VSL Sklep IV Cp 392/2024

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Nasprotni udeleženec mora predlagateljici povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 238,92 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:

1Stranki sta bivša zunajzakonska partnerja, ki imata hči A., rojeno 2013. Leta 2019 sta stranki sklenili sodno poravnavo, s katero je bila hči zaupana v varstvo in vzgojo materi, določeni so bili stiki z očetom in preživnina. Sprva so stiki potekali normalno, v letu 2021 pa so se pojavile obtožbe o spolni zlorabi hčerke s strani očeta (nasprotnega udeleženca), zato je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 16. 12. 2021 (med drugim) izdalo začasno odredbo, da se stiki izvajajo pod nadzorom.

Zoper navedeni sklep je nasprotni udeleženec dne 27. 12. 2021 vložil ugovor, o katerem je bilo odločeno (šele) z izpodbijanim sklepom.

Od 15. 9. 2022 so A. stiki z očetom potekali izključno po telefonu, od 20. 1. 2023 pa so poleg telefonskih stiki potekali tudi dvakrat mesečno osebno, vendar pod "nadzorom" tretje osebe, to je novega partnerja predlagateljice B. B., kar je sodišče določilo z začasno odredbo z dne 20. 1. 2023. Zoper ta sklep nasprotni udeleženec ni vložil pravnega sredstva, zato je pravnomočen.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo ugovor nasprotnega udeleženca z dne 27. 12. 2021 zoper začasno odredbo z dne 16. 12. 2021 (I. točka izreka); nasprotnemu udeležencu odvzelo pravico do stikov z mladoletno A. (II. točka izreka) in mu naložilo, da povrne predlagateljici stroške postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (III. točka izreka).

Pritožbeni postopek:

2Zoper sklep se pritožuje nasprotni udeleženec in med drugim navaja, da je sodišče izpodbijani sklep sprejelo mimo predloga predlagateljice, pri čemer to očitno tudi ni bila želja mladoletne A. Sodišče bi moralo omejiti obdobje odvzema stikov. Sodišče točno ne opredeli, kaj naj bi nasprotni udeleženec delal tako napačno, da ni vreden preživljanja časa s hčerko. Izvedenki spolnega nasilja nista potrdili, objektivnih znakov spolne zlorabe ni, gre zgolj za subjektivno navajanje nekakšnih problemov. Sodišče ni opravilo informativnega razgovora z mladoletno A. in je zgolj s floskulami opisovalo, zakaj naj bi materi oz. predlagateljici sledilo. Sodišče ni upoštevalo načela sorazmernosti oziroma načela najmilejšega ukrepa (156. člen Družinskega zakonika¹), ni opredelilo drugih načinov stikov in kakšni stiki bi sicer lahko potekali. Odločitev o otrokovih stikih ne sme temeljiti le na ugotovitvi, da otrok stike zavrača, še zlasti ne, če je to vsaj delno posledica ravnanja drugega izmed staršev in če to zavračanje stikov glede na ugotovitve v dosedanjem postopku nima neke realne osnove. Še vedno velja, da mora drugi roditelj (tudi odtujujoči) otroka z aktivnim ravnanjem pripraviti na stike. Nasprotni udeleženec se je ves čas trudil ohraniti stike z mladoletno A., ne glede na celotno situacijo. Sodišče navaja, da je ugovor nedovoljen, pri čemer o ugovoru ni bilo odločeno iz razlogov na strani sodišča in izvedencev in je bila nasprotnemu udeležencu odvzeta pravica do sodnega varstva. Sodišče je zaključilo tezo o spolnem nasilju mimo izvedenskega mnenja, brez razgovora z mladoletno A. in brez drugih spisovnih dokazov. Ne izjasni se o tem, zakaj mati, če bi bila resnično prepričana o spolni zlorabi, ni predlagala odvzema stikov ali pa še strožjega ukrepa. Mati ni resnicoljubna, kar izhaja že iz tega, ker je nasprotnega udeleženca označila za alkoholika, se je pa to izkazalo za neresnično. Ni pojasnjeno, zakaj je nasprotni udeleženec zgolj zaradi svoje osebnosti neupravičen do stikov s hčerko, saj je ob sklenitvi prvotne sodne poravnave imel isto osebnost. A. je avgusta 2021 povedala, da bi bila rada več z očetom, ker je pri očetu kuža, ji je pri njem več dovoljeno ter zaradi druženja z bratranci in sestričnami. Sodišče je za nadzor stikov določilo partnerja predlagateljice, ki ni strokovna oseba, stike je razlagal pristransko, v korist predlagateljice, kar pa ni nujno v korist mladoletne A. A. je predlagateljica očitno povsem okužila z navedbami, kaj naj bi ji oče delal. Sodišče se ni opredelilo do navajanj nasprotnega udeleženca, da je predlagateljica glede na obnašanje A. do očeta, A. očitno vzpodbujala, da se z očetom ne pogovarja in da gre za načrtno odtujevanje. Nasprotni udeleženec je A. vozil k pediatrinji, v primeru, da bi jo res zlorabljal, je k pediatrinji ne bi vozil. Izvedenka pri deklici znakov travmatiziranosti in duševnih motenj v ožjem smislu ni ugotovila. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb nasprotnega udeleženca, kako je do takšne situacije sploh prišlo. Nasprotni udeleženec je sicer vesten oče in občan, ima zahtevno službo in več funkcij v lokalni skupnosti. Nasprotni udeleženec je na naroku za glavno obravnavo vztrajal tudi pri postavitvi sodnega izvedenca psihiatrične stroke, ker je dr. C. C. izvedensko mnenje izdelala skupaj s sodno izvedenko dr. Č. Č. in ne samostojno. Do zavrnitve tega dokaznega predloga se sodišče ni opredelilo.

