UPRS Sklep III U 14/2024-3

I. Tožba se zavrže.

II. Zahteva A. A. za udeležbo v tem upravnem sporu se zavrže.

III. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Potek upravnega postopka:

1Toženka je v postopku nadzora nad družbo A. A. (v nadaljevanju: A. A.) izdala odredbo, št. 0601-2/2023-103 z dne 20. 9. 2023 (v nadaljevanju: Odredba), s katero je, med drugim, A. A. odredila, da je dolžna v roku 12 mesecev od dokončnosti Odredbe odpraviti ugotovljene kršitve tako, da zagotovi, da bodo njeni družbeniki in osebe, ki lahko neposredno ali posredno izvajajo nadzor nad upravljanjem A. A., primerni za zagotavljanje preudarnega in skrbnega upravljanja A. A. Odločila je tudi, da A. A. do pravnomočnosti odločbe, s katero se ugotovi, da je bila kršitev odpravljena, tem osebam ne sme omogočiti uresničevanja glasovalnih pravic.

2Tožniki so zoper Odredbo vložili ugovor, ki ga je toženka z odločbo, št. 0601-2/2023-161 z dne 23. 11. 2023 (v nadaljevanju: Odločba), zavrgla in jim naložila plačilo takse za ugovor v višini 420,00 EUR. Iz obrazložitve Odločbe izhaja, da je toženka ugovor zavrgla iz razloga, ker ta ni bil vložen po upravičeni osebi, saj ima pravico do ugovora zoper Odredbo, skladno s prvim odstavkom 496. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju: ZTFI-1) le subjekt nadzora, tj. KDD.

Tožbene navedbe in nadaljnji potek upravnega spora:

3Tožniki navedeno Odločbo izpodbijajo s tožbo v upravnem sporu. Navajajo, da jo izpodbijajo iz razlogov napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Sodišču predlagajo, da Odločbo odpravi ter toženki naloži v plačilo vse stroške dosedanjih upravnih postopkov in tega upravnega spora.

4V tožbi navajajo, da niso bili stranke v postopku izdaje Odredbe, čeprav bi morali biti udeleženi kot stranski udeleženci. Toženka je s sklepom, št. 0601-2/2023-152 z dne 3. 11. 2023, zavrnila njihovo zahtevo za udeležbo v postopku nadzora, ki se nad A. A. vodi pod opr. št. 0601-2/2023. Zoper slednji sklep so tožniki vložili tožbo v (drugem) upravnem sporu. Navajajo, da Odločba predstavlja dokončno odločbo v postopku, saj v slednjem ne more biti izdana nobena odločba več, ki bi se neposredno nanašala na njih. Tožnica je njihov ugovor zoper Odredbo zavrgla, kar sicer tudi vsebinsko pomeni, da je za njih postopek pri tožnici dokončno končan. Navajajo, da iz pravnega pouka Odločbe sicer izhaja, da zoper njo ni posebnega sodnega varstva, se pa lahko izpodbija s tožbo v postopku sodnega varstva proti odločbi, ki jo bo toženka izdala, če subjekt nadzora ne bo ravnal v skladu z Odredbo. Če bo torej A. A. v celoti izvršil Odredbo toženke, to pomeni, da toženka v zvezi s predmetnim postopkom ne bo izdala nobene odločbe več, kar pa bi pomenilo, da je nezakonit poseg v pravice tožnikov postal trajen in nepopravljiv. Prav tako je Odredba najmanj v delu, ki se nanaša na tožnike, že dokončna in je tožnikom nujno zagotoviti ustrezno sodno varstvo v okviru predmetnega postopka, saj tožniki svojih pravic ne morejo zavarovati v nobenem drugem postopku. Tožniki toženki očitajo napačno uporabo določb ZTFI-1, določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) in določb Uredbe (EU) št. 909/2014.

