VSL Sodba VII Kp 6560/2015

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženega se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Kranju je z izpodbijano sodbo I K 6560/2015 z dne 20. 10. 2023 obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 in mu po istem zakonskem določilu izreklo kazen deset mesecev zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženega oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženi zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona ter predlagal, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

3Pritožba ni utemeljena.

4Kadar odloča sodišče druge stopnje o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, obvesti stranke o seji senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari (445. člen ZKP). Sodišče druge stopnje strank o pritožbeni seji ni obvestilo, saj predsednik senata oziroma senat, upoštevaje dejansko in pravno stanje stvari v obravnavani kazenski zadevi ter vsebino pritožbe, nista ocenila, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev dejanskih in pravnih vprašanj. S povsem neobrazloženim predlogom za opravo pritožbene seje v navzočnosti strank, pa tudi pritožnik ni izkazal, da bi neposredna predstavitev pritožbenih navedb lahko karkoli dodatno prispevala k razjasniti stvari.

5Pritožnik navaja, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je le-ta nejasna in nerazumljiva, v posledici tega pa je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, zaradi česar kazenski zakon ni bil pravilno ugotovljen. V nadaljevanju pritožnik navede, da ni nikogar spravil v zmoto, njegov namen ni bil, da vozila ne vrne. Po prevzemu vozila je istočasno nastal tudi en življenjski dogodek, ki je zadeval družino obdolženega, zato se je odločil, da gre v Srbijo. Spravljanje v zmoto pa je odločilno dejstvo, ki mu sledi uporaba kazenskega zakona. Dejstva zato niso pravilno ugotovljena. Obdolženi tudi ni bil nikoli zaslišan pred sodiščem in je bil tudi priseljen dati izjavo v svojo škodo zaradi zavarovanja osebne varnosti in varnosti družine. Ker so se okoliščine spremenile, je pritožnika treba nujno zaslišati pred sodiščem. Pritožnik graja tudi izjave prič, ker se v poglaviten razlikujejo. Na vabila sodišče pa se obdolženi ni odzival, ker je slabega zdravstvenega stanja in ni imel možnosti organizirati takšnega potovanja.

6Glede pritožnikove navedbe, da ni bil zaslišan pred sodiščem, pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču (2. točka izpodbijane sodbe), da zakonska zahteva po obvezni navzočnosti na glavni obravnavi v obdolženčevem primeru ni absolutna, ampak je skladna z načelom sorazmernosti, prilagojena zakonski zahtevi po učinkoviti izvedbi kazenskega postopka v 15. členu ZKP. Iz tega tudi izjema v prem odstavku 442. člena ZKP, po kateri sodnik posameznik sme odločiti, da se v primerih, ko na glavno obravnavo ne pride pravilno vabljeni obdolženec, ta sme opraviti pod pogojem, da njegova navzočnost ni nujna in da je pred tem bil že zaslišan. Navedeno je bilo po razumljivih razlogih v 2. točki izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča tudi izpolnjeno.

7Iz podatkov v spisu izhaja, da je v okviru mednarodne pravne pomoči, sodišče prve stopnje, neposredno na Temeljno sodišče v B., Republika Srbija, v skladu s Pogodbo med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o mednarodni pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (ki velja od 1. 12. 2015) poslalo zaprosilo za zaslišanje osumljenega A. A., pri čemer mu je bilo istočasno vročeno v prevodu: predlog Okrožnega državnega tožilstva (ODT) za opravo preiskovalnih dejanj z dne 17. 2. 2015; Zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe oziroma predloga za kazenski pregon z dne 18. 7. 2014; kopijo najemne pogodbe št. 0000 z dne 11. 7. 2014 in sklep o izločitvi listin I Kpd 6560/2015 z dne 13. 8. 2015. Sodišče prve stopnje je dne 12. 1. 2017 prejelo od Temeljnega sodišča v B. Zapisnik o vročitvi in zaslišanju takrat osumljenega A. A. št. POM 28716 z dne 2. 12. 2016. Iz navedenega zapisnika (list. št. 94) izhaja, da je zaprošeno sodišče dne 2. 12. 2016 ob 13:00 uri, preden je podal zagovor, osumljenega seznanilo o tem, kaj ga bremeni in mu podalo pravni pouk, da se ni dolžan zagovarjati niti odgovarjati na posamezno vprašanje, če pa se bo zagovarjal, pa ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje niti priznati krivde. Posebej je bil tudi poučen, da je lahko ob njegovem zaslišanju navzoč zagovornik in da ima pravico navajati vsa dejstva in dokaze v svojo obrambo. Po podanem zagovoru je A. A. zapisnik tudi podpisal.