3Predlagateljica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

Uvodno in glede procesnih kršitev:

Pritožba je pravno sredstvo zoper odločbo sodišča prve stopnje, zato se od obrazložene pritožbe pričakuje, da bo vzpostavila vsebinski dialog z razlogi izpodbijane prvostopenjske odločbe. Le takšna pritožba omogoča vsebinsko presojo utemeljenosti pritožnikovih navedb na eni strani in pravilnosti izpodbijane odločbe na drugi strani. Predmetna pritožba tem kriterijem v veliki meri ne zadosti, temveč le ponavlja ugovore, ki jih je nasprotni udeleženec navajal že med postopkom na prvi stopnji in na katere je sodišče prve stopnje tudi odgovorilo. Zato lahko sodišče druge stopnje na pritožbene razloge, ki govorijo mimo razlogov prvostopenjskega sklepa, odgovori le s tem, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo.

5Pritožba sodišču prve stopnje na več mestih očita procesne kršitve iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku² v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku,³ ki pa jih bodisi ne konkretizira, bodisi gre vsebinsko za grajo s strani sodišča prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja; na te kršitve bo odgovorjeno v nadaljevanju. Na več mestih pritožnik sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do nekaterih njegovih navedb oziroma da o nekaterih odločilnih dejstvih nima razlogov, kar pa evidentno ne drži, kot bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju, ko se bo sodišče druge stopnje opredeljevalo do posameznih konkretnih očitkov.

6Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep sprejelo mimo predloga predlagateljice, "pri čemer to očitno tudi ni bila želja mladoletne A." Nasprotni udeleženec pri tem več kot očitno zanemarja dejstvo, da sodišča v družinskih postopkih lahko odločajo tudi po uradni dolžnosti, pri čemer je osnovno vodilo in temeljno načelo zasledovanje otrokove koristi (7. člen DZ). Objektivna korist otroka se lahko tudi ne sklada s trenutnimi otrokovimi željami, zato se izraženo mnenje otroka vselej presoja v kontekstu varovanja njegovih koristi.⁴

7Pritožnikove navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovega "vztrajanja" pri postavitvi izvedenca psihiatrične stroke, so očitno neresnične, saj je sodišče prve stopnje v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa navedlo razloge za zavrnitev tega dokaznega predloga; do teh argumentov se pritožba konkretizirano ne opredeli. Pritožbene navedbe glede razlogov za postavitev novega izvedenca (ker sta dve izvedenki - ena od njiju psihiatrinja - mnenje izdelali skupaj in ne vsaka posebej), so nerazumljive in ne dajejo podlage za postavitev drugega izvedenca. Očitki o procesnih kršitvah morajo biti - če naj bodo predmet vsebinske presoje - konkretizirani;⁵ zato bi moral pritožnik pojasniti, v čem je pomanjkljivost skupno napravljenega mnenja in zakaj bi do take pomanjkljivosti ne prišlo, če bi izvedenki izdelali vsaka svoje ločeno mnenje. Pritožba tega ne pojasni.

