UPRS Sodba IV U 191/2019-35

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Iz izpodbijane odločbe

1Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom št. DT 4934-133057/2018-1 04-710-21 z dne 24. 9. 2018 odločila, da se zoper dolžnika A. A., tožnika v tem upravnem sporu, opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, ki znaša na dan 24. 9. 2018 skupaj 13.958,71 EUR, navedla podatke o izvršilnih naslovih, datum izvršljivosti, znesek obveznosti po posameznem izvršilnem naslovu in znesek, ali se obračunajo obresti ter določila način plačila obveznosti.

2Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil in odločitev utemeljil z ugotovitvijo, da se od tožnika terja znesek glavnice 6.555,00 EUR, na podlagi izvršljivega obračuna davka na dodano vrednost (DDV) za 1. četrtletje 2010, ki bi moral biti v skladu s 77. v zvezi z 88. členom Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) plačan najkasneje do 30. 4 2010. Ker ga zavezanec v zakonskem roku ni plačal, je predmetni obračun postal izvršljiv z dnem 1. 5. 2010. Pritožbeni organ ugotavlja, da je spisu predložen tudi sklep o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke št. DT 42918-187846/2013-4-04-3401-00 z dne 22. 10. 2013, ki je bil pritožniku vročen dne 4. 11. 2013, s katerim se je pritožnika terjalo, med drugim tudi za neplačane obveznosti na podlagi obračuna DDV za prvo četrtletje 2010, in s katerim je bil pretrgan tek pravice do izterjave davka v skladu s 125. v zvezi s 126. členom ZDavP-2.

Tožbene navedbe

3Tožnik v laično vloženi tožbi navaja, da je izpodbijani sklep nezakonit in da ne more ugotoviti, kako se je pokrival njegov dolg s prisilno izterjavo. Zahteval je podrobno pojasnilo za katere namene se je porabil znesek 26.500,00 EUR, odtegnjen z računa od 12. 8. 2002 do 20. 10. 2010; znesek 9.471,00 EUR, z računa odtegnjen 22. 11. 2017, ter znesek 2.354,98 EUR nakazan s strani sodišča 6. 12. 2017, ter še nekaj manjših zneskov. Zahteval je tudi preklic odločbe iz leta 2003, ker je bila nezakonita in kazniva, vrnitev vsega denarja in kazensko odgovornost za nastalo škodo.

4Tožnik je v dopolnitvi tožbe (vloženi po pooblaščencu) pojasnil, da so se težave pričele v letu 2003, ko je tožena stranka izdala odločbo opr. št. 84502-111/03-5-94-83/403-VPI-331/03, s katero je tožeči stranki naložila v plačilo razliko DDV za obračunsko obdobje oktober - december 2002 v znesku 4.559.861,00 SIT, ter DDV za obračunsko obdobje januar - marec 2003 v znesku 800.000,00 SIT, ki izvira iz računa št. 2001-004060 z dne 27. 2. 2001, izdanega po sklenitvi leasing pogodbe za dobavo avtobusa s podjetjem B. Leasing, d.o.o. Tožnik je kot leasingojemalec uporabljal vozilo od dobave dne 27. 2. 2001 do nekje dne 4. 11. 2002, ko je leasingodajalec B. Leasing, d.o.o. odstopil od leasing pogodbe št. 2488/02-204667/0. Tožniku je bilo vozilo odvzeto s strani B. Leasing, d.o.o., tožena stranka pa ga je neupravičeno bremenila za plačilo davka na dodano vrednost DDV. B. Leasing, d.o.o. je avtobus nato nemudoma, še isti dan, ko je odstopil od leasing pogodbe, prodal podjetju C. Leasing d.o.o. po računu št. 2002/11-000158 z dne 4. 11. 2002, C. Leasing d.o.o. pa še isti dan podjetniku D. D., s.p. Avtobus znamke Mercedes Benz je torej od dne 27. 2. 2001 pa do nakupa s strani D. D. dne 4. 11. 2002 bil prodan za praktično polovično vrednost. Tožnik je bil s svojimi prošnjami, naj se mu ne obračunava davka na dodano vrednost DDV, neuspešen.

