475. člen ZTFI-1

Upoštevaje drugi odstavek 475. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (ZTFI-1), ki zapoveduje subsidiarno uporabo Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) samo za položaje, ki niso (drugače) urejeni v ZTFI-1, je za odločitev o dovoljenosti pritožbe v tem primeru upoštevna ureditev v ZTFI-1 in s tem določba 482. člena istega zakona, ki izključuje pritožbo.

V postopku sodnega varstva zoper odločitve Agencije so določbe ZUS-1 subsidiarno upoštevne, to je, kadar ZTFI-1 nima posebne ureditve, ki odstopa od ureditve ZUS-1 (drugi odstavek 475. člena ZTFI-1). Ker ZTFI-1 ne ureja subsidiarnega upravnega spora, je za presojo dovoljenosti pritožbe in pravočasnosti obravnavane tožbe upošteven ZUS-1. Domet prvega odstavka 476. člena ZTFI-1 je treba razlagati v povezavi s položaji, ki so predmet urejanja sodnega varstva po ZTFI-1. Pravici iz 22. in 23. Ustave zakonodajalcu nalagata izoblikovanje zakonskih pravil, ki omogočajo njuno učinkovito uresničevanje in s tem uresničevanje in obrambo pravic, ki so predmet obravnave v upravnih in sodnih postopkih. Odločanje sodišča v subsidiarnem upravnem sporu ne more preseči navedene ustavne zahteve, naslovljene na zakonodajalca. Subsidiarni upravni spor ni namenjen razreševanju domnevnih zakonskih vrzeli in pomanjkljivosti na različnih pravnih področjih, kjer se odpira dilema, ali je zakonodajalec izoblikoval pravila postopkov na način, da je z vidika Ustave zagotovil dovolj učinkovito uresničevanje in obrambo pravic, ki so predmet obravnave v upravnih in sodnih postopkih. Poleg tega obravnava sp

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je bila v konkretnem postopku kršena pravica tožnikov do izjave in v postopku zaradi odsotnosti vročanja odgovora na tožbo ni bila vzpostavljena kontradiktornost med strankama.

Tožniki naj bi sicer po določbah ZTFI-1, ker niso stranke v postopku, zoper izpodbijano odločbo res ne imeli možnosti tožbe in s tem sodnega varstva. Imajo pa možnost, da v skladu z določbami ZUP zahtevajo položaj stranskega udeleženca v zadevnem postopku nadzora in v primeru, če se takšna njihova zahteva zavrne, možnost tožbe in s tem sodnega varstva zoper odločitev tožene stranke. To pa v končni fazi pomeni, da imajo tožniki zagotovljeno možnost, da se o njihovi pravici do udeležbe v postopku nadzora in s tem do uveljavljanja ugovorov zoper odločbo, tudi tistih, ki so ustavnopravne narave, odloča v sodnem postopku (v upravnem sporu). S tem je po presoji sodišča tožnikom, čeprav na posreden način, preko vložitve posebne zahteve, sodno varstvo zoper odločbo organa - tožene stranke zagotovljeno in zato že iz tega razloga ni izpolnjen ključni pogoj za odločanje o kršitvah ustavnih upravičenj (iz naslova neudeležbe v postopku nadzora) na podlagi 4. člena ZUS-1.

Prepoved navajanja novih dejstev iz 479. člena ZTFI-1 se ne nanaša tudi na konkretizacijo in dodatno elaboriranje trditev, postavljenih že v ugovoru.

V 482. členu ZTFI-1 je v pododdelku 15.2.1 "Skupne določbe" oddelka 15.2 "Postopek sodnega varstva" določeno, da proti sodbi oziroma sklepu, izdanem v postopku sodnega varstva, ni pritožbe. Nadalje pa je v pododdelku 15.2.2. "Postopek sodnega varstva proti odločbam o potrditvi prospekta in odločbam v postopku po ZPre-1" določeno, da je proti sodbi, s katero sodišče odloči v postopku sodnega varstva, ne glede na 482. člen ZTFI-1 dovoljena pritožba, o kateri odloča Vrhovno sodišče v senatu treh sodnikov (tretji odstavek 487. člena ZTFI-1). V obravnavanem primeru je Upravno sodišče odločilo s sklepom, zato je treba za odločitev o dovoljenosti pritožbe uporabiti določbo 482. člena ZTFI-1 in pritožbo kot nedovoljeno zavreči. Ker je institut pritožbe "specialno" urejen v ZTFI-1, subsidiarna uporaba določb ZUS-1, mišljeno je določilo drugega odstavka 82. člena1, ni na mestu. Pritožba tudi ne izpolnjuje predpisanih pogojev, da bi jo bilo mogoče šteti za predlog za dopustitev revizije.