VSL Sklep VI Kp 93443/2023

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba tudi po uradni dolžnosti razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani oba obtoženca spoznalo za kriva kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1 in vsakemu ob uporabi omilitvenih določil izreklo kazen 1 leto in 8 mesecev zapora, stransko denarno kazen 1.600 EUR (160 dnevnih zneskov po 10 EUR) ter stransko kazen izgon tujca iz države za čas petih let. Obema obtožencema je v izrečeno kazen vštelo čas pridržanja in pripora od 17. 12. 2023 dalje in odločilo, da sta obtoženca dolžna denarno kazen plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe, če pa se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska določilo en dan zapora. Trajanje stranske kazni izgon tujca iz države se šteje od pravnomočnosti sodbe dalje, čas prebit v zaporu pa se ne všteva v čas trajanja te stranske kazni. Na podlagi osmega odstavka 308. člena KZ-1 je obtožencu A. A. odvzelo vozilo BMW. Obtoženemu B. B. je po prvem odstavku 73. člena KZ-1 odvzelo oba zasežena mobilna telefona. Odločilo je, da sta na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obtoženca dolžna plačati stroške kazenskega postopka, pri čemer ju je na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP pa nagrada in potrebni izdatki zagovornic, postavljenih po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

2Zoper sodbo sta se pravočasno pritožila:

- okrožni državni tožilec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in odločbe o kazenskih sankcijah s predlogom, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

- zagovornica obtoženega A. A. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve materialnega zakona s predlogom, da sodišče druge stopnje "obtožencu kazen zapora tako spremeni, da se po novem izreče kazen enega leta in enega meseca zapora".

3Pritožba tožilca je utemeljena, sodbo pa je bilo potrebno razveljaviti tudi po uradni dolžnosti.

4Sodišče druge stopnje ugotavlja, da niti v razglašeni sodbi, niti v pisnem odpravku sodbe ni krivdoreka. Iz izreka sodbe kot tudi njene obrazložitve je sicer mogoče razbrati, da je sodišče prve stopnje oba obtoženca spoznalo za kriva, vendar kot rečeno izrek sodbe ne vsebuje krivdoreka (manjka besedilo "sta kriva"), ki je vsekakor bistvena sestavina obsodilne sodbe, saj po določbi 1. točke prvega odstavka 359. člena ZKP v sodbi, s katero spozna obtoženca za krivega, izreče sodišče katerega dejanja ga spozna za krivega. Izrek obsodilne sodbe brez krivdoreka je nerazumljiv, hkrati pa je tak izrek tudi v nasprotju z razlogi sodbe, iz katerih smiselno izhaja, da je sodišče prve stopnje oba obtoženca spoznalo za kriva. Sodišče druge stopnje prav tako ugotavlja, da je podano nasprotje v izreku sodbe v odločbi o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je namreč najprej odločilo, da sta obtoženca dolžna povrniti stroške kazenskega postopka na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP, takoj za tem pa, da se obtoženca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP. Zakonska podlaga za naložitev plačila stroškov kazenskega postopka obdolžencu, ki je spoznan za krivega, je prvi odstavek 95. člena ZKP, medtem ko je zakonska podlaga za oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka obdolžencu, ki je spoznan za krivega, četrti odstavek 95. člena ZKP. V kolikor sodišče prve stopnje obdolženca spozna za krivega in ga v celoti oprosti plačila stroškov kazenskega postopka (kot je to glede na obrazložitev sodbe storilo v obravnavanem primeru), takšna odločitev temelji zgolj na četrtem odstavku 95. člena ZKP. Glede na pojasnjeno je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zato je bilo potrebno sodbo po uradni dolžnosti razveljaviti že iz tega razloga.

