VSL Sklep I Cp 991/2024

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je tožnica zahtevala (1.) da se tožencu naloži, da v roku 24 ur od začasne odredbe tožnici omogoči nemoten dostop in uporabo stanovanja z ID znakom 000 - 2629 - 5 (ID ...) tako, da zagotovi, da je stanovanje prosto oseb in stvari, z izjemo stvari tožnice in ji izroči ključe stanovanja oz. zamenja ključavnico; (2) da se v primeru, da toženec ne bo prostovoljno omogočil dostopa, zoper njega dovoli izvršba s pooblastilom tožnici, da na stroške toženca po svojem izvajalcu odklene oziroma omogoči dostop do stanovanja; (3) da se tožencu prepove motenje in odvzem posesti tožnici na tem stanovanju z zaklepanjem prostorov z novo ključavnico in podobnimi motilnimi ravnanji; (4) da začasna odredba velja do pravnomočnega zaključka te pravde. Predlog je bil vložen sočasno s tožbo zaradi motenja posesti na istem stanovanju, zavrnjen pa je bil, ker po presoji sodišča prve stopnje tožnica ni izkazala niti verjetnosti terjatve niti verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode.

2Zoper sklep se tožnica pritožuje. Sodišču očita, da se je materialnopravno zmotno oprlo na zemljiškoknjižne izpiske, iz katerih izhaja le lastništvo in tako napačno ugotovilo, da toženec ni motil posesti stanovanja. Posest kot dejansko oblast nad stvarjo lahko izvršuje tudi tisti, ki ni lastnik stanovanja, pri čemer pa je sodišče v celoti enostransko sledilo le nedokazanim in pavšalnim trditvam toženca, da naj ne bi razpolagal s ključi stanovanja. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, da toženec ne izvršuje posesti na stanovanju in je zato tudi napačno uporabilo materialno pravo in zaključilo, da restitucija posesti v konkretni zadevi ni mogoča. Iz tega je izpeljalo napačen sklep, da verjetnost obsoja terjatve ni izkazana. Tožnica vztraja, da je podan tudi pogoj nastanka težko nadomestljive škode. Navaja, da je sodišče ugotovilo, da ima tožnica v najemu stanovanje ter samoiniciativno in v nasprotju z navedbami zaključilo, da ima možnost, da v stanovanju biva s hčerko. Tožnica še navaja, da je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti, ker je sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe izdalo, še preden se je iztekel rok za izjasnitev o pripravljalni vlogi tožene stranke.

3Toženec je na pritožbo odgovoril. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pri odločanju je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica v obravnavani zadevi predlaga izdajo regulacijske začasne odredbe, pri čemer se vsebina tožbenega zahtevka prekriva z vsebino predloga začasne odredbe. Regulacijske začasne odredbe so tiste, katerih namen je ureditev spornega pravnega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe), varstvo obstoječega stanja, ne pa zavarovanje poznejše izvršbe.¹ Gre za varstvo obstoječega stanja pred grozečim nasiljem (nevarnostjo uporabe sile) ali nevarnostjo nastanka težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ²). V sodni praksi se je izoblikovalo utrjeno stališče, da regulacijske začasne odredbe ni mogoče izdati zaradi nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (1. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), ter stališče,³ da je ni mogoče izdati niti v primeru, ko dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), in tudi ne, če bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ). Ni nujno, da se regulacijska začasna odredba vselej v celoti prekriva s tožbenim zahtevkom; v primeru, če se, je treba pogoje za izdajo take začasne odredbe presojati (še dodatno) strožje in še bolj restriktivno kot pa pogoje za izdajo "običajne" regulacijske začasne odredbe. To namreč narekuje odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up-275/97 z dne 16. 7. 1998, ki je izdajo regulacijskih začasnih odredb omejila na najhujše primere, v katerih bi zaradi sile ali nastanka težko nadomestljive škode poznejše sodno varstvo ostalo brez pomena in pod nadaljnjim pogojem, da je kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, pozneje ob odločbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za dolžnika vzpostaviti prejšnje stanje. Izjemnost izdaje regulacijske začasne odredbe velja še posebej v sporih zaradi motenja posesti, saj je cilj posestnega varstva prav začasna ureditev dejanskega stanja oziroma preprečevanje, omejevanje in sankcioniranje samovoljnega uveljavljanja zatrjevanih pravic, motenjske spore pa mora sodišče obravnavati hitro (425. do 428. člen ZPP).⁴

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da terjatev ni z verjetnostjo izkazana. To ugotovitev je oprlo na dejstvo, da toženec ni lastnik stanovanja ter na njegove navedbe, da v stanovanju ne biva in ne razpolaga s ključi stanovanja. Presodilo je, da bi z ugoditvijo zahtevku poseglo v pravico tretje osebe, ki v pravdi ne sodeluje, sklicevalo pa se je tudi na sodno prakso, po kateri je vrnitev posesti in prepoved ponovnih posegov v posest mogoče zahtevati le od posestnika.⁵

7Dejstvo, da tožnik ni lastnik stanovanja, izhaja iz predloženega zk izpiska,⁶ zato očitek, da je sodišče to dejstvo neutemeljeno upoštevalo, ne more biti utemeljen. Tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita tudi to, da je napačno ugotovilo, da toženec ni motil posesti stanovanja zgolj zato, ker ni lastnik stanovanja. Sodišče prve stopnje svoje odločitve namreč ni oprlo na ugotovitev, da toženec posesti ni motil (tega, ali je posest motil tožnik ali nov lastnik, sploh ni ugotavljalo), ampak na ugotovitev (vsaj tako je mogoče razumeti zgoraj povzete razloge), da ni z verjetnostjo izkazano, da je toženec posestnik stanovanja.

