VSL Sodba I Cp 888/2023

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (v II., III. in IV. točki izreka) potrdi.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da skupno premoženje pravdnih strank predstavlja nepremičnina z ID znakom 0000 207/2 (I. točka izreka), na katerem delež tožnice znaša 65/100, delež toženca pa 35/100 (II. točka izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Tožencu je naložilo povrnitev tožničinih pravdnih stroškov v višini 787,66 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2Zoper odločitev o deležih na ugotovljenem skupnem premoženju se obširno pritožujeta obe pravdni stranki, ki uveljavljata vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožnica predlaga spremembo sodbe tako, da se ugotovi njen delež v višini 80/100 in ustrezno nižji delež toženca, tožnik pa tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

3Tožnica v pritožbi v bistvenem navaja, da je sodišče kot njeno posebno premoženje štelo le dediščino po očetu. Po smrti očeta je v letu 2000 dobila denarna sredstva v višini 6.216.355,40 SIT in 1.525.669,60 SIT, kar je bilo vse njeno posebno premoženje, ki ga je v celoti namenila za nakup nepremičnine. Toženec ni izkazal vložka svojega posebnega premoženja, prav tako ne večje angažiranosti pri nakupu in obnovi hiše. Tožnica ponavlja trditve o tem, koliko denarnih sredstev je dobila njena mati od X., d.d d., ki so si jih njeni trije otroci razdelili po enakih delih. Tožnici je mati večkrat rekla, naj denar vzame, če ga rabi, in ne naj ga vzameta skupaj s tožencem. Vse kar je dobila tožnica od matere na podlagi njenega dovoljenja, je darilo tožnici in njeno posebno premoženje, ki ga je tožnica v celoti namenila za nakup in obnovo nepremičnine. Kupnina je znašala 13.153.704,00 SIT, ki jo je v celoti plačala tožnica iz dobljenega posebnega premoženja, in sicer iz zapuščine po očetu, preostalo pa iz darila njene matere. Da je temu tako, je potrdila njena sestra A. A., ki je povedala, da je bila seznanjena s tem, da je tožnica še pred smrtjo matere vzela nekaj denarja, ne ve pa koliko. Da toženec ni imel prihranjenega denarja, torej posebnega premoženja za nakup nepremičnine in kasneje obnove, pa dokazuje dejstvo, da je imel leta 1996, ko se je začela zunajzakonska skupnost pravdnih strank, le avto, ki je bil rabljen in kupljen na leasing. Nelogična je toženčeva izpoved, zakaj ga je kupil na leasing. Če bi sodišče dopustilo zaslišanje prodajalca nepremičnine, bi se lahko prepričalo o okoliščinah plačila kupnine in tudi o tem, da je bila plačana v gotovini in ne z nakazilom na račun. Ker ga ni, je kršilo tožničino pravico do izjave. Sodišče je na eni strani verjelo trditvam toženca o posebnem premoženju, čeprav zanje ni predložil dokazov, na drugi strani pa tožnici ni, ker ni predložila listinske dokumentacije, iz katere bi izhajalo, da je v letu 2001 ob nakupu nepremičnine iz svojega računa dvignila celotni znesek podedovan po očetu. Podano je neenako obravnavanje strank. Banke hranijo izpiske zgolj za 10 let nazaj. Iz listin, ki jih je predložila pa izhaja, da je prejela od očeta in matere 17.628.126,00 SIT. Tožnica pooblaščena je bila na računu matere in je tako lahko zagotovo razpolagala z zneskom za doplačilo kupnine, prepričljivo je tudi izpovedala, da je ves prejeti denar s strani staršev vložila v nakup in obnovo nepremičnine. Sodišče ni pojasnilo, zakaj tožnici to ni verjelo, sploh glede na to, da so to smiselno potrdile A. A., B. B., C. C. in D. D.

Sodišče je napačno zaključilo, da je šlo pri denarju 5.845.657,85 SIT za darilo, dano obema pravdnima strankama v enakem deležu. Trditve tožnika, da je tožničina mati denar dala tudi tožniku, ni potrdil nihče. Celo tožnik do konca prvega naroka tega ni navajal, saj je najprej govoril o tem, da si je tožnica denar izposodila od matere, nato pa šele, da jima je za gradnjo denar dala mati. Tožnica je prepričljivo izpovedala, da ji je mati vedno rekla, da denar lahko vzame in nikoli ni bilo rečeno, da ga mora vrniti. Ker mati ni dala denarja ne sinu ne drugi hčerki, ni verjetno, da bi ga dala tožencu. Izkazano je tudi, da je denar, ki ga je prejemala od nakupa nepremičnine dalje, prav tako vložila v obnovo hiše. Da je tožnica nekaj denarja vzela, sta potrdili priči A. A. in B. B. Ker je pokojnina zadoščala za oskrbnino, kar je potrdila tudi priča A. A., je tožnica denar, ki bi bil dediščina po materi, že pred njeno smrtjo razdelila. Dobro razumevanje toženca z materjo ne predstavlja izhodišča za odločitev, da je denar podarila obema strankama. Tudi zato, ker je toženec v vlogi z dne 7. 4. 2022 zanikal, da bi tožničina mati prispevala k nakupu ali obnovi nepremičnine, je zmotno stališče sodišča, da naj bi bilo darilo dano obema. S tem, ko je toženec zaslišan dne 2. 9. 2022 izpovedal, da je bil denar za nakup zagotovljen od tasta in od tašče, ki je posodila denar ter krit iz njegovih prihrankov, ki mu jih je nekaj vrnil (neimenovan) kolega, pri čemer pa je priča C. C. potrdil vračilo denarja šele v letu 2005, ni izkazano, da je toženec tudi sam prispeval s posebnim premoženjem za nakup nepremičnine. Če bi znesek 5.845.657,85 SIT dejansko predstavljal darilo, bi moral toženec zatrjevati, da je polovico vložil kot posebno premoženje, pa tega ni trdil.

