlaga zahtevka

14Toženki sta v letih 2018 in 2019 kabelsko retransmisirali glasbo v televizijskih in radijskih programih. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, toženki s tožnico razmerja nista (pogodbeno) uredili. Torej sta kabelsko retransmisirali glasbo, ki je spadala v tožničin repertoar varovanih del, brez dovoljenja. V sodni praksi je že bilo sprejeto stališče, da lahko lahko kolektivna organizacija v takih primerih pravico do primernega oziroma običajnega nadomestila za uporabo avtorskih pravic uveljavlja na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi (198. člen Obligacijskega zakonika, OZ) ali na podlagi določil o odškodninski odgovornosti (131. člen OZ). Kateri zahtevek bo uveljavila, je prepuščeno njeni odločitvi.

15Tožnica je v tem primeru svoj zahtevek temeljila na določilih o neupravičeni obogatitvi, pri čemer je sodišče prve stopnje tudi pravilno pojasnilo vse elemente neupravičene obogatitve, ki izhajajo že iz opisa dejanskega stanu (uporabo tuje stvari, prikrajšanje, obogatitev in vzročna zveza). Tako je neutemeljeno pritožbeno stališče, da tožnica ni zatrjevala vseh zahtevanih elementov neupravičene obogatitve.

Zastaranje zahtevka

16Sodišče prve stopnje je odločitev o zastaranju zahtevka pravilno oprlo na določbo 346. člena OZ. Zahtevki iz naslova neupravičene obogatitve zastarajo v splošnem, petletnem zastaralnem roku. Toženki se v pritožbi neutemeljeno zavzemata za uporabo krajšega triletnega zastaralnega roka, ki velja za občasne terjatve (347. člen OZ).

17Sodišče prve stopnje je že pojasnilo, da ne obstoji pravna podlaga, ki bi določala obveznost mesečnega plačevanja nadomestila in da tožničin zahtevek tako temelji neposredno na določilih ZASP, ZKUASP in OZ, pri čemer je trenutek, ko lahko tožnica uveljavlja zahtevek opredeljen s prehodom koristi, zastaranje pa skladno s 336. členom OZ začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Pritožbeno sodišče temu pritrjuje in dodaja, da zgolj zato, ker je tožnica višino nadomestila utemeljila z izračunom na mesečna časovna obdobja, to samo po sebi ne predstavlja okoliščine, zaradi katere bi bil prehod koristi (in s tem trenutek, ko lahko tožnica uveljavlja zahtevek) vezan na mesečno obdobje. Tudi sicer pa iz zahtevka, ki je postavljen kot enoten znesek za celotno leto 2018 in 2019, ne izhaja, da gre za občasne terjatve, ki zapadejo mesečno.

18Upoštevajoč pojasnjeno, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je treba upoštevati petletni zastaralni rok. Pritožbeno sodišče je tudi zgoraj že pojasnilo, da ima zahtevek podlago v neupravičeni obogatitvi in so tako neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da za odškodninske zahtevke velja triletni zastaralni rok.

Zadržanje teka zastaralnega roka zaradi epidemije COVID-19

19Sodišče prve stopnje je v tem primeru pravilno zaključilo, da je treba pri presoji, ali je tožničin zahtevek (delno) zastaran, upoštevati posebne okoliščine, ki so nastale zaradi epidemije COVID-19 in na njeni podlagi sprejetih ukrepov. Pritožbeno sodišče pri tem sledi stališču, ki ga je VSRS sprejelo v zadevi III Ips 19/2022 z dne 10. 10. 2023.

20Držijo sicer pritožbeni očitki, da epidemija COVID-19 ne predstavlja izrednega stanja po prvem odstavku 359. člena OZ, vendar je siceršnja obrazložitev sodišča prve stopnje, da so sprejeti ukrepi močno otežili uveljavljanje pravic in da so bili izpolnjeni pogoji za uporabo 360. člena OZ, pravilna. VSRS je v zvezi z obstojem nepremagljivih ovir po 360. členu OZ v času prvega vala epidemije že navedlo, da navajanje posebnih okoliščin z vidika 360. člena OZ v tem primeru ni potrebno. Vpliv epidemije in in na njeni podlagi sprejetih ukrepov na pravico do sodnega varstva, je tehtal že zakonodajalec, ko je sprejel interventno ureditev - Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (ZZUSUDJZ), s katerim je zadržal tek procesnih rokov (v nenujnih zadevah) in materialnih prekluzivnih rokov. Pri tem iz zakonodajnega gradiva ZZUSUDJZ izhaja, da je zakonodajalec s prvim odstavkom 3. člena želel urediti vpliv ukrepov zaradi epidemije COVID-19 na področje postopkovnih rokov in materialnopravnih prekluzivnih rokov, medtem ko je štel, da takšna določba ni potrebna tudi za zadržanje zastaralnih rokov, saj je ureditev zastaralnih rokov v primeru izrednih razmer že urejena v 360. členu OZ. Zakonodajalec problematike zastaranja terjatev ni spregledal, temveč je štel, da dodatna zakonska ureditev glede zastaralnih rokov ni potrebna. Po presoji VSRS je treba te iste okoliščine, zaradi katerih je bil sprejet ZZUSUDJZ, prepoznati kot pomembne tudi za imetnike zastarljivih terjatev pri vprašanju teka zastaralnega roka, ob pogoju, da je bil zaradi epidemije COVID-19 in na podlagi epidemije sprejetih ukrepov, položaj imetnikov pravic, za katere veljajo materialnopravni prekluzivni roki in materialno pravni zastaralni roki, enak. Pri tem je VSRS še upoštevalo, da so enake okoliščine, ki utemeljujejo uporabo generalne klavzule, nastopile že z razglasitvijo epidemije (12. 3. 2020), saj so bili v tistem trenutku izvedeni vsi tisti ukrepi, zaradi katerih je bil kasneje sprejet ZZUSUDJZ.