5V pripravljalni vlogi z dne 22. 12. 2023 tožniki navajajo, da svojo tožbo dopolnjujejo s pravnim mnenjem prof. dr. T. T. in doc. dr. U. U. (v nadaljevanju: Pravno mnenje), ki potrjuje vsa pravna naziranja tožnikov podana v tožbi.

6Tožba in pripravljalna vloga (obe s prilogami) sta bili vročeni toženki, ki v odgovoru na tožbo primarno predlaga, da sodišče tožbo zavrže, podredno pa, da jo zavrne. Meni, da zoper Odločbo sodno varstvo ni dopustno. V predmetni zadevi namreč velja izjema iz 1. točke drugega odstavka 476. člena ZTFI-1, po kateri ni posebnega sodnega varstva zoper odločbo, s katero toženka odloči o ugovoru proti odredbi in ga zavrže, zavrne ali spremeni odredbo. Tožnikom bo sodno varstvo na voljo v primeru izdaje odločbe, ki jo toženka izda, če subjekt nadzora ne ravna v skladu z njeno odredbo o odpravi kršitev. Ustavno sodišče RS je v odločbi, št. U-I-220/03-20 z dne 13. 10. 2004, postopek odločanja toženke že ocenilo kot skladen z Ustavo RS. Ker je toženka v nadzornem postopku ugotovila kršitve Uredbe št. 909/2014¹, je z Odredbo naložila A. A. odpravo kršitev, pri čemer ni opredelila, na kakšen način naj jih A. A. izvrši. Tako izključitev družbenikov iz A. A. temelji na sklepu skupščine A. A. in ne na Odredbi, kot skušajo prikazati tožniki. V sporih med družbo in družbeniki pa odločajo sodišča splošnih pristojnosti v sodnih postopkih, pri čemer tožniki sami navajajo, da svoje pravice v zvezi s sklepom skupščine A. A. o njihovi izključitvi iz družbe v sodnem postopku uveljavljajo. To pomeni, da jim je sodno varstvo zagotovljeno. Sklicujoč se na relevantne določbe ZTFI-1 toženka meni, da tožniki nimajo aktivne legitimacije za vložitev predmetne tožbe, saj niso bili stranski udeleženci v postopku nadzora nad A. A. ZTFI-1, ki je specialni zakon, namreč v celoti izključuje možnost oseb, ki niso subjekt nadzora, da bi se udeleževale postopka kot stranka ali stranski udeleženec. Skladno s prvim odstavkom 496. člena ZTFI-1 ima pravico do ugovora zoper odredbo toženke samo subjekt nadzora. Ker je ureditev v ZTFI-1 specialna, je glede teh vprašanj uporaba določb ZUP izključena. Navaja tudi relevantno sodno prakso, zlasti se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu, št. V Ips 2/2023 z dne 22. 2. 2022. V nadaljevanju odgovora na tožbo toženke poda še vsebinske argumente, s katerimi utemeljuje zakonitost in pravilnost Odredbe.

V zvezi s priglasitvijo stranske udeležbe A. A.

7A. A. je z vlogo z dne 4. 1. 2024 priglasila udeležbo v tem upravnem sporu in predlagala, da ji sodišče dovoli vstop v postopek. Pojasnjuje, da je bila edina stranka v postopku izdaje Odredbe, pri čemer so tožniki za obstoj in tek postopka vedeli, pa kljub temu niso zahtevali udeležbe v postopku, vse dokler Odredba ni bila izdana. Glede na specialne procesne določbe ZTFI-1 v zvezi s prvim odstavkom 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) bi zgolj A. A. lahko bila tožeča stranka zoper upravne akte, ki so bili izdani v postopku nadzora nad njo. Drugi subjekti za vlaganje pravnih sredstev zoper odločbe toženke aktivne legitimacije nimajo.

K I. točki izreka:

8Tožba ni dovoljena.