V nadaljevanju tožnica izpodbija dokazno oceno glede privarčevanih sredstev toženca pred nakupom nepremičnine. Dokazov za privarčevana sredstva, razen neprepričljivih trditev, toženec ni ponudil. Glede na njegovo izpoved z dne 2. 9. 2022 in trditve v vlogi z dne 7. 4. 2022 privarčevanega denarja ob nakupu ni več imel. Tudi priča C. C. je izpovedal, da je tožencu vrnil spravljen toženčev denar, ko se je vrnil z vojske. Ob tem, da je toženec povedal, da je financiral počitnice, šolanje tožnice, je prihranke porabil že pred nakupom. Priča C. C. pa tudi ni potrdil, da naj bi tudi toženec prejel denarno darilo od tožničine matere. Povedal je, da si je določen znesek denarja izposodil šele v letu 2005 in leto zatem vrnil, kar je vse po nakupu in obnovi hiše pravdnih strank. Toženec razen kuverte, ki jo je izročil C. C. in jo dobil vrnjeno že leta 1995, ni izkazal, da bi imel kakšne prihranke in posebno premoženje. Če bi jih imel, ne bi v letu 1996 kupil star avto na leasing. V času, ko sta živela v E. je celo morala za toženčev avto plačati štiri obroke. Če bi toženec imel posebno premoženje, bi on položil denar. Navedeno dokazuje, da leta 1997 in 1998 ni imel nobenega premoženja, tega ni mogel imeti niti v letu 2001, ko sta kupovala nepremičnino.

Pritožnica se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ni logično, da ob nakupu nista imela večjih skupnih prihrankov. Ravno zato, ker jih nista imela, so morali dela opravljati prijatelji, katerim je toženec vračal s protiuslugo, tožnica pa je denarna sredstva za obnovo zagotavljala iz svojega posebnega premoženja. Sodišče je to prezrlo in zmotno zaključilo, da je posebno angažiranost pri obnovi kazal zgolj toženec. Pričakovanje otroka ne predstavlja večjega finančnega zalogaja, več stane otrok, ko gre v šolo. Napačen je tudi zaključek sodišča, da je nejasno izpoved toženca o sredstvih za nakup hiše pripisati okoliščini, da sta imela s tožnico več računov, ki jih sploh ni dokazal. Sodišče nekritično sledi tožencu, koliko denarja je imel pred skupnim življenjem s tožnico. Bolj prepričljivo je, da je posebno premoženje porabil za nakup avta v letu 1996. Toženec razen z neprepričljivo izpovedjo ni izkazal, da bi karkoli posojal sorodnikom. Prav tako ni izkazal, da bi bila njegova plača bistveno višja od tožničine. Oseba z minimalno plačo ne more prihraniti v petih letih 25.000,00 EUR. Ni logično, da sodišče v 29. točki sodbe navaja, da naj bi toženec za nakup prispeval svoje posebno premoženje v višini 25.000,00 EUR, saj je tožnica z listinami, s svojo izpovedjo in posredno z izpovedbami prič dokazala, koliko premoženja je prejela in ga vložila v nakup hiše in kasneje v obnovo. Sodišče napačno ugotavlja, da je lahko znesek 6.996.571,71 SIT vložila v obnovo šele od januarja 2004 dalje. Tožnica je namreč prepričljivo izpovedala, da je denar iz računa jemala za obnovo že v času od nakupa hiše dalje, vedno po dogovoru z mamo.

Sodišče pravilno poudari, da je pomoč sorodnikov in prijateljev pri obnovi hiše šteti za skupno premoženje, a nerazumljivo zaključi, da je drugače z obdobjem izven zunajzakonske skupnosti. Za vračanje uslug po prenehanju zunajzakonske skupnosti obstajajo samo nedokazane trditve toženca. Da je bil res nadpovprečno angažiran pri gradnji, ni izkazano. Tožnica je povedala, da je v tem času delala druga dela. Dohodki od leta 1996 niso pomembni glede nakupa in obnove hiše, ob nakupu sta bili plači približno enaki. Toženec ni izkazal, koliko nadur naj bi opravil in koliko je za to na roke prejel, izpovedi prič F. F. in D. D. tega ne potrjujeta. V zvezi s skrbjo za gospodinjstvo je izkazano, da je v času nakupa in obnove prevzela pretežno skrb za otroke in za gospodinjstvo. Če je delala, je to prevzel toženec. Na podlagi vsega navedenega je zato njen delež na skupnem premoženju prenizek.

Pritožnica opozarja na zmotno uporabo stare vrednosti odvetniške točke. Bistven je čas odločanja sodišča o stroških postopka, zato je treba uporabiti novo vrednost odvetniške točke v višini 0,60 EUR.

