VSC Sklep II Kp 5445/2023

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanec kot tožilec je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati nagrado in potrebne izdatke zagovornika za odgovor na pritožbo ter 100,00 EUR sodne takse.

1Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Celju na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo subsidiarni obtožni predlog oškodovanca kot tožilca A. A., s katerim je slednji osumljeni B. B. (prej B. C.) očital kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Prvo sodišče je sklenilo še, da mora oškodovanec kot tožilec plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke "obdolženke" (prav: osumljenke).

2Zoper sklep se je pritožil oškodovanec kot tožilec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred novim sodnikom posameznikom.

3Na pritožbo je odgovoril zagovornik osumljenke D. D., odvetnik v ... Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in "potrdi izpodbijani sklep" ter odloči, da stroške pritožbenega postopka krije oškodovanec (kot tožilec).

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita t. i. relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, češ da je izpodbijani sklep izdala ista sodnica, ki je oškodovanca kot tožilca dne 15. 9. 2023 (list. št. 34 - 35) na podlagi drugega odstavka 431. člena ZKP obvestila, da sodišče ne bo opravilo predlaganih posameznih preiskovalnih dejanj. ZKP v 1. točki drugega odstavka 39. člena določa, da sodnik ne sme odločati o obtožbi, če je v isti zadevi opravljal preiskovalna dejanja. Razlaga, ki jo ponuja pritožnik, tj. da bi morala biti izločena tudi sodnica, ki je "le" odločila, da preiskovalna dejanja ne bodo opravljena (in jih torej ni dejansko opravljala), nima podlage v zakonu. Ker zato ni razloga, da zadeva tudi v fazi po vložitvi obtožnega akta ne bi smela biti dodeljena isti sodnici, že pojmovno ne more biti govora o kršitvi pravice do zakonitega oziroma naravnega sodnika iz drugega odstavka 23. člena Ustave, drugih relevantnih okoliščin v zvezi s to ustavno pravico pa pritožba ne navaja.

6Povsem neutemeljen je očitek pritožbe, da naj bi bili razlogi izpodbijanega sklepa o odločilnih dejstvih v precejšnji meri sami s seboj v nasprotju (bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP). Prvo sodišče je v točki 6 obrazložitve povzelo dikcijo 4. točke prvega odstavka 277. člena ZKP, ki (v zvezi s prvim odstavkom 437. člena ZKP) predvideva zavrženje obtožnega predloga, kadar ni zadosti dokazov, da bi bila osumljenka utemeljeno sumljiva dejanja, ki je predmet obtožbe. V točki 8 obrazložitve pa je sodišče prve stopnje (v povezavi s predhodnimi vsebinskimi in pravilnimi razlogi) navedlo, da v potrditev obtožbenega očitka ni bil predlagan oziroma ponujen noben dokazni vir, ki bi izkazoval večjo verjetnost, da je osumljenka izvršila očitano ji kaznivo dejanje, kot pa verjetnost, da ga ni izvršila, kar je v bistvenem esenca dokaznega standarda utemeljenosti suma. Če ne obstaja noben (obremenilni) dokaz zoper osumljenko, še toliko manj obstaja zadosti dokazov za napolnitev utemeljenega suma. Dlakocepljenju pritožbe v tem delu posledično ne bo moč priznati uspeha.