8Pritožbeno sodišče v tej fazi postopka s tako ugotovitvijo soglaša. Drži sicer, da je po 33. čl. SPZ,⁷ pri motenju posesti pomembno le zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pravica do posesti pa se ne upošteva, a v obravnavani zadevi ni mogoče spregledati, da dejstvo, da je lastnica stanovanja tretja oseba, vsaj z verjetnostjo kaže, da je ta oseba z nakupom postala tudi posestnica. Na to, kot je opozorilo že sodišče prve stopnje, kažejo tudi toženčeve navedbe, pa tudi pisna korespondenca, na katero se sklicuje tožnica v pritožbi. Tako iz SMS sporočila v prilogi A4 izhaja, da je v stanovanju že novi lastnik. Da je toženec posestnik stanovanja, ne izhaja niti iz drugih listin, izpostavljenih v pritožbi. Toženčevo prizadevanje, da tožnica izprazni stanovanje in da se vanj ne vrne, je namreč mogoče pripisati dejstvu, da je bil kot zakoniti zastopnik (direktor) prodajalca (to je družbe A., d. o. o.) dolžan poskrbeti, da prodano stanovanje kupcu izroči tudi v posest. Tožnica je poleg tega sama navajala, da toženec v predmetnem stanovanju ne biva, da si je poiskal novo stanovanje, v katerem še vedno živi in ima tam prijavljeno stalno prebivališče.

9Stališče sodišča prve stopnje, da je vrnitev posesti in prepoved ponovnih posegov v posest mogoče zahtevati le od posestnika, je tudi materialnopravno pravilno in skladno z ustaljeno sodno prakso.⁸

10Pritožbeno sodišče še dodaja, da je tožnica vpogled v izjavo svoje mame ter dokaz z njenim zaslišanjem predlagala zaradi dokazovanja, da je bil toženec tisti, ki je motil posest. Ker to vprašanje za odločitev glede na že zgoraj obrazloženo ni relevantno, dejstvo, da sodišče prve stopnje teh dokazov ni upoštevalo in se do njih ni opredelilo, na presojo utemeljenosti pritožbe ne more vplivati, prav tako pa s tem ni zagrešilo nobene upoštevne kršitve.

11Ne glede na to, da je bilo treba odločitvi pritrditi že iz zgoraj navedenih razlogov, pa pritožbeno sodišče dodaja, da pritrjuje stališču sodišča prve stopnje tudi v delu, ko ugotavlja, da tožnica ni z verjetnostjo izkazala niti druge predpostavke za izdajo začasne odredbe. Navedbe o škodi, ki naj bi tožnici brez izdaje začasne odredbe nastala, ne zadoščajo za sklep o možnosti nastanka težko nadomestljive škode. Kot je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, tožnica niti ne konkretizira, kakšna škoda naj bi ji sploh nastala, poleg tega pa premoženjska škoda praviloma ne sodi med težko nadomestljivo škodo, saj je za tako škodo vedno mogoče dobiti denarno nadomestilo. Okoliščin, ki bi lahko pomenile podlago za drugačno stališče, pa tožnica ni zatrjevala. Glede bivanja tožnice s hčerko na drugem naslovu, se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da to dejstvo, samo po sebi in ob upoštevanju, da si je tožnica najela drugo stanovanje, ne more vplivati na kvalitetno preživljanje časa s hčerko. Soglaša tudi s presojo, da so ostale navedbe pavšalne.

12Toženka uveljavlja še pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka, ker naj bi sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti s tem, ko je sklep, s katerim je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, izdalo še preden je potekel rok za odgovor tožnice na tožnikovo pripravljalno vlogo; vendar neutemeljeno. Razlogi izpodbijanega sklepa namreč ne vsebujejo ugotovitev vezanih na tožnikove navedbe v tej pripravljalni vlogi.

13Po ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP⁹v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo (druga točka 365. člena ZPP).

14Tožnica s svojo pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Primerjaj npr. sklepa VSL II Cp 1055/2009 in II Cp 384/2019.
² Zakon o izvršbi in zavarovanju.
³ Ki v sodni praksi ni enotno. Glej na primer odločbe VSL I Cp 372/2009, II Cp 3034/2012, II Cp 3469/2012, II Cp 2085/2013, II Cp 163/2015, I Cp 245/2015, I Cpg 972/2015 in II Cp 2986/2015, II Cp 2466/2018, II Cp 2439/2018, II Cp 1440/2019, II Cp 238/2024; drugače odločbe VSL II Cp 914/2011, VSL I Cp 288/2011, I Cp 3381/2016, II Cp 540/2016; drugače tudi Neža Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba, 2015, stran 127-129.
⁴ Glej odločbo VSL Sklep I Cp 1784/2021
⁵ Poleg odločbe, ki jo je navedlo sodišče prve stopnje, je tako stališče zavzeto tudi v več drugih odločbah, na primer VSL I Cp 3389/2015, VSL I Cp 2752/2016, VSL I Cp 1598/2018, VSL I Cp 81/2023 idr.
⁶ Stanovanje je od 3. 8. 2023 last B. B. (glej zk izpisek v prilogi A9, to navaja tudi tožnica v vlogi z dne 22. 3. 2024, list. št. 36).
⁷ Stvarnopravni zakonik.
⁸ Poleg odločbe, ki jo je navedlo sodišče prve stopnje, je tako stališče zavzeto tudi v več drugih odločbah, na primer VSL I Cp 3389/2015, VSL I Cp 2752/2016, VSL I Cp 1598/2018, VSL I Cp 81/2023 idr.
⁹ Zakon o pravdnem postopku.