4Tudi toženec izpodbija pravilnost zaključka o deležih pravdnih strank na ugotovljenem skupnem premoženju. Ker je sodišče zavrnilo dokaz za postavitev izvedenca gradbene stroke, je storilo bistveno kršitev določb postopka, prav tako pa nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ocena vrednosti nepremičnine ob različnih trenutkih in ob vseh vlaganjih je bistvena v tem sporu, saj je bila iz počitniške hiške narejena stanovanjska hiša. Toženec je v omenjeno spremembo vložil veliko svojega dela, časa in materiala, ki ga je dobil po nižji ceni. Vrednost opravljenih del na nepremičnini je bila visoka, kar bi se morala upoštevati pri določitvi deležev na način, da je delež toženca celo višji od deleža tožnice. Sodišče je z zavrnitvijo predlaganega dokaza onemogočilo, da bi dokazal, da je prispeval k skupnemu premoženju v večjem razmerju. Izpodbijana odločitev je tudi nerazumljiva v delu, ko sodišče ugotovi, da tožnica ni dokazala svoje trditve, da je v nakup hiše vložila več kot polovico denarja iz posebnega premoženja, hkrati pa zapiše, da je toženec nekoliko več prispeval in da je bila njegova angažiranost pri gradnji nadpovprečna, kar se kaže v višjem prispevku k skupnemu premoženju, a se to v ugotovljenem deležu ne odraža.

Sodišče v obravnavanem primeru ni upoštevalo celotnega obdobja zunajzakonske skupnosti, saj je ugotovilo, da je trajala od leta 1996 do 2015, čeprav je tožnik trdil, da se je tožnica priselila k tožencu že leta 1994.

Sodišče bi moralo ugotoviti vrednost nepremičnine, ki predstavlja skupno premoženje, vrednost posebnega premoženja toženca, vloženega v skupno premoženje, in vrednost tega, kar sta pravdni stranki vložili kot skupno premoženje. V sodni praksi je poudarjeno, da mora sodišče pojasniti, kako je različne prispevke zakoncev medsebojno primerjalo, tehtalo in upoštevalo. Ker sodišče ni napravilo primerjave vrednosti, ni mogoče preizkusiti, ali je odločitev v deležih pravdnih strank pravilna. Zato je kršena pravica do izjave. V sodni praksi je izpostavljeno tudi vprašanje vpliva višjih prihodkov na delež v skupnem premoženju. Ti se morajo ob izenačenem prispevku za skrb za družino odražati v višjem deležu. Zato bi sodišče moralo zaslišati toženčevega delodajalca, ki bi povedal o plačevanju nadur, finančnih nagradah in dajanju materiala. Ta dejstva niso bila dovolj razjasnjena. Sodišče bi moralo zaslišati tudi prodajalca sporne nepremičnine, ki bi povedal o prejeti kupnini in stanju nepremičnine. Izvesti bi moralo tudi dokaz z zaslišanjem prič G. G., H. H., I. I. in J. J., ki bi povedali o tem, da so pomagali tožencu pri obnovi hiše. Sodišče je tudi dolžno obrazložiti zavrnitev dokaznega predloga. Tožencu je odreklo možnost, da v pravdi dokaže, da ima večji delež na skupnem premoženju.

Obrazložitev o ugotovitvi o nekoliko višjih dohodkih toženca je pavšalna. Posledično je tudi nepravilen zaključek sodišča, da njegov delež na skupnem premoženju znaša manj od zakonske domneve. Glede finančnega prispevka v okviru višjih dohodkov, je toženec predlagal pridobitev bančnih izpiskov, a se sodišče do tega dokaznega predloga ni opredelilo. Toženec je vse svoje prihodke vložil v skupno življenje pravdnih strank, torej za družinske potrebe. Sodišče je premalo upoštevalo finančni in nefinančni prispevek toženca. Toženec je za gradnjo priskrbel material, delo in delovno silo in se je v celoti angažiral pri gradnji oziroma obnovi. Toženec je tudi kuhal, skrbel za otroke in za gospodinjstvo.

Sodišče ni presojalo vložkov posebnega premoženja toženca v skupno premoženje, čeprav sta obe pravdni stranki o tem podali trditve. Toženec je imel prihranke v višini 70.367,81 EUR in je posojal denar drugim, ki so mu ga kasneje tudi vrnili. Večje denarne znesek je posodil bratu, bratrancu, prijatelju. Ukvarjal se je tudi s prodajo tekstilnih izdelkov iz Italije, kar je predstavljalo dodaten vir dohodka.

5Toženec v odgovoru na tožničino pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Tožnica na toženčevo pritožbo ni odgovorila.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev o tem, da skupno premoženje pravdnih strank predstavlja nepremičnina z ID znakom 0000 207/2, pravnomočna, saj pritožbeno ni izpodbijana. Predmet pritožb je odločitev o deležih pravdnih strank na skupnem premoženju. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, se šteje, da sta deleža na njem enaka (59. člen Zakona o zakonski zvezi in družinski razmerjih - ZZZDR). Velja torej zakonska domneva o enakih deležih, lahko pa zunajzakonska partnerja/zakonca dokažeta, da sta v trajanju njune zunajzakonske skupnosti/zakonske zveze prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Pri tem se ne upošteva samo dohodek vsakega partnerja/zakonca, temveč tudi druge okoliščine, ki jih primeroma našteva zakon. Dokazno breme za utemeljitev drugačnega razmerja je na tisti stranki, ki zatrjuje večji delež, v obravnavani zadevi na tožnici, ki vztraja pri deležu 80/100, medtem ko toženec pri enakih deležih¹.

