VSK Sodba III Kp 43637/2017

I. Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji, glede stranske denarne kazni spremeni tako, da je obtoženec denarno kazen v znesku 3.600,00 EUR (tritisočšesto evrov) dolžan plačati v 24-ih (štiriindvajsetih) mesečnih obrokih po 150,00 EUR (stopetdeset evrov), po pravnomočnosti sodbe, do vsakega 18. v mesecu, pod izvršbo; pritožbi obtoženca in njegove zagovornice pa se kot neutemeljeni zavrneta in se v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega U. R. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje in ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1 ter mu je na podlagi šestega odstavka 308. člena KZ-1 izreklo kazen dveh let in šest mesecev zapora ter stransko denarno kazen v znesku 3.600,00 EUR oz. 360 dnevnih zneskov po 10,00 EUR. Odločilo je, da mora obtoženec denarno kazen plačati v 360 mesečnih obrokih po 10,00 EUR, po pravnomočnosti sodbe do vsakega osemnajstega v mesecu, pod izvršbo. Če obtoženec zamudi s plačilom posameznega obroka, lahko sodišče s sklepom odredi takojšnje plačilo celotnega preostalega zneska denarne kazni v roku, ki ne sme biti daljši od treh mesecev. Če se stranske denarne kazni ne da prisilno izterjati, jo sodišče izvrši tako, da za vsaka dva začeta dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Čas odvzema prostosti od 4.10.2016 od 12.34 ure dalje se všteje v izrečeno kazen zapora. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrado in potrebne izdatke zagovornikov po uradni dolžnosti in sodno takso, kar vse bo odmerjeno s posebnim sklepom. Na podlagi 74. člena KZ-1 in 75. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo protipravno pridobljeno premoženjsko korist v višini 3.046,00 EUR.

2Proti taki sodbi so vložili pritožbe obtoženec, njegova zagovornica in okrožna državna tožilka. Obtoženec izpodbija odločbo o odvzemu premoženjske koristi in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v tem delu spremeni tako, da plačilo premoženjske koristi odloži za čas po prestani zaporni kazni. Obtoženčeva zagovornica navaja, da sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni oziroma v celoti razveljavi ter vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Okrožna državna tožilka navaja, da vlaga pritožbo iz razloga po 2. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, v zvezi s 372. in 374. členom ZKP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji v delu, ki se nanaša na obročno plačilo denarne kazni spremeni tako, da določi, da jo je obtoženec dolžan plačati v 24-ih mesečnih obrokih po 150,00 EUR, po pravnomočnosti sodbe, do vsakega 18. v mesecu, pod izvršbo.

3Na pritožbo obtoženčeve zagovornice je podala odgovor okrožna državna tožilka, na pritožbo okrožne državne tožilke pa je podala odgovor obtoženčeva zagovornica.

4Pritožba okrožne državne tožilke je utemeljena, pritožbi obtoženca in njegove zagovornice pa nista utemeljeni.

K pritožbi obtoženčeve zagovornice:

5Pritožnica trdi, da sodišče prve stopnje pri odmeri kazni ni upoštevalo splošna pravila določena v 49. členu KZ-1. Navaja, da je sodišče prve stopnje kot obteževalno upoštevalo dejstvo, da je obtoženec kaznivo dejanje priznal šele na glavni obravnavi.

6Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe (7. točka), je sodišče prve stopnje okoliščino, da je obtoženec kaznivo dejanje priznal, upoštevalo kot olajševalno okoliščino, zato nasprotna trditev pritožnice ni utemeljena. Pritožnica tudi nima prav, ko trdi, da se sodišče do ostalih olajševalnih okoliščin, ki jih izpostavlja v pritožbi, ni opredelilo oziroma ni ustrezno obrazložilo. V 7. točki izpodbijane sodbe se je sodišče prve stopnje opredelilo do relevantnih okoliščin, ki jih je kot olajševalne izpostavljala obramba. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je olajševalnim okoliščinam, ki jih je pravilno ugotovilo, dalo zadostno težo in so se te tudi pravilno odrazile v izrečeni zaporni in denarni kazni. Pritožnica trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi obtoženčevo mladost in njegovo nezrelost, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obtoženec star 23 let, zato ni utemeljena trditev, da je obravnavano kaznivo dejanje storil zaradi mladostne neizkušenosti in nezrelosti.