5Preizkus izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb je pokazal, da se tudi državni tožilec utemeljeno zavzema za razveljavitev sodbe. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. V obravnavani zadevi je namreč sodišče prve stopnje izdalo sodbo po opravljenem predobravnavnem naroku. Na predobravnavnem naroku sta oba obtoženca priznala krivdo po obtožbi, v kateri sta bili v izreku obtožencema očitani dve kvalificirani izvršitveni obliki kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1 in sicer, da sta tujce izpostavila nevarnosti za življenje ali zdravje kot tudi, da sta dejanje storila kot člana hudodelske združbe. Po priznanju krivde obeh obtožencev je sodišče prve stopnje opravilo narok za izrek kazenske sankcije in oba obtoženca spoznalo za kriva kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1, vendar zgolj po eni kvalificirani izvršitveni obliki kaznivega dejanja (da sta dejanje storila kot člana hudodelske združbe), medtem ko je iz abstraktnega in konkretnega dela opisa kaznivega dejanja izpustilo očitek druge kvalificirane izvršitvene oblike in sicer, da sta tujce izpostavila nevarnosti za življenje ali zdravje. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da zakonski znak "koga izpostavi nevarnosti za življenje ali zdravje" ni konkretiziran.

6Pritožnik pa takšno postopanje sodišča prve stopnje, ko je po sprejetem priznanju krivde samo posegalo v opis kaznivega dejanja, utemeljeno graja, saj je bilo napačno.

7Sklep o sprejemu priznanja krivde ima dejansko učinek odločbe o krivdi, tako glede opisa dejanja, kot tudi glede pravne kvalifikacije. Glede opisa dejanja je to razumljivo: sodišče v izrek (krivdorek) obsodilne sodbe, ki jo izreče po priznanju krivde (npr. šesti odstavek 285.č člen ZKP), vključi opis dejanja, na katerega se nanaša priznanje. V zvezi s pravno presojo dejanja v obtožbi pa velja, da mora sodišče že pri odločanju o sprejemu priznanja krivde presoditi pravilnost pravne kvalifikacije v obtožbi zato, da zagotovi veljavnost priznanja krivde. Priznanje učinkuje (tudi) kot obdolženčeva odpoved pravici do molka in kot odpoved pravici do sodnega varstva (glede odločanja o krivdi po opravljeni glavni obravnavi). Veljavna odpoved mora nedvoumno izražati voljo obdolženca, mora biti zavestna in prostovoljna. Zlasti zavestnost je v tem primeru ključnega pomena: pomeni, da je imel obdolženec pravilno predstavo o posledicah svojega ravnanja. Že ZKP izraža življenjsko povezanost vsebine obtožbe, obdolženčevega razumevanja obtožbe in njegove izjave o krivdi. Zato v četrtem odstavku 285. b člena ZKP od predsednika senata zahteva, da se najprej prepriča, ali je obtoženec razumel vsebino obtožbe, šele nato pa ga pozove, naj se izjavi o krivdi. Pravilno razumevanje narave in posledice danega priznanja je odvisno od tega, ali je obdolženec pravilno razumel obtožbo. Če sodišče pri presoji priznanja krivde ugotovi, da obtožba, na katero se je zanesel obdolženec, ne vsebuje pravilne pravne opredelitve, mora priznanje zavrniti zato, ker obtoženec "ni razumel narave in posledic" danega priznanja (1. točka prvega odstavka 285.c člena ZKP). Posledica priznanja namreč ni le obsodilna sodba, ampak tudi vsebina in teža očitka, ki ga sodba izraža. Ker sodišče pri izrekanju sodbe ni vezano na tožilčevo pravno presojo dejanja (drugi odstavek 354. člena ZKP), bo moralo dejanje, ki je predmet priznanja, vedno opredeliti neodvisno od volje strank - tudi v sodbi na podlagi priznanja krivde ali sporazuma o priznanju krivde. Sodba pa nikoli ne sme predstavljati presenečenja za obdolženca, ki je dejanje priznal, opirajoč se na vsebino obtožbe. Če se sodišče s pravno opredelitvijo v obtožbi ne strinja, obdolženec pa dejanje kljub temu prizna, mora sodišče priznanje zavrniti.¹