8Pritožba uveljavlja tudi kršitev pravice do sodnega varstva oziroma pravnega sredstva, ker je sodišče prve stopnje zavrglo njegov ugovor zoper sklep z dne 16. 12. 2021. Tudi v zvezi z zavrženjem ugovora se pritožba ne opredeli do razlogov sodišča prve stopnje (19. do 21. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), zato lahko slednjim pritožbeno sodišče le pritrdi. Neresnična je navedba, da naj bi o ugovoru ne bilo odločeno iz razlogov na strani sodišča in izvedencev; pritožnik pri tem povsem zamolči dejstvo, da je v vlogi z dne 11. 5. 2022 sam predlagal, da sodišče o ugovoru z dne 27. 12. 2021 odloči šele po pridobitvi izvedeniškega mnenja, tega stališča pa nikoli ni spremenil.

Glede materialnopravne utemeljenosti odločitve in dokazne ocene:

9Pritožba na več mestih navaja pravna stališča in sentence različnih sodnih odločb v zvezi z načelom najmilejšega ukrepa, z dolžnostjo staršev, da otroke pripravijo na stik z drugim staršem in z načelno koristnostjo ter nujnostjo stikov otroka z obema staršema. Te navedbe so na načelni ravni pravilne in jim sodišče druge stopnje ne oporeka, vendar je v konkretni zadevi sodišče prve stopnje z zadostno stopnjo zanesljivosti ugotovilo, da je stike treba ukiniti, saj so dolgoročno v škodo mladoletne A. Glavna razloga za to sta pretežna verjetnost, da je nasprotni udeleženec hčer spolno zlorabljal in njegova osebnostna neprimernost.

10Pritožba na več mestih zatrjuje, da naj bi spolna zloraba ne bi bila ugotovljena oziroma dokazana; pritožbeno sodišče na to odgovarja, da v obravnavani zadevi sicer res ni bilo ugotovljenih fizičnih sledov spolne zlorabe na telesu mladoletne A. ali drugih objektivnih dokazov (na primer videoposnetkov), vendar je sodišče prve stopnje kljub temu ugotovilo številne indice, ki obstoj spolne zlorabe z zadostno mero verjetnosti potrjujejo.

11Neresnične so pritožbene navedbe, da naj bi o domnevni spolni zlorabi izpovedala zgolj mati - predlagateljica. Sodišče prve stopnje je med drugim ugotovilo, da je A. klinični psihologinji D. D. povedala, da jo skrbi, da bi oče vse zanikal in se (A.) še vedno ukvarja s tem, zakaj ji je oči počel "te" stvari; še vedno pomisli, da ni prav, da je to povedala. A. je tudi izjavila, da se na nek način boji iti na stik nazaj k očetu, da ji ne bi "tega" delal (13. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Delavkam CSD je A. povedala, da si stikov pri očetu želi zato, da vidi psa, saj ga drugače ne vidi, tekom stika je večkrat iskala očesni kontakt s strokovnimi delavkami in dejala, da na stik ne želi več priti (prav tam). O spolnih zlorabah je A. povedala tudi pediatrinji (14. in 27. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). O tem, da ji je mladoletna A. februarja 2022 povedala, da jo je "oči božal po ritki, da ji je s prstom nekaj, drugega pa ni povedala," pa je izpovedala celo E. E., mati nasprotnega udeleženca, ki jo je sodišče prve stopnje sicer ocenilo kot pristransko pričo, saj interese svojega sina postavlja pred interese vnukinje (26. in 31. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Klinična psihologinja D. D. je med drugim izpovedala, da bi A. pomagalo, če bi oče povedal, zakaj je storil očitana dejanja; imenovana je zaznala A. ambivalenco - po eni strani stisko, krivdo in zmedo, hkrati pa željo biti z očetom. A. je ocenila kot avtentično, očitke zoper očeta je izpovedala v stiski, z občutki krivde in sramu, kar je po oceni klinične psihologinje običajno v primerih spolne zlorabe. Psihologinja je izpovedala še, da je mladoletna A. bolj kot zaradi dejstva, da se spolna zloraba ne bi smela zgoditi, zaskrbljena glede tega, kaj se bo po razkritju zgodilo z očetom. A. je psihologinji tudi izrazila, da si želi, da bi oče nehal piti, kaditi in tepsti psa, povedala ji je tudi, da se pred očetovimi dotiki zaščiti tako, da si namesto pižame obleče pajaca; klinična psihologinja si težko predstavlja otroka, ki bi zaradi lepšega naredil, da bi namesto pižame nosil pajaca (28. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Z vsemi temi razlogi, vključno z zelo pomenljivimi ilustrativnimi izjavami, ki jih je mladoletna A. dala različnim strokovnjakom (delavkam CSD, psihologinji, psihiatrinji; nenazadnje pa celo svoji babici, materi nasprotnega udeleženca) se pritožba konkretizirano sploh ne sooči, temveč le ponavlja navedbe s prve stopnje in posplošene floskule. (kar sicer neutemeljeno očita sodišču prve stopnje), da naj bi zloraba ne bila dokazana.

