VSL Sodba II Cpg 496/2023

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 1.119,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 5. 2019 dalje do plačila." Tožniku je naložilo, da je dolžan v roku 8 dni toženki plačati pravdne stroške v višini 146,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

2Zoper izpodbijano sodbo se iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne uporabe materialnega prava, ki ima za posledico, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, toženi stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje, podredno, vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Toženka ni vložila odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev v višini 1.119,96 EUR, za predmetno zadevo veljajo pravila postopka v sporih majhne vrednosti. Sodbo in sklep, s katerim je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, je možno izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

6Tožnik v obravnavani zadevi vtožuje plačilo računa, s katerim je toženki zaračunal sestavo osnutka prodajne predpogodbe.

7Odvetnik je upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po odvetniški tarifi (prvi odstavek 17. člena Zakona o odvetništvu). Odvetniške stroške, ki predstavljajo skupno ceno odvetniških storitev in izdatkov, ki so potrebni za izvršitev dela, povečano za davek na dodano vrednost, če je odvetnik davčni zavezanec v Republiki Sloveniji, je dolžna plačati stranka oziroma naročnik storitve (drugi in tretji odstavek 2. člena Odvetniške tarife).

8Pritožbeno sodišče v tej zadevi odloča drugič. Prvič je s sklepom II Cpg 179/2022 z dne 21. 6. 2022 sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišču prve stopnje je naložilo, da v ponovljenem postopku ugotovi, ali je toženka naročila tožniku sestavo predpogodbe, v ta namen pa naj izvede dokaze, ki jih je tožnik predlagal za dokazovanje trditve, da sta stranki soglašali o pripravi prodajne predpogodbe. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zaslišalo tožnika in pričo Lojzeta Sajevica ter izdalo izpodbijano sodbo.

9Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da je tožnik nastopal kot zastopnik vseh lastnikov nepremičnine v A. (potencialnih prodajalcev). Toženka je kot nepremičninska posrednica nastopala kot zastopnica potencialnih kupcev B. B. in C. C. Toženka je tožniku poslala "Zavezujočo ponudbo za nakup zemljišča v A." z dne 19. 10. 2018. Tožnik je 22. 10. 2018 toženki poslal dopis, v katerem je zapisal, da ponudbo sprejema in da osnutek prodajne pogodbe posreduje v ponedeljek. Toženka tožniku ni naročila sestave osnutka predpogodbe in ni soglašala s sestavo osnutka predpogodbe ter se osnutka predpogodbe tudi ni zavezala plačati. Tožnik je pripravil osnutek predpogodbe in ga posredoval toženki. Predpogodba ni bila sklenjena. Tožnik je toženki izdal račun št. 190084 z dne 7. 5. 2019 za znesek 1.119,96 EUR in zapadlostjo na dan 22. 5. 2019, s katerim ji je zaračunal pripravo osnutka predpogodbe. Toženka je račun zavrnila z obrazložitvijo, da 7. 5. 2019 ni bila sklenjena nobena pogodba in da je pogoj za plačilo računa sklenitev pogodbe in ne predpogodbe. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenih dejstev pravilno uporabilo materialno pravo in pravilno zaključilo, da toženka ni dolžna plačati za pripravo osnutka predpogodbe, ker te storitve tožniku ni naročila.

10Obrazložitev izpodbijane sodbe vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih. Pritožbeni očitki, da so razlogi izpodbijane sodbe med seboj v nasprotju, niso utemeljeni. Navedba sodišča prve stopnje, da ni mogoče zaključiti, da bi pred posredovanjem osnutka predpogodbe med strankama potekal telefonski pogovor, ni v nasprotju z navedbo, da je tožnikova izpovedba glede samega telefonskega pogovora nekonsistentna. Prva navedba predstavlja dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, z drugo navedbo pa je sodišče prve stopnje podkrepilo svojo dokazno oceno tožnikove izpovedbe. Tudi stališče sodišča prve stopnje, da toženkino ravnanje lahko pomeni zgolj morebitno pripravljenost toženke, da krije stroške sestave predpogodbe, ko bi do njene sklenitve tudi prišlo, ne pa nujno vnaprejšnjega soglasja za kritje takšnih stroškov, ni v nasprotju s preostalimi razlogi izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je s to navedbo v okviru celovite dokazne ocene zgolj pojasnilo pomen dejstva, da toženka ni opozarjala na določilo osnutka predpogodbe, po katerem se stroške sestave predpogodbe in prodajne pogodbe zaveže plačati posrednik, in ni izrazila nestrinjanja z njim.

11V postopku v sporih majhne vrednosti ni dopustno uveljavljanje pritožbenih razlogov zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Pritožnik z obsežnimi pritožbenimi navedbami graja dokazno oceno sodišča prve stopnje. Dokazno oceno sodišča prve stopnje je mogoče grajati, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP ali če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v postopku o sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeno sodišče zato pritožbenih navedb, ki grajajo dokazno oceno sodišča prve stopnje, ne sme upoštevati.

12Pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlaganih prič B. B. in C. C., ni utemeljen. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, iz tožnikovih trditev izhaja, da sta bili navedeni priči predlagani v zvezi z dejstvi, da priči s toženko nista sklenili posredniške pogodbe, da je tožnik pri pripravi osnutka predpogodbe upošteval zahteve kupca in da niso resnični ugovori toženke, da do sklenitve predpogodbe ni prišlo zato, ker tožnik ni upošteval zahtev kupca, kar pa v obravnavani zadevi niso pravno pomembna dejstva. Neutemeljen je tudi očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo zakonite zastopnice toženke D. D. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje kršilo 258. člen ZPP in da je ta kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ne predstavljajo dovoljenega pritožbenega razloga v postopku o sporu majhne vrednosti. Zaslišanje samo ene od strank pa lahko predstavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in sicer takrat, kadar je zaslišanje samo ene od strank kršitev pravice do dokaza, ki je sestavni del pravice do izjave pred sodiščem. Vendar takšna kršitev v tem postopku ni podana. Kot navaja sam pritožnik, je zaslišanje D. D. predlagal z namenom ugotovitve, da toženka ni imela kupca za nakup nepremičnine, zaradi česar ni plačala vtoževanega računa. V obravnavani zadevi je bilo pomembno samo vprašanje, ali je toženka naročila sestavo osnutka predpogodbe, ni pa bilo pomembno, ali je imela toženka kupca za nakup nepremičnine in bi v primeru uspešne prodaje nepremičnine plačala vtoževani račun ter ga prevalila na končnega kupca ali pa ne.

13Pritožbeno sodišče se je opredelilo do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker so tožnikovi pritožbeni očitki neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.