8Takšnim teoretičnim izhodiščem je sledila tudi sodna praksa, saj je Vrhovno sodišče v več odločbah² poudarilo, da priznanje krivde v nobenem pogledu ne sme vplivati na sodnikovo dolžnost materialnopravne presoje dejanja, to je presoje, ali (priznana) objektivna in subjektivna dejstva predstavljajo vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja (izpolnjenost biti inkriminacije), ali je to dejanje v nasprotju s pravnim redom kot celoto (protipravnost), ter ali je obdolžencu to dejanje mogoče očitati (krivda). V postopku o priznanju krivde se obdolženec ne odreče pravilni uporabi materialnega prava, zato mora sodišče tudi v postopku priznanja krivde opraviti kontrolo pravno relevantnih dejstev in v primeru, da pravilna uporaba prava narekuje drugačno kvalifikacijo, volje strank ni mogoče upoštevati. Pravilo drugega odstavka 354. člena ZKP, po katerem sodišče ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanja (iura novit curia), velja za vsako sodbo, torej tudi za sodbo, izdano na podlagi priznanja krivde. Če pravilna uporaba materialnega prava narekuje obsodbo za drugo kaznivo dejanje ali celo oprostilno sodbo, volje strank ni moč upoštevati in sodišče prve stopnje priznanja krivde ne sme sprejeti, temveč ga mora zavrniti (drugi odstavek 285.c člena ZKP) in nadaljevati postopek, kot da je obsojenec izjavil, da krivde po obtožbi ne priznava (285.d - 285.f člen ZKP) ter opraviti glavno obravnavo.

9Glede na vse zgoraj pojasnjeno je pritrditi pritožniku, da je bilo postopanje sodišča, ko je kljub sprejetemu priznanju krivde, samo posegalo v opis dejanja in iz njega izpustilo očitek ene kvalificirane izvršitvene oblike, napačno, saj bi moralo v takšnem primeru priznanje zavrniti. Kljub temu, da sta bila obtoženca še vedno spoznana za kriva po isti pravni kvalifikaciji, kot jo je očitalo tožilstvo (kar izpostavlja sodišče prve stopnje v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe), pa ni mogoče spregledati dejstva, da vsebina in teža očitka, ki izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, ni enaka kot v opisu dejanja v obtožnici,³ saj se v sodbi očita ena kvalificirana izvršitvena oblika manj, zato je jasno, da sodišče prve stopnje v izrek obsodilne sodbe, ki jo je izreklo po priznanju krivde, ni vključilo opisa dejanja, na katerega se je nanašalo priznanje obeh obtožencev. Ker se v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni v celoti strinjalo s pravno opredelitvijo obtožencema očitanega kaznivega dejanja, bi moralo njuno priznanje krivde zavrniti ne glede na to ali sta bila opis kaznivega dejanja in posledično pravna opredelitev spremenjena v korist ali v škodo obeh obtožencev.⁴

10Ker je sodišče prve stopnje iz opisa dejanja izpustilo očitek kvalificirane oblike, ki se nanaša na zakonski znak nevarnosti za življenje ali zdravje ljudi, z obrazložitvijo, da ta zakonski znak ni konkretiziran, se sodišče druge stopnje kljub temu, da je bilo potrebno sodbo razveljaviti iz razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kar je pojasnjeno zgoraj, opredeljuje tudi do tega vprašanja, ki se nanaša na kršitev kazenskega zakona in ga kot pritožbeni razlog utemeljeno uveljavlja državni tožilec.

11Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje iz abstraktnega dela opisa dejanja po obtožbi izpustilo besedilo "prav tako sta tujce izpostavila nevarnosti za življenje ali zdravje", iz konkretnega dela opisa pa je izpustilo očitek "ob tem pa sta navedena, omenjene štiri tujce peljala na zadnjih sedežih, kjer je prostora za tri osebe, tako da navedeni niso mogli biti privezani z varnostnimi pasovi, zaradi česar bi v primeru prometne nesreče, v posledici trka, lahko prišlo do poškodb njihovih teles ali pa bi bilo celo ogroženo njihovo življenje." Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnikom, da takšen opis zadošča za konkretizacijo zakonskega znaka nevarnosti za življenje ali zdravje ljudi. Sodišče prve stopnje je v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe sicer pravilno in skladno z ustaljeno sodno prakso poudarilo, da mora biti izpostavljenost nevarnosti za življenje in zdravje konkretna, da zgolj nastanek abstraktne nevarnosti ne zadošča, nevarnost pa je konkretna, kadar neposredno grozi, da se bo sprevrgla v poškodbo zavarovane dobrine, pa se to zgolj po srečnem naključju ne zgodi oziroma bi do poškodbe ob rednem toku dogodkov prišlo, če je ne bi preprečil srečen splet okoliščin. Vendar je slednje napačno apliciralo na obravnavani primer. Pri tem se je sicer sklicevalo na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VI Kp 20267/2023 z dne 17. 11. 2023,⁵ vendar se sodišče druge stopnje s stališčem izpostavljenega drugostopenjskega sklepa ne strinja, glede na stališče Vrhovnega sodišča v sodbi I Ips 39275/2022 z dne 27. 7. 2023,⁶ ki ga pravilno v pritožbi izpostavlja tudi pritožnik, in iz katerega izhaja, da je ključno pri presoji nevarnosti za poškodbo zdravja ali življenja prevažanih oseb tveganje, ki je v povzetem dejanskem opisu v izreku prvostopenjske sodbe neprimerno večje od tveganja, ko bi prevoz tujcev denimo potekal v običajnih razmerah, z ustrezno velikim potniškim vozilom, v katerem bi sedel vsak na svojem sedežu ter pripet z varnostnim pasom. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je izpostavljena sodba Vrhovnega sodišča uporabna v obravnavanem primeru, saj se v opisu dejanja očita, da so štirje tujci sedeli na zadnjih sedežih, kjer je prostora za tri osebe, tako, da niso mogli biti privezani z varnostnimi pasovi in še opisana možnost prometne nesreče oziroma trka, pri katerem bi lahko prišlo do telesnih poškodb ali celo ogrozitve njihovih življenj. Po oceni sodišča druge stopnje je opisano tveganje neprimerno večje od tveganja, ko bi prevoz tujcev potekal v običajnih razmerah, v katerem bi sedel vsak na svojem sedežu ter pripet z varnostnim pasom. Tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 79403/2022 z dne 25. 1. 2024⁷ poudarja, da je posebnost posebne oblike konkretne ogrozitve v kvalifikatornem zakonskem znaku nevarnosti za življenje ali zdravje ljudi po šestem odstavku 308. člena KZ-1 v oceni ali je z opisanim ravnanjem izkazano povečano tveganje za nastanek poškodbene posledice. Kot že pojasnjeno vožnja štirih oseb na zadnjih sedežih, kjer je prostora le za tri ljudi, kar avtomatično onemogoča pripetje z varnostnimi pasovi (in pomeni utesnjeno vožnjo, kar navsezadnje izhaja tudi iz fotografij načina prevažanja štirih tujcev, na kar pravilno opozarja pritožnik), izkazuje povečano tveganje za nastanek poškodbene posledice v primeru prometne nesreče, ko se torej tveganje lahko v vsakem trenutku prevesi v poškodbo zavarovane dobrine. Slednje navsezadnje izhaja iz splošno znanih dejstev o možnostih hudih posledic prometnih nesreč (npr. hude telesne poškodbe ali celo smrt), ko vozniki ali sopotniki, v času trka niso pripeti z varnostnimi pasovi in pride do nenadnih prometnih situacij. Iz te zadnje izpostavljene odločbe Vrhovnega sodišča pa tudi izhaja, da je z novelo KZ-1I, ko je zakonodajalec posegel v zakonski opis kaznivega dejanja po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1 tako, da je zakonski znak "povzročitve" nevarnosti za življenje ali zdravje tujcev nadomestil z "izpostavitvijo" tujcev takšni nevarnosti, s takšno spremembo očitno želel razširiti domet zakonskega znaka na primere, ko do posledic za življenje ali zdravje ljudi še ni prišlo. Slednje stališče pa pritožbeno sodišče še dodatno utrjuje v prepričanju, da je pritrditi pritožniku, da je kvalifikatorni zakonski znak nevarnosti za življenje ali zdravje ljudi po šestem odstavku 308. člena KZ-1 v obtožbenem očitku dovolj konkretiziran.