7Pritožnica tudi nima prav, da je sodišče ravnalo napačno, ko je kot obteževalno okoliščino upoštevalo, da je obtoženec obravnavano kaznivo dejanje storil iz koristoljubnosti. Obtoženec je priznal krivdo, iz izreka o krivdi pa izhaja, da je bil član mednarodne organizirane kriminalne združbe, katera se je v obdobju najmanj od julija 2016 do 4.10.2016 iz koristoljubja ukvarjala z izvrševanjem kaznivih dejanj prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države, v hirarhiji združbe pa je obtoženec imel vlogo organizatorja na lokalni ravni, vsak v verigi sostorilcev pa je prejel plačilo - sorazmeren del od plačila, ki so ga zahtevali za organizacijo poti. Posebej je iz izreka izpodbijane sodbe razvidno, da je obtoženec pri taki kriminalni dejavnosti združbe deloval v devetih primerih. Okoliščine, ki jih izpostavlja pritožnica na 7. strani pritožbe, da se je obtoženec zatekel k izvrševanju kaznivih dejanj, ker ni imel sredstev za preživljanje, mogel pa se je nekako preživeti, da druge zaposlitve v tistem trenutku ni imel ter da je pri izvrševanju kaznivega dejanja šlo za "nujno preživetje", so nesprejemljive in tudi kontradiktorne z nadaljnjimi navedbami, da je obtoženec "sposoben pridobivati zaslužek in normalno živeti brez izvrševanja kaznivih dejanj in ga k temu v bodoče ne bi mogla gnati brezposelnost, saj ima možnost zaposlitve, kar je tudi dokazoval s predložitvijo pogodbe o zaposlitvi".

8Po oceni pritožbenega sodišča se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo do okoliščine, ki se nanaša na zdravstveno stanje obtoženčevega očeta, kar izpostavlja pritožnica na 7. in 8. strani pritožbe. Pritožnica tudi nima prav, da sodišče prve stopnje ne bi smelo kot obteževalne upoštevati okoliščine, da je bil obtoženec že obsojen (izrečena pogojna obsodba) za drugovrstno kaznivo dejanje. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tej okoliščini dalo pravi pomen in je pravilno odgovorilo, da predhodna pogojna obsodba ni imela nobenega preventivnega učinka. Pritožnica nadalje protispisno navaja, da je sodišče kot obteževalno okoliščino pri odmeri kazni upoštevalo uradni zaznamek o vsebinskem pregledu DVD podatkov nosilcev z zavarovanimi datotekami in elektronskih naprav z dne 12.4.2017. Res je, da je sodišče prve stopnje ta dokaz izvedlo, vendar na izrečeno kazensko sankcijo očitno ni imel vpliva, saj je obtoženčeva vloga v združbi že dovolj pojasnjena in izhaja iz opisa kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe. Teža obravnavanega kaznivega dejanja je bila zato pravilno upoštevana kot obteževalna okoliščina.

9Pritožnica izpodbija tudi izrečeno denarno kazen, vendar po oceni pritožbenega sodišča neutemeljeno. Kot sama navaja, je denarna kazen kot stranska kazen glede obravnavanega kaznivega dejanja obligatorna, zato jo je sodišče prve stopnje moralo izreči. Pritožnica trdi, da iz izpodbijane sodbe ni jasno, kako je sodišče prve stopnje ugotovilo znesek denarne kazni, število dnevnih zneskov in dnevni znesek, poleg tega ocenjuje, da je odmerjena denarna kazen previsoka, saj je obtoženec brez dohodkov ter slabega premoženjskega stanja. Pritožbeno sodišče odgovarja, da je sodišče prve stopnje res ugotovilo, da je obtoženec trenutno brez dohodkov, vendar sama pritožnica v pritožbi, na sedmi strani, navaja, da je sposoben pridobivati zaslužek in normalno živeti. Če obtoženec pomaga preživljati starše, socialne pomoči ali nadomestila za primer brezposelnosti pa ne prejema, pomeni, da ima neke dohodke. Podatek, da obtoženec pomaga preživljati starše je sodišču prve stopnje posredoval sam obtoženec oziroma obramba, zato se pritožnica ne more čuditi, da je sodišče prve stopnje to okoliščino tudi upoštevalo.

10Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje višino dnevnega zneska določilo na 10,00 EUR, kar je manj kot če bi sodišče kot osnovo za izračun vzelo znesek minimalne plače (613,66 EUR) ali celo tridesetino zadnje uradno objavljene povprečne mesečne neto plače na zaposleno osebo, kot izpostavlja pritožnica v pritožbi. Kot že zgoraj navedeno obtoženec ni prejemal in ne prejema socialne ali drugačne pomoči, zato je utemeljeno sklepanje, da se je preživljal z drugimi dogodki, ki jih ni obelodanil. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je odločilo na podlagi podatkov, s katerimi je razpolagalo in drugih ugotovljenih okoliščin o premoženjskih razmerah obtoženca. Ker je bilo kaznivo dejanje storjeno iz koristoljubnosti, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je glede na ugotovljene okoliščine izreklo denarno kazen v višini 360 dnevnih zneskov.