7Oškodovanec kot tožilec osumljenki očita izvršitev kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, ki naj bi ga izvršila na način, da je ponarejeno listino (izjavo na papirju formata A4 z datumom 8. 2. 2021, kjer je kot izdajatelj navedel E. E.) uporabila kot pravo (izjavo poslala oziroma organizirala, da je bila poslana Okrajnemu sodišču v Celju v kazenskem postopku I K 36384/2017). Če listina ni ponarejena, ne more biti uporabljena kot prava. V zvezi z vprašanjem ponarejenosti listine je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu tehtno presodilo, da oškodovanec kot tožilec ni ponudil nobenega dokaza oziroma dokaznega vira, ki bi utemeljeval sum, da je šlo pri izjavi E. E. z dne 8. 2. 2021 bodisi za materialni bodisi za intelektualni falsifikat. Izjavo, s katero je E. E. v vlogi subsidiarnega tožilca v zadevi I K 36384/2017 umaknil obtožni predlog, v posledici česar je bil kazenski postopek ustavljen, je E. E. lastnoročno podpisal pri notarju dr. F. F., notar pa je podpis izjavitelja tudi overil. Da ne gre za podpis E. E., ne zatrjuje niti oškodovanec kot tožilec, nikakršne podlage pa ni ponujene v utemeljitev suma, da bi bil E. E. v podpis prisiljen (pred notarjem je celo izrecno izjavil, da ni bil - list. št. 23), zaveden ali kakor koli manipuliran, tj. da pri podpisu ne bi šlo za akt njegove svobodne volje. Prav tako pa iz notarskega potrdila na list. št. 23 spisa izhaja, da je stranka, torej E. E., izjavila, da pozna vsebino listine. S tem je vsebina listine, ne glede na to, da je E. E. očitno ni lastnoročno natipkal (in je pri tem docela irelevantno, kdo jo je natipkal, najsi je bila to celo osumljenka ali ne), pridobila lastnost njegove lastne izjave, s katero je soglašal, in odraza njegove lastne volje. Da pri tem ne bi šlo za voljo E. E., ponovno oškodovanec kot tožilec ni izkazal z nobenim dokazom oziroma dokaznim virom. Posledično ne more biti govora o kakršnem koli sumu, da bi šlo pri sporni izjavi za ponarejeno listino tako v smislu materialnega kot intelektualnega falsifikata, kar je v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, enako razumno pa je tudi takšno pravno naziranje zagovornika v odgovoru na pritožbo.

8Pravno zgrešena so pritožnikova izvajanja, da je izjava E. E. ponarejena že zato, ker je očitno ni sam natipkal in natisnil ali vsaj narekoval (na kar naj bi kazalo E. E. nepoznavanje opravilne številke kazenske zadeve, nepoznavanje pravne terminologije in nepoznavanje pravopisa v slovenskem jeziku); ključno je, da je s pritrditvijo vsebini listine in lastnoročnim podpisom slednje izjava na njej v smislu, ki je relevanten za presojo utemeljenosti suma osumljenki očitanega kaznivega dejanja, pridobila lastnost njegovega avtorstva. Notarsko potrdilo, da E. E. "pozna vsebino listine", ni v nasprotju z ugotovljenimi odločilnimi dejstvi, vse drugačne pritožbene interpretacije takšne navedbe E. E. pa so le gola sprenevedanja. Nič spornega ne more biti v dejstvu, da je E. E., potem ko je dopolnil 16. leto starosti, lahko procesno veljavno umaknil obtožni predlog v zadevi I K 36384/2017 (drugi odstavek 64. člena ZKP), saj ni podlage za sklepanje, kot že rečeno, da pri tem ne bi šlo za odraz njegove avtentične volje, umik obtožbe pa ni kaznivo dejanje. Zato so obširna pritožbena razpravljanja o poteku kazenskega postopka I K 36384/2017 za odločitev v obravnavani zadevi brezpredmetna. Ob odsotnosti vsakršnih dokazov v smeri utemeljenega suma za ponarejanje listin je enako brezpredmetno tudi razpredanje o tem, da je E. E. o obstoju postopka I K 36384/2017 očitno seznanila osumljenka, torej njegova mati, pri čemer navsezadnje to potrjuje prvi odstavek izjave z dne 14. 10. 2020 (priloga A1), v kateri (a tudi v izjavi z dne 8. 2. 2021) je zapisano, da se E. E. nikoli ni strinjal z uvedbo kazenskega postopka zoper mamo, ki ga je na podlagi vloženega subsidiarnega obtožnega predloga sprožil (sedaj) oškodovanec kot tožilec v vlogi (tedaj še) zakonitega zastopnika E. E., ki zoper bivšo ženo vlaga številne tožbe. Načelno drži, da je bila ustavitev postopka v zadevi I K 36384/2017 v interesu osumljenke, tamkajšnje obdolženke, toda to še ne zadošča za dokazno scela nepodprto sklepanje, da enakega interesa ni imel tudi njen sin, ki da naj bi materi "slepo verjel" in se le podpisal pod vsebino te izjave, pri čemer gre zgolj za špekulacije. Posledično pač ni moč zaključevati, da naj bi osumljenka vedela, da izjava na listini, tj. ne glede na to, kdo je organiziral njeno izvedbeno sestavo, ne izvira iz avtorske sfere E. E., zato že pojmovno ni mogla spraviti v pravni promet ponarejene listine. Nosilni razlogi izpodbijanega sklepa tako niso zmotni. Pritožnik tudi pod krinko uveljavljanja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP (protispisnosti) izraža le nestrinjanje s pravilno pravno presojo sodišča prve stopnje, ki je prima facie (ne pa v postopku proste presoje dokazov, ki je pridržana dokazni oceni po opravljeni glavni obravnavi) upravičeno presodilo, da oškodovanec kot tožilec ni ponudil nobenega indica, kaj šele dokaza, ki bi utemeljeval sum, da je osumljena izvršila očitano ji kaznivo dejanje. "Logično nevzdržna" so kvečjemu izvajanja v pritožbi, ne pa razlogi izpodbijanega sklepa.