8Že pravnomočna odločitev, da nepremičnina predstavlja skupno premoženje, torej premoženje, ki je bilo pridobljeno z delom oziroma je tudi rezultat delovnih naporov in prispevkov partnerjev, kaže na neprepričljivost tožničinih trditev, da je nepremičnino kupila izključno iz svojega posebnega premoženja, saj bi v takem primeru lahko šlo za njeno posebno premoženje, in ne skupno premoženje pravdnih strank. Ker je pravnomočno ugotovljeno, da nepremičnina predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, je sodišče prve stopnje pravilno vse trditve pravdnih strank o različnih oblikah prispevkov pri ustvarjanju skupnega premoženja presojalo v okviru višine deleža na skupnem premoženju. V tem oziru je bilo sodišče dolžno izvesti presojo prispevkov partnerjev k skupnemu premoženju v celotnem obdobju trajanja zunajzakonske skupnosti in ne zgolj v obdobju, ko sta stranki pridobili sicer pomembnejši del skupnega premoženja. Upoštevani morajo biti vsi prispevki, ustvarjeni z delom, pridobljenimi finančnimi sredstvi in tudi z vložki posebnega premoženja. In to je sodišče prve stopnje tudi storilo, saj je upoštevalo, se opredelilo in presojalo vse bistvene trditve pravdnih strank. Upoštevalo je celotno obdobje njune zunajzakonske skupnosti od leta 1996 do 2015. Neutemeljen je pri tem toženčev ugovor o trajanju njune zunajzakonske skupnosti že od leta 1994. Toženec trditvam tožnice o trajanju njune zunajzakonske skupnosti, torej dejstvom o dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, ki opredeljujejo zunajzakonsko skupnosti (12. člen ZZZDR), ni konkretno ugovarjal. Navajal je le, da sta zvezo začela leta 1994, kar izhaja iz razglednice ob novem letu 1995 (list. št. 48). To pa lahko utemeljuje le začetek razmerja fanta in dekleta, ki pa nima elementov, ki jih je sodna praksa napolnila pri pravnem standardu dalj časa trajajoče življenjske skupnosti moškega in ženske. Tudi sicer je iz izpovedi toženca (list. št. 114, 115) razvidno, da se razmerje med njima, ki izpolnjuje zakonske pogoje, lahko šteje šele od leta 1996, saj je izpovedal, da jo je spoznal preden je šel v vojsko, ko pa se je leta 1995 vrnil iz vojske, pa je tožnica najprej začela prihajati k njemu v stanovanje, kjer je živel s starši, proti koncu leta pa se je preselila k njemu.

9Pritožbeno sodišče po preučitvi celotne spisovne dokumentacije in razlogov izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb ugotavlja, da je sodišče odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, izvedlo vse potrebne dokaze, jih ustrezno ocenilo in izpeljalo pravilne dokazne zaključke ter zanje navedlo natančne in prepričljive razloge, ki si ne nasprotujejo. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo očitanih niti uradoma upoštevnih kršitev postopka.

10Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse finančne in nefinančne prispevke pravdnih strank, ki so bistveni za presojo o njunih deležih na skupnem premoženju. V nasprotju s toženčevim pritožbenim mnenjem, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilnost odločitve o deležih pravdnih strank na skupnem premoženju mogoče preizkusiti. Izpodbijana odločitev vsebuje celostne in obširne razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo preverbo pravilnosti ocene o deležu posamezne stranke na skupnem premoženju. Pojasnjeno je, kako je prispevke pravdnih strank v različnih oblikah medsebojno primerjalo, tehtalo in upoštevalo. Obravnavalo je tudi trditve pravdnih strank o njunih vložkih iz posebnega premoženja. V zvezi z vsakim posameznim prispevkom je argumentirano in podrobno pojasnilo njihov vpliv na presojo o velikosti njunih deležev. Pritožbeni očitek o kršitvi pravice do izjave ni utemeljen. V izpodbijani sodbi pa tudi ni očitanih nasprotij ali nedoslednosti, ki bi tvorno vplivali na pravilnost izpodbijane(ga) odločitve/presoje (tehtanja), kolikšen delež posamezne stranke znaša na skupnem premoženju. Iz obširnih razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje glede posameznih prispevkov strank (oziroma okoliščin glede posameznega finančnega ali nefinančnega doprinosa) k skupnemu premoženju pojasnilo, v kakšnem obsegu oziroma oceni se lahko odraža pri določitvi deleža na skupnem premoženju. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je posamezna stranka v zvezi z določeno obliko prispevka več prispevala k nastanku skupnega premoženja, kot nasprotna, v ničemer ne odstopajo oziroma niso v nasprotju s celovito presojo/oceno končne višine deležev strank na skupnem premoženju.