5Tožnik pojasnjuje, da zoper terjatve iz izpodbijanih odločb ugovarja zastaranje, enako kot v pritožbi zoper sklep DT 4934-133057/2018-1 04-710-21 z dne 24. 9. 2018. Sklep o davčni izvršbi na premičnine se namreč glasi na denarni znesek 13.958,71 EUR, pri čemer pod tč. 2 izpiska izvršilnih naslovov ni opredeljena odločba in datum odmerne odločbe za obračun DDV-ja za obdobje 1. četrtletja 2010. Meni, da tožena stranka še vedno izterjuje davčno obveznost iz leta 2007, ki pa je že zastarala in jo vodi v svojih novejših odločbah. V primeru pa, da sodišče smatra sklep o davčni izvršbi na premičnine opr. št. DT 4934-133057/2018-1 04-710-21 z dne 24. 9. 2018 za pravilen, pa je vsekakor bila tožeči stranki odvzeta možnost uveljavljanja učinkovitega pravnega sredstva, saj izpisek izvršilnih naslovov ni popoln. Manjka namreč datum zapadlosti in izvršljivosti obračuna DDV-O za obdobje 1. četrtletja 2010, davek na dodano vrednost. Od tega podatka je odvisna pravica do zastaranja davčne obveznosti. Na podlagi podatkov iz izpodbijane odločbe se prav tako sodišče ne more na zanesljiv način prepričati o dnevu zapadlosti terjatve. Sklicuje se na določilo 125. člena ZDavP-2 ter 126. člena ZDavP-2. Meni, da je celotna obveznost na podlagi določila 126. člena ZdavP-2 že zastarala, saj je preteklo več kot 10 let od zapadlosti obveznosti. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, podredno razveljavi in ji povrne stroške postopka.

Iz odgovora na tožbo

6Tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

Nadaljnje navedbe tožnika

7Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da je ob upoštevanju 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), odgovora na tožbo in navedb iz tožbe, ki se nanašajo na obveznosti iz leta 2007, v tožbi zatrjevana dejstva šteti za priznana. Navaja tudi, da je s tožbo zahteval, da mu tožena stranka končno predloži obračun davka in izvedenih rubežev, na podlagi katerih se mu konstantno, od leta 2003, zarubljajo denarna sredstva na njegovem transakcijskem računu, vendar zaman.

8Da so navedbe tožeče stranke resnične, in sicer da je v davčnem postopku terjatev že davno zastarala, pa je vsekakor razvidno iz sklepa opr. št. DT 499-29-486/2019 z dne 27. 11. 2019, iz katerega je razbrati, da je z razveljavljenim sklepom Finančna uprava RS delno ustavila postopek davčne izvršbe, začet s sklepom o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke št. DT 42918-187846/2013-1 04-3401-00 z dne 22. 10. 2013. Glede na temelj obveznosti DT 42918-187846/2013 z dne 22. 10. 2013, in sicer glavnice 21.870,79 EUR in obresti v znesku 6.709,04 EUR, ni drugega pojasnila, kakor da gre za izterjavo davčne obveznosti, ki izvira izpred leta 2010, saj se v nasprotnem primeru davčnemu dolžniku nikakor ne bi mogle nateči zakonite zamudne davčne obresti v višini kar 6.709,04 EUR, ki so navedene v odločbi iz leta 2013.