9Tožniki zoper Odločbo nimajo sodnega varstva. V 476. členu ZTFI-1 je določeno, v katerih primerih je proti odločbam toženke dovoljeno začeti postopek sodnega varstva. Načeloma je to dovoljeno proti vsaki odločbi (prvi odstavek 476. člena ZTFI-1). Vendar pa sta v drugem odstavku 476. člena ZTFI-1 prepisani dve izjemi. Za odločanje v tej zadevi je pomembna izjema iz 1. točke, po kateri ni posebnega postopka sodnega varstva proti odločbi, s katero toženka odloči o ugovoru proti odredbi in ga zavrže, zavrne ali spremeni odredbo. Izpodbijana Odločba je prav takšna in se jo lahko izpodbija s tožbo v postopku sodnega varstva proti odločbi, ki jo toženka izda zato, ker subjekt nadzora ni ravnal v skladu z njeno odredbo (tretji odstavek 476. člena ZTFI-1).

10Pri tem sodišče zavrača tožbene navedbe o domnevnem posegu v ustavno pravico do sodnega varstva. Ustavnost tovrstne zakonske ureditve je bila na Ustavnem sodišču RS namreč že preizkušena in je bilo v zadevi U-I-196/09 odločeno, da 1. točka drugega odstavka 507. člena ZTFI ni v neskladju z Ustavo RS (točka 16 obrazložitve citirane odločbe). Besedilo navedenega določila je bilo identično sedaj veljavnemu določilu 1. točke drugega odstavka 476. člena ZTFI-1. Tako predmetna tožba ni dovoljena niti zoper izpodbijano Odločbo.

11Skladno z navedenimi določbami ZTFI-1 tako sodnega varstva zoper izpodbijani upravni akt nimata ne subjekt nadzora ne stranski udeleženec v postopku nadzora, zato odločitev o zavrženju tožbe ni posledica dejstva, da tožnikom toženka ni priznala položaja stranskih udeležencev v njenem postopku. Sodišče z odločitvijo v tej zadevi tako v ničemer ne prejudicira vprašanja, ali je bilo v postopku pred toženko pravilno odločeno o zahtevi tožnikov za priznanje statusa stranskih udeležencev.² Sodišče se tudi strinja s toženko, da z Odredbo niso bili izrečeni ukrepi iz 168. člena ZTFI-1, saj se ti nanašajo na trgovanje na organiziranem trgu, kar pa subjekt nadzora v tem postopku ni.

12Glede na navedeno tožba torej v celoti ni dovoljena, zato jo je sodišče zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki se v zadevi, ob odsotnosti drugačne ureditve, smiselno uporablja na podlagi drugega odstavka 475. člena ZTFI-1.³ Posledično sodišče tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na vsebino zadeve, ni presojalo.

K II. točki izreka:

13Zahteva za udeležbo se zavrže.

14Ker je sodišče tožbo zavrglo, pa je odpadel tudi pravni interes A. A. za stransko intervencijo v postopku s tožbo, ki jo je priglasila z vlogo z dne 4. 1. 2024. Sodišče namreč glede spornega pravnega razmerja ni sprejelo vsebinske odločitve, ki bi lahko posegla v pravice A. A. ali v njene na zakon oprte neposredne koristi (drugi odstavek 19. člena ZUS-1), zato je tak predlog zavrglo.

K III. točki izreka:

15Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Uredba (EU) št. 909/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2014 o izboljšanju ureditve poravnav vrednostnih papirjev v Evropski uniji in o centralnih depotnih družbah ter o spremembi direktiv 98/26/ES in 2014/65/EU ter Uredbe (EU) št. 236/2012.
² Po podatkih sodnega vpisnika se zadeva pri tukajšnjem sodišču vodi pod opr. št. III U 207/2023.
³ Ob bistveno podobnem dejanskem in enakem pravnem stanju je sodišče tako odločitev že sprejelo v zadevi I U 1812/2023 (sklep I U 1812/2023-17 z dne 5. 2. 2024).