21Enako velja tudi za Odredbo o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije (Odredba predsednika VSRS) in Sklep o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom² Vlade RS in nadaljnja dva,³ ki so zadržali tek procesnih rokov v nenujnih zadevah in tek materialnih prekluzivnih rokov. V času sprejetja prej navedenih ukrepov so namreč obstajali ukrepi, zaradi katerih je bilo stanje primerljivo s stanjem med razglašenim prvim valom epidemije (12. 3. 2020 do 31. 5. 2020). V obeh obdobjih je bilo zaradi zagotavljanja javnega zdravja in preprečevanja širjenja okužb z virusom COVID-19 bistveno omejeno gibanje in druženje ter zbiranje ljudi. Del tega obdobja je bil tudi prepovedan ves javni prevoz, kar je nedvomno oteževalo uveljavljanje sodnega varstva. Že s sprejetjem teh ukrepov, ki so zadržali tek procesnih rokov (v nenujnih zadevah) in materialnih prekluzivnih rokov, je bila tako opravljena presoja o vpliv navedenih ukrepov na pravico do sodnega varstva. Tudi v tem primeru je taiste okoliščine, ki so zadržale tek procesnih in materialnih prekluzivnih rokov, treba prepoznati kot pomembne tudi za imetnike zastarljivih terjatev pri vprašanju teka zastaralnega roka, ob pogoju, da je bil zaradi epidemije COVID-19 in v zvezi z epidemijo sprejeti ukrepi, položaj enak. V nasprotnem primeru bi namreč bilo kršeno načelo enakosti, ki ga ureja 14. člen Ustave RS. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je upoštevalo, da so okoliščine, ki utemeljujejo uporabo generalne klavzule, nastopile že 16. 11. 2020, ko so začeli veljati ukrepi, ki so bistveno onemogočili uveljavljanje pravice do sodnega varstva (prepoved javnega prevoza iz Odloka o začasni prepovedi javnega prevoza) in so povzročili sprejem sklepa vlade, na podlagi katerega so prenehali teči materialni prekluzivni roki.

22Nadalje je VSRS opravilo tudi presojo glede primerljivosti položajev imetnikov pravic za katere veljajo materialnopravni prekluzivni in materialnopravni zastaralni roki. VSRS je v zvezi s tem navedlo, da če dolžnik uspešno uveljavlja zastaranje terjatve, sta imetnik zastarane terjatve in imetnik terjatve, za uveljavitev katere zakon določa prekluzivni rok, na istem. Razen praktično nepomembnih razlik, npr. možnosti uveljavljati zastarano terjatev z ugovorom pobota (314. člen OZ), imetnik zastarane terjatve od terjatve po nastopu zastaranja dejansko nima ničesar. Imetniku pravice, za katere so določeni prekluzivni roki, s potekom roka pravica preneha. Na podlagi navedenega je VSRS zaključilo, da je z vidika 23. člena Ustave RS zastaranje zelo podobno prekluzijam. Položaj imetnika zastarane terjatve ter imetnika terjatve, za uveljavitev katere zakon določa prekluzivni rok, se v predmetu primerjanja ob razglasitvi epidemije COVID-19 v prvem valu v bistvenem ni razlikoval. Zato je VSRS zaključilo, da ni najti razumnega razloga, da bi bistveno drugače obravnavali instituta zastaranja in materialnih prekluzij. Ob pretogi uporabi pravil o zastaranju bi bila tožnici odvzeta pravica do sodnega varstva. Tem zaključkom se v celoti pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Pri tem še dodaja, da je položaj imetnika zastarane terjatve in imetnika terjatve, za katere velja materialni prekluzivni rok v bistvenem enak, zato morajo iste okoliščine (epidemija COVID-19 in zaradi nje sprejeti ukrepi), voditi v primerljive položaje. Če bi bil položaj odvisen od sklicevanja posamezne stranke na nepremagljive ovire, bi bilo doseženo nasprotno. Prav tako je neutemeljen pritožben očitek toženk, da ne gre za primerljive položaje, saj so materialni prekluzivni roki krajši. Upnik ima pravico v celoti izrabiti petletni zastaralni rok in če v določenem obdobju ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti, se za to obdobje tek zastaralnega zadrži. Prav tako 360. člen OZ, ki ureja zadržanje teka zastaralnega roka zaradi obstoja nepremagljivih ovir, ne določa, da se upnik na nepremagljive ovire ne bi mogel sklicevati, če so npr. obstajale zgolj krajši čas ali zgolj na začetku teka zastaralnega roka. Različna dolžina posameznega roka tako ne pomeni, da ne gre za primerljive položaje. Prav zato, ker ima upnik možnost izrabiti celotni zastaralni rok so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o tem, da je tožnica čakala z vložitvijo tožbe na račun povečanja zakonskih zamudnih obresti.

O neupoštevanju običajnega nadomestila na trgu in izkrivljanju konkurence z izpodbijano sodbo

23Zmotno je pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje kršilo materialno pravo, ko ni upoštevalo, da je tožnica z večino uporabnikov za leto 2016 sklenila dogovor o ureditvi razmerja, ki je pri vseh parametrih enaka iztoževanemu obdobju in se je tako na trgu oblikovalo običajno plačilo. Znesek iz sklenjenih izvensodnih poravnav ne predstavlja običajnega plačila na trgu, saj iz prvega odstavka 1050. člena OZ izhaja, da je namen poravnave, da osebe z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti. Prav zaradi elementa popuščanja (tudi glede višine nadomestila), ni mogoče govoriti o običajnem plačilu na trgu.

24Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je običajno plačilo tisto plačilo, ki glede na objektivna merila ustreza tržnim razmeram. Višina običajnega nadomestila se lahko ugotovi tudi s poizvedbami o podobnih plačilih na trgu⁴ (smiselno to pomeni s primerjavo z nadomestili za primerljive pravice v primerljivem času). Nadomestilo, ki ga je kot primernega določilo sodišče, ne predstavlja običajnega plačila, saj se ni oblikovalo na trgu. V tem primeru med kolektivno organizacijo in kabelskimi operaterji za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v letih 2018 in 2019 (kot tudi v letu 2016) ni bilo nobenega dogovora o višini nadomestil, niti se ni višina nadomestil oblikovala na trgu. Zato naknadno, s strani sodišča določeno višino primernega nadomestila, ki jo je tožnica uporabila tudi za možnost mirne rešitve spora, ni mogoče šteti kot običajnega plačila. Sodišče je v svojih odločbah ob upoštevanju določil ZASP, ZKUASP ter OZ določilo le primerno nadomestilo ob upoštevanju pravno odločilnih okoliščin. Zato tudi ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo izkrivlja konkurenco, pravico do enakega varstva pravic ter drugih zatrjevanih pravic in tudi ni zlorabilo prevladujočega položaja po ZPOmK-1, saj sodišče s sprejetjem odločitve ne določa tarife na trgu, uporabo drugačne tarife od 0,198 EUR pa je sodišče prve stopnje tudi ustrezno pojasnilo (kot izhaja iz nadaljevanja).

25Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da tožničino ravnanje (tožničin odstop od pogajanj), ne predstavlja nezakonitega postopanja in ne zlorabe svojega monopolnega položaja. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica za nadomestilo za leto 2016 z nekaterimi operaterji sklenila poravnave, od pogajanj s toženkama pa je odstopila in po tem z operaterji ni sklepala več poravnav. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje tako ne izhaja, da bi za nadomestilo za leto 2018 in 2019 tožnica s kabelskimi operaterji sklepala poravnave in da bi torej toženki neenako obravnavala v zvezi s terjatvijo, ki je predmet tega postopka. Pritožbeno sodišče še dodaja, da ima tožnica tudi sicer pravico, da po določenem obdobju od pogajanj odstopi. Neutemeljeno je tudi sklicevanje toženk na odločbi C-572/13 Hawelett-Packard/Reprobel in C-525/16 Meo-Serviços de Comunicações in sodbi VSL V Cpg 351/2018 z dne 10. 5. 2018 ter VSL V Cpg 865/2018 z dne 13. 12. 2018, saj dejansko stanje ni primerljivo. Tožnica v tem primeru uporabnikom ni zaračunavala različnih nadomestil. Dejstvo, da je za plačilo nadomestila za drugo časovno obdobje (2018 in 2019) vložila tožbo, s katero je zahtevala več, kot izhaja iz ponudb poravnav za leto 2016, ne pomeni neenake obravnave, pri kateri bi tožnica razlikovala uporabnike glede na okoliščino (ne)sodelovanja. Končna odločitev glede primerne višine nadomestila je namreč v takem primeru prepuščena sodišču. Vsaka postavitev zahtevka v višji višini tudi ne pomeni nujno neenake obravnave, sicer bi bilo tožnici onemogočeno, da zatrjuje obstoj drugačnih okoliščin, ki zahtevajo ponovno tehtanje primernosti višine nadomestila, sodišču pa, da drugačne primere obravnava drugače.

O zatrjevanem neutemeljenem odstopu od sodne prakse Vrhovnega sodišča

a) O (ne)vezanost nižjih sodišč na materialnopravna stališča revizijskega sodišča

26Pravni temelj za določitev primernega nadomestila s strani sodišča je v prvem odstavku 81. člena ZASP, ki je uporabljiv tudi za določitev višine neupravičene obogatitve. Sodišče je zaradi načela odplačnosti avtorskih pravic, tudi v primeru, ko ne obstaja nobena sporazumno ali enostransko določena veljavna tarifa, dolžno določiti primerno nadomestilo za uporabo avtorskih pravic, če je za to zaprošeno.⁵ Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, lahko pri določitvi nadomestila izbira različne poti. Pri določitvi primernega nadomestila lahko sledi napotkom iz prvega odstavka 81. člena ZASP⁶ in uporabi podatke o običajnih plačilih za enako vrsto uporabe pravice,⁷ lahko pa uporabi tudi pravno literaturo, podatke iz primerljivih razmerij v zvezi s kolektivnim upravljanjem pravic, itd.

27Ne glede na pravico sodišča, da določi primerno nadomestilo, ko je za to zaprošeno, pa sodišče ni pristojno za določitev (začasne) tarife, ki bi na splošno veljala, če tarifa med pravdnimi strankami ni dogovorjena niti s skupnim sporazumom in niti ni kakšne druge veljavne enostransko sprejete tarife.⁸ Zato ni pravilno pritožbeno stališče, da je tarifa pravni standard, ki ga je VSRS v svojih odločbah zapolnilo na način, da drugačna odločitev ne bi bila več mogoča.