8Dne 28. 8. 2017 je ODT zoper obdolženega A. A. vložilo obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja goljufije po prve odstavku 211. člena KZ-1. Obdolženemu A. A. je bil prevod obtožnega predloga preko Temeljnega sodišča v B. vročen dne 29. 4. 2021 (list. št. 141). Za dne 10. 12. 2021 je sodišče razpisalo glavno obravnavo, vabilo je bilo v prevodu preko Temeljnega sodišča v B. obdolženemu vročeno dne 26. 11. 2021 (list. št. 165). Na glavno obravnavo dne 10. 12. 2021 obdolženi ni pristopil, svojega izostanka tudi ni opravičil, zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 442. člena ZKP opravilo glavno obravnavo v nenavzočnosti obdolženega in zaslišalo predstavnika oškodovanega podjetja C. C. Glavna obravnava je bila preložena na dne 18. 2. 2022, na katero obdolženi ni pristopil, vabilo zanj ni bilo izkazano, zato je sodišče izven glavne obravnave zaslišalo pričo D. D. in določilo nov datum glavne obravnave za dne 18. 5. 2022. Obdolženemu je bilo vabilo v prevodu vročeno dne 14. 4. 2022 preko Temeljnega sodišča v B. (list. št. 231), a na glavno obravnavo obdolženi ni pristopil, svojega izostanka ni opravičil. Sodišče je opravilo glavno obravnavo v skladu s prvim odstavkom 442. člena ZKP v nenavzočnosti obdolženega, na kateri je v prevodu prebralo njegov zagovor z dne 2. 12. 2016 (list. št. 94 do 95). Glavna obravnava je bila preložena na dne 23. 9. 2022, ki je bila preklicana in določena za dne 16. 11. 2022. Sodišče je po zaprosilu Temeljnega sodišča v B. obdolženemu poslalo v prevodu: vabilo, Zapisnike o zaslišanju prič D. D. z dne 6. 11. 2015, C. C. z dne 21. 12. 2015; Zapisnike o glavni obravnavi z dne 10. 12. 2021, 18. 2. 2022 in 18. 5. 2022. Vabilo in vse navedene listine so bile obdolženemu vročene dne 26. 10. 2022 (list. št. 302, 303). Dne 16. 11. 2022 obdolženi ni pristopil na glavno obravnavo, svojega izostanka ni opravičil, zato je sodišče prve stopnje glavno obravnavo zaradi poteka časa začelo znova v nenavzočnosti obdolženega v skladu s prvim odstavkom 442. člena ZKP in preložilo glavno obravnavo na dne 17. 2. 2023, na katero obdolženi ni pristopil, vabilo zanj ni bilo izkazano, zato je bila glavna obravnava preložena na dne 12. 5. 2023, na katero obdolženi ni pristopil, vabilo zanj ni bilo izkazano in je bila glavna obravnava preložena na dne 1. 9. 2023, ki pa je bila preklicana in preložena na dne 20. 10. 2023. Vabilo v prevodu je bilo obdolženemu vročeno dne 15. 9. 2023 preko Temeljnega sodišča v B. Obdolženi kljub izkazanemu vabilu ni pristopil na glavno obravnavo dne 20. 10. 2023, zato je sodišče glavno obravnavo zaradi poteka časa začelo znova v nenavzočnosti obdolženega v skladu s prvim odstavkom 442. člena ZKP, na kateri je prebralo prevod zagovora obdolženega z dne 2. 12. 2016, izpovedbe zaslišanih prič D. D. z dne 6. 11. 2015 in 18. 2. 2022 in C. C. z dne 21. 12. 2015 in 10. 12. 2021 in ostale listinske dokaze ter zaključilo dokazni postopek, glavno obravnavo končalo in razglasilo obsodilno sodbo (list. št. 395 do 399). Pisni obrazložen odpravek sodbe sodišča prve stopnje je bil v prevodu obdolženemu vročen dne 21. 2. 2024 (list. št. 439).