Iz nadaljnjih navedb tožene stranke

9Tožena stranka v celoti prereka navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnega sklepa in odločbe. Pripominja, da tožnik v pritožbi ni podal navedb, kot jih je v tožbi (navaja različne zneske), zato je te po stališču tožene stranke šteti za tožbeno novoto. Neutemeljen je tudi očitek glede predložitve listin, ki jih navaja tožnik. Že v odločbi tožene stranke z dne 28. 8. 2019 je bilo tožniku pojasnjeno, da ima v skladu z 82. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) možnost vpogleda v spise zadeve pri prvostopnem organu. Kar se tiče ostalih navedb tožnika, pa se te nanašajo na različne postopke, saj se z izpodbijanim sklepom ni terjalo za skupno 21.870,79 EUR glavnice in 6.709,04 EUR zamudnih obresti. Tožnik tudi ne pojasni kaj konkretno, v zvezi z odločbo tožene stranke št. DT-499-29-486/2019-2 z dne 27. 11. 2019, naj bi bilo relevantno za predmetno zadevo (te ne poveže z zastaranjem). V navedeni odločbi je namreč tožena stranka ugotavljala, da ni mogoče preizkusiti tedaj izpodbijanega sklepa o delni ustavitvi, ki pa ni bil izdan v zvezi z v tem postopku izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi. Prav tako ni jasno, kaj je želel tožnik povedati z izračunom obresti, ki ga prilaga pripravljalni vlogi. Pojasnjuje še, da kadar zavezanec za davek sam obračuna davek, je izvršilni naslov obračun in ne odločba. Kaj predstavlja izvršilne naslove (med drugim izvršljiv obračun davka in izvršljiva odločba o odmeri davka) v postopku davčne izvršbe taksativno določa Zakon o davčnem postopku, drugi odstavek 145. člena. Tožena stranka, kot že v odgovoru na tožbo, predlaga sodišču, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K I. točki izreka:

Povzetek glavne obravnave (uvodne in zaključne besede strank ter izvedeni dokazi)

10Sodišče je dne 6. 2. 2023 opravilo javno glavno obravnavo, na kateri je v dokazne namene vpogledalo v listine upravnega spisa in zaslišalo tožnika in snemalo navedbe strank, dalo strankam rok za ugovor zoper prepis zapisnika (v skladu s 125. členom ZPP, v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Po podatkih sodnega spisa je bil prepis zvočnega posnetka glavne obravnave pooblaščencu tožnika vročen 13. 2. 2023, toženi stranki pa 9. 2. 2023. 5-dnevni rok za ugovor je, glede na določbo petega odstavka 111. člena ZPP¹ v zvezi s 22. členom ZUS-1, potekel dne 21. 2. 2023.

11Tožnik je vztrajal pri tožbenih navedbah.

12Tožena stranka je pojasnila, da je v zadevi sporen izvršilni naslov, obračun DDV za prvo četrtletje 2010, ki ga je bil dolžan oddati tožnik sam, zato se ne more sklicevati, da z njim ni bil seznanjen. Obveznost ni zastarala, ker je bil zastaralni rok pretrgan s sklepom o davčni izvršbi št. DT 42918-187846/2013-1 04-3401-00 z dne 22. 10. 2013, iz katerega jasno izhaja izvršilni naslov. Po vročitvi tega sklepa tožniku, dne 4. 11. 2013, je zastaranje začelo teči znova in od vročitve izpodbijanega sklepa ni poteklo ne 5 let, ne absolutni zastaralni rok. V zvezi z ostalimi trditvami tožena stranka pojasnjuje, da gre za ugovor zoper izvršilni naslov, ki na podlagi določbe sedmega odstavka 157. člena ZDavP-2, ni dovoljen.

13Tožnik se, enako kot v tožbi, sklicuje na določbo 126. člena ZDavP-2 in pojasnjuje težke finančne razmere v katerih se je znašel po odstopu od pogodbe pri prodaji avtobusa in nepravilne obremenitve z vračilom DDV, ki bi ga moral obračunati dobavitelj in ne tožnik.

14Tožnik, zaslišan kot stranka, je podrobno izpovedal, da obveznost izhaja iz leta 2003.

15Tožnik se je v zaključni besedi skliceval na vsebino dosedanjih vlog.

16Tožena stranka je v zaključni besedi predlagala, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno. Opozorila je, da je v zadevi sporen obračun DDV za prvo četrtletje 2010, ki ga je tožnik vložil sam v sistem e-davki in da tožnik s predložitvijo odločbe (št. 48502-111/03-5-94-837403-VPI-331/03) ni izkazal, da gre v zadevi za isti davek kot pri izpodbijanem izvršilnem naslovu,

Presoja sodišča

17Tožba ni utemeljena.