11Pritožnica ima prav, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predloga za alternativno prestajanje zaporne kazni, vendar nima prav, da je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj, kot izhaja iz tretjega odstavka 359. člena ZKP, odločitev o takem predlogu ni obligatorna. Le v primeru, ko ima obsodilna sodba tako odločbo, se jo lahko s pritožbo izpodbija (prvi odstavek 374. člena ZKP). Če odločitev o načinu izvršitve kazni zapora ni vključena v izrek obsodilne sodbe, sodišče o predlogu odloči s posebnim sklepom (dvanajsti odstavek 86. člena KZ-1) in po postopku kot je določen v 129.a členu ZKP.

12Pritožnica neutemeljeno izpodbija odločbo o odvzemu premoženjske koristi. Trdi, da v izpodbijani sodbi ni obrazloženo kako je sodišče prve stopnje ugotovilo višino premoženjske kosti, ugotovitve pa so po njeni oceni v nasprotju z izrekom sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo znesek premoženjske koristi, ki v obravnavani zadevi znaša skupno 14.300,00 EUR, sorazmerni delež obtoženca pa znaša 3.046,00 EUR, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno izhajalo iz okoliščin opisanih v krivdoreku izpodbijane sodbe, da je obtoženec v hirarhiji združbe zasedal vlogo organizatorja na lokalni ravni, da je vsak sostorilec prejel sorazmeren del od plačila, ki so ga zahtevali za organizacijo poti, glede posameznih izvršitvenih dejanj je pravilno upoštevalo število sostorilcev in delež obtoženca, upoštevati pa je tudi potrebno, da so sostorilci, torej tudi obtoženec, neugotovljen znesek prejeli tudi pri dejanjih opisanih v točki 2, 4 in 8 izreka izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče izpostavlja tudi določbo petega odstavka 75. člena KZ-1, ki določa, da če je premoženjsko korist pridobilo več oseb skupaj, se odvzame vsaki osebi delež, ki ga je pridobila; če se ta delež ne more natančneje ugotoviti, ga določi sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve ter določbo 501. člen ZKP, ki določa, da sodišče odmeri znesek premoženjske koristi po prostem preudarku, če bi bilo njeno ugotavljanje zvezano z nesorazmernimi težavami ali če bi se zaradi tega postopek preveč zavlekel. Ker zneska premoženjske koristi, ki jo je pridobil obtoženec z obravnavanim kaznivim dejanjem ni bilo mogoče ugotoviti do potankosti, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko jo je odmerilo na način, kot je obrazložen v izpodbijani sodbi.

13Odločba o stroških postopka je po oceni pritožbenega sodišča tudi pravilna ter jo pritožnica ni mogla izpodbiti. Obtoženec je dolžan plačati stroške postopka zato, ker je bil spoznan za krivega in sodišče ni ugotovilo okoliščin, ki bi terjale oprostitev plačila stroškov postopka. Obtoženčeve starše je dolžan preživljati tudi njegov brat, sama pritožnica pa v pritožbi trdi, da je obtoženec sposoben pridobivati zaslužek in normalno živeti. Okoliščina, da se sedaj nahaja v priporu ni take narave, da bi terjala oprostitev plačila stroškov postopka.

K pritožbi obtoženca

14Obtoženec izpodbija odločbo o premoženjski koristi s trditvijo, da nima denarnih sredstev za plačilo prvih obrokov, zato predlaga, da se plačilo odloži do odpusta iz prestajanja zaporne kazni. Kot je razvidno iz izreka izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje obtožencu dovolilo, da denarni znesek, ki ustreza premoženjski koristi, plača v obrokih, v roku dveh let. Plačilo v obrokih je izjema oziroma sme sodišče določiti tak način plačila premoženjske koristi le v opravičenih primerih, rok plačila pa ne sme biti daljši od dveh let. Glede na navedeno je očitno, da je sodišče prve stopnje upoštevalo okoliščine, ki jih izpostavlja obtoženec in je določilo maksimalni dopustni rok plačila premoženjske koristi, ki ga ni mogoče odložiti, kot predlaga obtoženec v pritožbi.

K pritožbi okrožne državne tožilke

15Pritožnica ima prav, ko navaja, da je sodišče prve stopnje, očitno pomotoma, določilo način plačila denarne kazni v 360 mesečnih obrokih, saj bi na ta način obtoženec denarno kazen plačeval 30 let, kar je v nasprotju s petim odstavkom 47. člena KZ-1, ki določa, da rok za plačilo denarne kazni ne sme biti daljši od dveh let. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče moralo ugoditi pritožbi okrožne državne tožilke in izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na obročno plačilo denarne kazni spremenilo tako, da je obtoženec dolžan plačati denarno kazen v 24-ih mesečnih obrokih po 150,00 EUR, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

16Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti.

17Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe, sicer pa je pritožbi obtoženca in njegove zagovornice v celoti zavrnilo kot neutemeljeni ter je v nespremenjenih, a izpodbijanih delih, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

18Ker obtoženec s svojo pritožbo in pritožbo zagovornice ni uspel, je v skladu z 98. členom, v zvezi s 95. členom ZKP, dolžan plačati stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sodno takso, ki bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.