12Pritožbene navedbe, da "sodišče točno ne opredeli, kaj naj bi nasprotni udeleženec delal tako napačno, da ni vreden preživljanja časa s hčerko," so deplasirane in pravzaprav ne potrebujejo komentarja. S pretežno verjetnostjo je izkazano, da je nasprotni udeleženec hčerko spolno zlorabljal; ali je to storil z dotikanjem, razkazovanjem svojih spolovil, vtikanjem prsta v anus - v tem trenutku niti ni odločilno. Izvedenki sta pri nasprotnem udeležencu ugotovili "slabšo distanco do spolne nedotakljivosti dekličinega telesa," kar je po oceni pritožbenega sodišča zelo mil evfemizem.

13Pritožba na več mestih povzema ugotovitve (ki jih sodišče prve stopnje ni prezrlo), da si A. želi stikov z očetom, da bo prekinitev stikov zanjo šok in da je večkrat izjavila, da se na stikih dobro počuti ter da so tudi delavke CSD v poročilih zapisale, da so stiki potekali lepo in sproščeno. Vendar je to samo del celotne slike, drugi del, ki ga pritožba zamolči, pa je ugotovilo sodišče prve stopnje. Res je, da so stiki v letu 2021 in začetku leta 2022 potekali v redu, že februarja 2022 pa je A. začela izražati stisko in občutke krivde za "trenutno situacijo" (ugotovitve CSD - 9. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa); v nadaljevanju je bilo s strani A. bistveno manj pobud za fizične stike z očetom (objemanje ipd. - 10. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), v nadaljevanju leta 2022 (ko je A. že izkazovala strah pred očetom, da ji ne bi "tega" delal) pa je oče samovoljno skrajšal stike (z ene ure na pol ure), kar očitno kaže na to, da si nasprotni udeleženec stikov pravzaprav ni želel oziroma mu do njih ni bilo veliko (13. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa); od septembra 2022, ko so stiki potekali po telefonu, oče zopet ni izkazoval nobenega posebnega navdušenja in zainteresiranosti za stike (15. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).

14Z vsemi temi razlogi se pritožba konkretizirano ne sooči, temveč navrženo, brez povezave s konkretnimi razlogi izpodbijanega sklepa, ponavlja svoje trditve iz postopka na prvi stopnji in svoje videnje zadeve, s čimer pa ne more uspeti. V zvezi s stiki tako pritožba ne pojasni, zakaj je v letu 2022 nasprotni udeleženec sam skrajšal stike z ene ure na pol ure. Pritožba v zvezi s stiki nekajkrat omenja predlagateljičinega partnerja B. B., ki naj bi bil po pritožnikovem mnenju odgovoren za to, da stiki niso mogli potekati v redu in sproščeno, in ki naj bi predlagateljici poročal, kaj se je na stikih govorilo. V zvezi s tem pritožba zamolči dejstvo, da zoper sklep z dne 20. 1. 2023, s katerim je sodišče prve stopnje določilo stike ob prisotnosti B. B., nasprotni udeleženec ni vložil pravnega sredstva (16. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa); če je nasprotni udeleženec menil, da je B. B. iz kakršnegakoli razloga neprimeren za navzočnost na stikih, bi mogel in moral zoper sklep z dne 20. 1. 2023 uporabiti ustrezna pravna sredstva, česar pa ni storil, četudi ga je zastopal kvalificiran pooblaščenec - odvetnik. Zato so vse pritožbene navedbe v zvezi z B. B. neutemeljene.

15Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da so bile neresnične trditve predlagateljice o njegovem alkoholizmu oziroma pitju alkohola. Pri tem niti ni pomembno, ali nasprotni udeleženec izpolnjuje vse diagnostične kriterije za alkoholika,⁶ temveč je bistveno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima nasprotni udeleženec očitno težave s pretiranim uživanjem alkohola: tako je sam izpovedal, da mu je bilo zaradi vožnje pod vplivom alkohola odvzeto vozniško dovoljenje; izvedenka dr. Č. Č. je na podlagi Rorschachovega testa, načina komunikacije, izgleda očeta ter izogibanja vprašanjem o alkoholu zaključila, da oče nima distance do alkohola; mladoletna A. je pri klinični psihologinji D. D. očeta narisala tako, da leži na kavču, gleda TV in pije vino, mati pa sesa (25. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa); tudi do teh razlogov se pritožba vsebinsko ne opredeli.

16Neutemeljene in brez vzpostavljenega stika z razlogi izpodbijanega sklepa so tudi večkrat izražene navedbe, da naj bi predlagateljica mladoletno A. odtujevala od očeta in jo vzpodbujala, da se z očetom ne pogovarja; sodišče prve stopnje je s pomočjo strokovnih delavcev CSD ugotovilo, da je A. bistra in izjemno empatična deklica, zaradi česar ni verjeti, da bi po navodilih matere govorila laži, tudi niso zaznani nobeni znaki odtujenosti. Še aprila 2022 je prišla rada na stik, česar odtujen otrok ne počne (29. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).

17Pritožba selektivno in parcialno povzema ugotovitve izvedenke psihiatrične stroke, ki pri deklici ni ugotovila znakov travmatiziranosti, saj je imenovana izvedenka ugotovila številne druge okoliščine, ki pritrjujejo ugotovitvam sodišča prve stopnje (in bodo predstavljene v nadaljevanju). Elemente posttravmatske stresne motnje je ugotovila izvedenka klinične psihologije (34. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa - pritožba se do teh razlogov vsebinsko ne opredeli). Pritožba sodišču prve stopnje očita, da ni pojasnilo, v čem naj bi bile pomanjkljivosti oziroma napake pritožnikovih starševskih kapacitet: te navedbe so zelo daleč od resnice, saj je v zvezi s starševskim kapacitetami (katere je ugotavljalo s pomočjo izvedenskega mnenja psihiatrinje dr. C. C. in klinične psihologinje dr. Č. Č.) sodišče prve stopnje zapisalo številne jasne in preverljive razloge (33., 34. in 36. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), ki jih bo sodišče druge stopnje zaradi večje jasnosti zgolj na kratko ponovilo: mati je empatična in čustveno dostopna, nadpovprečno intelektualno storilna, občutljiva za potrebe in stiske bližnjih; pri očetu je podana manj kvalitetna intelektualna storilnost, ima večje težave pri obvladovanju alkohola, prevladujejo obrambni mehanizmi negacije in projekcije, njegovo čustvovanje je labilno, manj zrelo in z narcisističnimi potezami; deklico vidi bolj kot podaljšek njega samega in ne ločeno bitje s svojimi željami; A. je želela več pozornosti s strani očeta, vendar je ni dobila, oče ji je sicer izpolnil veliko materialnih želja, po drugi strani pa je A. ob njem doživljala neustrezna vedenja v očetovi pijanosti in postopoma spoznava, da oče ravna drugače, kot ji je obljubil. Pri A. sicer ni zaznati znakov travmatiziranosti, je pa zaznati stisko zaradi razkrivanja očetovih neustreznih dejanj in željo po povrnitvi odnosov in življenja v obdobje pred razkritjem. Obe izvedenki menita, da so po oceni čustvovanja, načinu izražanja, skladnosti emocionalnih odzivov z vsebino podanih izpovedb, A. izpovedbe o spolni zlorabi pristne.

18Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da so očetove starševske kapacitete zmanjšane zaradi njegove osebnostne strukture, ko daje prednost in sledi predvsem svojim načelom, zahtevam, pričakovanjem in se ne ozira na okolico, za vse težave pa krivi druge. Torej ne držijo pritožbene navedbe, da ni pojasnjeno, zakaj je nasprotni udeleženec "zgolj zaradi svoje osebnosti neupravičen do stikov s hčerko, saj je ob sklenitvi prvotne sodne poravnave imel isto osebnost." Pritožbeno sodišče dodaja, da sodišče prve stopnje izpodbijane odločitve ni sprejelo "zgolj" zaradi osebnostnih lastnosti nasprotnega udeleženca, temveč zaradi njegovih ravnanj. Ugotovitev o problematičnih osebnostnih lastnostih je le dodaten podkrepitveni argument, da je treba stike (dolgo)trajno ukiniti, ker ne gre za enkraten slučajni dogodek, temveč za očetov modus operandi, ki je pogojen z njegovo osebnostno strukturo.

19Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo opraviti informativni razgovor z A., ki po vsebini pomenijo pritožbeni razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in hkrati procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1. Drži, da je načeloma vedno in zelo priporočljivo, da razpravljajoči sodnik ali sodnica v družinskih zadevah opravi neformalni razgovor z mladoletnim otrokom. Vendar je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje od tega načela utemeljeno odstopilo, saj so z A. opravile razgovor različne osebe (pediatrinja, ginekologinja, dve izvedenki in strokovne delavke CSD), ki jih je sodišče prve stopnje (vsaj nekatere) tudi zaslišalo v postopku. S pomočjo vseh teh dokazov si je sodišče prve stopnje lahko ustvarilo zadosti jasno sliko. Poleg tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz izvedenskih mnenj izhaja (kar je tudi splošno znano), da je pripovedovanje o spornih dogodkih za A. mučno in travmatično, zato bi ji dodatno (ponovno) pripovedovanje o tem v neformalnem razgovoru s sodnico bolj škodovalo kot koristilo. V skladu s 96. členom ZNP-1 ima otrok, ki je sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve, pravico oziroma možnost, da izrazi svoje mnenje, kar lahko stori v neformalnem razgovoru na CSD in/ali sodišču. Vendar pa je pravica do izražanja mnenja (pogojno bi lahko govorili tudi o pravici do neformalnega razgovora z razpravljajočim sodnikom) predvsem pravica otroka.⁷ Ne gre za dokaz v smislu določb 212. člena ZPP, ki bi ga za dokazovanje dejstev v svojo korist lahko predlagali starši kot stranke postopka.

20Pritožbene navedbe, da če bi nasprotni udeleženec A. res zlorabljal, je potem ne bi vozil k pediatrinji, niso utemeljene, saj takšno ravnanje (da bi zlorabljevalec svojo žrtev vozil na preglede k zdravniku) nikakor ni izključeno. Neresnične so pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni izjasnilo o tem, zakaj mati, če bi bila resnično prepričana o spolni zlorabi, ni predlagala odvzema stikov ali pa še strožjega ukrepa; razlogi (do katerih se pritožba vsebinsko sploh ne opredeli) o tem so v 38. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Plitkost pritožbenih navedb nenazadnje potrjuje tudi dejstvo, da pritožnik niti priimka predlagateljice, nekdanje partnerice in matere svojega otroka, večkrat ne zapiše pravilno (npr. na deveti strani pritožbe F. namesto pravilno G.).

21Deplasirano je tudi pritožbeno sklicevanje, da mati otroku ne dovoli, da bi videla psa (ki je pri očetu), saj je sodišče prve stopnje pojasnilo (36. točka obrazložitve na 15 strani izpodbijanega sklepa - s temi razlogi se pritožba konkretizirano tudi ne sooči), da je A. očeta večkrat prosila, če bi lahko videla psa, česar pa ji nasprotni udeleženec ni omogočil z izgovorom, da bi bil prevoz psa težaven in je srečanje s psom pogojeval s tem, da ga A. pride pogledat k njemu domov.⁸ Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi bil nasprotni udeleženec "vesten oče in občan," da ima zahtevno službo in več funkcij v lokali skupnosti. Če pustimo ob strani dejstvo, da oče, ki zelo verjetno spolno zlorablja svojega otroka, nikakor ne more biti označen kot "vesten," je treba poudariti, da položaj v skupnosti, ugled in materialno blagostanje ne izključujejo možnosti, da bi taka oseba izvrševala spolne zlorabe.