28Ustavna pravica do enakega varstva pravic v postopku se zagotavlja tudi skozi vlogo VSRS, da skrbi za enotno sodno prakso (prvi odstavek 109. člena ZS). Največji učinek v tej smeri zagotavlja z argumentacijo odločitev v konkretnih primerih, ko z odločanjem o izrednih pravnih sredstvih usmerja sodno prakso. Na ta način njegove odločitve postajajo del ustaljene sodne prakse, k spoštovanju katere je zavezano tudi samo. VSRS ima pri oblikovanju sodne prakse nedvomno odločilno vlogo, saj pri tem ni vezano na stališča sodne prakse, ki so se izoblikovala pred nižjimi sodišči.⁹

29Vendar s tem, ko je posamezna odločba VSRS postala (odločilni) del sodne prakse, to še ne pomeni, da so nižja sodišča absolutno vezana na tako ustaljeno sodno prakso. Čeprav ustaljena sodna praksa predstavlja pomemben neformalni pravni vir, na katerega je vezano sodišče pri sprejemu svojih odločitev, je na nivo ustavno zagotovljenega jamstva dvignjena le prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse. Sodišče ne sme samovoljno oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse.¹⁰ Zato imajo tudi v primeru, ko je bila sodna praksa oblikovana s strani VSRS, nižja sodišča pravico odstopiti od tako oblikovane sodne prakse, ob predpostavki, da za svojo odločitev ponudijo zadostno argumentacijo, ki nima značaja samovolje sodnika oziroma sodišča.¹¹ To pa je tudi ustavno dopusten način, preko katerega se sodna praksa lahko spreminja. Drugače povedano, tudi v primeru, ko je imelo ključno vlogo pri poenotenju sodne prakse VSRS, to ne pomeni, da so nižja sodišča dolžna slediti tej praksi. V mejah argumentirane utemeljitve lahko nižje sodišče sproži spremembo sodne prakse tudi samo. Na ta način se omogoči, da VSRS ponovno presodi pravilnost sodne prakse, ki jo je utirilo s svojimi prejšnjimi odločbami, če na podlagi predlogov za dopustitev revizij presodi, da je to potrebno.

30Upoštevajoč navedeno, lahko nižje sodišče zakonito odstopi od ustaljene sodne prakse in "navodil" VSRS, če za to obstajajo utemeljeni razlogi in te razloge v obrazložitvi pojasni. Možnost spremembe višine nadomestila pa je predvidelo tudi VSRS, saj dopušča spremembo, če stranki podata prepričljive in nedvoumne argumente, da takšna tarifa ni primerna, v smislu, da je občutno oziroma bistveno prenizka ali previsoka.¹² V tem primeru je sodišče prve stopnje v obrazložitvi konkretno in obširno argumentiralo razloge za odstop od ustaljene sodne prakse in se pri tem tudi opredelilo do ugovornih navedb toženk. Zato o zatrjevanih kršitvah pravic toženk zaradi odstopa od sodne prakse VSRS ni mogoče govoriti. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni, logični in prepričljivi.

31Sodišče prve stopnje z odstopom od ustaljene sodne prakse VSRS tudi ni poseglo v legitimna pričakovanja kabelskih operaterjev in v njihovo pravno varnost. Kot že pojasnjeno, sodišče ni pristojno za določitev splošno veljavne tarife in lahko v utemeljenih primerih od sodne prakse odstopi oziroma višino nadomestila spremeni. Nasprotno bi namreč pomenilo, da bi bilo sodišču onemogočeno drugačne primere obravnavati drugače.

b) O (ne)utemeljenosti odstopa od sodne prakse zaradi spremembe tarife Zavoda AIPA

32Sodišče prve stopnje za določitev primernega nadomestila v tem primeru uporabilo enak pristop kot VSRS - enak način, metodologijo določanja primernega nadomestila kot VSRS. Sodišče prve stopnje je kot osnovo za izračun primernega nadomestila vzelo v Skupnem sporazumu med Zavodom AIPA in ZKOS z dne 7. 12. 2011 (v nadaljevanju: Skupni sporazum)¹³ dogovorjeno nadomestilo za drugo vrsto avtorskih pravic, tako kot je to pri svojem izračunu storilo VSRS. Nadalje je pri izračunu primernega nadomestilo uporabilo isto "formulo" kot jo je uporabilo VSRS pri čemer je upoštevalo isto razmerje med glasbenimi in avdiovizualnimi deli kot VSRS ter enak delež filmske glasbe kot ga je pri izračunu upoštevalo VSRS. Ker se je zahtevek nanašal na nadomestilo za leto 2018 in 2019 je kot osnovno vzelo v III. členu Skupnega sporazuma dogovorjeno nadomestilo za drugo vrsto avtorskih pravic v znesku 0,60 EUR na naročnika (kot velja za leto 2018) in 0,61 EUR na naročnika (kot velja za leto 2019) in ne tistega v znesku 0,45 EUR (kot je veljalo za leto 2012), kot je to storilo VSRS, ko je odločalo o zahtevkih za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe za leto 2012.

33Sodišče prve stopnje je prepričljivo in izčrpno pojasnilo uporabo revalorizirane tarife iz Skupnega sporazuma. Tako je navedlo, da je splošno znano dejstvo, da se običajne cene na trgu s potekom časa spreminjajo, pri čemer ni razloga zakaj bi avtorski honorarji in nadomestila predstavljali izjemo. Z upoštevanjem povišane tarife ni bilo poseženo v konkurenčnost in pravico do enakega obravnavanja, saj bi bilo v te pravice poseženo le, če bi sodišče za isto časovno obdobje določilo različne višine primernih nadomestil. Po drugi strani bi neupoštevanje povišanja tarife privedlo do posega v ustavno varovano pravice avtorjev glasbe do primernega plačila. Pritožbeno sodišče pritrjuje temu razlogovanju in toženki tako ne moreta uspeti s ponavljanjem svojih obširnih navedb, ki sta jih podali že pred sodiščem prve stopnje.