11Spor o deležih na skupnem premoženju ni obračunska pravda in podlaga za določitev deležev ni matematični izračun (posameznih) vložkov določenega premoženja/prispevka v skupno premoženje, ker vsega ni mogoče številčno izraziti. To že po naravi stvari ni mogoče, saj večine okoliščin, ki so v zakonu naštete kot odločilne, vrednostno ni mogoče opredeliti. Gre za celovito opisno oceno/ovrednotenje vseh prispevkov zunajzakonskih partnerjev v celotnem obdobju življenjske skupnosti. Pri opisni oceni prispevka posameznega zunajzakonskega partnerja k povečanju ali ohranitvi skupnega premoženja pa je sodišče prve stopnje te prispevke vsebinsko obrazložilo na način, da je strankama omogočilo, da lahko preverita, ali je te prispevke upoštevalo in na kakšen način, ki sicer numerično ni ovrednoten. Pričakovanja toženca, da bi moralo sodišče matematično ovrednotiti vse prispevke nekdanjih partnerjev na skupnem premoženju, so neutemeljena. Zato postavitev sodnega izvedenca gradbene stroke, ki bi ugotovil potek prenove hiše glede na stanje nepremičnine, njeno vrednost ob nakupu in vrednost opravljene prenove, ni bilo potrebno.

12Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku ni bilo storjene očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi zavrnitve dokaznih predlogov za zaslišanje prič L. L., prodajalca nesporne nepremičnine, K. K., delodajalca toženca, ter G. G., H. H., I. I. in J. J. Razlogi za njihovo zavrnitev so podani v 8. točki izpodbijane sodbe (in tudi iz nadaljnjih razlogov sodbe glede višine toženčevih dohodkov in pomoči na hiši, ugotovljenih že na podlagi izvedenih dokazov). Pritožbeno sodišče v odgovor pravdnima strankama dodaja, da priče L. L., ki bi povedal o prejeti kupnini in stanju nepremičnine, utemeljeno ni zaslišalo, saj med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je kupnino prejel, četudi v gotovini.² V pritožbi pa tudi ni več sporno, v kakšnem stanju je bila nepremičnina prodana. V katerem obdobju (od 2001 - 2004 in po 2004) so bila določena/posamezna dela na nepremičnini opravljena, je sodišče prve stopnje ugotovilo (glej točke 28, 33, 36 ind. izpodbijane sodbe) že na podlagi trditev in izpovedi pravdnih strank. Zaslišanje delodajalca toženca, K. K., glede plačevanja nadur oz. občasnih nagradah tudi ni bilo potrebno, saj se je sodišče prve stopnje o tem prepričalo že z zaslišanjem prič D. D. in C. C. Sicer pa toženec ne pove, kaj bi ta priča povedala dodatno ali drugače. Da so preostale priče G. G., H. H., I. I. in J. J. pomagale tožencu, je bilo razjasnjeno (v točki 36) že na podlagi zaslišanj pravdnih strank in prič C. C., F. F. in D. D., pritožbeno pa niti ni več sporen ugotovljen obseg in vrsta/narava pomoči pri delih na hiši, za kar jim je toženec vrnil protiuslugo. Sodišče prve stopnje pa se upravičeno ni opredelilo do dokaznega predloga s pridobitvijo bančnih izpiskov toženca, saj takšnega predloga toženec ni podal. O višini dohodkov pravdnih strank v celotnem obdobju njune življenjske skupnosti se je lahko prepričalo na podlagi njunih predloženih izpisov zavarovanj ZPIZ, glede navedb o tožničinem prejemu napitnin in izplačanih nadurah tožencu pa z zaslišanjem strank in prič F. F. in D. D., ki sta bila toženčeva sodelavca.

13Tožnica neutemeljeno vztraja, da je denarna sredstva za nakup in obnovo predmetne hiše prispevala le ona iz svojega posebnega premoženja in zato znaša njen delež na skupnem premoženju v višini 80/100. Dokazni postopek tega ni potrdil. Sodišče prve stopnje je trditve tožnice obravnavalo in se do njih obširno opredelilo. Pravilno je presodilo, da tožnica ni uspela dokazati, da bi k nakupu nepremičnine vložila več kot polovico kupnine iz svojega posebnega premoženja, dobljenega po očetu. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je kupnina za sporno nepremičnino znašala 13.153.704,00 SIT (v protivrednosti 54.889,43 EUR) in je tožnica za nakup predmetne nepremičnine prispevala polovico kupnine v višini 6.576.852,00 SIT (v protivrednosti 27.444,72 EUR) iz naslova dediščine po očetu, čeprav je po njem prejela 7.308.046,15 SIT (v protivrednosti 30.494 EUR). Pritožba ne vzbuja dvoma v pravilnost ugotovljenega. Tožnica je izpovedala, da je denar, ki je izviral iz dediščine po očetu, položila na svoj račun pri banki. Dejansko pa potem ni z ničemer dokazala, da je celoten denar (torej več kot nespornih 6.576.852,00 SIT) izročila prodajalcu. Tega ne dokazuje trditev o dvigu celotnega denarja in tudi ne trditev, da je bila kupnina plačana v gotovini. O tem tudi niso nič konkretno izpovedovale priče A. A., B. B., C. C. ali D. D., kot zmotno navaja pritožba. Tudi dejstvo, da sta se pravdni stranki na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 13. 3. 2001 (priloga A3) na sporni nepremičnini vpisali kot lastnika vsak do 1/2 ne kaže v prid tožničini trditvi o njenem večjem vložku.

14Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki tudi denarna sredstva v višini 5.845.657,85 EUR (12.196,74 EUR) v enakem delu prispevali za sporno nepremičnino, saj so bila kot darilo tožničine matere namenjena obema pravdnima strankama. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v dokazno oceno sodišča prve stopnje (v točkah 21 - 23 izpodbijane sodbe), da tožnica ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena, da je bilo darilo dano izrecno in izključno samo njej. Tožnica ni podala takšnih konkretnih trditev, ki bi lahko pripeljale do takega zaključka. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je po ustaljenem stališču sodne prakse pri ustvarjanju skupnega premoženja zunajzakonskih partnerjev darilo sorodnikov in prijateljev mogoče šteti kot prispevek dan obema partnerjema po enakih deležih, dokler tisti, ki trdi drugače, ne dokaže, da je bilo darilo v času daritve, izrecno namenjeno zgolj njemu. Sodišče prve stopnje pa je že na podlagi izpovedi pravdnih strank prepričljivo ugotovilo, da je tožničina mati denar podarila obema pravdnima strankama. Dokazna ocena za v ta namen izvedenih dokazov je celostna in poglobljena. Ne drži, da je toženec zanikal, da bi tašča kakorkoli prispevala k nakupu. Četudi je toženec določena dejstva o tem podal šele po prvem naroku za glavno obravnavo, jih je sodišče prve stopnje upravičeno upoštevalo v skladu s 286.b členom ZPP, saj je iz poteka postopka razvidno, da niso zavlekla spora. Tudi trditve tožnice, da bi toženec lahko vedel za koliko denarja je šlo, ne ovržejo celovite in izčrpne dokazne ocene izvedenih dokazov. Okoliščina, da toženec ni bil pooblaščen na materinem računu, ne izkazuje, da je bilo darilo izrecno dano in namenjeno le tožnici. Da je bil denar oziroma darilo dano za nakup ali gradnjo hiše, z namenom, da si bosta tam ustvarila družino, torej za skupne potrebe družine, pa je izpovedala tudi tožnica. Iz izpovedi obeh strank pa tudi izhaja, da je tožničina mati obema strankama ločeno rekla/omenjala, da lahko vsak od njiju vzame denar, če ga potrebuje, kar ob izpovedi priče A. A., da je bil denar matere porabljen tudi za nakup nepremičnine in da ga je nekaj tožnica vzela z njenega računa, ne ovrže pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o tem, da je bilo darilo dano obema strankama. Izhodišče za taščino odločitev, da denar podari obema strankama, kažejo dokazno ugotovljene okoliščine, da sta se toženec in tožničina mati zelo dobro razumela, saj je zanjo skrbel. O tem sta izpovedovali tudi priči A. A. in B. B., tožničina sestra in brat. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je mati dala denar z namenom, da si pravdni stranki zgradita dom za svojo družino, so prepričljive in tudi pritožbene trditve, da mati ni dala nobenega denarja (v tistem času) drugi hčerki in sinu in zato ni verjetno, da bi ga dala tožencu, tega ne omajejo.

15Pritožbeno sodišče pritrjuje obširnim razlogom izpodbijane sodbe (v točkah 25 - 30), ki ponujajo pravilnost zaključka, da je toženec uspel dokazati, da je tudi on vložil v skupno premoženje svoje posebno premoženje, tako za nakup in kasneje za obnovo hiše, in sicer privarčevana denarna sredstva pred obdobjem zunajzakonske skupnosti v višini cca 25.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pri tem presojalo (nasprotne) navedbe pravdnih strank, tudi tiste, ki jih toženec v pritožbi ponavlja, a se slednji z razlogi prvostopenjskega sodišča vsebinsko in konkretno niti ne sooči. Tudi tožničina pritožbena povzemanjem dela izpovedi toženca ne ovržejo korektne in prepričljive dokazne ocene, v kateri je sodišče kritično pojasnilo, zakaj sledi tožencu, da je imel privarčevana določena denarna sredstva, ki ji je vložil v nakup (nekaj kot razliko do kupnine) in kasneje (skupaj s skupnimi sredstvi pravdnih strank) v obnovo. Sodišče je tudi ocenilo, v katerih delih je toženčeva izpoved nedosledna ali nejasna, a zato celotna dokazna ocena vseh izvedenih dokazov, vključno izpovedi zaslišanih prič, ki jih pritožba omenja, ni omajana, saj jo je sodišče prve stopnje opravilo celovito in poglobljeno v skladu z 8. členom ZPP. Vanjo je vključilo tudi izpoved priče C. C., ki jo večkrat izpostavlja pritožnica, a po presoji pritožbenega sodišča ne ovrže pravilnosti zaključka sodišča o toženčevih privarčevanih sredstvih (kot njegovemu posebnemu premoženju). Natančna dokazna ocena ne vzbuja dvoma, da posameznim izvedenim dokazom ni bila dana prava teža. Obrazložitev je razuma in ustrezna.

