VSK Sklep PRp 331/2024

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

1Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Postojni obdolženega spoznalo za odgovornega dveh prekrškov po 6. točki šestega odstavka 42. člena ZPrCP, mu izreklo enotno globo 2.400,00 EUR in stransko sankcijo 36 kazenskih točk. V plačilo mu je naložilo tudi stroške postopka.

2Zoper sodbo se obdolženi pritožuje po svojem zagovorniku in sicer iz vseh pritožbenih razlogov in zaradi kršitev Ustave. V izreku pod točko I manjka konkretizacija zakonskega znaka očitanega prekrška, to je navedba, da je bila na mestu, kjer naj bi prišlo do prekrška, hitrost omejena na 50 km/uro. Pod točko II. pa ni naveden niti predpis, ki naj bi ga obdolženi kršil in je zato izrek nerazumljiv. Nerazumljiv je tudi sam obdolžilni predlog. Sodišče bi zato moralo ugotoviti, da iz predloga ne izhaja, da naj bi dolžnik storil očitana mu prekrška in postopek ustaviti. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazna predloga z zaslišanjem A. A. in B .B. ki bi potrdila, da ni bil obdolženi tisti, ki je storil očitana prekrška. Stališče sodišča, da fotografija prekrška in opravljena analiza fotografij predstavljata tako zanesljiv dokaz, da morebitno zaslišanje prič, ki ima nižjo dokazno vrednost, ne bi moglo spremeniti zaključkov sodišča, je v nasprotju z načelom proste presoje dokazov, načelom materialne resnice, pravico do obrambe ter za vnaprejšnjo dokazno oceno. Pri tem ni nepomembno, da je izveden povedal, da z analizami ne potrjuje identitete storilca, ampak le verjetnost. V posledici je bilo tudi napačno ugotovljeno dejansko stanje. Po prejemu sodbe je obdolženi stopil v stik z A. A., ki mu je povedal, da je avtomobil v kritičnih dneh vozil njegov oče.B .B.je tudi podal izjavo o tem, ki jo obdolženi prilaga pritožbi. Z uporabo določbe 8. člena ZPrCP je sodišče prekršilo domnevo nedolžnosti, posledično pa je tudi kršilo pravico do poštenega postopka.

3Pritožba je utemeljena.

4Izpodbijana sodba je obrazložena in jo je mogoče preizkusiti. Po določbi 1. točke prvega odstavka 46. člena ZPrCP je hitrost na cestah v naselju omejena na 50 km/uro, v opisu dejanja je navedeno, da je storilec prekrška vozil po cesti v naselju s hitrostjo preko 110 km/uro. Enaka je vsebina obeh obdolžilnih predlogov, pred tem je bil obdolženi pozvan, da se o očitkih izjavi, kar je tudi storil. Sodišče prve stopnje pa se je do njegovih ugovorov in dokaznih predlogov opredelilo.

5V postopku je bilo sporno, ali je očitana prekrška storil obdolženi. Prekrška sta bila namreč ugotovljena s samodejno merilno napravo za nadzor prometa, voznik pa po storitvi prekrška ni bil ustavljen in kontroliran. Če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, se kaznuje za prekršek lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Povedano pomeni, da je dokazno breme, da ni vozil, na lastniku. Gre za domnevo, ki je sicer res v nasprotju z domnevo nedolžnosti, vendar se je do nje že opredelilo tudi ustavno sodišče, ki je v zadevi U-I-295/05¹ odločilo, da ni v nasprotju z Ustavo. Prav zato, ker gre za poseg v domnevo nedolžnosti, pa je treba obdolženemu omogočiti pravico do obrambe in izvesti z njegove strani predlagane dokaze. V predmetni zadevi je storilec trdil, da je bil v času storitve prekrška na Dunaju in da je avtomobil posodil A. A. V dokaz je poleg svojega zaslišanja predlagal tudi zaslišanje A. A. in B. B. in imenovanje izvedenca. Sodišče prve stopnje je ugodilo le predlogu za imenovanje izvedenca, ni pa izvedlo dokaza z zaslišanjem A. A. in B. B. Izvedenec je ugotovil, da A. A. ni voznik na sporni fotografiji, da pa obstaja relativno velika verjetnost, da je to obdolženi, čeprav identiteta ni potrjena. Za potrditev identitete naj bi bilo potrebno mnogo več enakih individualnih značilnosti.

6Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov odločilo, da je za očitana prekrška odgovoren obdolženi. Svojo odločitev je oprlo na izvedensko mnenje in na stališče, da je opravljena analiza tako zanesljiv dokaz, da morebitno zaslišanje prič, ki imajo nižjo dokazno vrednost od fotografije, zaključkov sodišča glede tega, kdo je bil voznik, ne bi moglo spremeniti. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikom, da taka obrazložitev pomeni vnaprejšnjo dokazno oceno, ki je v nasprotju z določbo 133. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), pomeni pa tudi pretiran poseg v obdolženčevo pravico do obrambe. Drži sicer, da sodišču ni treba izvesti vseh s strani obdolženca predlaganih dokazov, vendar mora izvesti tiste, ki bi, če bi z njimi uspel, mogli ovreči odgovornost obdolženega za prekršek. Glede na to, da izvedenec identitete ni potrdil, ampak je le s sicer veliko verjetnostjo ugotovil, da gre za obdolženega, ni mogoče vnaprej izključiti vsake možnosti, da bi obdolženi s predlaganimi dokazi uspel. Sodišče prve stopnje bi jih zato moralo izvesti. Ker jih ni, je poseglo v obdolženčevo pravico do izjave in pravico do obrambe.

7Pritožbeno sodišče je na podlagi povedanega pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev (peti odstavek 163. člena ZP-1). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče zaslišati predlagani priči, po potrebi pa izvesti še druge dokaze in ponovno odločiti o odgovornosti obdolženega za očitana prekrška.

¹ Odločba se sicer nanaša ne enako določbo takrat veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa. Ustavno sodišče je pojasnilo, da je zakonodajalec imel za tako ureditev ustavno dopusten cilj. Domneva odgovornosti lastnika oziroma imetnika pravice uporabe vozila zagotavlja učinkovito odkrivanje in sankcioniranje storilcev prekrškov v cestnem prometu. S tem vpliva na ravnanja voznikov in prispeva k varnosti udeležencev v cestnem prometu. Ukrep je nujen in primeren za dosego zasledovanega cilja. Izpolnjen je tudi pogoj sorazmernosti v ožjem pomenu. Omejitev je v (vrednostnem) sorazmerju z vrednostjo zastavljenega cilja, ker prihaja v poštev pri prekrških, za katere ni mogoče izreči kazni zapora; obdolženec pa se razbremeni že tedaj, ko z ustrezno stopnjo verjetnosti (ki je nižja od tiste, ki se izraža v razumnem prepričanju sodišča o obstoju nekega dejstva) izkaže, da ni storilec prekrška.