22Sodišče prve stopnje je obširno in zelo natančno argumentiralo, da stiki z očetom deklico ogrožajo, oče pa zaenkrat ne kaže niti samokritičnosti do svojega ravnanja, še manj pripravljenosti za spremembe. Poleg tega oče tudi ni izkazoval pristne želje in/ali potrebe po kakovostnih stikih s hčerko, saj je stike omejeval, krajšal in odpovedoval oziroma izkazoval med njimi očitno nezainteresiranost (25., 29. in 36. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Teh ugotovitev pritožba z evazivnostjo in zanikanjem ne more omajati. Zato je edini utemeljen zaključek, da je stike treba ukiniti. S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so stiki za deklico škodljivi in ogrožujoči, se je posredno opredelilo tudi do vprašanja "drugih načinov stikov in kakšni stiki bi sicer lahko potekali:" glede na sedanje stanje stvari, odnos nasprotnega udeleženca do lastnih ravnanj in pomanjkanje njegove pripravljenosti za spremembe, stiki ne morejo potekati v nobeni obliki in na noben način. Sodišče prve stopnje je tudi upoštevalo načelo sorazmernosti oziroma načelo najmilejšega ukrepa - glede na z zadostno stopnjo verjetnosti ugotovljeno spolno zlorabo je izrečeni ukrep še najmilejši.

23V zvezi z očitno neresničnimi pritožbenimi navedbami, da v sklepu ni pojasnjeno, koliko časa ukrep velja, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tem zapisalo obširne razloge v 41. točki obrazložitve. Ker se pritožba (tudi) s temi razlogi sploh ne sooči, jih pritožbeno sodišče ne bo povzemalo. Dodatno le pojasnjuje, da je ukrep iz 73. člena DZ ukrep trajnejšega značaja, torej velja načeloma neomejeno (do polnoletnosti otroka), vendar pa lahko glede na prvi odstavek 160. člena DZ sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog odloči o prenehanju ukrepa, če so prenehali razlogi zanj. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenskega mnenja tudi ugotovilo in pojasnilo, kaj bo oče moral spremeniti oziroma storiti, da se bo lahko razpravljalo o spremembi ali odpravi ukrepov (zaključek 36. točke in 40. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).

24. Sklepno in stroški:

25Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa relevantna dejstva in sprejelo pravilno odločitev, ki jo je tudi ustrezno skrbno in obširno obrazložilo.

26Ker niso podani niti izrecno zatrjevani niti uradoma upoštevni (2. točka 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1) pritožbeni razlogi, je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

27Ker nasprotni udeleženec s pritožbo ni uspel, predlagateljica pa je nanjo vsebinsko odgovorila, ji je na podlagi 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP in 42. členom ZNP-1 dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka, ki obsegajo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo (320 odvetniških točk ali 192 EUR), 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, skupaj 238,92 EUR. Stroške mora predlagateljici povrniti v roku 15 dni (313. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen Obligacijskega zakonika).

¹ Uradni list RS, št. 15/2017 in nadaljnji, v nadaljevanju DZ.
² Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
³ Uradni list RS, št. 16/2019, v nadaljevanju ZNP-1.
⁴ Sklep VSL IV Cp 1099/2013 z dne 10. 7. 2013.
⁵ Primerjaj sodbo VSRS II Ips 136/2016 z dne 13. 1. 2016.
⁶ Pri čemer pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so se ti kriteriji v zgodovini večkrat spreminjali, tudi različni sočasni avtorji jih opredeljujejo različno.
⁷ Glej sklep VSRS Cp 2021 z dne 17. 3. 2023 in odločbo Sodišča EU v zadevi C-491/10 (Zarraga proti Pelz).
⁸ Splošno znano je, da se psa (za razliko od npr. konja ali krave), da brez težav peljati v osebnem avtomobilu, košare ali boksi za varen prevoz psa pa so na voljo v vseh živalskih trgovinah za nekaj desetin evrov.