16Tožničino vztrajanje o tem, da toženec ni imel nobenih privarčevanih sredstev, v danih okoliščinah ni logično in življenjsko prepričljivo. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, bi ob tožničinih trditvah, da toženec ni imel nikakršnih privarčevanih sredstev ob začetku njune skupnosti, glede na njene (tudi dokazno podprte) trditve, da je denar v višini 6.996.571,71 SIT (več o tem v nadaljevanju) prejela (oziroma dvignila iz materinega računa) tik pred materino smrtjo, in ob dokazno podprtih ugotovitvah, da je bilo za kupnino (13.153.704,00 SIT) dano 6.576.852,00 SIT (iz naslova tožničinega posebnega premoženja kot dediščino po očetu) in 5.845.657,85 SIT (kot darilo tožničine matere obema pravdnima strankama), to pomenilo, da denarja za doplačilo kupnine (v višini 731.194,15 SIT) in za začetek obnove hiše oziroma za obnovo v naslednjih dveh letih nista imela. Okvirni obseg del v letih 2001 in 2002, ki pritožbeno ni sporen, je ugotovljen v točki 28 izpodbijane sodbe, in prikazuje opis dogajanja v zunajzakonski zvezi pravdnih strank glede obnove hiše, ki je bila tedaj (v primerjavi z deli po 2004, v točki 33 sodbe) v pretežnem delu izvedena. Drži, da toženec ni predložil kakšnih listin o privarčevanih sredstvih, a se je sodišče o tem prepričalo na podlagi drugih dokazov, predvsem zaslišanj pravdnih strank in priče C. C. Tožničine navedbe o nezmožnosti toženca, da bi kaj privarčeval, z utemeljevanjem okoliščin glede nakupa avta na leasing, pa so pritožbene novote, ki so neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP). Izpoved tožnice o tem ne nadomešča pomanjkljive trditvene podlage. Pritožbeno sodišče se tudi pridružuje argumentaciji sodišča prve stopnje, da četudi se ne upošteva prispevek v delu (prijateljev/sorodnikov pravdnih strank in toženca), takšna (ugotovljeno) obsežna prenova hiše izkustveno terja določena finančna sredstva, ki niso majhna, nasprotno. Ob tem, da sta pravdni stranki kmalu po nakupu pričakovali otroka, kar tudi predstavlja določen nemajhen finančni zalogaj, in ob dejstvu, da plača pravdnih strank ni bila visoka (gibala se je okoli minimalne plače), vseh izdatkov, ki sta jih imela z doplačilom kupnine in z obnovo v letih 2001 in 2002, nista mogla pokrivati iz svojih tekočih plač. Zato je sodišče utemeljeno verjelo tožencu, da je ob začetku zunajzakonske skupnosti s tožnico in tudi ob nakupu hiše imel določene prihranke. Da bi tožnica imela za čas te obnove še kakšno posebno premoženje, je ostalo nedokazano, saj je hkrati trdila in izpovedala, da je dan pred pričakovano smrtjo matere (29. decembra 2003) ob delitvi še preostalega materinega denarja dobila 6.996,571,71 SIT. Ob specifikaciji del v obdobju 2001 do 2004 ta obnovitvena dela zato niso mogla biti financirana iz tega denarja. Pritožnica tako neuspešno vztraja, da je bil denarni prispevek v višini 6.996.571,71 SIT (v protivrednosti 29.196,18 EUR), ki je pritožbeno nesporno šteti kot njeno posebno premoženje, vložen v obnovo hiše v obdobju od 2001 do 2004, ko je bila tudi po pritožbenih trditvah tožnice opravljena večina obnovitvenih del na hiši. Pritožbeno sodišče se z drugačnimi argumenti izpodbijane sodbe strinja (točki 30 in 31). Zanesljivo je ugotovljeno, da je imela tožnica možnost vložiti ta denarna sredstva v obnovo nepremičnine šele v letu 2004³, a ne v celoti, saj si je iz tega denarja po ugotovitvah sodišča kupila tudi avto Fiat Punto.

17V zvezi z razlogovanjem sodišča prve stopnje o toženčevem fizičnem delu pri obnovi in dozidavi, pritožbeno sodišče nima pomislekov v obsežne ugotovitve in pravno presojo o njihovem vplivu (ob upoštevanju tudi ostalih prispevkov pravdnih strank) na določitev deležev (točke 35 - 38 izpodbijane sodbe). Prepričljivo je ugotovljeno, kaj v zvezi z obnovo je toženec v odločilnem obdobju fizično delal na hiši. Drži, da pomoč prijateljev in sorodnikov (pri delu na hiši, varstvu otrok, pripravi hrane) predstavlja darilo obema pravdnima strankama. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, vračanje uslug s strani toženca v času zunajzakonske skupnosti ne more predstavljati njegovega višjega prispevka k skupnemu premoženju, saj je bila tedaj tožnica tista, ki je zato morala nase prevzeti druge obveznosti družinskega življenja. A ni moč prezreti natančno dokazno podprtih ugotovljenih okoliščin, da je toženec ponujeno pomoč znancev/prijateljev na hiši v določeni fazi obnove odslužil s svojim delom tem osebam tudi izven obdobja zunajzakonske skupnosti⁴, kot tudi, da je veliko dela kot strokovnjak opravil sam (za kar je/so potrebna posebna usposobljenost/znanje, ki jo/ga je toženec po poklicu mizar imel) in se je glede na ugotovljen obseg dela nadpovprečno angažiral pri obnovi, kar znatno presega vsakodnevno delo. Po navedenem je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se mora takšno obsežno fizično angažiranje toženca pri obnovi odražati v njegovem višjem deležu k skupnemu premoženju, kar zadeva to obliko prispevka.