34Pritožbeno sodišče še dodaja, da je VSRS sicer kot osnovo za določitev primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe uporabilo tarifo iz leta 2012, ki je bila za to leto dogovorjena v Skupnem sporazumu, vendar so se same terjatve v sodbah VSRS nanašale na plačilo nadomestila za leto 2012 in je ta tarifa tako predstavljala običajno plačilo za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del v letu 2012. Kot je VSRS že navedlo, je primerna tarifa dosežena, ko je bila vsaka od udeleženih strank s svojimi pravicami in potrebami upoštevana in je prejela, kar se ji dolguje. Pri določanju višine primernega nadomestila tako niso pomembne samo pravice kabelskih operaterjev, temveč tudi pravice in potrebe avtorjev, ki jih je sodišče prve stopnje tako pravilno upoštevalo. Ugotavljanje same (ne)primernosti višine nadomestila je težavno, ker ni mogoče določiti stroškov ustvarjanja, hkrati pa predstavljajo pravice na avtorskih delih, s katerimi upravlja tožnica, zgolj del celotne storitve kabelskih operaterjev. Eden izmed glavnih pokazatelj (ne)primernosti višine nadomestila je tako primerjava z nadomestili za uporabo primerljivih pravic in je tako povišanje tarife iz Skupnega sporazuma ustrezen pokazatelj, da nadomestilo v višini 0,198 EUR, kot ga je določilo VSRS ni več primerno.

35Zmotno je pritožbeno prepričanje toženk, da se z upoštevanjem povišanja osnove za izračuna nadomestila še povečuje vrednost predobstoječe glasbe v primerjavi s filmsko glasbo v avdiovizualnih delih. Toženke v tem pritožbenem očitku spregledajo, da v tožničinem nadomestilu ni zajeto le nadomestilo za kabelsko retransmisijo predobstoječe glasbe v avdiovizualnih delih v televizijskih programih, temveč tudi nadomestilo za kabelsko retransmisijo ostale glasbe v televizijskih programih, zato so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da se je s povišanjem tarife zgolj popravila občutna razlika med vrednostjo filmske glasbe in predobstoječe glasbe.

36Sodišče o primernem nadomestila odloča glede na vzpostavljeno sodno prakso in okoliščine primere. Četudi bi morebitne prihodnje spremembe vhodnih podatkov lahko v potencialnih prihodnjih sodnih sporih predstavljale dodatni razlog za odstop od sodne prakse VSRS, sodišče pri odločanju o primernem nadomestilu v tem postopku ne določa tarife, ki bi vsesplošno veljala.

37Sodišče prve stopnje z upoštevanjem revalorizirane vrednosti tarife iz Skupnega sporazuma ni poseglo v pravno varnost in predvidljivost. Pritožbeno sodišče v nekaterih primerih predhodno sicer ni upoštevalo revalorizacije, vendar se je kasnejša sodna praksa pritožbenega sodišča ustalila na drugačnem stališču. Glede na vzpostavljeno sodno prakso in podano pot izračuna, kjer so dani vsi parametri, lahko primerno višino izračuna vsak uporabnik in je tako predvidljiva. Zgolj zato, ker je bilo VSRS seznanjeno s povišanjem tarife iz Skupnega sporazuma in je navedlo, da variabilnost postavk ni upoštevna, ne pomeni, da sodišče prve stopnje od take sodne prakse ne bi smelo odstopiti in upoštevati revalorizacijo tarife. VSRS se tudi (še) ni ukvarjalo z vprašanjem primernosti nadomestila za druga obdobja kot leto 2012 in tako presojalo revalorizacijo tarife iz Skupnega sporazuma ne samo z vidika načela enakega urejanja primerljivih položajev kabelskih operaterjev, temveč tudi z vidika varovanja pravic avtorjev (in torej primernosti nadomestila za leti 2018 in 2019).