9K zapisanemu pa pritožbeno sodišče dodaja še, da vlagatelju obtožnega predloga v obravnavani zadevi sploh ni mogoče priznati statusa oškodovanca kot tožilca, ki bi po zavrženju kazenske ovadbe kot subsidiarni tožilec smel prevzeti kazenski pregon zoper osumljeno. ZKP v šesti alineji 144. člena določa, da je oškodovanec zgolj tisti, kateremu je kakršna koli njegova osebna (ali premoženjska) pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena. Med (domnevno) izvršenim kaznivim dejanjem in kršitvijo oziroma ogrozitvijo oškodovančevih pravic mora obstajati neposredna vzročna zveza. Ob prvenstveni pripombi, da mora že iz opisa dejanja v vloženem obtožnem aktu izhajati oškodovani status vlagatelja (česar v dani zadevi ni, saj v opisu dejanja A. A. ni niti omenjen), so tudi pojasnila vlagatelja, zakaj naj bi mu šel status oškodovanca (drugi odstavek na strani 2 obtožnega predloga), pravno zmotna. V kazenskem postopku I K 36384/2017 je A. A. kot zakoniti zastopnik tamkajšnjega subsidiarnega tožilca E. E. (preden je slednji dopolnil šestnajst let) zanj in v domnevnem interesu sina lahko opravljal procesna dejanja; bil je torej procesni udeleženec, ne pa tudi stranka postopka. Zato bi bile s (hipotetično) predložitvijo ponarejene listine v smeri umika obtožbe in ustavitve postopka lahko prekršene oziroma ogrožene le pravice E. E., nikakor pa ne A. A., ki je, kot povedano, v tistem postopku smel opravljati procesna dejanja v interesu drugega, ne lastnem.

10Ker je sodišče prve stopnje obtožni predlog upravičeno zavrglo, pritožbeni razlogi pa niso podani, je pritožbeno sodišče, ob izostanku uradoma preizkušanih kršitev (peti odstavek 402. člena ZKP), pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP). Zaradi neuspeha v pritožbenem postopku je A. A. kot strošek tega postopka dolžan plačati sodno takso v znesku 100,00 EUR, tj. na podlagi tar. št. 7409 Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Poleg stroškov kazenskega postopka, ki mu jih je v plačilo po drugem odstavku 96. člena ZKP naložilo že prvo sodišče, je dolžan povrniti še nagrado in potrebne izdatke, ki jih je imel zagovornik osumljenke zaradi priprave in vložitve odgovora na pritožbo.