18Sodišče prve stopnje je pri presoji o velikosti deleža pravdnih strank na skupnem premoženju pravilno upoštevalo tudi njune dohodke v celotnem obdobju njune življenjske skupnosti (v luči 59. člena ZZZDR). Zato je zmotno tožničino stališče, da so le plače od leta 2000 dalje, ko sta kupila sporno nepremičnino, pomembne za odločitev. Pravilna je ugotovitev izpodbijane sodbe, da so bili v vsem relevantnem obdobju dohodki toženca nekoliko višji. Že iz primerjave dohodkov, izhajajoč iz predloženih izpiskov ZPIZ, je mogoče z enostavnim matematičnim izračunom preveriti in ugotoviti, da so bili njegovi prihodki v povprečju v celotnem obdobju njune zunajzakonske zveze višji do 20 %. Pritožbeni očitek toženca o neizvedbi primerjave finančnih dohodkov tako ni utemeljen. V obrazložitvi izpodbijane sodbe pa so tudi podani prepričljivi razlogi o tem, da je toženec občasno dobival na roke izplačane nadure, tudi do 400,00 EUR, tožnica pa nekaj napitnine po par evrov na dan. Tožničino izpostavljanje dela izpovedi prič D. D. in F. F., ki sta bila toženčeva sodelavca in sta potrdila trditve o tožnikovem dodatnem prejemanju denarja na roke, ne omogoča drugačnega zaključka, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje. Da bi tožnica vse obdobje mesečno dobivala napitnino v višini več kot polovico njene več ali manj minimalne plače, v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno.

19Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi nefinančni prispevek pravdnih strank pri ustvarjanju skupnega premoženja. V izpodbijani sodbi (točke 40 - 42) je ugotovljeno, da sta pravdni stranki v celotnem relevantnem obdobju približno v enakem obsegu prevzemali breme varstva in skrbi za otroka (rojena 2001 in 2004), za gospodinjstvo ter ohranitev premoženja. Pritožnica se s konkretnimi razlogi o njunem enakem tovrstnem prispevku vsebinsko ne sooči, zato s ponavljanjem navedb, da je bilo pretežno breme za skrb otrok na njej, ne more uspeti.

20Tožnica je v primerjavi s tožencem izkazala bistveno višji vložek svojega posebnega premoženja v skupno premoženje. Ob primerjavi še drugih prispevkov strank, upoštevajoč dejstvo, da je imel toženec tekom trajanja zunajzakonske skupnosti višje dohodke iz dela kot tožnica ter da je vlagal v skupno premoženje svoje delo, ki je specializirano in tako fizično znatno doprinesel k izgradnji hiše, kar vse se upošteva pri deležu na skupnem premoženju, se ocena sodišča prve stopnje, da znaša tožničin delež na skupnem premoženju 65/100 toženčev pa 35/100 izkaže za pravilno. Drugačno pritožbeno zavzemanje ne izpodbije pravilnosti presoje o velikosti deležev na njem, saj velja ponovno poudariti, da upoštevanje in tehtanje posameznih prispevkov na skupnem premoženju ne more biti odraz matematičnega obračuna oziroma računskih operacij, saj gre za določitev deležev glede na zakončev/partnerjev celoten prispevek v pridobivanju enovitega skupnega premoženja v času trajanja njune zunajzakonske skupnosti.

21Neutemeljeno tožnica izpodbija odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je res v začetku obrazložitve o njih (v točki 45) zmotno zapisalo vrednost odvetniške točke 0,459 EUR, a je pri izračunu stroškov pravdnih strank (točki 47, 48) dobljeno število točk za priznane odvetniške storitve pomnožilo s pravo (ob izdaji izpodbijane sodbe veljavno) vrednostjo točke (v skladu s prvim odstavkom 13. člena v zvezi z drugim odstavkom 12. člena Odvetniške tarife - OT) v višini 0,60 EUR. Preverljivost izračuna to potrjuje.

22Ker pritožbi nista utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ne ugotavlja kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), je to sodišče pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (II., III. in IV. točki izreka) potrdilo (353. člen ZPP).

23Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena, prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, toženec pa tudi z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispeval k dodatni razjasnitvi zadeve. Zato stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

¹ V odgovor pritožbi toženca velja poudariti, da toženec ni nikoli v postopku podal izrecnega ali jasnega ugovora nadpolovičnega zneska, zato so njegove pritožbene navedbe, češ da je na zadnjem naroku 26. 10. 2022 (op. šlo je za zaključno besedo strank) navajal, da je njegov delež na skupnem premoženju celo višji od tožnice, neupoštevne, tudi sicer povsem nedoločne, predvsem pa zahtevka v zvezi s tem ni postavil.
² Plačilo v gotovini ne izkazuje, da je bila celotna kupnina plačana iz tožničinega posebnega premoženja.
³ Katera okvirna manjša dela so bila opravljena od leta 2004, je neizpodbijano ugotovljeno v točka 33 izpodbijane sodbe.
⁴ Zanesljivo je ugotovljeno (točka 38 izpodbijane sodbe), da se je vračanje uslug razprostiralo tudi izven obdobja zunajzakonske skupnosti. Šlo je za medsebojno dolgoletno poznanstvo in izmenjavo uslug, ki onemogoča točno ličnico med posameznimi obdobji življenja. Iz razlogov izpodbijane sodbe je razbrati, da so prijatelji za ta (v preteklosti opravljena) dela s strani toženca, vračali uslugo v času gradnje sporne nepremičnine; usluge iz obdobja pred zunjzakonsko skupnosti pa sodijo v kategorijo posebnega premoženja.