9Glede na zgoraj opisan potek kazenskega postopka, ko je obdolženi podal svoj zagovor, sicer ne pred našim sodiščem, ampak preko zaprosila za mednarodno pravno pomoč pri Temeljnem sodišču v B., kjer so mu bili dani tudi pravni pouki v smislu 5. člena ZKP in se je tudi izrecno odpovedal zagovorniku, ob tem, da se je obdolženi v svojem jeziku seznanil s celotnim gradivom v spisu oziroma vsebino izvedenih dokazov ter kljub izkazanim pravilno vročenim mu vabil ni pristopil na naroke za glavno obravnavo, svoje izostanke nikoli ni opravičil ali podal kakršnekoli pripombe v zvezi z izvedenimi dokazi, pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da so bili izpolnjeni vsi pogoji (obdolženi je bil pravilno vabljen, bil je že zaslišan, njegova navzočnost ni bila nujna), da opravi glavno obravnavo dne 20. 10. 2023 v nenavzočnosti obdolženega v skladu s prvim odstavkom 442. člena ZKP, za kar je podalo tudi razumljive razloge v izpodbijani sodbi. Iz vsega navedenega pritožbeno sodišče pritožniku odgovarja, da so bili podani razlogi, da ni bil zaslišan pred sodiščem prve stopnje, saj je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu s prvim odstavkom 442. člena ZKP. Pritožbeno sodišče v postopanju sodišča prve stopnje ni prepoznalo kršitve iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo pritožnik sicer izrecno ne navede.

10Iz vsebine pritožbe smiselno izhaja, da pritožnik uveljavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP z navajanjem, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma da je zaradi tega nejasna in nerazumljiva, v posledici česar je dejansko stanje zmotno in nepolno ugotovljeno. S tako pavšalnimi pritožbenimi očitki se pritožbeno sodišče ne strinja. Sodišče prve stopnje je v točkah 6 do 13 izpodbijane sodbe konkretno navedlo razloge in dokaze, zakaj šteje, da je obtoženemu dokazano, da je referenta D. D. spravil v zmoto glede okoliščin najema spornega vozila, zaradi česar je z obdolženim sklenil najemno pogodbo in za to navedlo logične in pravilne zaključke, katerim se pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Pritožnikovo pavšalno navajanje, da ni nikogar spravil v zmoto in da njegov namen ni bil, da vozila ne vrne, pravilnih zaključkov prvostopenjskega sodišče ne morajo omajati. To ne izhaja le iz skladnih izpovedb zaslišanih D. D. in C. C., glede katerih sicer pritožnik zatrjuje, da se njuni izjavi v poglaviten razlikujeta, ne navede pa konkretno, v čem naj bi se njuni izpovedbi razhajali, ampak tudi iz zagovora obdolženega. Obdolženi je namreč v zagovoru povedal, da so navedbe v obtožnem predlogu točne in da je resnično 11. 7. 2024 ob 9:00 uri zjutraj na E., v poslovalnici rent-a-car na letališču F. podpisal pogodbo o najemu avtomobila znamke G. in dal kreditno kartico Visa gold zaradi plačila uporabe vozila do 15. 7. 2014 ter da vozila ni imel namena vrniti in ga tudi ni vrnil. Pri tem je tudi pojasnil, da je celo na enak način pridobil še eno vozilo v H. in da je to naredil, ker je dolgoval denar oderuhom, katerim je namesto denarja, ki jim ga je dolgoval, izročil konkretno vozilo. Povedal je še, da tudi če bi vedel za njihova imena, jih ne bi povedal. Pritožnik tudi v pritožbi navede, da naj bi mu se po prevzemu spornega vozila pripetil življenjski dogodek, ki je zadeval njegovo družino, zato se je odločil, da gre v Srbijo ter da je bil prisiljen dati izjavo oziroma zagovor v svojo škodo zaradi zavarovanja osebne varnosti in varnosti svoje družine, vendar pa pritožbeno sodišče pritožnikove navedbe ocenjuje kot presplošne in s strani pritožnika neizkazane. Obdolženi je namreč imel ves čas postopka možnost, da svoje tudi sedaj izpostavljene pritožbene navedbe pojasni in v zvezi s tem predlaga dokaze, vendar pa se na vabila sodišča ni nikoli odzival, ali na kakršenkoli način nasprotoval izvedenim dokazom, to je izpovedbam zaslišanih prič, čeprav je bil o vsem tudi seznanjen. Iz navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijan sodba ni obremenjena s kršitvijo po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kot tudi, da je dejansko stanje sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo pravilno in popolno, saj se je opredelilo do vseh odločilnih dejstvih in na podlagi ugotovljena dejanskega stanja naredilo pravilne zaključke, da je obdolženemu očitano kaznivo dejanje dokazano, pri tem pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