12Ker je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti zaradi zgoraj izpostavljenih kršitev, se sodišče druge stopnje ni opredeljevalo do preostalih pritožbenih navedb državnega tožilca in pritožbe zagovornice obtoženega A. A. ki se nanašajo na odločbo o kazenski sankciji. Glede pritožbe državnega tožilca, ki se nanaša na dejstvo, da sodišče prve stopnje obtoženemu A. A. ni odvzelo zaseženega telefona, kot je to predlagal tožilec, pa sodišče druge stopnje poudarja, da se bo moralo sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju opredeliti do zagovora obtoženega A. A., da ima na telefonu spletno banko, drugih kartic pa nima ter dejstva, da so bili na telefonu soobdolženega B. B. najdeni podatki o nakazilih denarja preko spletne banke tudi obtoženemu A. A. ter nato odločiti ali so dani pogoji za odvzem telefona obtoženemu A. A.

13Iz zgoraj pojasnjenih razlogov je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti (prvi odstavek 392. člena ZKP) ter vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje v fazo naroka za izrek kazenske sankcije.

¹ P. Gorkič: Zavrnitev priznanja krivde zaradi napačne pravne opredelitve v obtožbi, Tax-Fin-Lex Glasnik, št. 8, leto 2015.
² I Ips 60778/2011-213 z dne 12. 12. 2013, I Ips 5664/2013-31 z dne 19. 6. 2014, I Ips 55009/2013-365 z dne 26. 11. 2015.
³ Za razliko od primera, ki ga je obravnavalo Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 7532/2014-53 z dne 27. 10. 2016.
⁴ Tako tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani VI Kp 67923/2023 z dne 11. 3. 2024.
⁵ V opisu se je očitalo, da so "trije odrasli in en otrok sedeli na zadnjem sedežu, noben od njih pa ni bil pripet z varnostnim pasom, en otrok pa je bil nezavarovan v prtljažniku vozila, zaradi česar bi bilo v primeru nenadnega močnega zaviranja ali prometne nesreče ogroženo njihovo zdravje in življenje", sodišče druge stopnje pa se je postavilo na stališče, da takšen opisan način prevoza tujcev ne predstavlja konkretne nevarnosti za njihovo življenje in zdravje. Je pa po drugi strani Višje sodišče v Ljubljani v sklepu VI Kp 67923/2023 z dne 11. 3. 2024 (ki ga izpostavlja pritožnik) zavzelo drugačno stališče, ko je ocenilo, da očitek, ko je šlo za prevoz petčlanske družine v osebnem vozilu in je bil 8 mesečni otrok v naročju enega od staršev, ostala dva otroka, stara 7 in 8 let pa sta sedela neprivezana v vozilu, kjer tudi ni bilo otroških sedežev in so bili izpostavljeni nevarnosti za njihovo zdravje ali življenje, saj bi ob nenadnem zaviranju ali drugih nenadnih prometnih situacijah na avtocesti, kjer so višje hitrosti, le-ti leteli po kabini vozila, zadošča za konkretizacijo zakonskega znaka izpostavljanja nevarnosti za življenje in telo.
⁶ Ko je obsojenec po dejanskem opisu v izreku prvostopenjske sodbe 15 od 20 tujcev prevažal v premajhnem in temnem delu tovornega vozila, brez sedežev in varnostnih pasov, s katerimi bi se lahko tujci pripeli, s pomanjkanjem prezračenja in zato zadostnega svežega zraka, zaradi česar je bilo nekaterim od tujcev slabo. Temu v nadaljevanju sledi še opisana možnost trka oziroma nenadnega zaviranja vozila, ko je tujcem grozilo, da bi se zaradi tega in dejstva, da niso bili privezani z varnostnim pasom poškodovali ali celo izgubili življenje.
⁷ Ko je obsojenec po opisu v izreku prvostopenjske sodbe v osebnem vozilu prevažal 11 državljanov Turčije tako, da so v drugi vrsti na dveh sedežih sedele štiri osebe, na zadnji klopi s tremi sedeži pa šest oseb, kar pomeni, da so bili močno nagneteni in niso bili pripeti z varnostnimi pasovi, obdolženec na pozive policistov z uporabljenimi zvočnimi in svetlobnimi signali ni ustavil, pač pa je z vožnjo nadaljeval, vse dokler ga policisti niso poskušali zaustaviti s t. i. stingerjem.