18Sodišče uvodoma izpostavlja, da se v obravnavani zadevi izpodbija sklep o davčni izvršbi na premičnine št. DT 4934-133057/2018-1 04-710-21 z dne 24. 9. 2018, s katerim je tožena stranka med drugim odločila, da se zoper tožnika opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, ki na dan 24. 9. 2018 znaša skupaj 13. 958,71 EUR, od tega 8.395,18 EUR glavnica in 5.513,53 EUR obresti.

19Sodišče v nadaljevanju ugotavlja tudi, da je bil izpodbijani sklep izdan po ugotovitvi, da tožnik ni plačal obveznosti, ki so na dan 24. 9. 2018 znašale 13. 958,71 EUR. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno izhajala iz določbe 143. člena ZDavP-2,² ki določa pogoje za začetek izvršbe in upoštevala, da je predmet izvršbe lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe, če pa je izvršba na določeno premoženje ali premoženjsko pravico z zakonom omejena, je to premoženje ali premoženjska pravica lahko predmet izvršbe v delu, ki presega zakonsko določene omejitve (prvi odstavek 144. člena ZDavP-2). V obravnavanem primeru je davčni organ odločil, da se izvede izvršba na premičnine.

20Davčna izvršba se opravi na podlagi izvršilnega naslova. Tak izvršilni naslov je tudi seznam izvršilnih naslovov, v katerem mora biti za vsak posamezen izvršilni naslov na seznamu naveden datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej (9. točka drugega odstavka 145. člena ZDavP-2).³ Zoper sklep o davčni izvršbi je dopustna pritožba, ki ne zadrži začete davčne izvršbe, pri tem pa s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova (prvi, tretji in sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2).

21Sodišče ugotavlja, da je bil izpodbijani sklep o davčni izvršbi na premičnine izdan na podlagi seznamov izvršilnih naslovov navedenih v 2. točki izreka sklepa (tabela), v kateri je za vsak posamezen izvršilni naslov naveden datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej, kot to določa 9. točka drugega odstavka 145. člena ZDavP-2 oziroma 151. člena ZDavP-2. V seznamu izvršilnih naslovov je tako opredeljen tudi sporen obračun DDV za posamezno obračunsko obdobje, datum izvršljivosti, znesek glavnice in znesek zamudnih obresti. Ker v zadevi ni sporno, da je davčni organ sklep o izvršbi izdal na podlagi podatkov iz knjigovodskih evidenc, ki jih ima možnost, zaradi navedbe konkretnih ugovorov, na podlagi 82. člena ZDavP-2, pregledati tudi tožnik, po presoji sodišča izpodbijani sklep vsebuje vse v zakonu zahtevane pogoje.

22Tožnik v tožbi (in predhodno v pritožbi zoper izpodbijani sklep) izrecno oporeka izvršilnemu naslovu navedenemu v 2. točki tabele "obračunu DDV-O, z obdobje 1. četrtletje 2010, Davek na dodano vrednost po obračunu DDV-0 z datumom izvršljivosti 1. 5. 2010, glavnico 6.555,00 EUR in obrestmi 3.617,46 EUR, skupaj 10.172,46 EUR".

23Kot je sodišče že pojasnilo, so izvršilni naslovi za davčno izvršbo našteti v drugem odstavku 145. člena ZDavP-2, med njimi pod točko 2 naveden izvršljiv obračun davka in pod točko 9 seznam izvršilnih naslovov, v katerem mora biti za posamezen izvršilni naslov naveden datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej. Sporni znesek glavnice v višini 6.555,00 EUR se nanaša na obračun DDV za obdobje 1. četrtletja 2010, torej na obveznost plačila DDV, ki temelji na določbi 87.⁴ (vsebina obračuna) in 88. člena (predložitev davčnega obračuna DDV)⁵ ZDDV-1 in ki se torej obračunava in plačuje po sistemu samoobdavčitve, na podlagi davčnega obračuna, ki ga za določeno davčno obdobje sestavi in predloži zavezanec sam. Gre torej za izvršilni naslov, ki ne temelji na izdani odločbi in zato sodišče tožbene ugovore, ki se nanašajo na njegovo (formalno) nepravilnost, zavrača kot neutemeljene.