11Pritožnik v pritožbi navaja, da na razpisane naroke glavne obravnave ni pristopil zaradi zdravstvenega stanja in ker ni imel možnosti organizirati takšnega potovanja in kot dokaz predložil Odpustnico z epikrizo z dne 27. 12. 2022, Radiološki izvid z dne 31. 1. 2023 ter Izvid vaskularnega kirurga z dne 6. 2. 2024. Iz odpustnice izhaja, da je bil obdolženi zdravljen v obdobju 15. 12. 2022 do 27. 12. 2022, ker je imel 22. 12. 2022 operacijo. Iz Radiološkega izvida izhaja, da je imel obdolženi dne 31. 1. 2023 pregled UZV abdomna. Vse navedene zdravstvene težave je imel obdolženi veliko prej pred glavno obravnavo 20. 10. 2023, in bi se torej tega dne lahko udeležil glavne obravnave. Obdolženi tudi nikoli ni obvestil sodišča prve stopnje, da zaradi omenjenih težav ne more priti na glavno obravnavo ali predložil zdravstveno dokumentacijo, čeprav je bil v vabilih tudi o tem poučen. Glede izvida z dne 6. 2. 2024 pa je moč ugotoviti, da se nanaša na zdravstvene težave obdolženega dne 5. 2. 2024, torej jih je imel bistveno kasneje, ko se je opravila glavna obravnava 20. 10. 2023. Ob navedenem pritožbeno sodišče ocenjuje, da pritožnik z navedenimi listinami ni izkazal, da zaradi zdravstvenih težav ni mogel pristopiti na glavno obravnavo 20. 10.2023, kot to neutemeljeno zatrjuje. Kot neizkazano pa pritožbeno sodišče šteje tudi pritožnikovo zatrjevanje, da ni imel možnosti organizirati potovanja, da bi se udeležil glavne obravnave.

12Obdolženi sicer v pritožbi odločbe o izrečeni kazenski sankciji ne graja, je pa pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tej smeri preizkusilo v skladu z določilom 386. člena ZKP. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo in tudi ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino izrečene zaporne kazni. Upoštevaje težo kaznivega dejanja, ki se kaže tudi v višini oškodovanja (najmanj 16.000,00 EUR), da je obdolženi prišel v Republiko Slovenijo izključno, da izvrši očitano kaznivo dejanje ter da je po očitanem kaznivem dejanju bil v Republiki Srbiji na Temeljnem sodišču v B. dne 28. 1. 2016 obsojen za kaznivo dejanje po četrtem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 298. člena Kazenskega zakonika (KZ) Republike Srbije in dne 11. 10. 2016 za kaznivo dejanje po prvem odstavku 352. člena KZ Republike Srbije, pri čemer mu je bila za prvo kaznivo dejanje izrečena tudi zaporna kazen v višini enega leta, ki jo je obdolženi prestajal v hišnem zaporu (list. št. 107), je tudi po oceni pritožbenega sodišča izrečena zaporna kazen v višini deset mesecev, povsem pravilna in pravična.

13Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče druge stopnje pa pri presoji izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je pritožbo obdolženega zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obtoženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.