c) Razmerje med avdiovizualnimi deli in glasbenimi deli

38Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče prve stopnje skladno s trditvami in predloženimi dokazi toženk pri izračunu nadomestila upoštevati, da je bilo dejansko razmerje med nadomestili, ki so po Memorandumu o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji (Memorandum) odpadla na glasbena dela in nadomestili, ki so po Memorandumu odpadla na avdiovizualna dela, 30,56 proti 69,44, saj je SAZAS v okviru Memoranduma ščitil tudi druge pravice CISAC. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je zaradi zagotavljanja enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti, pomembno, da v vseh primerljivih postopkih uporabi enak način določanja primernega nadomestila in vnaprej določene predvidljive postavke, zato je VSRS določene parametre "zamrznilo". Pritožbeno sodišče še dodaja, da zamrznitev predstavlja izraz, ki ga je mogoče izpeljati iz sodne prakse VSRS (npr. II sodbe Ips 52/2018) v delu obrazložitve, ki se nanaša na variabilnosti uporabljenih postavk, ki temeljijo na oceni. Sprememba nadomestila (oz. posameznega vhodnega podatka, ki ga je VSRS uporabilo v svoji metodologiji izračuna) pa je mogoča zgolj v primeru, ko ena stranka poda prepričljive argumente, da je takšna tarifa neprimerna. Drugačno razumevanje bi nujno pomenilo, da bi bilo delilno razmerje odvisno od trditvenega in dokaznega gradiva strank, kar bi povzročilo neutemeljene razlike v višini nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe, kljub temu, da gre za vrednost, ki se sicer ne spreminja. Zato so neutemeljene navedbe toženk, da gre za navidezno zagotavljanje pravne varnosti. Prav tako toženki v svojih pritožbenih očitkih spregledata, da sta v Dodatku k Memorandumu AGICOA in SAZAS zavezala na kabelske operaterje prenesti tudi dodatne pravice, ki predhodno niso bile predmet dogovora po Memorandumu in Aneksu in niti niso bile upoštevane pri dogovorjenih razmerjih delitve nadomestil v pred tem leta 2001 sklenjeni Pogodbi o zagotavljanju storitev. Da je to okoliščino, ki je nedvomno vplivala na razmerje dogovorjeno po Pogodbi o zagotavljanju pravic iz leta 2001, pri svoji odločitvi upoštevalo tudi VSRS in ob tem zanemarilo manjša odstopanja od tega razmerja, izhaja tudi iz obrazložitve odločb VSRS, ko je navedlo, da je bilo pogodbeno razmerje po Memorandumu in ne le po Pogodbi o zagotavljanju storite.¹⁴ Gre torej za celovitejšo presojo razmerja, kot izhaja zgolj iz točke 30 oziroma 38 sodb II P 455/2013 in I P 1398/2013, kjer je zgolj povzet dopis URSIL-a z dne 21. 1. 2009, za katerega je sicer sodišče prve stopnje v tem postopku že ugotovilo, da iz njega ni mogoče zaključiti, da upošteva vse spremembe obsega pravic, ki so se jih imetniki pravic zavezali prenesti na kabelske operaterje. Tudi Poročilo o delu na urejanju avtorskih pravic iz naslova kabelske retransmisije v letih 2000 in 2001 (B17) in Pregled računov, plačil in izplačil imetnikom, priloženem k dokumentu S-5808-1 z dne 15. 7. 2002 (B16) dokazujeta plačilna razmerja v letu 2000 in 2001, ko še ni bil upoštevan prenos pravic po Dodatku. Toženki tako nista uspeli dokazati, da je uporabljeno delilno razmerje nepravilno, posledično pa tudi ne, da nadomestilo zaradi tega razloga ni več primerno. Toženki ne moreta uspeti s svojo zahtevo po prilagoditvi vzpostavljenega načina izračuna zgolj zato, ker je s tem uspela tožnica. Prav tako ni utemeljeno sklicevanje na sodbi VSL II Cp 552/2021 z dne 7. 10. 2021 in VSL II Cp 1112/2021, saj gre za zgolj za dve odločbi, ki še ne vzpostavljata nove sodne prakse, hkrati pa je v mogoče najti tudi nasprotna stališča (npr. VSL Sodba II Cp 601/2020 z dne 19. 8. 2020, VSL Sodba V Cpg 4/2022 z dne 17. 2. 2022).

39Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem navedlo, da je sledilo sodni praksi pritožbenega sodišča in izhajalo iz načela enakega obravnavanja operaterjev. Prav tako je tudi pojasnilo zakaj ne šteje, da je delilno razmerje iz dopisa URSIL-a (na katerega se sklicujeta sodbi II P 455/2013 in I P 1398/2013) še pravilno, s čimer je tako odgovorilo na navedbe toženk in o zatrjevanih kršitvah pravic toženk ni mogoče govoriti.

d) O nadomestilu za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih

40Pritožbeno sodišče se pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da je v tej zadevi tožnica upravičena tudi do nadomestila za kabelsko retransmisijo v radijskih programih v višini 0,03 EUR na mesec. Nadalje pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da iz Sporazuma o neizključni licenci, ki ureja avtorske glasbene pravice, ki jih ščiti Združenje SAZAS za sočasno, nespremenjeno in neskrajšano retransmisijo v radijskih programih preko kabla v Sloveniji izhaja, da je tožnica upravičena do nadomestila za radijsko dejavnost v znesku 0,03 EUR na naročnika mesečno, pri čemer iz vsebine Memoranduma in njegovih dodatkov ter na njegovi podlagi sklenjenih dveh licenčnih pogodb ne izhaja, da se nanašajo tudi na kabelsko retransmisijo glasbe. V zvezi s tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je za presojo bistvena vsebina in ne naziv sklenjenih dogovorov. Ne Memorandum, ne Pogodba o zagotavljanju storitev v sami vsebini ne omenjata kabelske retransmisije radijskih programov. Glede na navedeno tako ni mogoče zaključiti, da je bilo v pogodbeno dogovorjenem razmerju med imetniki pravic po Memorandumu upoštevano tudi nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe radijskih programih.

41VSRS se do tega vprašanja v svojih odločbah ni konkretno opredelilo. V prvotnih zadevah s tega področja pred VSRS se vprašanje, ali je nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih vsebovano v pogodbeno dogovorjenem razmerju med imetniki pravic po Memorandumu ni obravnavalo. Sodno prakso je vzpostavilo pritožbeno sodišče. Zmotno je stališče toženk, da je VSRS v zadevi II Ips 260/2018, ko je zavrnilo revizijo, konkretno presojalo tudi, ali je nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih vsebovano v pogodbeno dogovorjenem razmerju med imetniki pravic po Memorandumu. To iz obrazložitve navedene sodbe ne izhaja.

42Prav tako je zmotno pritožbeno stališče, da je sodba nezakonita, zato ker ne sledi sodni praksi pritožbenega sodišča. Odstop od sodne prakse, kot je že bilo pojasnjeno, je namreč vedno mogoč, če sodišče "odkrije" za to utemeljene razloge in jih razumno obrazloži. To pa je sodišče prve stopnje v tem primeru tudi storilo. Zato pritožbeni očitki o nezakonitosti sodbe niso utemeljeni. Tudi sicer pa je že pritožbeno sodišče pred izdajo te odločbe samo odstopilo od svoje dotedanje prakse.¹⁵

Neupoštevanje prava Evropske unije

43Kot je že bilo pojasnjeno, sodišče ni pristojno za določitev splošno veljavne tarife, temveč le za določitev primernega nadomestila v konkretnem primeru. Kaj mora sodišče pri tem upoštevati je bilo prav tako že pojasnjeno. Spoštovanje primerljivosti tarif med državami članicami EU, na katero opozarjata toženki v pritožbi, pa je po presoji pritožbenega sodišča treba spoštovati pri določitvi splošno veljavne tarife, kar izhaja tudi iz 87. točke sodbe Sodišča EU C-351/12. VSRS, ki je določilo primerno nadomestilo, je tako ravnalo s ciljem zapolniti pravno praznino na način, ki bo omogočal enostavno in predvidljivo pot za izračun višine nadomestila, pri čemer je upoštevalo, da mora biti sama višina primerna. Pri primerjavi s tarifami drugih držav članic EU pa ne gre za golo primerjavo višine nadomestil, saj ima vsaka kolektivna organizacija svoj način določanja tarif in delovanja in tako višje nadomestilo še ne pomeni nujno neprimernosti. Tudi iz sodbe Sodišča EU C-351/12 izhaja, da je višja tarifa v primerjavi s tarifami drugih držav sicer indic za zlorabo, kolektivna organizacija pa lahko dokaže, da za to obstojijo objektivni razlogi oziroma, da je cena razumno povezana z ekonomsko vrednostjo storitve. Vsakokratno upoštevanje spreminjajočih se tarif drugih držav članic EU bi tako onemogočilo, da bi sodišče na enostaven način zapolnilo pravno praznino, hkrati pa bi zaradi različnih trditvenih podlag lahko prišlo tudi do razlikovanja med kabelskimi operaterji.

Zakonske zamudne obresti

44Skladno z določilom 193. člena OZ mora tisti, ki vrača, kar je bilo neupravičeno pridobljeno vrniti plodove in plačati tudi zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Dobrovernost pridobitelja se do vložitve tožbe domneva. Trditveno in dokazno breme o nedobrovernosti pridobitelja je primarno na stranki, ki trdi, da je pridobitelj nedobroveren, torej na tožnici.

45Dobra vera je prepričanje, da nekdo s svojim ravnanjem ne posega v pravice drugih oseb, to prepričanje pa predstavlja opravičljivo zmoto, da nekomu neka pravica pripada, čeprav mu na osnovi pravnih razmerij ne pripada. Nepošteni oziroma nedobroverni pridobitelj je torej tisti, ki ve, da je nastal položaj neupravičene pridobitve oziroma tisti, ki odgovarja za nastanek tega položaja.¹⁶

46Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da sta toženki v spornem obdobju kabelsko retransmisirale glasbo v televizijskih programih in radijskih programih, čeprav z njo niso uredile prenosa pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih in radijskih programih. Ti dejstvi med pravdnima strankama nista bili sporni. Zato sta po tožničinem mnenju uporabljali pravice brez dovoljenja. Trdila je tudi, da sta toženki večletni uporabnici tožničinega repertoarja in da se je proti njima že večkrat vodil pravdni postopek, zato bi morali vedeti, da morata za uporabo pravic pridobiti dovoljenje in plačati ustrezno in pošteno nadomestilo. S temi trditvami je tožnica zadostila svojemu trditvenemu bremenu glede nepoštenosti (nedobrovernosti) toženk. Zmotno je pritožbeno prepričanje toženk, da bi ju sodišče moralo šteti za dobroverne, ker sklenitev pogodbe ni nikoli stvar samo ene stranke. Kot v nadaljevanju navajata že same toženki, se skladno z drugim odstavkom 47. člena ZKUASP šteje, da je pravica ustrezno prenesena, če uporabnik položi na račun kolektivne organizacija ali pri sodišču oziroma notarju znesek, ki ga zaračunava kolektivna organizacija. Tudi sicer pa iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi toženki za leto 2018 in 2019 želeli s tožnico skleniti pogodbo (oziroma urediti razmerje), pa bi tožnica to zavračala.

47Trditve toženk o tožničinem monopolnem položaju ter plačilu zneska 0,007 EUR na naročnika mesečno, same po sebi, kot je že pojasnilo VSRS v sodbi II Ips 260/2018 z dne 6. 2. 2020 niso takšne, da bi utemeljevale zaključek, da sta bili toženki dobroverni. Enako velja za trditve o spornosti višine, ki sta jih podali pred sodiščem prve stopnje. Toženki bi morali namreč podati konkretne trditve o tem, da sta utemeljeno menili, da uporabljajo pravice "z dovoljenjem" tožnice. Iz prej navedenih trditev pa ni mogoče zaključiti, da sta toženki, ki sta se nedvomno zavedali dolžnosti plačila nadomestila za uporabo pravic, utemeljeno menili, da pravice upravičeno uporabljata. Pri tem tudi iz same sodne prakse na katero se sklicujeta sami toženki (sodbi II P 455/2013 in I P 1398/2013 iz leta 2016) ne izhaja, da bi znašalo primerno nadomestilo 0,007 EUR na naročnika mesečno. Enako velja tudi za doplačilo zneska razlike v višini, ki jo je kot primernega naknadno določilo VSRS z dne 23. 11. 2021. To doplačilo je bilo namreč izvedeno po tem, ko je bila toženkama v aprilu 2021 ponujena sklenitev izvensodnih poravnav, od katere je tožnica odstopila zaradi spremenjene sodne prakse že v juniju 2021. Pri tem je sodišče prve stopnje navedlo, da je bilo že pri odločanju o višini nadomestila za leto 2014 (sodna praksa pritožbenega sodišča iz aprila 2021) odločeno, da se upošteva revalorizacija. Toženki bi tako morali vedeti, da nadomestilo iz sodne prakse VSRS ne predstavlja več primernega nadomestila. Hkrati je VSRS v sodbi II Ips 260/2018 z dne 6. 2. 2020 izpostavilo, da spornost višine nadomestila ne izvira v celoti iz tožničine sfere. Tudi okoliščina, da dolžnici (toženki) nista vedeli za točno višino svoje obveznosti, še ne zadostuje, da bi riziko nepravočasnega plačila prešel na tožnico. Riziko pravočasnosti plačila zaradi nedoločenosti oziroma spornosti višine nadomestila je treba razporediti skladno s splošnim pravilom, to je da posledice zamude v celoti nosi nepošteni pridobitelj. Tako je neutemeljena pritožba toženk zoper zakonske zamudne obresti.

Stroški prvostopenjskega postopka

48Iz pritožbe je mogoče razbrati nasprotovanje odločitvi o stroških postopka samo iz razloga napačne odločitve o glavni stvari, ki pa se ni izkazal za utemeljenega. Ker toženki glede tega nista podali drugih konkretiziranih očitkov, pritožba ni utemeljena.

Sklepno

49Glede na vse navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

50Toženki s pritožbo izpodbijata tudi II. točko izreka (zavrnilni del), za katero zatrjujeta, da je potrebna zaradi spremembe ugodilnega dela izreka izpodbijane sodbe. Toženki s pritožbo zoper ta del svojega položaja ne moreta izboljšati. Prav tako pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi zoper ugodilni del ne posega v odločitev glede zavrnilnega dela in ga ne spreminja. Posebna pritožba zgolj zato, ker bi v primeru ugoditvi pritožbe zoper ugodilni del bil zavrnjen dodaten del zahtevka, ni potrebna. Toženki tako nimata pravnega interesa za pritožbo v tem delu, kar narekuje njeno delno zavrženje (343. člen ZPP).

Pritožbeni stroški

51Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter določilom prvega odstavka 155. člena ZPP. Toženki s pritožbo nista uspeli, zato sami nosita svoje pritožbene stroške.

52Stroški tožničinega odgovora na pritožbo so bili potrebni. Pritožbeno sodišče je tožničine pritožbene stroške odmerilo skladno z določili Odvetniške tarife (OT) in ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta (366.291,73 EUR) ter vrednost točke 0,60 EUR. Tožnici je pritožbeno sodišče priznalo 2.875 točk za odgovor na pritožbo ter materialne stroške skladno s tretjim odstavkom 11. člena OT v višini 38,75 točk, kar skupaj znaša 2.913,75 točk, preračunano v EUR in povečano za 22-odstotni DDV pa 2.132,87 EUR. Glede na navedeno sta toženki dolžne povrniti tožnici 2.132,87 EUR pritožbenih stroškov. To obveznost sta dolžni izpolniti v 15 dneh od prejema te sodbe (313. člen ZPP).

¹ Uradni list L št. 84 z dne 20. 3. 2014, str. 72.
² Ur. l. RS, št. 167/2020 z dne 19. 11. 2020.
³ Ur. l. RS, št. 190/2020 z dne 17. 12. 2020 in Ur. l. RS, št. 4/2021 z dne 8. 1. 2021.
⁴ M. Trampuž, B. Oman, A. Zupančič: Zakon o avtorski in sorodnih pravicah : (ZASP) : s komentarjem, GV založba, Ljubljana 1997, str. 201.
⁵ M. Trampuž: Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic: Ureditev v Sloveniji in Evropski skupnosti, GV založba, Ljubljana 2007, str. 134.
⁶ Skladno z določilom 81. člena ZASP se v primeru da avtorski honorar ali nadomestilo ni določeno, slednje določi po običajnih plačilih za določeno vrsto del, po obsegu in trajanju uporabe ter glede na druge okoliščine primera.
⁷ Običajno plačilo je plačilo, ki je na trgu običajno za primerljive pravice v primerljivem času. Smiselno enako izhaja tudi iz drugega odstavka 624. člena OZ, ki določa, da če plačilo za opravljeno delo ni določeno, ga določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu.
⁸ Sodišče je pristojno le, da vsakokrat preveri veljavnost tarif, ki bi jih za odločitev moralo uporabiti in njihovo skladnost z ZASP.
⁹ A. Galič: (2003) "Argument precedensa ali stališče Ustavnega sodišča RS o prepovedi samovoljnega odstopa od sodne prakse" v Revus: revija za evropsko ustavnost, let. 1, št. 1, str. 44-56, točka 34.
¹⁰ Sklep US Up 377/00 z dne 26. 2. 2002, enako sklep Up 19/01 z dne 26. 3. 2002.
¹¹ VSL Sodba V Cpg 939/2017 z dne 16. 11. 2017.
¹² Glej npr. VSRS sodba II Ips 100/2018 z dne 7. 6. 2018, VSRS sodba II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2018.
¹³ Ur. l. RS, št. 106/2011 z dne 27. 12. 2011.
¹⁴ II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (točka 49 obrazložitve).
¹⁵ Glej npr. V Cpg 606/2020, V Cpg 631/2020, V Cpg 694/2020, V Cpg 695/2020, V Cpg 697/2020, itd.
¹⁶ Primerjaj: N. Plavšak, R. Venčur v Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 697.