24Ker je torej v zadevi sporen znesek glavnice v višini 6.555,00 EUR, sodišče po vpogledu v listine predloženega upravnega spisa ugotavlja, da je iz listine št. 3 (Obrazec DDV-O za obračun davka na dodano vrednost) razvidno, da je tožnik v sistem e-davki dne 22. 4. 2010 (št. dokumenta EDP-50514156-15) vložil sporni obračun davka. Iz navedene listine izhaja tudi, da se obračuna obveznost DDV v višini 6.555,oo EUR, po stopnji 20 %, od dobave blaga in storitev v višini 32.863,oo EUR. Sodišče ob upoštevanju navedenega ne more pritrditi tožnikovemu zatrjevanju, da se obveznost iz navedenega izvršilnega naslova nanaša na obveznosti iz obračuna DDV iz leta 2003 oziroma obveznosti plačevanja tega davka za obdobje oktober-december 2021 in januar-marec 2003 (odločba št. 48502-111703-5-94-837403-VPI-331/03). Iz navedenega razloga zavrača tudi tožbeni ugovor absolutnega zastaranja sporne obveznosti.

25Sodišče pa se v nadaljevanju opredeljuje tudi do ugovora zastaranja na podlagi določbe 125. člena ZDavP-2. Ugotavlja, da je tožena stranka sporen znesek DDV v višini 6.555,00 EUR izterjevala s sklepom o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke št. DT 42918-187846/2013-1 04-3401-00 z dne 22. 10. 2013, torej tožnikov ugovor, da je zaradi poteka petih let, na podlagi 125. člena ZDavP-2, pravica do izterjave DDV v prej navedeni višini zastarala,⁶ ni utemeljen. Ob upoštevanju določbe prvega odstavka 126. člena ZDavP-2 namreč tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen. Ker k sklepu, št. DT 42918-187846/2013-1 04-3401-00 z dne 22. 10. 2013, pripete vročilnice izhaja, da je bil sklep tožniku vročen 4. 11. 2013, sodišče tožbeni ugovor zastaranja zavrača kot neutemeljen.

26Ker vse navedeno utemeljuje odločitev sodišča, da je bil izpodbijani sklep o davčni izvršbi pravilen in utemeljen na zakonu, postopek pred izdajo sklepa pa je bil pravilen, je sodišče, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, tožnikovo tožbo zavrnilo.

K II. točki izreka:

27Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Peti odstavek 111. člena ZPP določa, da če je zadnji dan roka sobota, nedelja, praznik ali drug dela prost dan, ki ga določa zakon o praznikih, se izteče rok s pretekom prvega prihodnjega delavnika.
² Če davek ni plačan v rokih, predpisanih z zakonom, davčni organ začne davčno izvršbo (prvi odstavek). Davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi (drugi odstavek).
³ seznam izvršilnih naslovov, v katerem mora biti za posamezen izvršilni naslov naveden datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej;
⁴ Vsak davčni zavezanec mora davčnemu organu predložiti obračun DDV, ki mora poleg identifikacijskih podatkov davčnega zavezanca vsebovati vse podatke, potrebne za izračun davka, za katerega je nastala obveznost obračuna, in za izračun odbitkov, ter vse podatke v zvezi s popravki obračunanega DDV in odbitka DDV ter skupno vrednost transakcij v zvezi z obračunanim davkom in opravljenimi odbitki ter vrednost vseh oproščenih transakcij (prvi odstavek)
⁵ Če ni s tem zakonom drugače določeno, mora davčni zavezanec obračun DDV predložiti davčnemu organu do zadnjega delovnega dne naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja (prvi odstavek).
⁶ Pravica do odmere davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti.